VSL Sodba II Cp 633/2017

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2014 do plačila, v roku 15 dni.

2. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

3. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 972,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka tožeče stranke v znesku 53,59 EUR v korist proračuna Republike Slovenije, in sicer na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Celju, SI56 ..., sklic: 00 36-...-2016, koda namena: ..., namen plačila: brezplačna pravna pomoč, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2014 do plačila, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, tožniku pa je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.801,43 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Iz vsebine pritožbe izhaja, da tožnik izpodbija zanj neugodni del odločitve prvega sodišča. Navaja, da je prisojena odškodnina prenizka. V postopku so bili dokazani vsi zatrjevani negativni učinki neutemeljenega pripora. Tožnik v pritožbi podrobneje povzema svojo izpovedbo ter izpovedbe zaslišanih prič F. F., A. A., D. N., M. N. in E. E. Prvo sodišče ni upoštevalo vseh okoliščin konkretnega primera in sicer trajanja pripora, posledic na ugledu pritožnika, zdravstvenih posledic, vpliva neutemeljenega pripora na psihofizično stanje pritožnika, vpliva na odnose v družini ter same narave kaznivega dejanja. Že samo trajanje neutemeljenega pripora (331 dni) utemeljuje višjo odškodnino. Tožnik je živel na 6 m2, užival je slabo hrano, tuširal se je lahko le dvakrat tedensko. Teh dejstev prvo sodišče ni upoštevalo. Neutemeljen pripor je medijsko zelo odmeval. O tožniku se je pisalo kot o storilcu kaznivih dejanj. Zaradi neutemeljenega pripora so na dan prišle tudi druge tožnikove kazenske zadeve, zaradi katerih pa kasneje ni bil obsojen. Tožnik se je po odpravi pripora zaposlil le na kratko, že po enem mesecu pa je službo izgubil. V okolici je tožnik izgubil ugled. A. A. ga je v obdobju pripora kot partnerka zapustila. Tožnik ni mogel spati v času pripora, imel je nočne more, razmišljal je o samomoru. Pred tem priporom je bil tožnik obsojen samo dvakrat in nikoli na zaporno kazen. Kazniva dejanja, ki jih navaja izpodbijana sodba, izvirajo iz časa po neutemeljenem priporu. To kaže, da je neutemeljeni pripor vplival na tožnika tudi tako, da se ni mogel več zaposliti. V zvezi z izpovedjo priče A. A. so zaključki prvega sodišča v nasprotju z njeno izpovedbo. Nerazumljivi so zaključki sodbe v 21. točki, poleg tega pa so ti zaključki tudi v nasprotju z 20. točko izpodbijane sodbe. Tožnik je s svojo izpovedbo ter z izpovedbami prič dokazal, da je neutemeljeni pripor povzročil, da so ga zapustili prijatelji in sorodniki. Nerazumljivi so tudi zaključki prvega sodišča v 26. in 27. točki obrazložitve. Pred priporom je bil tožnik uspešen poslovnež, po priporu pa je z njim šlo samo navzdol. Prvo sodišče tudi ni upoštevalo psihične spremenjenosti tožnika. Tožnik je predlagal izvedenca psihiatra, ki bi podal oceno, ali so zatrjevane posledice pri tožniku lahko posledica obravnavanega pripora. Prvo sodišče je zavrnilo ta dokazni predlog, po stališču tožnika pa bi prvo sodišče ta dokaz moralo izvesti. Prisojena odškodnina je izven okvirjev sodne prakse za tovrstne primere. Z dokazi so bili izkazani zelo negativni vplivi neutemeljenega pripora na tožnika, ki pa jih prvo sodišče ni upoštevalo. Nepravilno je odločeno tudi o pravdnih stroških. Druga pripravljalna vloga z dne 19. 4. 2016 je bila potrebna, zato bi sodišče moralo priznati stroške zanjo. Poleg tega bi sodišče moralo priznati pooblaščenki tožnika tudi prevozne stroške oziroma kilometrino ter urnino zaradi odsotnosti iz pisarne v času potovanja.

3Tožena stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Prvo sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa si ne nasprotujejo. Sodba tudi ne vsebuje očitanih protispisnosti. V zvezi s pritožbenim razlogom zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev deloma sprejelo napačne zaključke in tudi nanje oprlo svojo odločitev, kar je podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

6Prvo sodišče je na podlagi listinskih dokazov pravilno ugotovilo, da pripor ni vplival na tožnikovo nezaposlenost in slabo poslovanje njegove družbe. Tožnik je bil nezaposlen in brez prejemkov že več mesecev pred tem priporom, tudi njegova družba ni več poslovala vsaj pol leta pred tem, razen tega pa je imela do družbe H. že več kot leto dni pred tožnikovim priporom neporavnan dolg v višini dobrih 200.000,00 EUR (izvršba je bila neuspešna, saj tožnikova družba očitno ni imela nobenega premoženja). Izpovedbe prič o tožniku kot uspešnem poslovnežu pred priporom zato niso imele nobene teže. Neutemeljena je tudi trditev, da se tožnik po tem priporu ni več mogel zaposliti. Zaposlil se je 1. 9. 2006 pri podjetju P., d. o. o., zakaj mu je ta zaposlitev prenehala že 30. 11. 2006 (priloga B2), pa tožnik ni pojasnil. Zato ni dokazov, da vzrok za izgubo zaposlitve ni bil na njegovi strani.

7Prvo sodišče je korektno povzelo bistveno vsebino prispevkov v časopisih. V njih je bilo govora o nameravanih oziroma poskušanih kaznivih dejanjih, ne pa o izvršenih goljufijah, ne glede na to pa tožena stranka ne odgovarja za vsebino pisanj medijev. Kot je ugotovilo prvo sodišče, je bilo v posameznih prispevkih omenjeno, da se javnost tožnika spomni zaradi očitkov, da je poskušal brez plačila dajatev uvoziti v Slovenijo otroško hrano in da je obtožen preprodaje kokaina ter da je bil zaradi tega dejanja že v priporu, v katerem je gladovno stavkal. Tožnikov ugled v javnosti zato pred priporom, obravnavanim v tej zadevi, ni bil neomadeževan, razen tega pa je bil že pred tem pravnomočno obsojen za drugo kaznivo dejanje (tožnik v pritožbi sam navaja, da je bil dvakrat obsojen, ni pa mu bila izrečena zaporna kazen). Njegov ugled je bil torej že pred tem priporom precej načet. Razen tega se je tožnik devet mesecev po odpravi pripora zaradi drugega kaznivega dejanja znašel v novem kazenskem postopku v Nemčiji, v katerem je bil obsojen na zaporno kazen šestih mesecev, ki jo je v letu 2007 tudi prestal. Pozneje je bil kot obdolženec udeležen še v novih kazenskih postopkih zaradi različnih kaznivih dejanj (med drugim tudi za kaznivo dejanje poslovne goljufije, storjeno v letu 2000, torej pred obravnavanim priporom) in večkrat obsojen, pri čemur mu je bila poleg pogojnih obsodb izrečena v letu 2013 spet zaporna kazen, kot je ugotovilo že prvo sodišče. To kaže, da je bil tožnikov ugled v okolici prizadet že pred obravnavanim priporom, dodatno pa se je zmanjševal že po naravi stvari zaradi tega pripora in poznejših kazenskih postopkov ter obsodb. V tem delu je prvo sodišče zato napačno zaključilo, da neutemeljen pripor ni negativno vplival na tožnikov ugled, vendar pa ni mogoče pritrditi niti pritožbi, da naj bi tožnik izgubil svoj ugled (izključno) zaradi neutemeljenega pripora. Dejstvo je, da so na padec tožnikovega ugleda že pred tem priporom vplivali dogodki, ko je tožnik začel prihajati navzkriž z zakonom in bil že tedaj v medijih omenjen v negativni luči. Medijska obravnava v zvezi s tem priporom zato ni imela tako velikega vpliva na padec ugleda in stopnjo tožnikovih duševnih bolečin zaradi okrnitve svobode, kot smiselno trdi tožnik.

8Prvo sodišče je napravilo napačen zaključek tudi o tem, da tožnikova čustvena prizadetost zaradi izgube družine in prijateljev (niti deloma) ni bila posledica obravnavanega pripora. Verjelo je tožniku, da so ga tedaj sorodniki in prijatelji skoraj vsi zapustili, a je zavzelo stališče, da so ga odklanjali in zavračali stike z njim zaradi tožnikovih protipravnih in zavržnih ravnanj. Ta so v večji meri časovno šele sledila neutemeljenemu priporu, zato so se po mnenju pritožbenega sodišča tudi v tem pogledu (tako kot pri zmanjšanju oziroma izgubi tožnikovega ugleda) razlogi za odvračanje sorodnikov in prijateljev od tožnika začeli porajati že pri dogodkih, zaradi katerih je bil tožnik medijsko negativno obravnavan in tudi priprt že pred obravnavanim priporom, poleg tega pa tudi zaradi njega, saj je prvo sodišče (kot smiselno izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe) verjelo tožniku, da je bil močno čustveno prizadet zaradi izgube družine in prijateljev tudi v času tega pripora. Delno je zato treba iskati razloge za tožnikovo odtujitev od sorodnikov in prijateljev tudi v neutemeljenem priporu, kar je prav tako imelo določen vpliv na tožnikove duševne bolečine zaradi odvzema prostosti.

9Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvega sodišča, da neutemeljeni pripor ni povzročil razpada zveze med tožnikom in A. A. Slednja ga je v priporu obiskovala, izpovedala je sicer, da ga je tudi sama (sprva) obtoževala, vendar pa je povedala tudi to, da mu je zaupala, ker ga je imela rada, mislila je, da je najbrž res, kar ji je govoril (da ni kriv) "zakaj bi se ji lagal" (kar očitno pomeni, da mu je verjela, da je nedolžen) ter da sta se pred priporom s tožnikom nameravala poročiti. Gotovo je bila njuna zveza zaradi pripora na hudi preizkušnji, vendar pa njuno razmerje očitno ni nikoli prenehalo, saj sta po odpravi pripora konec junija 2006 že po nekaj mesecih, v začetku novembra 2006, sklenila zakonsko zvezo, v oktobru 2007 pa se jima je rodila hčerka.

10Glede na naravo spornih vprašanj prvemu sodišču ni bilo treba angažirati izvedenca psihiatra, saj je lahko na podlagi izvedenih dokazov samo napravilo zaključke o vseh okoliščinah, ki so v pomenu 179. člena OZ podlaga za odmero odškodnine za nematerialno škodo. Razen tega tožnik v pritožbi ne obrazloži, katere so "vse zatrjevane posledice neutemeljenega pripora", o katerih naj bi psihiater podal svojo oceno.

11Utemeljen je pritožbeni očitek, da pri odmeri odškodnine za duševne bolečine prvo sodišče ni ustrezno upoštevalo dolžine pripora. Ta je trajal skoraj 11 mesecev, kar pomeni, da je šlo za daljše obdobje odvzema prostosti, ki je vplivalo na čas trajanja tožnikovih duševnih bolečin. Poleg tega je prvo sodišče zmotno uporabilo materialno pravo tudi glede tega, da pri odmeri odškodnine ni v zadostni meri upoštevalo okoliščin, ki jih je smiselno ugotovilo tudi v tožnikovem primeru, sklicujoč se na tožnikovim težavam (kot posledicah neutemeljenega pripora) podobne primere v sodni praksi (zadnji stavek 31. točke obrazložitve). V teh primerih so sodišča pri oškodovancih ugotavljala nespečnost in slabo počutje oziroma slabo psihično stanje v času pripora oziroma še krajši čas po njem, kar je treba ustrezno upoštevati tudi pri tožniku.

12Tožnik do konca prvega naroka ni zatrjeval neugodnih razmer v priporu (površina celice 6 m2, le dve uri dnevno sprehoda, slaba hrana, možnost tuširanja le dvakrat tedensko - glede slednjega je le pavšalno navajal, da ni bilo možnosti vsakodnevne higiene) in 9 let trajajoče negotovosti zaradi izida kazenskega postopka, ki je bil ustavljen leta 2014 ter da je trpel duševne bolečine tudi zaradi tega. Pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z izvajanjem dokazov, zato je pritožbena graja o neupoštevanju teh okoliščin pri presoji duševnih bolečin neutemeljena. Neutemeljena je tudi kritika, da prvo sodišče ni upoštevalo, da je v priporu tožnik razmišljal tudi o samomoru, saj je ta navedba bila neizkazana (v zvezi s tem tožnik ni iskal nobene strokovne oziroma psihiatrične pomoči, kot je razvidno iz kopije tožnikovega zdravstvenega kartona, priloga A29).

13Upoštevajoč vse ugotovljene okoliščine obravnavanega primera v smislu 179. člena OZ ter načeli individualizacije odškodnine ter objektivne pogojenosti višine odškodnine pritožbeno sodišče meni, da pravična odškodnina ustreza znesku enajstih povprečnih neto plač (1.087,08 EUR ob izdaji sodbe - november 2016), kar znaša približno 12.000,00 EUR. Obravnavanemu primeru so v sodni praksi npr. primerljive zadeve II Ips 377/2006, II Ips 343/92 in II Ips 957/93.

14Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi ter v glavni stvari spremenilo sodbo tako, kot je razvidno iz izreka (4. in 5. alineja 358. člena ZPP), v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

15Glede stroškovne odločitve tožnik utemeljeno graja odločitev prvega sodišča, da mu ni priznalo nagrade za drugo pripravljalno vlogo ter urnine in potnih stroškov pooblaščenke za tri naroke. V drugi pripravljalni vlogi je tožnik odgovoril na navedbe toženke v njeni pripravljalni vlogi ter navedel dodatne trditve v zvezi s podlago in višino tožbenega zahtevka, zato gre za potreben strošek v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP, ki se tožniku prizna. Stranka si lahko prosto izbere odvetnika tudi za izvajanje odobrene brezplačne pravne pomoči (30. člen ZBPP). Ker gre v odnosu med stranko in odvetnikom za zaupno razmerje, stranke pri izbiri odvetnika ni mogoče omejevati zgolj na krog odvetnikov s pisarno v kraju sodišča. Med potrebne izdatke za izvršitev odvetniške storitve spadajo tudi potni stroški, pri čemer je stranka dolžna plačati kilometrino za uporabo osebnega vozila (9. člen in četrti odstavek 10. člena OT). Zato gre tožniku tudi strošek kilometrine njegove pooblaščenke, upravičen pa je tudi do urnine iz naslova odsotnosti pooblaščenke iz pisarne v času potovanja na naroke (četrti odstavek 6. člena OT). Za drugo pripravljalno vlogo ter urnino se tožniku prizna polovico zneska po OT (peti odstavek 17. člena ZOdv). V celoti se tožniku prizna kilometrina pooblaščenke, ker gre pri tem za izdatek, potreben za izvršitev dela, ne pa za odvetniško storitev kot delo, ki ga opravi odvetnik (drugi odstavek 2. člena, 9. člen in prvi odstavek 2. člena OT).

16Za drugo pripravljalno vlogo znaša polovica nagrade 375 točk (2. točka tar. št. 19). Za razdaljo Š. - L. (110 kilometrov) se za odsotnost iz pisarne v času potovanja prizna 80 točk v eno smer (4 x 20 točk - četrti odstavek 5. člena OT). Za tri naroke v obe smeri znaša polovica urnine 240 točk. Iz naslova kilometrine (0,36 EUR/km za prva dva naroka in 0,37 EUR/km za tretji narok) se tožniku prizna 239,80 EUR. Tožnik je zato upravičen še do teh pravdnih stroškov v skupnem znesku 636,95 EUR (z DDV vred). V celoti znašajo tožnikovi priznani stroški 3.184,86 EUR (toženka se ni pritožila zoper sodbo in torej ni izpodbijala priznanega dela tožnikovih stroškov na prvi stopnji), toženkini pa 2.284,70 EUR. Upoštevajoč delno spremembo izpodbijane sodbe znaša tožnikov uspeh v pravdi okoli 24 %, toženkin pa 76 %. Tožnik je zato upravičen do pravdnih stroškov v znesku 764,37 EUR, toženki pa pripada iz naslova pravdnih stroškov 1.736,37 EUR. Po pobotanju je tožnik dolžan povrniti toženki pravdne stroške v znesku 972,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato temu ustrezno spremenilo tudi stroškovni del izpodbijane odločitve.

17Tožnik je delno uspel s pritožbo, zato mora toženka v tem obsegu povrniti stroške pritožbenega postopka tožnika, v korist proračuna RS oziroma na račun Okrožnega sodišča v Celju, ki je tožniku odobrilo brezplačno pravno pomoč (tretji odstavek 46. člena ZBPP). Pritožbeno sodišče je priznalo tožniku stroške pritožbenega postopka v skladu z OT in ZOdv, po višini pa so ti stroški, ki znašajo 334,94 EUR, razvidni iz posamičnih priznanih postavk stroškovnika v pritožbi. Sorazmerno pritožbenemu uspehu, ki znaša okoli 16 %, mora toženka poravnati na račun Okrožnega sodišča v Celju znesek 53,59 EUR.