VSL Sodba in sklep II Cp 1980/2021

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi:

- v točki III izreka glede zavrnitve zahtevka za plačilo 192.752,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 166.366,80 EUR od 8. 3. 2019 dalje in od zneska 26.386,13 EUR od 14. 3. 2020 dalje; ter glede zavrnitve zahtevka za plačilo zneska 395.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2019 dalje do plačila;

- v točki IV izreka glede stroškov postopka.

V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: I. dopustilo spremembo tožbe z dne 6. 5. 2021; II. toženki naložilo, da tožniku iz naslova ugotovljene materialne in nematerialne škode plača skupaj 50.041,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2019 do plačila; III. zavrnilo višji zahtevek (to je zahtevek za plačilo 611.684,51 EUR s pripadki) in IV. tožniku naložilo, da toženki povrne 92,44 % stroškov, toženki pa, da tožniku povrne 7,56 % stroškov.

2Pritožbo vlaga tožnik. Izpodbija zavrnilni del odločitve. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga opravo pritožbene obravnave in spremembo izpodbijane odločitve.

Uvodoma izpostavlja okoliščine, zaradi katerih zadevo opredeli kot precedenčno. Povzame predpostavke za odškodninsko odgovornost države po 26. členu Ustave RS. Meni, da so v obravnavani zadevi podane. V zvezi z razlogi v 40. točki navaja, da sanacija kršitev zakona in protipravnega dela sodišč med posameznim postopkom, zaradi uporabe pravnih sredstev, ne pomeni, da teh kršitev ni bilo in še manj, da te kršitve niso oziroma niso mogle povzročiti škode in da zaradi sanacije kršitev škoda sploh ni nastala. Stališče v 41. točki razlogov, ki ga povzema, je v nasprotju s prvim odstavkom 26. člena Ustave RS ter s prvim odstavkom 148. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Smiselno enako velja tudi za razloge v točki 46 in 48 izpodbijane sodbe. Po sanaciji kršitev je protipravnost res prenehala, a to ni saniralo in odpravilo za tožnika škodljivih posledic pred tem. Temeljno in ključno vprašanje v tej zadevi je zato vprašanje, ali sanacija kršitve zaradi uporabe pravnih sredstev pomeni ekskulpacijo države kot odškodninsko odgovornega subjekta za škodo in hkrati odvzem pravice do povračila škode, ki jo je utrpel zaradi takšnega ravnanja. Sodišče prve stopnje je na to vprašanje odgovorilo pritrdilno. Sam tako stališče označuje za protiustavno in protizakonito, saj ga 26. člen Ustave RS, ki je jasen in razumljiv, niti pojmovno, še manj pa izrecno, ne dopušča. S tem, ko je sodišče (razen v zadevi „A.“) zahtevek zavrnilo zato, ker je bila protipravnost sanirana, je zmotno uporabilo materialno pravo in sicer prvi odstavek 26. člena Ustave RS in prvi odstavek 148. člena OZ. Sodišče prve stopnje ni navedlo, na kateri zakonski predpis je oprlo svoje stališče. V tem delu je sodba brez razlogov in zato obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Da je v vseh postopkih na škodo tožnika prišlo do kršitve materialnopravnih in procesnih predpisov, je dokazano z listinami. S tem, ko je sodišče odločilo, da kršitev na škodo tožnika (razen v zadevi A.) ni bilo, je tudi dejansko stanje zmotno ugotovilo. Pravično odškodnino bi mu zato moralo sodišče prisoditi tudi v zadevah B. B., C. in D.

Pri zavrnitvi zahtevka za povrnitev škode zaradi nemožnosti zaposlitve pri podjetju E., d. d., je sodišče storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni zaslišalo ključne priče F. F. Tožnik je sicer predložil njegovo pisno izjavo, a je hkrati predlagal njegovo zaslišanje. Predloga ni nikoli umaknil. Da bi bilo zaslišanje priče nujno, je tožnik ugotovil šele po branju sodbe, ko je izvedel, kako sodišče ocenjuje pisno izjavo priče. Obrazložitev zavrnitve izvedbe tega dokaza tudi ne dosega standarda razumne obrazložitve (Up-233/15). Sodišče je presumiralo voljo stranke, kar je že obravnavalo tudi Ustavno sodišče (Up-284/13). Kršena sta bila tudi 212. in 214. člen ZPP, ki vsebujeta temeljna pravila o dokaznem bremenu in njegovem premeščanju. Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi pojasnil vsebino pričine izjave. Toženka tem navedbam ni nasprotovala. S tem so te postale bodisi nesporne ali pa je prišlo vsaj do premestitve dokaznega bremena, pri čemer toženka o tem ni predlagala nobenega dokaza. Ker je sodišče odločitev oprlo na dokazno oceno pisne izjave priče, je jasno, da je kršitev vplivala na zavrnitev zahtevka. Sodišče tožniku očita tudi nesklepčnost, saj ne poda izračuna razlike med zatrjevanim pričakovanim dohodkom 1.800 EUR in dejansko prejetim. Toženka ni v svojih vlogah navajala ničesar, kar bi lahko razumeli kot trditev, da je predvidena višina plače sporna in da naj se pridobijo podatki o tožnikovih dohodkih. Tudi sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva ni navajalo ničesar v zvezi s to okoliščino in je zato kršilo 285. člen ZPP (Up-108/04). Ne glede na to vztraja, da mu je nastala celotna vtoževana škoda, ki zato, ker je tožnik za preživetje zaslužil drugje, ne more biti manjša.

Izpodbija tudi odločitev glede zavrnitve zahtevka zaradi izgube zaslužka državnega svetnika. Iz dopisa Državnega sveta z dne 5. 5. 2021 izhaja, da bi tožnik v vtoževanem obdobju, ob maksimalni aktivnosti, lahko prejel 74.135,56 EUR bruto. Tožnik vtožuje 58.523 EUR, kar predstavlja 78,94 % možnega zneska in odgovarja tožnikovi aktivnosti na tej funkciji pred njenim prenehanjem. Sodišče mu je priznalo le 35,04 % in pri tem tudi samo zapisalo, da je to najmanjši znesek, ki bi ga tožnik prejel, če mu mandat ne bi prenehal. V tem delu uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Kazenski postopek v zadevi „A.“ je trajal od 26. 10. 2012 do 4. 4. 2016, torej tri leta, pet mesecev in 8 dni (1256 dni). Za prestane duševne bolečine mu je sodišče prisodilo 15.000 EUR, to je 11,94 EUR na dan. Opozarja, da je osebi, ki je bila priprta, za 93 dni sodišče priznalo 5.500 EUR oziroma 59,13 EUR/dan. Tožnikove duševne bolečine so bile brez dvoma hujše. V kolikor bi mu sodišče priznalo le pol tega, kar je bilo priznano v zadevi II Ips 412/2011, bi dobil 29,56 EUR/dan, to pa bi znašalo za 1.256 dni 37.127,36 EUR. Dejansko stanje v zvezi s tem je sodišče ugotovilo zmotno in tožniku prisodilo prenizko odškodnino. Dodaja, da vtožuje le plačilo nematerialne škode v tistih kazenskih postopkih, ki so temeljili na nezakonitih ravnanjih sodišč in na uporabi nedovoljenih dokazov. Predlaga, da pritožbeno sodišče opravi pritožbeno obravnavo in zasliši pričo F. F. ter po potrebi tožnika in nato sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi tudi v preostalem delu, sicer pa naj ga vabi na sejo pritožbenega senata. Priglaša stroške.

3Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da pride odškodninski spor v poštev šele, če tožnik ne bi imel na voljo drugih sredstev, s katerimi bi zmanjšal ali preprečil vzrok škode (VSL II Cp 18/2018). Tudi ne drži, da so bila ravnanja sodišč „do takrat protipravna“. Takšno naravo dobijo le primeri, ki so navedeni v XXXII. poglavju Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Okoliščine, ki omogočajo odškodnino, so podane v zadevi „A.“, ne pa v ostalih. Ravnanja niso bila kvalificirano protipravna. Opozarja tudi na to, da sam tek kazenskega postopka ne predstavlja pravnorelevantne škode (VSL II Cp 2746/2014). Tožnik škode ni uspel dokazati. Dokaz z zaslišanjem F. F. a je bil pravilno zavrnjen. Toženka se je do tega dela zahtevka opredelila in predložila dokazilo, da delovno mesto, ki naj bi ga zasedel tožnik, na zavodu za zaposlovanje ni bilo prijavljeno. Ugovor neobstoja pravice do odškodnine vsebuje tudi ugovor višini. Pričanje ne bi pripomoglo k odločitvi. V zvezi z odškodnino v zadevi „A.“, je tožnik napačno upošteval obdobje neupravičene obsodbe. Ta je trajala od 11. 2. 2014 do 17. 7. 2014, to je 156 dni. Odškodnina zato znaša 96 EUR/dan.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v točkah I (dopustitev spremembe tožbe) in II (glede toženki naloženega plačila) postala pravnomočna, saj v pritožbenem postopku ni izpodbijana. Predmet pritožbenega preizkusa je zato odločitev glede zavrnitve višjega zahtevka ter posledično stroškovna odločitev.

6Tožnik v tem postopku odškodninsko odgovornost toženke uveljavlja na dveh različnih pravnih podlagah. Prvo predstavljajo določbe ZKP (predvsem 538. člen), drugo pa 26. člen Ustave RS. Ker je splošna izhodišča za presojo na eni in drugi podlagi in s tem povezana stališča sodne prakse pregledno in izčrpno predstavilo že sodišče prve stopnje v točkah 21 do 26 sodbe, pritožbeno sodišče tega ne ponavlja. V nadaljevanju bo v zvezi z posameznim spornim vprašanjem opozorilo le še na posamezne primere, v katerih je bilo zavzeto stališče, ki je relevantno tudi v tej zadevi. Najprej se bo opredelilo do pravilnosti odločitve o zavrnitvi tistega dela zahtevka, ki ima podlago v 538. členu ZKP in se nanaša na postopek II K 10314/2012 (A.), nato pa še o odločitvi o zavrnitvi zahtevka na podlagi 26. člena Ustave, ki se nanaša na ostale zoper tožnika vodene (in v tožbi izpostavljene) postopke.

Glede odškodnine zaradi neupravičene obsodbe (538. člen ZKP)

7Sodišče prve stopnje je tožniku na podlagi 538. člena ZKP zaradi neupravičene obsodbe v postopku II K 10314/2012 (A.) prisodilo skupaj 50.041,42 EUR in sicer 35.041,42 EUR za premoženjsko škodo in 15.000 EUR za nepremoženjsko. Tožnik v pritožbi trdi, da mu je zaradi prenehanja funkcije državnega svetnika nastala večja škoda; da je upravičen do povračila škode v višini 192.752,93 EUR, ki mu je nastala, ker ga podjetje E. zaradi obsodbe ni zaposlilo; zavzema pa se tudi za višjo odškodnino iz naslova nepremoženjske škode.

Glede škode zaradi prenehanja funkcije državnega svetnika

8Tožnik je iz naslova izgubljenega dohodka, ki bi ga prejel, če bi opravljal funkcijo državnega svetnika, zahteval 58.523 EUR. Zahtevek v tej višini je utemeljeval s podatki o (bruto) dohodkih, ki jih je prejel v času pred prenehanjem mandata (to je od aprila 2013 do marca 2014). Znesek 16.332,08 EUR (15.606,27 EUR¹ in 725,81 EUR) je preračunal na mesečno raven (to je razdelil z 12) in nato dobljeni znesek v višini 1.361 EUR pomnožil 43 meseci, kolikor bi opravljal funkcijo državnega svetnika.

9Sodišče prve stopnje je metodi izračuna sledilo, je pa pri ugotovitvi obsega škode pravilno izhajalo iz neto zneskov, iz skupnih dohodkov pa je (saj gre za stroške, ki tožniku v času, ko ni opravljal funkcije, niso nastali) pravilno izločilo parkirnine in potne stroške. Preverilo je še višino zatrjevanega dohodka iz naslova sejnin in dela z volilno bazo in na podlagi podatkov, ki jih je toženki posredoval Državni svet 11. 12. 2020 (priloga B82), ugotovilo, da je tožnik na tej podlagi (torej brez stroškov) v obdobju pred prenehanjem mandata zaslužil (neto) 9.779 EUR oziroma (neto) 814,92 EUR mesečno. Po metodi izračuna škode, ki jo je uporabil tožnik sam, to za sporno obdobje znaša 35.041,42 EUR, torej toliko, kot mu je sodišče prve stopnje prisodilo.

10V pritožbi tožnik podatkov in samega izračuna ne izpodbija, ampak svojo trditev o večji škodi opira na dopis Državnega sveta z dne 5. 5. 2021 (priloga A152), ki ga je (brez dodatnih pojasnil) v spis vložil na zadnjem naroku. Iz vsebine tega dopisa res izhaja, da bi v spornem obdobju lahko prejel maksimalno 74.135,56 EUR, a gre pri tem za bruto in ne neto znesek, vanj pa so, ne da bi bili tudi ločeno prikazani, vključeni stroški, ki ne morejo predstavljati tožnikove škode. Podatek iz tega dopisa je zato neprimerljiv s podatki, ki jih je tožnik sodišču predložil pred tem (in s katerimi je obrazloženo utemeljil zahtevek). Z njim zato ugotovitve sodišča prve stopnje o obsegu škode tožnik ne more uspešno izpodbiti. Prav tako pa na podlagi tega dopisa ni mogoče narediti zaključka, da je tožniku nastala škoda v višini 58.523 EUR zato, ker ustreza njegovi povprečni aktivnosti. Kakšna je bila njegova povprečna aktivnost v času, ko je delal, namreč ni navajal, ne dokazoval. Trditev, da je bila njegova aktivnost 78,94 %, je (neopravičena) novota, ki je neupoštevna (337. člen ZPP).

11Pritožba tožnika je v tem delu zato neutemeljena, odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo zneska 23.481,58 EUR s pripadki pa pravilna.

Glede škode zaradi nezaposlitve v podjetju E.

12Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo zneska 192.752,93 EUR (ki naj bi predstavljal vsoto neto plač za 83 mesecev in 13 dni, ki bi jih tožnik prejel, če bi se s 1. 4. 2013 zaposlil pri družbi E.) zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da dejstvo, da družba E. tožnika s 1. 4. 2013 ni zaposlila, ni posledica kazenskega postopka oziroma obsodbe tožnika s sodbo v zadevi II K 10314/2012 z dne 24. 5. 2013. Poleg tega je presodilo, da je tožba v tem delu nesklepčna, višina zahtevka pa tudi sicer nedokazana.

13V zvezi s primarno navedenim razlogom in s tem povezano odločitvijo, da se priča F. F., ki je podal pisno izjavo, ne zasliši, tožnik sodišču prve stopnje utemeljeno očita kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

14Kot izhaja iz razlogov v točki 18 izpodbijane sodbe, zaslišanja priče sodišče ni izvedlo zato, ker je po njegovem mnenju pisna izjava priče zadoščala za odločitev, nobena od strank pa ni vztrajala pri njenem zaslišanju. Tožnik v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da je zaslišanje priče predlagal že v tožbi in tega predloga ni umaknil. Zgolj to, da na zadnjem naroku, ko je sodišče zavrnilo vse še neizvedene dokaze, tožnik pri izvedbi zaslišanja ni (posebej) vztrajal, zato ne daje podlage za domnevo, da soglaša le z branjem pisne izjave. Tožnikovo „nevztrajanje“, da se ta dokaz izvede, zato ne more biti utemeljen razlog za sprejeto odločitev. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da zaslišanja te priče tudi ni mogoče označiti kot nepotrebnega. Tožnik je s pisno izjavo priče (in predlogom za njeno zaslišanje) dokazoval dogovor glede zaposlitve in razloge, zakaj do sklenitve pogodbe o zaposlitvi kasneje ni prišlo. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik svojih trditev o razlogih, zakaj do sklenitve pogodbe ni prišlo, pa tudi trditve o višini plače, ki naj bi jo prejemal, ni dokazal. Ker torej dokaz s pisno izjavo priče ni bil uspešen, o nepotrebnosti neposrednega zaslišanja priče, ni mogoče govoriti. Priča bi namreč ob zaslišanju pisno izjavo morda razjasnila, dopolnila ali celo spremenila; mogoče je tudi, da bi sodišče po neposrednem zaslišanju naredilo drugačno dokazno oceno. Sodišče je poleg tega tudi tožniku odreklo možnost, da s postavljanjem vprašanj poskrbi za razjasnitev ali dopolnitev tega, kar je priča sicer pisno izjavila. Z odločitvijo, da dokaza ne izvede, je zato sodišče prve stopnje poseglo v tožnikovo pravico do izvedbe dokazov in s tem storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

15Pritožnik sodišču prve stopnje tudi v zvezi s podredno navedenimi razlogi utemeljeno očita postopkovno kršitev. Zavrnitev zahtevka je namreč utemeljilo z nesklepčnostjo tega dela tožbe, pri čemer materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) v smeri manjkajočih dejstev ni izvedlo. Na to v svojih navedbah ni opozorila niti toženka, saj je slednja navedla le to, da zahtevek ni dokazan, da so trditve pavšalne in ga v celoti prereka. Naknadno je navajala le še to, da podjetje, v katerem naj bi se tožnik zaposlil, ni objavilo razpisa na zavodu za zaposlovanje, izjava ene same osebe, pa ne more dokazovati, da bi tožnik zaposlitev res dobil.² Tudi v vlogi z dne 20. 4. 2021 (list. št. 129), v kateri je navedla, da je bil tožnik ves čas zaposlen in o tem predložila dokazilo, ni oporekala sklepčnosti. Sodišče prve stopnje bi zato moralo tožnika na nepopolne navedbe opozoriti. Ker tega ni storilo, je kršilo 285. člen ZPP, to pa bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo

16Neutemeljeno pa se pritožnik zavzema za priznanje višje odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je tožnik utrpel v posledici neupravičene obsodbe. Pritožbeno sodišče glede na v sodbi ugotovljena dejstva, ki v pritožbenem postopku niso izpodbijana (glej ugotovitve v točkah 67 do vključno 74), ugotavlja, da razlogov za njeno zvišanje ni. Na tako presojo ne more vplivati sklicevanje tožnika na zadevo II Ips 412/2011, v kateri je bila priprti osebi za 93 dni pripora priznana odškodnina v višini 5.500 EUR oziroma 59,13 EUR/dan. Tožnik spregleda, da sam ni bil priprt, poleg tega pa trajanja pripora ni mogoče primerjati s trajanjem kazenskega postopka zoper tožnika. Gre za dve povsem različni situaciji, tožnik pa do povračila škode zaradi samega teka kazenskega postopka tudi sicer ni upravičen ne na podlagi 538. člena ZKP ne na podlagi 26. člena Ustave.³ Ker je po 538. členu ZKP upravičen le do škode, ki je nastala zaradi neupravičene obsodbe, bi bilo možno upoštevati (in primerjati) kvečjemu trajanje (pravnomočne) obsodbe, v konkretnem primeru torej čas od 11. 2. 2014 do 17. 7. 2014. Upoštevanje tega obdobja (156 dni) pa pokaže, da je tožnik za nematerialno škodo dobil 96,15 EUR/dan, kar presega odškodnino za pripor v zadevi, ki jo tožnik izpostavlja v pritožbi.

Glede zahtevka na podlagi 26. člena Ustave

17Zahtevek, ki ga je tožnik utemeljeval na 26. členu Ustave, je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo. Odločitev je oprlo na zaključek, da so trditve o protipravnem ravnanju (policije, tožilstva in sodišč) bodisi nedokazane (gre za trditve, da sodnik G. G., ki je odločal o dovolitvi prikritih preiskovalnih ukrepov, ni bil zakoniti sodnik⁴; da je policija načrtno čakala, kdaj bo dežuren ravno ta sodnik, ki bo odredbo izdal⁵; da sta policija in tožilstvo vsake štiri mesece začenjala nove postopke na podlagi nezakonito pridobljenih dokazov⁶; da je šlo za politični in usmerjeni pregon tožnika, ki naj bi ga onemogočil v njegovem nadaljnjem političnem delovanju in da je šlo za sistematično kršenje njegovih ustavnih in konvencijskih pravic⁷) bodisi je bila protipravnost sanirana s pravnimi sredstvi in zato ni podana toženkina odškodninska odgovornost (gre za trditve o protipravnem ravnanju in kršitvah ustavnih in konvencijskih pravic v zvezi z odločanjem o tožnikovih predlogih za izločitev dokazov in trditve o protipravnem ravnanju sodnika pri odločanju o predlogu za nadomestitev kazni zapora).

18Tožnik v pritožbi napada le tisti del odločitve, ki ga je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da je tožnik s pravnimi sredstvi dosegel odpravo protipravnosti. Trdi, da odprava protipravnosti preko pravnih sredstev še ne pomeni, da kršitev ni bilo in da niso povzročile škode. Meni, da zavzeto stališče nasprotuje prvemu odstavku 26. člena Ustave in prvemu odstavku 148. člena OZ. Pritožbeno sodišče mu iz v nadaljevanju navedenih razlogov pritrjuje.

19V sodni praksi večkrat poudarjena značilnost odškodninske odgovornosti za oblastno protipravnost je tudi subsidiarnost tega varstva. Stranka mora zato najprej izkoristiti razpoložljiva pravna sredstva in z njimi odpraviti protipravno ravnanje in njegove posledice.⁸ Vendar pa vložitev pravnega sredstva, s katerim je stranki uspelo odpraviti protipravnost, samo po sebi odškodninske odgovornosti ne izključuje. V kolikor vložitev pravnega sredstva škode ni odpravila oziroma je ni odpravila v celoti, stranki pravice do njenega povračila ni mogoče odreči. O tem je tudi Vrhovno sodišče že zavzelo stališče. V odločbi II Ips 220/2017 z dne 17. 1. 2019 je tako med drugim zapisalo, „da je odškodninska odgovornost za oblastno protipravnost odvisna tudi od razpoložljivih pravnih sredstev, s katerimi je mogoče odpraviti protipravno ravnanje in posledice tega ravnanja. Če ima oškodovanec na voljo pravno sredstvo, ki mu to omogoča, potem je upravičen samo do povrnitve tiste škode, ki je tudi vložitev pravnega sredstva ni oziroma je ne bi odpravila (seveda ob nadaljnjem pogoju, da nezakonitost dosega odškodninskopravni standard protipravnosti).“ Tožnik zato v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da zgolj ugotovitev, da so bile zatrjevane kršitve ustavnih in zakonskih pravic preko pravnih sredstev sanirane v okviru kazenskih postopkov, še ne zadošča za sklep, da toženka ni odškodninsko odgovorna in je tak zaključek vsaj preuranjen.

20Z zavzetim stališčem, ki mu je sledila zavrnitev zahtevka, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (26. člen Ustave RS), posledično pa tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča tega, kako so potekali posamezni postopki zoper tožnika in ali so bile očitane kršitve res storjene in v katerem postopku, sploh ni podrobneje ugotavljalo, ukvarjalo pa se ni niti z vprašanjem, ali je posamezna kršitev, ki jo tožnik zatrjuje, dosegla t. i. kvalificirano stopnjo napačnosti. Ustaljena sodna praksa protipravnosti pri vodenju policijskih, tožilskih, predvsem pa sodnih postopkov, v smislu civilne odškodninske odgovornosti, namreč ne priznava pri vsaki zmotni presoji ali kršitvi postopka.⁹ Zaradi zmotne materialnopravne presoje sodišče prve stopnje ni ugotavljalo niti obstoja škode in vzročne zveze.

Sklepno

21Pritožba je glede na obrazloženo delno utemeljena in ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo. Sodbo sodišča prve stopnje je na podlagi 354. in 355. člena ZPP v točki III izreka razveljavilo glede zahtevka za plačilo materialne škode v višini 192.752,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 166.366,80 EUR od 8. 3. 2019 dalje in od zneska 26.386,13 EUR od 14. 3. 2020 dalje in zahtevek za plačilo nematerialne škode v višini 395.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2019 dalje do plačila. V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (to je glede zavrnitve zahtevka za plačilo materialne škode v višini 23.481,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2019 dalje) potrdilo. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je moralo odločitev o zavrnitvi zahtevka za nematerialno škodo, ki presega prisojenih 15.000 EUR, kljub neutemeljenosti pritožbe, s katero se je tožnik zavzemal za prisojo višje odškodnine, razveljaviti v celoti, saj tožnik nematerialne škode, katere povračilo je zahteval zaradi neupravičene obsodbe, ni razmejil od škode, ki jo zahteva zaradi različnih kršitev na podlagi 26. člena Ustave.

22Ker je odločitev o glavni stvari delno razveljavilo, je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

23Ker se je pritožnik zavzemal za spremembo (in ne razveljavitev) izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se je za razveljavitev odločilo zaradi varovanja pravice do dvostopenjskega sojenja. Če bi pritožbeno sodišče pozivalo na odpravo nesklepčnosti ter pri zahtevku, ki ga tožnik opira na 26. člen Ustave, ugotavljalo celoten sklop dejstev, ki se nanašajo na predpostavke odškodninske odgovornosti, bi se dejansko postavilo v vlogo sodišča prve stopnje in o tem prvič odločalo. To pa bi predstavljalo prekomeren poseg v pravico do pritožbe, ki jo zagotavlja 25. člen Ustave.

24V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje glede zahtevka za povračilo materialne škode tožnika v okviru materialnoprocesnega vodstva opozoriti na pomanjkljive navedbe in mu omogočiti, da jih dopolni. Če bo nesklepčnost odpravljena, bo moralo neposredno zaslišati pričo F. F. sodeluje in nato izvedene dokaze ponovno oceniti in presoditi, ali je tožnik dokazal, da mu je zatrjevana škoda nastala in je posledica neupravičene obsodbe.

25Glede zahtevka, ki ga tožnik uveljavlja na podlagi 26. člena Ustave,¹⁰ pa mora sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ugotoviti troje: prvič, ali je bilo ravnanje sodnikov v (posameznih) sodnih postopkih, v katerih naj bi tožniku, kljub kasnejšemu uspehu v le-teh, nastala škoda, grobo in očitno napačno, torej tako, da je odstopalo od običajne in ustaljene prakse sodišč pri razlagi in uporabi prava v podobnih zadevah. Kot je bilo zgoraj že pojasnjeno, po ustaljeni sodni praksi za odškodninsko odgovornost države ne zadošča kakršnakoli nepravilnost, ki jo zagreši sodnik pri svojem odločanju, ampak mora biti izpolnjen standard kvalificirane napačnosti odločitve zaradi očitne in grobe kršitve prava in sodniških dolžnosti.¹¹

26Drugič, ali je tožniku zaradi tega nastala škoda, ki presega običajne neugodnosti zaradi samega teka kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje ima namreč prav, da sam tek postopka, četudi dolgotrajen, še ne pomeni pravno priznane škode (če ni izpolnjenih pogojev po ZVPSBNO); tožnik se v tem pogledu povsem neprimerno primerja s pripornikom.

27In tretjič, ali je med protipravnim ravnanjem in škodo (če bo oboje ugotovljeno) pravno relevantna vzročna zveza. Ta namreč (vsaj v pogledu kršitev, s katerimi se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ukvarjalo¹²) nikakor ni očitna. Kot izhaja iz ugotovitev v izpodbijani sodbi, je bistvo kršitev, ki so bile naposled ugotovljene na škodo tožnika, osredotočeno na uporabo nedovoljenih dokazov. Ti so bili nedovoljeni, ker so bili pridobljeni na podlagi odredb sodnika, za katerega se je kasneje ocenilo, da bi se bil moral izločiti (tožniku je bilo onemogočeno dokazovanje, da so bili pri sodniku, ki je izdal ključno odredbo o prikritih ukrepih zoper tožnika, podani razlogi za dvom v njegovo nepristranskost). Vendar pa to še ne pomeni, da katerikoli drug sodnik ne bi glede prikritih preiskovalnih ukrepov odločil enako. Ugotoviti oziroma oceniti bo zato treba, ali je bilo objektivno dovolj podlage za odreditev prikritih ukrepov zoper tožnika, ki so rezultirali v nedovoljenih dokazih. Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, vzročne zveze ne more biti. Tudi v primeru nekršitve bi bil rezultat za tožnika namreč enak.

¹ Gre za bruto znesek vseh izplačil v času od aprila 2013 do marca 2014, ki vključuje tudi potne stroške, dnevnice in parkirnine (priloga A33).
² Glej navedbe v vlogi 23. 7. 2020, točka 7 (list. št. 66).
³ Glej odločbe VS RS II Ips 91/2000, II Ips 374/2013 in II Ips 46/2015.
⁴ Glej razloge v točkah 35 do 38 izpodbijane sodbe.
⁵ Glej razloge v točki 38 izpodbijane sodbe.
⁶ Glej razloge v točki 42 izpodbijane sodbe.
⁷ Glej razloge v točkah 43 do 46 izpodbijane sodbe.
⁸ Stališče, da je pravica do povračila škode v razmerju do postopkov, ki naj zagotovijo ustavnost in zakonitost delovanja nosilcev oblasti, sekundarna ter da je zato uspešen ugovor opustitve pravnega varstva, če prizadeti z njim lahko uveljavi odpravo zatrjevanih protipravnosti in tako prepreči škodo, je v sodni praksi nesporno. Opustitev vložitve pravnega sredstva ima po mnenju sodne prakse učinek pretrganja vzročne zveze (glej odločbe VS RS II Ips 879/2008, II Ips 1014/2007, III Ips 105/2007).
⁹ Pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja tako ni mogoče enačiti z oceno, da je posamezna odločitev nepravilna in nezakonita, in ne z vsako napako v postopku. Tudi ni protipravno dejanje niti sam proces odločanja oziroma uvedba predkazenskega ali kazenskega postopka, čeprav pozneje ni prišlo do obsodbe. Narava tožilskega in sodniškega odločanja namreč omogoča različno presojo izvedenih dokazov in različno pravno presojo (glej odločbe VSRS II Ips 1014/2007, II Ips 448/2010, II Ips 90/2016, II Ips 374/2013 in II Ips 103/2021 (točka 18 in v opombi 9 citirani viri)).
¹⁰ Tožnik zahteva plačilo nematerialne škode zaradi vseh kazenskih postopkov, ki so temeljili na nezakonitih ravnanjih sodišč in na uporabi nedovoljenih dokazov, in meni, da bi mu moralo sodišče pravično odškodnino prisoditi tudi v zadevah B. B., C. in D.
¹¹ Glej zlasti sodbo VSRS III Ips 23/2020, tam navedene referenčne odločbe in pa opombo 9 zgoraj.
¹² Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje (med drugim) trdil, da bi morali biti dokazi izločeni tudi zaradi kršitve drugega odstavka 154. člena ZKP.