VSM Sodba I Cp 516/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo plačilo odškodnine tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) v višini 3.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2005 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) V III. točki izreka je odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

2Zoper sprejeto odločitev se pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno v obdobje trajanja neupravičene obsodbe upoštevalo obdobje pred pravnomočnostjo sodbe. S tem je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je v skladu s prvim odstavkom 538. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) potrebno upoštevati obdobje od pravnomočnosti sodbe od 15. 10. 2019 do 10. 12. 2020, ko je bila pravnomočna sodba razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tako je trajala pravnomočna obsodba zgolj eno leto in dva meseca in ne dve leti in en mesec, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Sicer pa je odmerjena odškodnina previsoka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zadeva ni bila medijsko odmevna, tožnikovo dobro ime ali njegov ugled ter politična integriteta zaradi tega niso bili omajani, hudih psihičnih bolečin tožnik ni trpel, saj ni potreboval strokovne pomoči. Sodišče je tako odškodnino v višini dveh povprečnih neto plač odmerilo previsoko in slednja odstopa od primerljivih zadev, v katerih je šlo za neupravičeno obsodbo. V primerljivi zadevi, kjer je bila tožniku dosojena odškodnina 2,2 plači na leto, je oškodovanec trpel bolečine zaradi posega v čast in dobro ime zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic, kar je skrajno negativno vplivalo na njegov ugled. Zadeva je bila večkrat obravnavana v medijih, za podoben primer pa v konkretni zadevi ne gre, zato predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in zniža dosojeno odškodnino oziroma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in jo vrne slednjemu v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

5Tožnik v predmetnem postopku uveljavlja odškodnino za nematerialno škodo, ki mu je nastala zaradi posledic neupravičene obsodbe po 538. členu ZKP, višino katere je sodišče določilo v skladu s 179. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

6538. členu ZKP v prvem odstavku določa, da ima pravico do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe tisti, ki mu je bila pravnomočno izrečena kazenska sankcija ali je bil spoznan za krivega, pa mu je bila odpuščena kazen, pozneje pa je bil v zvezi z izrednim pravnim sredstvom novi postopek pravnomočno ustavljen ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe ali je bila obtožba zoper njega zavrnjena ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena.

7V predmetnem postopku ni sporno, da je bil tožnik s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I K 52587/2010 z dne 7. 11. 2018 obsojen na pogojno obsodbo enega leta in štirih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu po petem, tretjem in drugem odstavku 208. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), in sicer zaradi kršitev varnostnih predpisov pri delu, zaradi česar je ena oseba umrla. Predmetna sodba je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 52587/2010 z dne 8. 10. 2019, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je s sodbo I Ips 52587/2010 z dne 10. 12. 2020 zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijano pravnomočno sodbo glede tožnika razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zatem pa je bil postopek zaradi umika obtožnice s strani tožilstva dne 4. 3. 2022 ustavljen.

8Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da pravilno pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevalo relativno obdobje trajanja neupravičene obsodbe od 7. 11. 2018 do 10. 12. 2020, saj je v skladu s prvim odstavkom 538. člena ZKP za predmetni postopek relevantno obdobje, ko je sodba sodišča prve stopnje zoper tožnika postala pravnomočna, to pa je bilo 15. 10. 2019. S tem je obdobje relevantno za ta postopek, eno leto in dva meseca in ne, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje v 24. točki obrazložitve, dve leti in en mesec.

9Sodišče druge stopnje kljub navedenemu ugotavlja, da je odškodnina, ki je bila dosojena tožniku, ustrezna.

10Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je denarna odškodnina za tovrstne duševne bolečine priznana, kadar moč in trajanje duševnih bolečin to opravičujejo, da se na ta način vzpostavi porušeno oškodovančevo psihično ravnotežje. Gre sicer za eno od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode (prvi odstavek 179. člena OZ). Duševne bolečine morajo biti intenzivne, dolgotrajne in se morajo odražati v okolju, v katerem oškodovanec živi in dela. Denarna odškodnina v takem primeru predstavlja neko satisfakcijo, odmeno za pretrpljene duševne bolečine in predstavlja zadoščenje oškodovancu.¹

11Pri določitvi vsebine pravnega standarda pravične denarne odškodnine v konkretnih primerih oziroma pri njegovi individualizaciji je sodišče vezano na kriterije, določene v 179. členu OZ, pri čemer je treba upoštevati tudi to, da višina odškodnine ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z naravo in namenom odškodnine. Poleg individualizacije odškodnin je treba pri ugotavljanju pomena prizadete dobrine in namena odškodnine upoštevati tudi objektivne okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih. Prvostopenjsko sodišče je pri odmeri odškodnine te okvire upoštevalo, zato je znesek v višini 3.250,00 EUR povsem ustrezen.

12Sodišče prve stopnje je ustrezno dokazno ocenilo tožnikovo izpovedbo in izpovedbo prič, in sicer tožnikove partnerke ter njegovega sina (14. - 16. točka obrazložitve). Pri tem ne gre spregledati, da je tožnik bil obsojen za hudo kaznivo dejanje, v katerem se mu je očitalo, da je odgovoren za delovno nesrečo s smrtnim izidom, kar je vsekakor hujši očitek kot očitek iz primerljive odločbe, kjer je tožnik bil obsojen za kaznivo dejanje zlorabe položaja (VSL II Cp 2635/2012, kjer je sodišče priznalo tožniku odškodnino v višini 2,2 plači na leto). Sodišče druge stopnje ne dvomi, da je bil oškodovanec zaradi neupravičene obsodbe pod stalno psihično napetostjo, da je psihično trpel, kar je vplivalo ne le na njegove odnose z bližnjimi, ampak tudi na njegovo delo in zagnanost pri delu.

13Zmotno meni pritožba, da tožnikove bolečine niso bile dovolj visoke, da bi mu pripadala odškodnina, ker ni potreboval strokovne pomoči psihiatra oziroma psihologa, saj se tovrstne odškodnine priznavajo glede na osebno dojemanje oškodovanca, kar je sodišče prve stopnje ugotavljalo na podlagi neposrednega zaslišanja tožnika in prič (13. točka obrazložitve).

14Višina odškodnine, in sicer dve povprečni plači za leto in dva meseca neupravičene obsodbe, je tako po oceni sodišča druge stopnje ustrezna oziroma je na meji simbolične odškodnine, do katere je tožnik v celoti upravičen, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera (teža očitanega kaznivega dejanja, ki je imela za posledico smrt ene osebe, osebno doživljanje obsodbe, neomajanost ugleda in politične integritete).

15Tako je sodišče prve stopnje kljub zmotni uporabi materialnega prava, ko je tožniku odmerjalo odškodnino za dve leti in en mesec neupravičene obsodbe namesto eno leto in dveh mesecev, pravilno odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo nastalo tožniku, zaradi neupravičene obsodbe, upoštevaje individualizacijo dosojene odškodnine in objektivne okvire, ki jih je začrtala sodna praksa (VSL II Cp 2635/2012, VSL II Cp 1190/2020 in ostale odločbe, podrobneje navedene na 10. strani izpodbijane sodbe).

16Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).

¹ VSRS RS II Ips 220/99 z dne 22. 12. 1999, VSL sodba II Cp 2787/2012 z dne 29. 5. 2013.