VSL Sodba in sklep II Cp 775/2017

I. Pritožbi se delno ugodi in se v obsodilnem delu (točka III izreka) izpodbijana sodba spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 7.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2015 dalje do plačila ter v odločitvi o pravdnih stroških tako, da vsaka stranka sama trpi stroške postopka.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba.

III. Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 103,27 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek glede plačila 38.325,00 EUR, zavrglo pobotni ugovor tožene stranke ter odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2015 dalje ter toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 488,24 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper tako odločbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano odločbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek. V pritožbi tožena stranka navaja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju ugovora pobota ter navaja, da je potrebno trenutno veljavno zakonodajo razlagati tako, da prekluzija navajanja dejstev in dokazov ni omejena na zaključek prvega naroka, temveč do konca glavne obravnave. Tožena stranka se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da za obravnavo pobotnega ugovora ni mogoče uporabiti procesnih določb o nasprotni tožbi. Nepravilna uporaba določbe prvega odstavka člena 286 ZPP in napačna sodna praksa pritožbenih sodišč, je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, saj se sodišče ni vsebinsko ukvarjalo s pobotnim ugovorom. V zvezi s prisojenim zneskom navaja, da ni podana odškodninska odgovornost. Razmere v priporu so zadostovale standardom, ki jih v svojih odločbah omenja ESČP in ni podana protipravnost. Poleg tega izvrševanje kazni zapora in pripora posebej urejata dva Pravilnika, tudi standard (7 m2), ki ga je določil Evropski odbor za preprečevanje mučenja, ima le naravo priporočil. Nadalje tožena stranka ponavlja ugovore glede prekinitve vzročne zveze zaradi premestitve tožnika v ZPKZ Koper. Tožnik tudi ni dokazal, da je trpel duševne bolečine zaradi zatrjevanih razmer.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi neustreznih razmer v priporu za obdobje od 14. 9. 2012 do 1. 7. 2015. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik, dlje bival v priporu v sobi, kjer je na pripornika odpadlo le 3,40 m2, da so dnevne temperature presegle 28-C in da se zaradi premajhne površine in svojih lastnosti ni mogel ustrezno gibati (točka 36 izpodbijane sodbe). Bivanje v takih razmerah je sodišče prve stopnje v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (Ananjev proti Rusiji in Mandič Jovič proti Sloveniji) in tudi obstoječo sodno prakso naših sodišč (sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 508/2016 in II Cp 745/2016) opredelilo pravilno kot protipravno, kot kršitev člena 18 in 21 Ustave RS in člena 3 EKČP in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno oprlo odločitev na standard, ki ga je določil Evropski odbor za preprečevanje mučenja in nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (CPT) in Pravilnik o izvrševanju kazni zapora kot analognega predpisa in se tožena stranka pri tem neutemeljeno sklicuje v pritožbi na odločbo II Cp 1747/2016, ki predstavlja izjemo od že citiranih odločb. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka glede nasprotij v izpodbijani sodbi glede protipravnosti ni podana, prav tako so neutemeljene pavšalne trditve, da za uporabo analogije v konkretnem primeru ni pravne podlage. Neutemeljena je nadaljnja pritožbena trditev, da prisojena odškodnina ni individualizirana, saj je sodišče prve stopnje glede na dolžino pripora in duševne bolečine, ki jih jih je ugotovilo z zaslišanjem tožnika, dosodilo primerno odškodnino.

5Materialnopravno pa je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da ni prekinjena vzročna zveza glede premestitve tožnika iz ZPKZ Koper nazaj v ZPKZ Ljubljana 19. 4. 2014. Tožnik je bil v priporu v ZPKZ Ljubljana od 14. 9. 2012 do 15. 4. 2014, ko je bil zaradi prezasedenosti z odredbo Okrožnega sodišča v Kranju I K 31766/2012 z dne 13. 5. 2014 premeščen v ZPKZ Koper in od tam z odredbo z dne 19. 5. 2014 ponovno na svojo željo premeščen v ZKPZ Koper. Tožnik ni trdil, da bi bil premeščen iz ZPKZ Koper v ZPKZ Ljubljana zaradi nevzdržnih razmer. To pomeni, da je sam privolil v slabše razmere za bivanje v priporu v Ljubljani in se pritožbeno sodišče pridružuje stališču tožene stranke, da je bila z dnem premestitve 15. 5. 2014 v Ljubljano pretrgana vzročna zveza, tako od navedenega dne in do konca trajanja pripora 1. 7. 2015, tožniku ne pripada odškodnina. Vsega skupaj je to cca 1/3 trajanja pripora. Pritožbi tožene stranke je bilo zaradi tega delno ugoditi in prisojeno odškodnino znižati za 30 %, to je na 7.000,00 EUR.

O pobotnem ugovoru:

6Pobotni ugovor je mogoče uveljavljati do konca glavne obravnave, vendar na podlagi pravočasnih do prvega naroka za glavno obravnavo pravotvornih trditev in ponujenih dokazov. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prekludirana pri navajanju dejstev in ponudbi dokazov, saj je tožena stranka te navajala in predlagala že po prvem naroku za glavno obravnavo. Nobenega razloga ni, da teh trditev in predlaganih dokazov ni mogla ponuditi že prej. Zato je sklicevanje sodišča na določbo prvega in četrtega odstavka člena 286 ZPP pravilno, kolikor se nanaša na procesno okoliščino prepoznega navajanja in predlaganja dokazov. Po drugi strani sicer res velja, da se pobotni ugovor lahko uveljavlja do konca glavne obravnave (tretji odstavek člena 337 ZPP), vendar na podlagi predhodno pravočasno uveljavljanih dokazov. Če pravočasno ne uveljavlja ustreznih trditev in dokazov, je kasneje uveljavljen pobotni ugovor nesklepčen, kar sicer terja ugotovitev o neobstoju in ne zavrženju pobotnega ugovora. Vendar je odločitev o zavrženju pobotnega ugovora za pritožnico ugodnejša kot bi bila meritorna odločitev in je bilo kot rečeno pritožbo tožene stranke v tem delu zavrniti.

7Glede na navedeno je bilo pritožbi tožene stranke deloma ugoditi in prisojeno odškodnino znižati za 3.000,00 EUR, v ostalem delu pa pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo in sklep (člen 353, 358 in 376, točka 2 ZPP).

8Delna ugoditev pritožbi tožene stranke ima za posledico spremembo o pravdnih stroških. Uspeh strank je po spremembi sodbe približno enak in v posledici tega vsaka stranka sama trpi stroške nastale pred sodiščem prve stopnje.

9Tožena stranka je s pritožbo uspela 30 % in tožnik ji mora povrniti toliko pritožbenih stroškov, ki v skladu z veljavno Odvetniško tarifo znašajo 103,27 EUR. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165/3 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.