541. člen ZKP

Ker gre za oporočno dedovanje terjatve za plačilo odškodnine in ker ne gre za posebno premoženjsko (zapuščinsko) maso, za katero ne bi veljali splošni predpisi o dedovanju, sklep o dedovanju pa je že pravnomočen, ni nujno prepustiti sodišču v zapuščinskem postopku odločitev o tem, kdo bo dedoval to terjatev. Ni razloga, ki bi govoril za to, da se ponovno ugotavljanje dedičev prepusti naknadnemu zapuščinskemu postopku.

Vtoževani izgubljeni dobiček pokojnega očeta zaradi neupravičene obsodbe predstavlja kasneje najdeno premoženje po prvem odstavku 221. člena ZD, ki ga zapuščinsko sodišče ne more razdeliti na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, ne da bi razpisalo narok, na katerega bi povabilo vse dediče, na njem pa ponovno presojalo podane dedne izjave, dedne dogovore in oporočna razpolaganja glede naknadno vrnjenega premoženja, pri čemer je treba poleg njihove vsebine upoštevati tudi posebne okoliščine, zaradi katerih se naknadno odloča o dedovanju tega premoženja.

V zvezi s povrnitvijo nepremoženjske škode so v 180. členu OZ relativno določno (in s tem vrednostno relativno zaprto) opredeljeni (zunanji) izvori duševnih bolečin posrednega oškodovanca. Pravno priznana je škoda zaradi smrti in težke invalidnosti bližnjega. Primer neutemeljeno odvzete prostosti v kazenskem ali predkazenskem postopku s to določbo ni zajet. Prav tako je relativno določna tudi ureditev v ZKP, po kateri je aktivno legitimirana za uveljavitev pravice do povrnitve odškodnine (premoženjske in nepremoženjske) samo oseba, ki je bila neupravičeno obsojena oziroma ji je bila prostost neutemeljeno odvzeta. Dediči podedujejo samo pravico do povrnitve premoženjske škode.

Na vsa vprašanja oziroma pripombe tožnikov je bilo ustrezno odgovorjeno v dopolnitvah k izvedenskim mnenjem in z zaslišanji izvedencev, novih pripomb pa tožniki niso imeli, zato za postavitev drugega izvedenca v smislu 254. člena ZPP ni bilo ne razlogov ne potrebe.

Sodišče je pravilno valoriziralo znesek, ki je bil plačan iz naslova denarne kazni in stroškov kazenskega postopka, in sicer na čas, ko je bil kazenski postopek ustavljen, saj je le na ta način lahko ugotovilo višino škode, ki se vtožuje. Ni podlage za zamudne obresti, saj tožena stranka ni bila v zamudi. Še več, njena obveznost vse do ustavitve kazenskega postopka ni niti obstajala.

Upravna pot za uveljavljanje oziroma priznanje odškodnine je določena le v primerih, ko je upravičencu status (bivšega političnega) zapornika priznan (zgolj) s sklepom Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic, posameznik pa uveljavlja odškodnino na podlagi takšnega priznanja.

Tožnica v reviziji poudarja novelo ZIKS-A (Uradni list RS, št. 59/02), ki je s spremembo 145.c člena naknadno omogočila odškodninske zahtevke zaradi nezmožnosti uporabe ali upravljanja premoženja ali drugih izgubljenih dobičkov po pravilih odškodninskega prava za čas od pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja dalje. Toda njen tožbeni zahtevek ni utemeljen, ker nepremičnin oziroma premoženja ni več, ker je bilo celotno podjetje J. K. likvidirano.

Pravica, ki jo uzakonja 194. člen ZOR, v svojem bistvu ni premoženjska pravica, marveč je odškodnina, ki jo sodišče prisodi v skladu s to določbo, le sredstvo za zagotovitev upravičenčevih potreb, ki zaradi smrti osebe, ki bi bila sicer preživninski zavezanec, ne morejo biti zagotovljene. Po naravi stvari se torej ta pravica lahko odmerja le za sedanji in prihodnji čas, zato tudi drugi odstavek navedenga člena določa, da se ta škoda vrača s plačevanjem denarne rente (tako kot se v skladu s 131c. členom ZZZDR tudi preživnina plačuje mesečno).

Tožniki ne uveljavljajo škode kot inicialni oziroma neposredni oškodovanci, ampak jo izvajajo iz pravice do povrnitve škode neposrednega oškodovanca oziroma pokojnega obdolženca. V primeru okrnitve svobode lahko npr. žena izredno dolgotrajno trpi, ker je njen mož neutemeljeno v priporu. Vendar bo v tem primeru pravnorelevantna nepremoženjska škoda le škoda lastnega izvora (duševne bolečine neutemeljeno priprtega), ne pa tudi škoda zunanjega izvora (duševne bolečine žene zaradi okrnitve svobode moža). Tako v primeru nepremoženjske škode kot tudi v primeru premoženjske škode bi bilo treba ženin zahtevek oziroma zahtevek svojcev zavrniti. Smrt je pogojevala ustavitev kazenskega postopka, ne pa tudi pridobitve pravice do povrnitve škode, saj so nosilci pravic lahko le žive osebe, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Določilo 2. odstavka 541. člena ZKP, ki ga v pritožbi poudarjajo tožniki in po katerem lahko dediči oškodovanca po njegovi smrti začno postopek za povrnitev premoženjske škode, se tako nanaša le na primere, ko je pokojni oškodovanec pravico do povrnitve škode že pridobil. Sodna praksa priznava

Pravna podlaga za različne oblike odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo svojcev v povojnem procesu neopravičeno obsojenega in ubitega svojca je glede na datum izdaje prvostopenjske sodbe v določbah ZOR. Le glede dela odškodninskega zahtevka je neposredna podlaga v 541. členu ZKP (1994), in sicer glede tistega dela v katerem tožnici kot dedinji neopravičeno obsojenega terjana plačilo njegove plače za čas od aretacije do njegove smrti, kar uveljavljata kot podrejeno pravno podlago. Primarno uveljavljana pravna podlaga v tej zadevi ne pride v poštev. Določba 194. člena ZOR ne utemeljuje njunega zahtevka za plačilo plače od smrti dalje, ker se po njej prisoja odškodnina v obliki denarne rente, in sicer za sedanje in bodoče preživljanje, ne pa za daljše obdobje za nazaj (od 1951 do 1978). Tožnici sta izrecno izjavili, da ne uveljavljata revizijskega zahtevka. Presoja pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti neopravičeno obsojenega in ubitega moža oziroma očeta.

Po prvem odstavku 35. člena ZPKri imajo upravičenci, ki so zoper obsodilno kazensko sodbo uveljavili revizijo (21. do 34. člen ZPKri), in z njo uspeli, pravico do povrnitve škode po določbah 538. do 546. člena ZKP, in ne le do odškodnine po ZSPOZ. Po tretjem odstavku 5. člena ZPKri so upravičenci po ZSPOZ osebe, ki so po tem zakonu pridobile status političnega zapornika, niso pa uveljavile navedenega pravnega sredstva.

Odškodnina zaradi neutemeljenega odvzema prostosti se v sodni praksi praviloma določa kot enotna odškodnina za eno obliko škode. Toda v primeru dodatne škode, ki se kaže v duševnem trpljenju zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, se prisodi odškodnina tudi za to obliko škode.

1. Tožnik ni upravičen do priznanja pokojninske dobe za čas od 1941 do 1942, ko je bil v nemški vojski, saj tega veljavna zakonodaja ne predvideva, niti ni za to pravne podlage v navedenem prej veljavnem predpisu na območju RS. 2. Tožnik lahko uveljavlja priznanje pokojninske dobe za čas, ko je bil v zaporu, šele ko pridobi status neopravičeno obsojene osebe, oz. takrat, ko je obsodba razveljavljena.

O povrnitvi dejanske vrednosti zaplenjenega premoženja se odloča v nepravdnem postopku, o zahtevku za povrnitev škode, ki je nastala zaradi neopravičene obsodbe (izgubljen dobiček), pa v pravdnem postopku.

Tožniku, ki mu je bila neutemeljeno odvzeta prostost in je prestajal zaporno kazen 6 let na Golem otoku in drugod, pripada za ta čas odškodnina za izgubljeni zaslužek, izračunana na osnovi sedanjih osebnih dohodkov delavca na približno enakem delovnem mestu, kot ga je zasedal tožnik pred odvzemom prostosti.

145. člen ZIKS je glede na določbe ZOR o neupravičeni pridobitvi specialni predpis. ZIKS ureja vrnitev premoženja v naravi, če pa ta ni možna, vrnitev njegove vrednosti. Vrnitev v naravi je lahko popolna ali delna. Za delno vrnitev gre tudi tedaj, ko je vrnjena stvar poškodovana ali delno uničena. V takšnih primerih je potrebno kombinirati fizično (delno) vrnitev s plačilom vrednosti za preostali (uničeni ali poškodovani) del. Občina ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki ji je nastala zaradi neopravičene obsodbe (kolikor izpadla najemnina predstavlja izgubljeni dobiček). Povrnitev te škode ureja zakon o kazenskem postopku v XXXII. poglavju (541. do 549. člen ZKP). Zanjo bi bila, če bi bili izpolnjeni v navedenih členih ZKP določeni pogoji, odgovorna država in ne občina.

Presoja o pravični denarni odškodnini za negmotno škodo zaradi neutemeljeno odvzete prostosti v letih 1951-1954. Najvišja plača državnega uslužbenca je bila leta 1952 22.500 din (Temeljna uredba o nazivih in plačah uslužbencev državnih organov, Ur.l.FLRJ 14/52), ali sedaj 0,02 SIT. Te podatke revizijsko sodišče navaja zaradi lažje ponazoritve, zakaj po presoji revizijskega sodišča v konkretnem primeru pri povrnitvi vtoževane škode ni moč izhajati iz tožnikovega zaslužka pred odvzemom prostosti. Vztrajanje pri povrnitvi le takratne plače (t.j. "tistega števila denarnih enot, na katero se glasi obveznost" - 394. čl. ZOR), bi v konkretnem primeru pomenilo zanikanje obstoja terjatve iz naslova izgubljenega zaslužka, kljub nesporni pravici tožnika do povrnitve te škode, saj je takratno najvišjo plačo državnega uslužbenca zaradi znanih razlogov (izredno visoka inflacija ter dve denominaciji domače valute, zaradi katerih je razmerje med takratnim din in sedanjim SIT 1 : 1.000.000,00) komaj moč izraziti v današnji domači valuti. Zato ni nepravilno materialnopravno izhodišče, ko sodišče pri ugotavljanju višine odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka, ni izhajalo iz plače tožni