131. člen ZKP

Okoliščina, ali je bila država, ki predlaga priznanje in izvršitev svoje sodbe, v času, ko je postala sodba pravnomočna, že članica Evropske unije ali ne, za odločanje o utemeljenosti predloga nima pomena. Republike Hrvaška in Republika Slovenija sta v času, ko je prva slednji podala predlog za priznanje in izvršitev svoje sodbe, druga pa o tem odloča, članici Evropske unije, zato sta druga drugi upravičeni podati tak predlog oziroma dolžni presojati njegovo upravičenost ter sodbo priznati in izvršiti, če so za to podani pogoji, določeni v ZSKZDČEU-1. Presoja okoliščin, ali je prišlo do zastaranja pravice do odvzema premoženjske koristi in ali so organi Republike Hrvaške pred podajo obravnavanega predloga Republiki Sloveniji poskušali izterjati protipravno pridobljeno premoženjsko korist, ni predmet tega postopka. Odločanje o ugovoru zastaranja je v pristojnosti davčnega organa, ki je pristojen za izvršitev sodbe glede odvzema premoženjske koristi.

Potrebno je ločiti zastaranje terjatve odvzema premoženjske koristi in zastaranje izvršitve terjatve odvzema premoženjske koristi. Sodišče lahko odvzame premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, bodisi storilcu tega kaznivega dejanja ali pa drugemu prejemniku te koristi, le s sodno odločbo, s katero je bilo ob pogojih, določenih v kazenskem zakoniku, ugotovljeno kaznivo dejanje, torej z obsodilno sodbo. Zastaranje terjatve odvzema premoženjske koristi, ki je judikatna terjatev, se smiselno navezuje na določbe Kazenskega zakonika o zastaranju kazenskega pregona. Zastaranje kazenskega pregona in s tem posredno tudi zastaranje pravice sodišča za odvzem premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, je mogoče uveljavljati le s pritožbo zoper sodbo, ki pa je v obravnavanem primeru že pravnomočna in se torej ne more več izpodbijati s pritožbo. Glede izvršitve terjatve odvzema premoženjske koristi KZ-1 kot materialni zakon določb o zastaranju izvršitve odvzema premoženjske koristi nima. To pa je urejeno v določbah 125. in 126. člena ZDavP-2, ki smiselno veljajo tudi v primerih, kot je obravnavni, ko davčni orga

Čeprav je v prvem odstavku 131. člena ZKP določeno, da glede odvzema premoženjske koristi izvrši sodbo pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov, navedeno določilo ne izključuje sodne pristojnosti. Dolžnik spregleda, da je davčni organ pristojen za izvršbo le v omejenem obsegu izvršilnih sredstev, za izvršbo na nepremičnine pa je izključno pristojno sodišče. Tudi davčno izvršbo na dolžnikovem nepremičnem premoženju opravi sodišče v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo in zavarovanje (drugi odstavek 208. člena ZDavP-2). Enako velja tudi glede zavarovanja, saj davčni organ ni pristojen za zavarovanje z zastavno pravico na nepremičnini, ampak sodišče (113. člen ZDavP-2).

Višje sodišče navedbe pritožnika, da je bilo potrebno uporabiti določbe KZ-1 v zvezi z zastaranjem izvršitve odvzema premoženjske koristi, zavrača kot neutemeljene. Pritožnik je že sam pravilno ugotovil, da niti Kazenski zakonik niti Kazenski zakonik-1 nima določb o zastaranju izvršitve odvzema premoženjske koristi, kar že samo po sebi napotuje na zaključek, da noben od navedenih zakonov ne daje pravne podlage za odločanje o zastaranju izvršitve.

Po pravnomočnosti sodbe je specializirano državno tožilstvo (SDT) dne 16. 12. 2016 v zvezi z odvzeto premoženjsko koristjo podalo predlog za odvzem denarnih sredstev A. A., nad katerim je odrejeno začasno zavarovanje v drugi kazenski zadevi, v kateri je bila obtožnica prav tako zaradi razloga procesne nesposobnosti A. A., zavržena. Po predlogu SDT naj bi se denarna sredstva v znesku 72.707,75 EUR pobotala s terjatvijo, ki jo ima sodišče do A. A. iz naslova že omenjenega odvzema premoženjske koristi v višini 899.556,00 EUR. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se predlog SDT vsebinsko nanaša na izvršitev pravnomočne odločbe o odvzemu premoženjske koristi A. A., za kar pa po določbi 131. člena ZKP ni pristojno sodišče, ampak o tem odloča pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov, torej po določbah Zakona o davčnem postopku.

Kazenski zakonik določb o zastaranju izvršitve odvzema premoženjske koristi nima, je pa to smiselno urejeno v določbah 125. in 126. člena Zakona o davčnem postopku. Zato je za obravnavanje ugovora zastaranja v zvezi z izvršitvijo odvzema premoženjske koristi pristojen le davčni organ, ki je tudi pristojen za izvršitev sodbe glede odvzema premoženjske koristi (prvi odstavek 131. člena ZKP).

Ureditvi iz ZDavP-2 in ZST-1, ki urejata zastaranje pravice do odmere in izvršitve davka oziroma takse (javnopravno razmerje), ob hkratnem upoštevanju splošnih načel pravne varnosti in zaupanja v pravo, narekujeta razlago, da mora biti tudi v kazenskem postopku o stroških (pravnomočno) odločeno najkasneje v petih letih po pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo odločeno, da mora obsojenec plačati stroške kazenskega postopka, sicer pravica sodišča do izdaje sklepa o stroških zastara. Če ob izdaji sodbe sodišče še nima vseh podatkov o višini stroškov, pa morajo biti stroški odmerjeni najkasneje v petih letih po preteku trimesečnega roka iz drugega odstavka 93. člena ZKP, ki je zakonski prekluzivni rok, znotraj katerega morajo upravičenci podati zahtevek s podatki o višini stroškov.

Predmet izterjave so stroški kazenskega postopka - povprečnina - ki so bili dolžniku naloženi v plačilo s pravnomočnim in izvršljivim sklepom sodišča. Po določilu 2. odst. 131. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se prisilna izterjava stroškov kazenskega postopka (med katere spada tudi povprečnina - 92. čl. ZKP), opravi po uradni dolžnosti. V obravnavanem primeru gre torej za izvršbo, ki se po uradni dolžnosti začne in se mora tako tudi izpeljati. V takšnem t.im. enostranskem izvršilnem postopku ne nastopa upnik v izvršilnem procesnem smislu.