VSC Sodba I Kp 30472/2020

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi M. P., na podlagi sporazuma o priznanju krivde, sklenjenega z Okrožnim državnim tožilstvom v Celju 14. 10. 2020 ter sprejetega po prvem sodišču na predobravnavnem naroku 18. 12. 2020, na naroku za izrek kazenske sankcije spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj in sicer kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog po prvem odstavku 187. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog mu je bila po prvem odstavku 187. člena KZ-1 določena kazen osmih mesecev zapora, za kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami pa mu je bila po prvem odstavku 186. člena KZ-1 določena kazen enega leta in štirih mesecev zapora. Nato mu je bila po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izrečena enotna kazen enega leta in desetih mesecev zapora, v katero mu je sodišče prve stopnje po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas pridržanja in pripora od 19. 6. 2020 od 16.45 ure dalje. Sodišče prve stopnje mu je po petem odstavku 186. člena KZ-1 odvzelo zaseženo drogo in sicer 11,68 g prepovedane droge MDMA in 74 tablet extasy z vsebnostjo MDMA, odvzelo je še zaseženo drogo S. D. in sicer 5,08 g MDMA in 6 tablet extasy z vsebnostjo MDMA. Na podlagi 73. člena KZ-1 je prvo sodišče obtožencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov in odvzelo predmete uporabljene za kaznivo dejanje: pripomočke za izvrševanje ulične prodaje prepovedanih drog, digitalno tehtnico Digital scale, alu folijo, škarje in žličko ter različne škatlice za shranjevanje droge. Po prvem odstavku 74. člena in 75. členu KZ-1 je obtožencu odvzelo premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, denar v znesku 80,00 EUR, ki mu je bil zasežen dne 19. 6. 2020, v plačilo pa mu je naložilo razliko v znesku 2.760,00 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem pod točko 2a, 2b in 2c, pridobljeni premoženjski koristi. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je prvostopenjsko sodišče obtoženca oprostilo povrnitve stroškov tega kazenskega postopka in plačila sodne takse.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pravočasno pritožila obtoženec in njegov zagovornik. Zagovornik sodbo izpodbija iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in obtoženca oprosti glede kaznivega dejanja pod točko 1. krivdoreka ter mu izreče milejšo kazen. Obtoženec pa graja odločbo o kazni in predlaga njeno znižanje oziroma odreditev njene izvršitve v odprtem ali polodprtem oddelku zapora.

3Odgovor na pritožbi ni bil vložen.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Bistveni poudarek uvodnega dela pritožbe obtoženčevega zagovornika zagovarja stališče obrambe, da je tudi po pridobitvi izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. B. P., obtoženčevo voljno in oblastno stanje v času sklepanja sporazuma o priznanju krivde najmanj nejasno. Izvedenka se je sicer opredelila glede razumevanja pomena postopka za pogajanja, sama pogajanja in sklenitev sporazuma, kar vse pa naj bi umestila v prihodnji čas z besedno zvezo „ne bo mogel razumeti“, ne pa na dan sklepanja sporazuma. Zagovornik meni, da je bila obtoženčeva prištevnost 14. 10. 2020 najmanj hudo motena, kar nakazuje na ravnanje v neprištevnem stanju in neizpolnitev pogojev za obsodilno sodbo iz 24. in 29. člena KZ-1.

6Z zgoraj povzeto pritožbeno tezo sodišče druge stopnje ne soglaša. Do vprašanja obtoženčeve sposobnosti razumevanja pomena sklepanja sporazuma o priznanju krivde ter obvladovanja njegovega ravnanja v tem času, se je sodišče prve stopnje z razumnimi razlogi opredelilo pod točko 2 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem se je upravičeno oprlo na strokovno dognano izvedensko mnenje izvedenke psihiatrične stroke, ki ga tudi sodišče druge stopnje dojema tako, da gre pri besedni zvezi na katero opozarja zagovornik, zgolj za očitno pisno pomoto. To nedvomno izhaja iz neselektivnega tolmačenja tega mnenja. Izvedenka je na strani 17 mnenja (predzadnji odstavek) zaključila, da v času podpisa sporazuma o priznanju krivde 14. 10. 2020 in pred tem v postopku pogajanj za sklenitev sporazuma istega dne, pri obtožencu ni bila prisotna takšna duševna motnja, zaradi katere ne bi mogel razumeti pomena postopka pogajanj za sklenitev sporazuma in same sklenitve sporazuma o priznanju krivde in tudi ne bi mogel imeti prave volje za sklenitev sporazuma. Že sam slednji zapis „ne bi mogel imeti prave volje“, ob ostalih zaključkih izvedenke, jasno potrjuje, da razumevanje obtoženčevega pomena postopka pogajanja in same sklenitve sporazuma, izvedenka ni projecirala v nedefinirano prihodnost, ampak je bilo pri obtožencu podano v obravnavanem času 14. 10. 2020. Sodišče druge stopnje ocenjuje izvedensko mnenje za strokovno neoporečno, kljub trditvam zagovornika, češ da naj izvedenka ne bi upoštevala, da je obtoženec pred podpisom sporazuma slabo spal, doživljal slušne in vidne halucinacije, ki pa jih ne zna dobro opredeliti. Izvedenka je 3. 12. 2020 opravila pregled obtoženca ter razgovor znjim in tudi v izvidu povzela: ″Za ta dan navaja (op. obtoženec) tudi nespecifične psihopatološke simptome, ki jih v smislu psihopatološkega doživljanja vsebinsko ne opredeli. Navaja slušne in vidne halucinacije brez njihove opredeljene vsebine, tudi iluzije, prav tako pa tudi prevalentne ideje o vključitvi tete v sodne postopke zoper njega...″. Izvedenka ugotavlja, da ta obtoženčeva navajanja ne dajejo vtisa pravega psihotičnega doživljanja, pa tudi ne njegovega trajanja, saj so simptomi naslednji dan že izzveneli, razen razmišljanj o vključitvi tete v sodne postopke, ki pa jih je možno oceniti kot prevalentne. Po oceni izvedenke vidne halucinacije niso patogmoničen simptom shizofrenije, o vsebini slušnih halucinacij pa obtoženec ni vedel ničesar povedati. Izvedenka je tudi poudarila, da relaps paranoidne shizofrenije nikakor ne traja samo en dan ali dva dni, temveč, ker je to huda duševna motnja, traja dalj časa in je ob izbruhu akutne klinične slike večkrat potrebna strokovna psihiatrična obravnava.

7Sodišče druge stopnje pa v zvezi s tozadevnimi pritožbenimi očitki opozarja še na zapisnik o predobravnavnem naroku z dne 18. 12. 2020 (list. št. 316 in 317). Potem, ko je predsednica senata prebrala izvedensko mnenje psihiatrične stroke in ko je okrožna državna tožilka na vpogled ter v spis vložila zapisnik o naroku za izvedbo postopka pogajanja za sklenitev sporazuma za priznanje krivde z dne 14. 10. 2020, je obtoženec po posvetovanju z zagovornikom in ko mu je ta obrazložil predhodni postopek, izjavil, da je priznanje krivde na Okrožnem državnem tožilstvu podal prostovoljno ter da je razumel naravo in posledice podanega priznanja.

8Vse zgoraj navedeno torej pritrjuje pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o obtoženčevi prištevnosti v času sklepanja predmetnega sporazuma o priznanju krivde ter pravilnosti sklepa prvega sodišča, da so bili glede priznanja krivde uresničeni vsi pogoji, ki jih predpisuje ZKP.

9Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijana sodba ne vsebuje obrazložitve glede dokazov, ki naj bi potrjevali obtoženčevo krivdo. Še zlasti je pritožniku sporno, da se sodišče ni opredelilo do izpovedbe priče P. G., ki je izpovedala, da je k obtožencu priča že pod vplivom prepovedanih drog.

10Postopek sodišča prve stopnje s sporazumom o priznanju krivde je med drugim urejen tudi v določbah 450.č člena ZKP. Po drugem odstavku tega člena, ko sodišče odloča o sklenjenem sporazumu o priznanju krivde presodi: 1. ali je v skladu z določbami 450.a, 450.b in 450.c člena ZKP in 2. ali so glede priznanja krivde izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 285.c člena ZKP. Po prvem odstavku 285.c člena ZKP pa v primeru, če obtoženec izjavi, da krivdo po obtožbi priznava, predsednik senata presodi: 1. ali je obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja, 2. ali je bilo priznanje dano prostovoljno in 3. ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Kot izhaja iz zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 18. 12. 2020 in obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje zapovedano presojo opravilo v še dopustnem obsegu. Natančnejše oziroma bolj poglobljene dokazne ocene, takšne kot jo v predmetni pritožbi pričakuje zagovornik, v primeru priznanja krivde procesni zakon namreč sodišču ne predpisuje, saj bi se s tem izničil namen tozadevnih procesnih določb in se obrazložitev sodbe na podlagi sprejetega sporazuma o priznanju krivde ne bi bistveno razlikovala od obrazložitve sodbe, sprejete po opravljani glavni obravnavi. Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zagovarjalo v več sodnih odločbah¹, ko je presodilo, da ni podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP iz razloga, ker v sodbi niso navedeni dokazi, ki podpirajo sporazum o priznanju krivde. Priznanje krivde namreč učinkuje kot delna odpoved pravici do sodnega varstva in predstavlja odstop od dolžnosti sodišča obrazložiti izrek o krivdi.

11Do obtoženčevih pritožbenih očitkov, da se počuti zmanipuliranega, da so mu odvetniki obljubljali sedemmesečno zaporno kazen ter da jim je verjel na besedo, torej smiselno, da ni vedel kaj podpisuje, se je sodišče druge stopnje opredelilo že zgoraj. Kar pa se tiče njegovih navedb, da bi bil rad koristen družbi v smislu dela v družbeno korist oziroma prestajanja kazni zapora na odprtem oziroma polodprtem oddelku, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da takšen način prestajanja zaporne kazni ni bil predmet sklenjenega sporazuma o priznanju krivde, niti ga obtoženec in njegov zagovornik na naroku za izrek kazenske sankcije nista predlagala. V prvem odstavku 450.c člena ZKP je predpisano, da sporazum o kazni vsebuje vrsto in višino oziroma čas trajanja kazni, ki naj se izreče obdolžencu za storjeno kaznivo dejanje. Dogovorjena kazen pa mora biti v mejah predpisane kazni. Izrek omiljene kazni in način izvršitve kazni se smeta v sporazumu predlagati le ob pogojih in v mejah, ki so predpisani v kazenskem zakoniku. Za kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog po prvem odstavku 187. člena KZ-1 je zagrožena kazen zapora od šestih mesecev do osmih let, za kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 pa kazen zapora od enega do desetih let. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile dogovorjeni določeni kazni ter dogovorjena enotna kazen zapora obtožencu odmerjene v mejah predpisanih kazni in da je obtoženec priznal krivdo v sporazumu o priznanju krivde. Dogovorjene kazni zato v predmetnem pritožbenem postopku ni več mogoče spreminjati, saj je bila določena s sporazumom. Seveda pa ima obtoženec še vedno možnost prvemu sodišču predlagati alternativno izvršitev kazni zapora na načine kot to dovoljuje 129.a člen KZ-1.

12Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

13Obtoženec je brez vsakršnega premoženja, brez sredstev za preživljanje, nahaja pa se na predčasnem prestajanju zaporne kazni. Zato ga je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo vzdrževanje.

¹ I Ips 95443/2010 z dne 24. 3. 3017, I Ips 29941/2018 z dne 15. 10. 2020