VSL Sodba in sklep VI Kp 18270/2015

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o odvzemu premoženjske koristi in stroških kazenskega postopka razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Na podlagi sprejetega sporazuma o priznanju krivde je Okrožno sodišče v Ljubljani z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 v zvezi s členom 54 KZ-1 (točka I izreka) ter nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1 v zvezi s členom 54 KZ-1 (točka II izreka). Obtožencu je določilo za kaznivo dejanje v točki I izreka kazen 3 (tri) leta zapora, za kaznivo dejanje v točki II izreka 1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora ter nato po pravilih o steku izreklo enotno kazen 4 (štiri) leta zapora. Odločilo je še o načinu izvršitve zaporne kazni ter na podlagi tretjega odstavka 86. člena KZ-1 sklenilo, da bo obtoženec kazen prestajal na odprtem oddelku Zavoda za izvrševanje kazenskih sankcij.

2Na podlagi drugega odstavka 75. člena KZ-1 v zvezi s členom 74 KZ-1 je odredilo obtožencu v plačilo znesek 34.329.489,51 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem iz I. točke izreka pridobljeno protipravno premoženjsko korist.

3Oškodovani družbi B., d.o.o. v stečaju in C., d.d., v ..., je na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s premoženjsko pravnima zahtevkoma napotilo na pravdo.

4Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, ki jih bo sodišče prve stopnje odmerilo s posebnim sklepom.

5Zoper sodbo zaradi odločbe o odvzemu premoženjske koristi je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik. Predlagal je, da se v tem delu izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtožencu ne odredi plačilo zneska 34.329.498,51 EUR oziroma podrejeno, da se glede te odločbe izpodbijana sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6Pritožba je utemeljena.

7Bistveni poudarki v pritožbi so, da sodišče prve stopnje ne bi smelo enačiti zakonskega znaka kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 z obstojem protipravne premoženjske koristi, ki jo mora obtoženec povrniti. Ker takšno pravilo ne sme biti upoštevno, kot ga je začrtalo prvostopenjsko sodišče, bi se moralo v dokaznem postopku ugotavljati, kakšna je bila dejanska višina te koristi, ki se lahko odvzame. Po naziranju pritožbe le-ta ne more presegati 13.441.851,70 EUR, to pa zato, ker so v sodbenem izreku v odločbi o krivdi v točki I ugotovitve, da so bili nekateri zneski kredita poplačani in če je bil preostanek kreditov bankam vrnjen, si je lahko obtoženec prilastil samo znesek, ki predstavlja seštevek nevrnjenih kreditov, to pa je 13.441.851,70 EUR.

8V nadaljevanju pritožbene obrazložitve pritožnik opozarja na izvedensko mnenje izvedenca D. D., na ugotovitve, da so bili družbi E. d.o.o. in F. d.o.o., kakor tudi obtoženi sam poroki pri določenih kreditnih poslih in da sta priči G. G. ter H. H. za obtoženca glede višine protipravne premoženjske koristi razbremenilni, ko je G. G. po navedbah v pritožbi opisovala denarni tok, ki je potekal med oškodovano družbo I. d.d. na eni strani z družbama E. d.o.o. in F. d.o.o. ter obtožencem. H. H. pa naj bi izpovedoval o posojilih, ki jih je pri njem najemal obtoženec in da naj bi bil celo neto posojilodajalec v razmerju do oškodovane družbe I. d.d. Prav tako pa v zvezi z zmotnim in nepopolno ugotovljenim dejanskih stanjem pritožba še opozarja na izpovedbo J. J. in K. K. s sklepno ugotovitvijo, da je sodišče prve stopnje glede vprašanja višine odvzema premoženjske koristi, ko ni izvedlo ustreznih dokaznih virov, personalnih oziroma listinskih, dejansko stanje nepopolno, s tem pa tudi zmotno ugotovilo.

9Kot je že uvodoma navedeno v tej odločbi je sodeča sodnica obtoženega A. A. spoznala za krivega kaznivih dejanj na podlagi sporazuma, ki ga je obtoženec sklenil z državnim tožilcem in ki ga je sodeča sodnica s sklepom na podlagi tretjega odstavka 450.č člena ZKP sprejela. V nadaljnjem prvostopenjskem sojenju je bil opravljen narok za izrek kazenske sankcije, na katerem je sodišče prve stopnje ugotavljalo posamezne okoliščine v zvezi s ravnanjem obtoženca glede kaznivega dejanja iz I. točke izreka izpodbijane sodbe. Kakšen je bil obseg dokazovanja, je zapisalo prvo sodišče v drugem odstavku na 9. strani sodbe in ker je obtoženi v sporazumu z državnim tožilcem priznal krivdo, med drugim tudi trditev v dejstvenem opisu kaznivega dejanja v točki I izreka, da je družba E. d.o.o. z zlorabo obtoženca pridobila 33.345.308,02 EUR, družba F. d.o.o. pa 984.181,49 EUR, je bila na takšni dejstveni podlagi tudi obrazložena višina protipravne premoženjske koristi, ki jo mora poravnati obtoženec (zapis v razlogih sodbe na 12. strani). Obtoženčevo priznanje po naziranju prvega sodišča obsega tudi dejstvo, da je na povezani pravni osebi s kaznivim dejanjem neupravičeno nakazal skupno 34.329.489,51 EUR.

10Premoženjska korist iz sodbenega izreka ni nujno tudi enaka višini, ki se odvzame kot protipravna premoženjska korist, kar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno opozarja pritožbena obrazložitev. Prvo sodišče je v zvezi z izpodbijano odločbo zaslišalo stečajnega upravitelja družbe E. d.o.o. ter stečajno upraviteljico družbe F. d.o.o., K. K. J. J. je opisal posamezne primere denarnih nakazil med družbama I. d.d. in E. d.o.o. Seštevek zneskov na podlagi nakazil, ki jih je stečajni upravitelj J. J. predstavil sodišču, ne dosega niti 10% zneska 33.345.308,02 EUR, ki je zapisan v sodbenem izreku. Iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 20. 10. 2017 pa je mogoče razumeti, da naj bi stečajni upravitelj J. J. predstavljal časovno dinamiko transakcij za obdobje tri leta, skratka za čas, ki je tudi opredeljen kot čas storitve kaznivega dejanja. Res je, da je J. J. tudi povedal, da je družba I. d.d. v stečajnem postopku zoper družbo E. d.o.o. prijavila 35.439.000,00 EUR, kar je seveda več, kot znesek ki predstavlja protipravno premoženjsko korist, ki se očita obtožencu, vendar pa je glede pritožbene navedbe o denarnih tokovih bolj bistveno, da je J. J., ko je predstavljal posamezne transakcije tudi povedal, da je družba E. d.o.o. nakazovala določene zneske (vračala kredite oziroma posojila), prav tako je J. J. predstavil posamezne primere, ko je obtoženec nakazal na TRR oškodovane družbe I. d.d. določene zneske. To pa je prav tista okoliščina na katero je v pritožbi opozoril pritožnik, da bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine protipravne premoženjske koristi, ki se z odločbo o odvzemu premoženjske koristi tudi odvzame, ugotavljati denarni tok v obratni smeri, torej nakazila, ki jih je prejela družba I. d.d., pa ne samo od družbe E. d.o.o., ampak tudi od F. d.o.o., zlasti pa od obtoženega A. A., eventuelno še od drugih družb, ki so razvidne iz prikaza denarnih transakcij, ki jih je navedel stečajni upravitelj J. J. sodeči sodnici, če se bo ugotovilo, da so vpletene v vračanje sredstev I. d.d.

11Zneska 33.345.308,02 EUR in 984.181,49 EUR sta pravzaprav prezentirana v dveh pogodbah, ki jih je sklenila družba I. d.d. z družbama F. d.o.o. in E. d.o.o. dne 29. 6. 2011 (list. št. 31-34 pridruženega spisa Kpd 49093/2011). Obe posojilni pogodbi ugotavljata, da družbi E. d.o.o. in F. d.o.o. dolgujeta navedena zneska na podlagi posojilnih pogodb z rokom plačila desetih let (junij 2021). Posamezna kazniva ravnanja obtoženca, ki predstavljajo sklop nadaljevanega kaznivega dejanja in so pravzaprav po svoji vsebini enovita, so bila dokončana s trenutkom, ko je obtoženi z zlorabo svojega položaja dosegel, da so bila posamezna denarna sredstva nakazana družbama E. d.o.o. in F. d.o.o. Zato znesek, ki ga je obtoženi priznal v sporazumu o priznanju krivde, da je zlorabil svoj položaj v družbi I. d.d. in okoristil drugi (svoji) družbi E. d.o.o. in F. d.o.o. za skupno 34.329.489,51 EUR, velja. Problematičen niti ni za obtoženca in njegovega zagovornika, vendar pa ravno zaradi, tudi sodišču prve stopnje znanih obratnih transakcij na družbo I. d.d., ko je zlasti družba E. d.o.o. nakazala določene zneske, pa samo po sebi pokaže, da je sodišče prve stopnje, ko je ugotavljalo dejansko premoženjsko korist v tem segmentu, dejansko stanje nepopolno, s tem pa tudi zmotno ugotovilo.

12Obtoženčev zagovornik je v pritožbi opozoril na izpovedbi prič G. G. in H. H. ter na izvedensko mnenje izvedenca D. D. Po prvem odstavku 355. člena ZKP sme sodišče opreti sodno odločitev samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Personalne dokaze, ki jih je posebej izpostavil pritožnik niso bili predmet dokazovanja, pri čemer tosmernih dokazov nista predlagali stranki, prav tako pa tudi sodišče teh dokazov ni izvedlo. Seveda pa bi moralo, ko je presojalo sporazum o priznanju krivde na podlagi podatkov spisa in dokazov, ki jih je državni tožilec k obtožbi predložil, da znesek naveden v dejstvenem opisu ni nujno enak višini, ki jo mora sodišče kot premoženjsko korist, ki izvira iz kaznivega dejanja odvzeti. Prav ta segment pa je nazorno v svoji izpovedbi nakazal stečajni upravitelj družbe E. d.o.o.

13Sodišče druge stopnje je utemeljeni pritožbi ugodilo. Na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP je opravilo preizkus prvostopenjske sodbe po uradni dolžnosti v zvezi z odločbama o krivdi in kazenski sankciji, ker kršitev ni ugotovilo, je zato v tem delu kakor tudi glede odločb o premoženjsko pravnih zahtevkih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Zaradi razveljavljene odločbe o odvzemu premoženjske koristi pa je moralo razveljaviti še odločbo o stroških kazenskega postopka.

14Zaradi razveljavitve odločbe o odvzemu premoženjske koristi bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti „obratni“ denarni tok k oškodovani družbi I. d.d., skratka za koliko se je višina premoženjske koristi, ki jo mora obtoženi vrniti, zmanjšala.