VSRS Sodba I Ips 55884/2021

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 55884/2021 z dne 15. 2. 2022 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj ropa po prvem odstavku 206. člena, v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje ropa mu je določilo kazen eno leto zapora, za kaznivo dejanje nasilništva pa 6 mesecev zapora. Na podlagi pravil o steku mu je izreklo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora, v katero je vštelo čas pripora. Sodišče je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati oškodovancu premoženjskopravni zahtevek v znesku 320,00 EUR, s presežkom zahtevka pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Odločilo je še, da se obsojenca oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka, dolžan pa je plačati potrebne izdatke oškodovanca in nagrado njegove pooblaščenke. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VI Kp 55884/2021 z dne 23. 9. 2022 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeva zagovornica, kot navaja v uvodu, zaradi zmotne uporabe kazenskega materialnega prava in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. V obrazložitvi zahteve trdi, da umik sporazuma o priznanju krivde s strani državnega tožilstva ni dopusten, da okrožno državno tožilstvo ni imelo upravičenih razlogov, da je v obravnavanem primeru odstopilo od sporazuma o priznanju krivde in da obsojenec s priznanjem krivde na predobravnavnem naroku ni konkludentno odstopil od sklenjenega sporazuma. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi.

3Vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da so vsi očitki zahteve o zmotni uporabi kazenskega materialnega prava in bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka v celoti neopredeljeni, zato jih ni mogoče preizkusiti. Poudaril je, da so v obravnavanem primeru nerelevantni razlogi, zaradi katerih je državno tožilstvo odstopilo od sporazuma, ker je obdolženec na predobravnavnem naroku priznal krivdo po obtožbi in tako na konkludenten način sledil odločitvi okrožnega državnega tožilstva.

4Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obsojenec in njegova zagovornica seznanjena. Slednja je v izjavi ponovila trditve zahteve in poudarila, da bi obsojenec po stališču vrhovnega državnega tožilca moral na predobravnavnem naroku zavrniti priznanje krivde in celotno glavno obravnavo molčati. Le tako bi, upoštevaje stališča v izpodbijani pravnomočni sodbi, lahko izrazil vztrajanje pri sklenjenem sporazumu. Sodišče je namreč v obravnavanem primeru štelo, da sporazum o priznanju krivde ne obstaja, zato bi bila aktivna ravnanja obrambe v smeri dokazovanja nedolžnosti v nasprotju s pogoji za sprejem priznanja krivde. Odgovor je sklenila z navedbo, da umik formalno popolnega sporazuma o priznanju krivde s strani tožilstva ni mogoč, ker ZKP tega ne predvideva, poleg tega pa tudi ni predvidenega postopka, v katerem bi se imel obdolženec možnost izjasniti o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti razlogov za umik sporazuma.

B.-1

5V obravnavani zadevi so iz kazenskega spisa in izpodbijane pravnomočne sodbe razvidna naslednja procesnopravno relevantna dejstva:

- okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je z obsojencem dne 3. 12. 2021 sklenilo sporazum o priznanju krivde, v katerem je obsojenec izjavil, da je kriv storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1, v zvezi z 20. členom KZ-1 in kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena KZ-1. Obsojenec in državni tožilec sta se v zvezi s kazensko sankcijo dogovorila, da se obsojencu za kaznivo dejanje ropa določi kazen eno leto zapora, za kaznivo dejanje nasilništva pa kazen šest mesecev zapora, nato pa se mu izreče enotna kazen eno leto in pet mesecev zapora, v katero se všteje čas, prestan v priporu. Dogovorila sta se tudi o načinu izvršitve kazni in sicer tako, da se izrečena zaporna kazen izvrši z delom v splošno korist, ki ga mora obsojenec opraviti v obdobju dveh let, pri čemer se dan zapora nadomesti z dvema urama dela, kar znaša 1.030 ur dela v splošno korist;

- sodišče je po prejeti obtožnici in sporazumu o priznanju krivde dne 4. 2. 2022 razpisalo predobravnavni narok;

- dne 1. 2. 2022 je Okrožno sodišče v Ljubljani prejelo vlogo Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, naslovljeno z "umik sporazuma o priznanju krivde". Iz vloge je razvidno, da je državno tožilstvo po sklenitvi sporazuma prejelo dopolnitev ovadbe Policijske postaje Ljubljana - Šiška, ki ji je bil priložen zapisnik o zavarovanju in preiskavi podatkov elektronske naprave - mobilnega telefona obsojenca. Iz navedenega zapisnika je razvidno, da so se na mobilnem telefonu nahajale fotografije z večjimi količinami prepovedane droge, ki jo poseduje in uživa obsojenec in fotografija pištole. Državno tožilstvo je poudarilo, da če bi bilo ob sklepanju sporazuma seznanjeno s takšnimi dejstvi, sporazuma ne bi sklenilo, ker novo ugotovljene okoliščine ne vzbujajo pričakovanja, da bo specialni preventivni učinek zaporne kazni dosežen z delom v splošno korist;

- na predobravnavnem naroku dne 4. 2. 2022 je okrožno državno tožilstvo ponovilo razloge za umik sklenjenega sporazuma. Obsojenčeva zagovornica je izjavila, da je bila z umikom sporazuma seznanjena šele v popoldanskih urah, dan pred predobravnavnim narokom, obsojenec pa je izjavil, da z umikom sporazuma ni seznanjen. Obsojenec in njegova zagovornica sta umiku sporazuma nasprotovala oziroma izrazila vztrajanje pri sklenjenem sporazumu o priznanju krivde. Obsojenčeva zagovornica je med drugim navedla, da gre v obravnavanem primeru za nezakonit poskus preprečitve sodne presoje že sklenjenega sporazuma, da je tožilstvo vseskozi razpolagalo s podatki, da obsojenec uživa prepovedane droge, da je državni tožilec ob sklenitvi sporazuma vedel, da preiskava podatkov iz obsojenčevega telefona še ni končana, predvsem pa, da sporazuma, ki je bil sklenjen v skladu z zakonom in notranjimi akti tožilstva, ni mogoče umakniti;

- sodišče je predobravnavni narok preložilo;

- na predobravnavnem naroku dne 11. 2. 2021 je sodišče stranki seznanilo z odločitvijo, da sporazum o priznanju krivde ne obstaja, zato ga ne bo presojalo. Obrazložilo je, da v obravnavanem primeru volja ene od strank sporazuma ni več izražena. Poudarilo je, da če bi sodišče ob odsotnosti izkazane zlorabe s strani državnega tožilstva sporazum ohranilo v veljavi, bi tožilčevo voljo nadomestilo z voljo sodišča, kar bi pomenilo, da bi se postavilo v vlogo stranke sporazuma;

- obsojenec je v nadaljevanju predobravnavnega naroka izjavil, da razume vsebino obtožbe in da krivdo po obtožbi priznava;

- sodišče je dne 15. 2. 2021 opravilo narok za izrek kazenske sankcije. Po izvedenih dokazih je obsojencu izreklo enako kazen, kot je bila dogovorjena v sporazumu o priznanju krivde, v nasprotju s predlogom zagovornice pa ni odločilo, da se zaporna kazen nadomesti z delom v splošno korist.

B.-2

6Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da državno tožilstvo od sklenjenega sporazuma o priznanju krivde ne sme odstopiti. Obsojenčeva zagovornica stališče utemeljuje z navedbami, da če si tožilec po sklenitvi sporazuma, na podlagi nepreverjenih in enostransko predstavljenih dejstev, "kar premisli", institut sporazuma o priznanju krivde nima nobenega smisla. Umik sporazuma o priznanju krivde s strani tožilstva ni dopusten, ker se s tem povsem izniči namen tega instituta. Če bi sodišče štelo, da je odstop od sporazuma mogoč, bi moral imeti obsojenec vsaj možnost dokazovati neresničnost in neupravičenost razlogov, ki so državnega tožilca vodili k odstopu. V zvezi z obravnavanim primerom poudarja, da se obsojenec s priznanjem krivde ni odpovedal uveljavljanju nezakonitosti umika sporazuma o priznanju krivde oziroma celo konkludentno odstopil od sklenjenega sporazuma. Okrožno državno tožilstvo je sporazum umaknilo "iz bizarnih razlogov", obsojenec pa se je s sklenitvijo sporazuma odpovedal privilegiju zoper samo obtožbo. Uveljavljeno kršitev sklene z navedbo, da sodišče obsojencu ni dalo možnosti da dokazuje neresničnost navedb državnega tožilstva, da razpolaga z veliko količino prepovedanih drog in da ima dostop do strelnega orožja.

7Ključno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali in pod katerimi pogoji je mogoč odstop od že sklenjenega, vendar s strani sodišča še ne preizkušenega oziroma sprejetega sporazuma o priznanju krivde. Od odgovora nanj je odvisna tudi presoja ostalih trditev zahteve za varstvo zakonitosti v zvezi z neobstojem razlogov za odstop od sporazuma na strani državnega tožilstva, kršitvijo privilegija zoper samoobtožbo in položajem presenečenja, v katerega naj bi bil postavljen obsojenec.

8Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 31054/2015 z dne 10. 6. 2021 presodilo, da ne glede na to, da obdolženec krivdo za kaznivo dejanje po obtožbi priznava že s podpisom sporazuma, ta sporazum nima nobenega učinka dokler ga sodišče ne sprejme. Ker o sporazumu o priznanju krivde vselej odloča sodišče, mora obsojenec krivdo za kaznivo dejanje priznavati (tudi) v času odločanja sodišča. To pomeni, da sodišče sporazuma, od katerega je obdolženec odstopil še preden je o njem odločalo, ne sme sprejeti. Obdolženec mora namreč osebno pred sodnikom podati jasno in popolno priznanje, ki sodnika prepriča tam in takrat. Zato je relevantno priznanje, ki je dano ali vsaj vnovič preverjeno pred sodnikom.

9Upoštevaje takšno stališče Vrhovnega sodišča, ki se nanaša na možnost obdolženca, da pred presojo sodišča odstopi od sporazuma o priznanju krivde, ostaja odprto še vprašanje, ali lahko od sporazuma o priznanju krivde odstopi tudi državni tožilec in pod kakšnimi pogoji. ZKP na navedeno vprašanje ne daje neposrednega odgovora, zato ga je treba iskati s celovito razlago določb XXVI.a poglavja ZKP, ki ureja sporazum o priznanju krivde.

10Sporazum o priznanju krivde je po svoji naravi sklenjen dogovor (pogodba) med obdolžencem in državnim tožilstvom, ki je rezultat pogajanj med njima, pod katerimi pogoji bo obdolženec priznal krivdo za kaznivo dejanje iz obtožbe. Sklenjen sporazum (čeprav po svojem bistvu pomeni način konsenzualnega reševanja kazenskih zadev) sam po sebi še ne pomeni obsodilne sodbe le zato, ker z njegovo vsebino soglašata obe stranki. Potrebna je namreč naknadna kontrola izpolnjevanja vseh v zakonu določenih formalnih in vsebinskih pogojev ter njegova legitimacija, ki je udejanjena s tem, da ga sprejme sodišče.¹

11Iz dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča je, poleg že omenjenega stališča, da lahko obdolženec do sprejema sporazuma o priznanju krivde na predobravnavnem naroku od njega odstopi, razvidno, da:

- sklenjen sporazum o priznanju krivde v nobenem primeru ne izključuje dolžnosti sodne presoje glede ugotavljanja obstoja pravno relevantnih dejstev in ne vpliva na sodnikovo materialno pravno presojo dejanja;

- sodišče ni vezano na predlog tožilca glede pravne opredelitve oziroma presoje dejanja. Pravna opredelitev dejanja je vedno podvržena preizkusu sodišča, ki je kljub sporazumu strank dolžno samo presoditi utemeljenost obtožbe z vidika vseh mogočih pravnih posledic;²

- stranki si ne moreta sami izbirati pravne opredelitve dejanja oziroma razpolagati z njo. Če sodišče ugotovi, da priznana dejstva predstavljajo zakonske znake drugega kaznivega dejanja, kot je opredeljeno v sporazumu o priznanju krivde, priznanja krivde ne sme sprejeti. Stranki sporazuma zato tvegata, da bo sodišče drugače pravno opredelilo opisano ravnanje in sporazuma o priznanju krivde ne bo sprejelo;³

- sodišče mora sporazum vedno sprejeti ali zavrniti v celoti, z vsemi njegovimi sestavinami.⁴

12Skupni imenovalec predstavljenih stališč sodne prakse Vrhovnega sodišča je, da sklenjeni sporazum o priznanju krivde sam po sebi (ne za obdolženca, ne za tožilca), ne prinaša še nobenih pravnih posledic, ker je potrebna njegova naknadna sodna kontrola in legitimacija, ki se kaže s tem, da ga sprejme sodišče. Sporazum o priznanju krivde je tako (le) v pisni obliki sklenjen dogovor med obdolžencem in državnim tožilstvom, ki je odraz trenutne volje oziroma odločitve obeh strank. Soglasje volj strank mora torej obstajati ob sklenitvi sporazuma in trajati vse do tedaj, ko sodišče takšen sporazum preizkusi in ga sprejme oziroma zavrne. Če volja ene od strank sporazuma za njegovo ohranitev (s takšnega ali drugačnega razloga) ni izražena, sodišče takšnega sporazuma na predobravnavnem naroku ne sme sprejeti. Kot utemeljeno zaključuje sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi, bi v nasprotnem primeru sodišče voljo ene ali obeh strank nadomestilo s svojo, s čimer bi se postavilo v vlogo stranke sporazuma. Takšna procesna situacija ne bi bila le v nasprotju z ločenostjo funkcij sojenja in pregona, temveč bi bila tudi v nasprotju s temeljno vlogo sodišča pri presoji sprejema sporazuma o priznanju krivde.

13Sporazum o priznanju krivde je tako v določenih segmentih mogoče primerjati z nekaterimi pogodbami civilnega prava (npr. darilom za primer smrti⁵, izročilno pogodbo⁶, pogodbo o dosmrtnem preživljanju⁷ pogodbo o preužitku⁸), za katere zakon predpisuje, da so veljavno sklenjene le v obliki notarskega zapisa. Stranki pogodbe se lahko, preden se zglasita v notarski pisarni, dogovorita o natančni vsebini pogodbe, pogodbo lahko sestavita tudi v pisni obliki in jo podpišeta ter takšno predložita notarju. Ta je dolžan ob sklenitvi pogodbe preveriti soglasje volj strank in vsebino pogodbe, ki ne sme biti v nasprotju s kogentnimi predpisi. Šele po tem lahko že dogovorjeno vsebino pogodbe pretvori v obliko notarskega zapisa. Podobno je tudi pri sporazumu o priznanju krivde: kot že rečeno temelji na svobodni in prostovoljni odločitvi obdolženca in državnega tožilca, ki mora obstajati v času njegove sodne predoje. Učinki sporazuma nastopijo šele, ko sodišče na predobravnavnem naroku (oziroma, če je bil sporazum sklenjen pozneje, na glavni obravnavi) preveri soglasje volj strank in vsebino sporazuma. V nasprotnem primeru bi že sama sklenitev sporazuma do določene mere ustvarjala učinke res iudicata, pristojnost sodišča pa bi bila omejena zgolj na presojo vsebine sporazuma, ne pa tudi na njegovo bistvo, ki je ravno v soglasju volj obeh strank.

14Upoštevaje navedeno lahko stranki sporazuma od njega odstopita (ne da bi za to navajali posebne razloge) do njegove sodne presoje na predobravnavnem naroku oziroma, če je bil sporazum sklenjen pozneje, na glavni obravnavi.

C.

15Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je v obravnavanem primeru okrožno državno tožilstvo pravočasno, torej pred presojo sporazuma o priznanju krivde na predobravnavnem naroku, odstopilo od sporazuma o priznanju krivde. Upoštevaje navedeno v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo na podlagi določila 425. člena ZKP zavrnilo.

16Vrhovno sodišče je, upoštevaje premoženjske razmere obsojenca, ki je po podatkih sodbe sodišča prve stopnje brez zaposlitve in dohodkov, na podlagi določb 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

17Odločitev je bila sprejeta soglasno. Vrhovni sodnik dr. Primož Gorkič je napovedal pritrdilno ločeno mnenje.

¹ Primerjaj Bergant, K. (2023): Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 3. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, str. 259 – 260.
² Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Ips 60778/2011 z dne 12. 12. 2013, I Ips 10890/2013 z dne 6. 3. 2014, I Ips 55009/2013 z dne 26. 11. 2015, I Ips 12400/2013 z dne 17. 6. 2021 in I Ips 52710/2013 z dne 17. 6. 2021.
³ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 12400/2013 z dne 17. 6. 2021.
⁴ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 25331/2013 z dne 2. 4. 2015 in I Ips 12400/2013 z dne 17. 6. 2021.
⁵ Člen 545 Obligacijskega zakonika.
⁶ Členi 546 - 556 Obligacijskega zakonika.
⁷ Členi 557 - 563 Obligacijskega zakonika.
⁸ Členi 564 - 568 Obligacijskega zakonika.

*******************

PRITRDILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA DR. PRIMOŽA GORKIČA

Povezava na PDF dokument