VSM Sodba II Kp 1985/2023

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Murski Soboti je obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po prvem odstavku istega določila izreklo kazen šest mesecev zapora. V izrečeno kazen mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas, ki ga je prebil v priporu, in sicer od 11. 1. 2023 od 00.01 ure dalje. Odločilo je še, da se pogojni obsodbi Okrajnega sodišča v Lendavi II K 60507/2022 in II K 71608/2022 ne prekličeta. Obdolženec je bil na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik zaradi odločbe o kazenski sankciji in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oziroma podrejeno spremeni v smislu izvršitve zaporne kazni na alternativni način.

3Pritožbeno sodišče je na predlog zagovornika o seji obvestilo stranke in zagovornika, pri čemer sta se seje udeležila le obdolženčev zagovornik in višji državni tožilec, medtem ko sicer pravilno obveščen obdolženec na sejo ni pristopil, zato je bila ta opravljena po določbi četrtega odstavka 378. člena ZKP.

4Pritožba ni utemeljena.

5Zagovornik v pritožbi smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da je zagovornik na naroku za izrek kazenske sankcije predlagal, da bi sodišče obdolžencu omogočilo prestajanje zaporne na alternativni način, do česar pa se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo, zato zagovornik meni, da je sodba v tem delu neobrazložena.

6Pritožbeno sodišče po pregledu zadeve ugotavlja, da zagovorniku ni mogoče pritrditi. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je obdolženec 23. 5. 2023, ko je bil opravljen predobravnavni narok, krivdo za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 na škodo B. B. priznal. Sodišče je s sklepom njegovo priznanje sprejelo in nadalje opravilo narok za izrek kazenske sankcije, na katerem je državna tožilka predlagala, da se mu izreče šestmesečna zaporna kazen, prav tako je predlagala preklic pogojne obsodbe II K 71608/2022 ter podaljšanje pripora. Zagovornik je v zaključni besedi poudaril, da je obdolženec krivdo priznal, po dogodku je sam poklical reševalce, predvsem pa, da doslej še ni bil obsojen na zaporno kazen, zaradi česar je predlagal, da obdolžencu sodišče omogoči prestajanje zaporne kazni na alternativni način, saj da navedeno upravičujejo izpostavljene okoliščine. Vse navedeno zagovornik ponavlja tudi v pritožbi, ob tem pa prezre, da na naroku za izrek kazenske sankcije svojega predloga za izvršitev zaporne kazni na alternativni način ni ustrezno konkretiziral. Ob takšnem splošnem predlogu se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe tudi ni bilo dolžno konkretneje opredeljevati do zagovornikovega predloga¹, zato zadoščajo razlogi, ki jih je navedlo v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe. Obrazložilo je namreč, da je poleg obdolženčevega priznanja krivde, kar je štelo kot olajševalno okoliščino, upoštevalo tudi obdolženčevo predkaznovanost, tudi za kazniva dejanja z elementi nasilja, nato pa sklenilo, da je predlagana kazen s strani tožilstva za izrek zaporne kazni tako po višini kot načinu izvršitve primerna. Sodišče prve stopnje je tako kazensko sankcijo sprejemljivo utemeljilo, pri čemer v skladu s tretjim odstavkom 359. člena ZKP sodišče o načinu izvršitve kazni lahko odloči v sodbi, ni pa to obligatorno. Pritožbeno zatrjevana procesna kršitev tako ni podana.

7Zagovornik ob takšni procesni situaciji tudi ne more uspeti s pritožbenim predlogom, da se obdolžencu omogoči, da bi preostanek zaporne kazni prestal v obliki hišnega zapora. Šele v pritožbi je namreč navajal, da se je obdolženec odločil za zdravljenje alkoholizma, zaradi česar je bil hospitaliziran v Splošni bolnišnici D., pri čemer je napovedal, da bo obdolženec na sejo pritožbenega sodišča prinesel tudi zdravniško dokumentacijo, na podlagi katere se bo sodišče lahko prepričalo, da se nahaja na zdravljenju odvisnosti od alkohola.

8Na pritožbeno sejo obdolženec niti ni pristopil, ob tem pa tudi zagovornik ni predložil kakšne dokumentacije v nakazani smeri, predložil je le pogodbo o zaposlitvi, iz katere izhaja, da se je obdolženec zaposlil za določen čas v družbi C. d.o.o., in sicer od 22. 8. 2023 do 31. 12. 2023. V zvezi s to zaposlitvijo pa je zagovornik na pritožbeni seji predlagal, da se obdolžencu omogoči delo v splošno korist.

9Glede na tako konkretizirana predloga, ki ju je zagovornik podal šele v pritožbi (v pisni pritožbi s predlogom za hišni zapor, na javni seji pa s predlogom za delo v splošno korist), pritožbeno sodišče opozarja na določilo prvega odstavka 129.a člena ZKP, po katerem o nadomestitvi kazni zapora s hišnim zaporom oziroma o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist odloči s sklepom predsednik senata sodišča, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji.

10Ob tem ko je sodišče prve stopnje na naroku za izrek kazenske sankcije, kot že omenjeno, razpolagalo zgolj z nekonkretiziranim predlogom zagovornika za nadomestno izvršitev zaporne kazni, je ob pravilnem upoštevanju že navedenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin obdolžencu izreklo ustrezno kazensko sankcijo. Izrečena šestmesečna zaporna kazen je tako tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem primerna in pravična glede na težo izvršenega kaznivega dejanja, obdolženčevo krivdo in ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, pri čemer slednje, zlasti glede na obdolženčevo predkaznovanost, ko je celo kršil pogojno obsodbo, izrečeno za kaznivo dejanje nasilništva, ne gre spreminjati obdolžencu v korist.

11Iz navedenih razlogov, ko pritožba zagovornika ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

¹ Prim. M. Čeh v: M. Šepec et al., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 804–805.