VSM Sklep II Kp 50820/2020

Ob reševanju pritožbe okrožne državne tožilke se napadena sodba po uradni dolžnosti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 50820/2020 z dne 26. 5. 2022 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po tem zakonskem določilu v zvezi s 47. členom KZ-1 izreklo denarno kazen 10 dnevnih zneskov po 18,00 EUR, skupno 180,00 EUR, ki jo mora obdolženec plačati v roku enega meseca po pravnomočnosti sodbe. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa je odločilo, da obremenjujejo potrebni izdatki in nagrada po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika obdolženca proračun.

2Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

3Na pritožbo državne tožilke je odgovoril zagovornik obdolženca odvetnik B. B. ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

4Pregled zadeve je pokazal naslednje:

5Pritožbeno sodišče je napadeno sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), uradni preizkus pa je pokazal, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz izreka sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje obdolženemu A. A. po drugem odstavku 204. člena v zvezi s 47. členom KZ-1 izreklo denarno kazen 10 dnevnih zneskov po 18,00 EUR, skupno 180,00 EUR, ki jo mora obdolženec plačati v roku enega meseca po pravnomočnosti sodbe. Ob tem je v izreku izostala navedba, kako se bo denarna kazen izvršila, če je tudi prisilno ne bo mogoče izterjati, kar je obvezni del izreka sodbe, kadar je v kazenskem postopku ta kazenska sankcija izrečena¹. ZKP v drugem odstavku 359. člena določa, da če je obdolženec obsojen na denarno kazen, se v sodbi navede rok, v katerem mora denarno kazen plačati in način, kako se izvrši denarna kazen, če se tudi prisilno ne more izterjati, KZ-1 pa v prvem odstavku 87. člena določa, da če se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. O prisilni izterjavi, če denarne kazni ne bo plačal, v primeru neuspešnosti izterjave pa o določitvi zapora, mora biti obdolženec seznanjen tako, da je to navedeno v izreku sodbe. Izrek napadene sodbe te določbe nima, zato je glede izvršljivosti sodbe nerazumljiv in je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6Navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka narekuje razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 392. člena ZKP). Pritožbeno sodišče je zato ob reševanju pritožbe državne tožilke napadeno sodbo po uradni dolžnosti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter pritožbenih navedb ni presojalo.

¹ Prim.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, mag. Štefan Horvat, GV Založba Ljubljana 2004, str. 750.