VSK Sodba II Kp 27624/2019

I. Pritožba okrožne državne tožilke se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Tolminu je z izpodbijano sodbo obdolženo M. G. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe, da naj bi storila kaznivo dejanje zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženke kakor tudi nagrado in potrebne izdatke postavljene pooblaščenke mladoletne oškodovanke po tretjem odstavku 97. člena ZKP, naložilo v breme proračuna.

2Zoper sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s členom 373 ZKP pritožuje okrožna državna tožilka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje po preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavane zadeve pravilno in v celoti ugotovilo ter povsem utemeljeno zaključilo, da očitki iz obtoženega predloga obdolženki niso dokazani. V sodbi se je opredelilo do vseh dokazov ter nato v dokazni oceni podalo razumne in življenjsko povsem sprejemljive zaključke, ki jih pritožbena izvajanja v ničemer niso omajala. Razlogom sodbe zato glede na vsebino pritožbenih navedb pravzaprav ni moč kaj bistveno novega dodati.

5Glavnina pritožbe sloni na očitku, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni zaslišalo mladoletne oškodovanke in ni postavilo sodnega izvedenca s področja otroške psihiatrije, ki bi pojasnil, ali so ravnanja obdolženke pomenila nevarnost za otrokov razvoj, oziroma, ali bi njeno ravnanje lahko vplivalo na razvoj oškodovanke. V postopku je sicer prebralo mnenje izvedenca, ki je bilo podano v okviru pravdnega postopka, ta pa ne zadošča, saj se izvedenec tedaj ni mogel opredeliti do dejanj obdolženke, ki so predmet kazenskega postopka. Sodišče je zaslišalo tudi šolskega psihologa, ki pa je podal zgolj lastno oceno, da stiska oškodovanke izvira iz nerazčiščenih razmerij med staršema. Zato bi bilo potrebno podrobneje raziskati, ali so težave oškodovanke res posledica razpadle družinske skupnosti. Tudi zato bi moralo sodišče zaslišati oškodovanko, ki tekom postopka ni bila nikoli zaslišana in soočena z materjo oziroma obdolženko.

6Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi izpodbijane sodbe glede zavrnitve dokaznih predlogov, kot so prepričljivo obrazloženi v 10. točki sodbe in dodaja sledeče. Dvoma ni, da je do določenih aktivnosti in nato kazenskega pregona obdolženke prišlo zaradi informacij, ki jih je pristojnemu CSD v okviru izvajanja učne pomoči posredovala obdolženkina, tedaj 11 letna hči. S tega vidika zato predstavlja obremenilno pričo, glede katere v ustavosodni praksi velja, da gre za kršitev točke d, tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in 29. člena Ustave, kadar obdolžencu v postopku ni zagotovljena pravica zaslišanja obremenilnih prič. Kolikor obdolženec v postopku take pravice nikoli ni imel, se obsodilna sodba ne sme izključno ali odločilno opirati na njihove izjave. Vendar v obravnavanem primeru ne gre za tako procesno situacijo, saj je zaslišanje oškodovanke zahtevalo državno tožilstvo ne pa tudi obdolženka, izdana pa je bila oprostilna sodba. Zato je odsotnost tega dokaza predvsem presojati z vidika nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7Zaslišanje otrok kot žrtev kaznivih dejanj, med drugim tudi obravnavanega, je že v Zakonu o kazenskem postopku določeno z nekaterimi posebnostmi, saj otroka na glavni obravnavi ni dopustno neposredno zaslišati (peti odstavek 331. člena ZKP), predhodno zaslišanje pa se opravi v posebej prilagojenih prostorih (šesti odstavek 240. člena ZKP), z otrokom pa je treba ravnati obzirno, da zaslišanje ne bi škodljivo vplivalo na njegovo duševno stanje, s pomočjo pedagogov ali strokovnjaka (četrti odstavek 240. člena ZKP). Te določbe zakona so namenjene predvsem zaščiti in interesom otroka, kot žrtev kaznivih dejanj, zaradi občutljivosti obravnave te posebej ranljive skupine, pa je bil pred kratkim tudi sprejet Zakon o zaščiti otrok v kazenskem postopku in njihovi celostni obravnavi v hiši za otroke (ZZOKPOHO – Uradni list RS, št. 54/21). Ta v tretjem odstavku določa, da državni organi in drugi udeleženci pri zagotavljanju celostne obravnave ravnajo posebno pazljivo, da se ob enakem varstvu pravic, spoštovanju jamstev poštenega postopka in pravic obrambe, spoštuje dostojanstvo in zagotavljajo največje koristi otroka. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pri odločitvi o predlogu za zaslišanje mladoletne oškodovanke upoštevalo nevarnost, da bi zaslišanje oškodovanke zaradi tega, ker je v teku kazenski postopek zoper njeno mater, s katero skupaj živi, nanjo lahko negativno čustveno vplivalo in za njuno nadaljnjo življenje povzročilo več škode kot koristi. Sicer drži, kot opozarja pritožba, da je zaslišanje otroka, kadar je ta žrtev kaznivega dejanja, tudi njemu v korist in predvsem v pomoč, vendar je pri taki oceni treba upoštevati tudi naravo kaznivega dejanja in težo očitkov v obtožbi ter predvsem, ali je zaslišanje otroka res nujno potrebno za celovito in pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Če je to možno zgolj s posrednimi dokazi potem je treba presoditi, ali interes postopka pretehta morebitne škodljive posledice, ki bi zaradi zaslišanja nastale pri otroku, ki bi oziroma, če bi sploh, pričal zoper svojo mater, s katero živi in je nanjo čustveno navezan. Sodišče prve stopnje je navedene okoliščine, kot to izhaja iz obrazložitve sodbe tudi skrbno ocenilo. Glede na težo očitkov, ki se obdolženki očitajo in obstoj drugih dokazov, ki so omogočili pravilno ugotovitev dejanskega stanja, pa se je strinjati z izpodbijano sodbo, da zaslišanje mladoletne hčerke obdolženke v postopku ni bilo nujno.

8Kar zadeva postavitev izvedenca zaradi razjasnitve vprašanja, ali so ravnanja obdolženke povzročile nevarnost za otrokov razvoj, je pojasniti, da je odgovor v prvi vrsti odvisen od teže in narave dejanj in pa, ali so očitki v obtožnem predlogu sploh dokazani oziroma v kolikšnem obsegu. Sklepanje, da so dokazani zato, ker je pri oškodovanki bila ugotovljena določena stiska, ne more biti odločilno, tudi zato ne, ker je oškodovanka stisko doživljala že zaradi razpada družinske skupnosti in je že iz tega razloga otežkočena razmejitev posledic glede na njen vzrok. Sicer pa je sodišče sklep o zavrnitvi tega dokaznega predloga sprejelo po končanem dokaznem postopku, ko je očitno ocenilo, da obtožbeni očitki niso utemeljeni, vendar tega iz razlogov varovanja objektivnega videza nepristranskosti, na glavni obravnavi še ni moglo pojasniti. Rečeno drugače utemeljenost predloga za postavitev izvedenca je odvisna od obstoja dejanj, ki so se obdolženki očitala in glede katerih državna tožilka v pritožbi meni, da so obdolženki dokazana. Vendar pa se z njenim stališčem sodišče druge stopnje ne strinja temveč se v celoti pridružuje ugotovitvam izpodbijane sodbe.

9Obtožni predlog obdolženki očita, da je hudo kršila svoje dolžnosti do mladoletne hčerke tako, da ji ni omogočila pogojev za skladen osebnostni razvoj in da ni ustrezno poskrbela za šolanje glede na njene sposobnosti. Ta očitek je konkretiziran v šesti alineji izreka obtoženega predloga češ, da ko je bila hčerka pri njej, ni dovolj skrbi posvečala njenemu šolanju, saj ji glede na težave s koncentracijo ni zagotovila strokovne pomoči in ni poskrbela, da bi redno pisala domače naloge. Glede teh opustitvenih dejanj pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da očitki, ne le, da niso dokazani temveč, da je dokazni postopke potrdil nasprotno, da je obdolženka izkazovala nadpovprečno skrb za hčerkino šolanje, kar je v 21. točki sodbe tudi podrobno obrazložilo. Nasprotna pritožbena razlaga pa po ugotovitvi sodišča druge stopnje izhaja predvsem iz konteksta oškodovankinih navedb češ, da ji mama ne pomaga oziroma, da ji ne posveča potrebne pozornosti, ne upošteva pa ostalih ugotovitev sodišča, ki izhajajo tako iz izpovedb strokovnih delavcev CSD kot psihologa, ki potrjujejo obdolženkino maksimalno angažiranje pri učenju hčerke. Tudi pritožbeno sklicevanje na pričo R. P., ni povsem dosledno, saj je priča na zaslišanju 18.6.2019 navedla, da je obdolženka takoj soglašala, da hčerka hodi na srečanja učne pomoči, zavrnila pa je le njen predlog, da bi hčerka potrebovala tudi psihološko pomoč. To pa razumljivo še ne pomeni, da je obdolženka odklanjala pomoč pri učenju hčerke temveč ravno nasprotno, kot to izhaja iz celotne izpovedbe priče R. P.. Glede primerov, ko oškodovanka ni pisala domačih nalog, pa je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, da je šlo za primere, ko je obdolženka opravljala dvoizmensko delo in je zato v obdobju 14 dni hčerko videvala zgolj zjutraj. Strinjati se je zato s sodiščem prve stopnje, da očitek iz navedene alineje obdolženki z zanesljivostjo ni dokazan.

10Ostali obtožbeni očitki se nanašajo na psihofizično nasilje obdolženke nad hčerko, ki bi po opisu dejanja sicer ustrezali definiciji hude kršitve štarševske dolžnosti do otrok, če ne celo surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena ZKP. Kar zadeva fizično nasilje, ostaja aktualen le očitek iz druge alineje obtožnega predloga, da jo je dne 28.11.2018 v jezi potisnila v omaro, da se je močno udarila v roko, saj pritožba sodbe glede očitka iz prve alineje, ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku ugotovilo, da obdolženka oškodovanke ni namerno potisnila v omaro pritožba pa nasprotno stališče utemeljuje z oceno oškodovanke same češ, da je njena mati to storila nalašč. Vendar pa je sodišče v 17. točki sodbe prepričljivo obrazložilo dvom v naklepno dejanje obdolženke. Sicer ni imelo dileme, da je bila obdolženka tedaj razburjena, ker je hčerka v šoli pozabila bundo, vendar pa je ocenilo, da oškodovankine navedbe kot jih je podala pristojnim na centru za socialno delo in tudi svojemu očetu, niso bile povsem zanesljive, saj je tudi svojemu očetu povedala, da jo je obdolženka, ko je šla mimo nje, zadela tako, da jo je zasukalo in je padla v omaro. Torej tudi, če je oškodovanka sama ocenila, da je njena mati navedeno storila namenoma, ker je bila jezna nanjo, to še ne zadošča za zanesljivost zaključka, da je hčerko hotela fizično prizadeti. Pa tudi sicer, če bi jo zares odrinila v jezi zgolj na podlagi enega sicer neprimernega ravnanja, še ne bi bilo možno zaključevati o obdolženkinem fizičnem nasilju napram otroku v smislu zakonskega znaka obravnavanega kaznivega dejanja.

11Tudi po oceni pritožbenega sodišča so neprepričljivi očitki obdolženki, da je hčerko silila k gledanju grozljivk zaradi česar je ta imela nočne more, še sploh, ker se ji istočasno očita, da je nad hčerko izvajala psihične pritiske češ, naj se odloči pri komu bo živela in jo z obljubami materialnih dobrin oziroma s pretnjo, da se bo izselila v tujino, vabila k sebi. To pomeni, da naj bi želela, da hčerka živi pri njej, istočasno pa naj bi se nad njo skoraj sadistično izživljala. Če je tožilstvo bilo mnenja, da ima podlago za vložitev obtoženega predloga, pa bi moralo po izvedenem dokaznem postopku in prepričljivo obrazloženi sodbi tudi samo priznati, da očitki iz obtožnega akta niso bili utemeljeni. Sodišče prve stopnje je namreč v 18. točki sodbe povsem prepričljivo pojasnilo neutemeljenost očitkov o grozljivkah, s poudarkom, da je zaključek o preživljanju nočnih mor zaradi grozljiv, sprejela delavka CSD N. K. sama. Dejansko je enako, kot to izhaja iz njene izpovedbe, po ugotovitvi pritožbenega sodišča zaključevala tudi priča R. P.. Glede na to, da je oškodovanka, kot je bilo ugotovljeno, zadeve rada nekoliko potencirala, je povsem umesten dvom o tem, ali sta z materjo dejansko gledali grozljivke. O obstoju tega očitka torej ni prav nobenega dokaza na voljo in tudi pritožba ga ne podaja. Sklepanje, da televizijski programi omogočajo storitev "gledanje za nazaj", v ničemer ne omaja trditve obdolženke, da grozljivk sploh ne gleda in da so te običajno na sporedu v nočnem času, ko hčerka že spi.

12Glede pritiska obdolženke na hčerko naj se odloči pri kom bo živela (četrta alineja obtožnega predloga), državna tožilka tudi v pritožbi ne pove nič takega, kar bi omajalo pravilnost sodbe. Ta prepričljive razloge podaja v 19. točki sodbe in dejstvo je, da naj bi tudi v tem primeru šlo le za eno dejanje obdolženke v času, ko je bila oškodovanka pri očetu, ki je že podal tožbo za predodelitev otroka in predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je ravnanje obdolženke štelo kot njeno prizadevanje prikazati otroku, da ji bo pri njej lepše kot pri očetu sodišče pa je tudi pojasnilo, da takšno ravnanje obdolženke, ni bilo najmodrejše, je bilo pa razumljivo zaradi tedanje celotne situacije. Dvoma ni, da so prizadevanja staršev pridobiti otroka na svojo stran v postopkih dodelitve v vzgojo in varstvo, razumljiva in da so za otroka tudi psihično naporna, vendar naj bi pri obdolženki šlo le za en primer zaradi česar tudi tokrat ni moč trditi, da naj bi šlo za konstantno izvajanje psihičnih pritiskov nad hčerko. Glede pretnje obdolženke, da se bo izselila v tujino pa je sodišče prve stopnje tudi podalo prepričljive razloge.

13Čemu ravnanja obdolženke z dne 4.2.2019 (peta alineja) ni moč opredeli kot hudo kršitev starševske dolžnosti do hčerke, je sodišče razumno obrazložilo v 20. točki sodbe. Dejstvo je, da obdolženka ni vedela, da bo oče hčerko odpeljal na počitnice in je bila zato z njenim odhodom presenečena, njeno jezo na očeta, pa je posredno znesla na hčerko z zahtevo, da ji vrne njen telefon ter da naj oče poskrbi za njena oblačila. Čeprav je bil otrok zaradi tega res prizadet pa gre resnici na ljubo za povsem banalen očitek, saj so tovrstna prerekanja staršev tudi na račun otrok, pravzaprav prisotna v vsaki družini navkljub ljubeči in skrbni starševski vzgoji. Kot je sodišče prve stopnje pojasnilo v uvodu obrazložitve sodbe je obravnavano kaznivo dejanje po sodni praksi moč prepoznati v hujšem naklepnem psihičnem maltretiranju in poudarjeno grobih, intenzivnih ter običajno dalj časa trajajočih kršitvah dolžnosti do otrok. Ali gre pri očitkih obdolženke za obravnavano kaznivo dejanje je torej treba presojati celovito in ne zgolj na podlagi posameznih dejanj, ki z vzgojno strokovnega vidika morda res niso bila najbolj primerna. Ravnanja, kot so se obdolženki očitala tudi po oceni pritožbenega sodišča vsekakor niso bila takšna, da bi ji bilo moč utemeljeno očitati, da je hudo kršila svoje dolžnosti do mladoletne hčerke. Slednje velja tudi za očitek pod sedmo alinejo, da naj bi hčerki brez njene vednosti iz hranilnika vzela 700,00 EUR, saj je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da tolikšne vsote denarja otrok sploh ni mogel imeti. Tudi, če bi morebiti oškodovanka bila zaslišana v postopku, kot to v pritožbi predlaga državna tožilka, bi dvom o navedeni vsoti denarja še vedno bil podan.

14Ker spričo vsega obrazloženega pritožba državne tožilke pravilnosti sodbe ni ovrgla, v postopku pa tudi ni prišlo do nepravilnosti, na katere je bilo v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15Glede na to, da državna tožilka s pritožbo ni uspela, izrek o stroških pritožbenega dela postopka kot nepotreben odpade.