VSL sklep II Cp 1475/99

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi, razen v točki 4 izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je pok.

M.P. upravičen do odškodnine za nepremičnine, ki so bile podržavljene s kupno pogodbo z dne 27.12.1957 in so sedaj vpisane v vl. št. 169 in 115 k.o. v višini 704.356,07 DEM v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada. Za skrbnika za posebni primer je določilo T.P.. Slovenskemu odškodninskemu skladu je naložilo izročitev obveznic skrbniku za posebni primer v 3 (treh) mesecih po pravnomočnosti sklepa. Slovenskemu odškodninskemu skladu je naložilo v plačilo polovico skupnih stroškov v znesku 33.835,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi. Glede ostalih stroškov je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške.

Zoper tak sklep se pritožuje drugi zavezanec Slovenski odškodninski sklad zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter v izpodbijanem delu razveljavi izpodbijani sklep in v tem obsegu zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sporen obseg vračanja premoženja, saj predmet kupoprodajne pogodbe niso bile vse parcele, ki jih je ocenil izvedenec Ž., saj so bile parcele 774/3, 765/7 in 765/12 že odpisane od vl. št. 169, ki ni bila predmet pogodbe in so bile predmet nacionalizacije zasebnih gospodarskih podjetij, prav tako je cenilec vrednotil parcelo 672 vl.

št. 196 k.o., ki tudi ni bila predmet kupoprodajne pogodbe. V cenitvi ni podrobnejših pojasnil, zakaj je neko zemljišče vrednoteno kot kmetijsko, drugo kot zazidano stavbno in kot nezazidano stavbno zemljišče. Površina parcele 764/1 ni 5876 m2 ampak 5820 m2, parcela 765/3 se je odpisala že leta 1949 in ne more biti predmet cenitve.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne navaja, katere današnje parcele predstavljajo podržavljene parcele in katere ovire za vrnitev so podane, čeprav je Slovenski odškodninski sklad zavezanec za plačilo odškodnine samo v primeru, če vrnitev ni mogoča in so ovire za vrnitev izkazane. Po mnenju pritožitelja niso sporne parcele, ki so med sredstvi podjetja E-e, zoper katerega ni bila pravočasno predlagana začasna odredba. Ni točna ugotovitev, da so sporne nepremičnine vpisane le v vl. št. 115 in 169 k.o., saj je na primer parcela 766/1 gozd vpisana v vl. št. 147, lastnik pa naj bi bilo G.g.. Sodišče tudi ni ugotavljalo morebitnih bremen. Tudi skupni stroški ne znašajo 67.670,00 SIT, temveč le 54.665,00 SIT.

Pritožba je utemeljena.

Iz vsebine pritožbe izhaja, da Slovenski odškodninski sklad ne nasprotuje razlogom izpodbijanega sklepa o tem, da je podana pravna podlaga za vračanje premoženja na podlagi kupoprodajne pogodbe pravnega prednika predlagateljev M.P., sklenjene s pravnim prednikom prvega nasprotnega udeleženca z dne 14.3.1958, na podlagi čl. 5 ZDen.

Pravila vračanja podržavljenega premoženja, če ni mogoče vračanje v naravi in način ugotavljanja, so določena v čl. 42 do 50 ZDen, kdo pa so zavezanci, je določeno v čl. 51. Slovenski odškodninski sklad je zavezanec samo za odškodnino v obveznicah, kdaj pripadajo upravičencem obveznice in kako se izračuna vrednost podržavljenega premoženja, pa je določeno v že citiranih členih 42 do 50 ZDen. Da lahko sodišče uporabi navedena določila ZDen, pa mora ugotoviti obseg podržavljenega premoženja, ki je bil predmet pravnega posla, kar v konkretnem primeru ni bilo storjeno, kot utemeljeno opozarja pritožba. Iz dosedanjih podatkov v spisu (zemljiškoknjižni izpisek) izhaja, da parc. št. 765/3 ni bila predmet kupoprodajne pogodbe, saj je bila odpisana že v letu 1949, prav tako niso bile predmet kupoprodajne pogodbe parcele 765/12, 774/3 in 765/7, ki so bile po trditvah predlagateljev nacionalizirane, prav tako ni razvidno, da je bila predmet kupoprodajne pogodbe parcela 672, ki je vpisana v vl.

št. 196 k.o. in ne 115 k.o., ter da zavezanec za vračilo parcele 766/1 ne more biti Slovenski odškodninski sklad, saj je navedena parcela v premoženju druge pravne osebe. Da bi obstajale ovire za vračilo v naravi, pa sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo.

Pritožitelj tudi utemeljeno graja, da v cenitvi ni pojasnil, na kakšen način je cenilec cenil nekatera zemljišča kot zazidana stavbna, druga pa kot nezazidana stavbna zemljišča.

Zaradi navedenega je bilo utemeljeni pritožbi Slovenskega odškodninskega sklada ugoditi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti v ponovno odločanje (čl. 380 tč. 3 ZPP). V novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, katere parcele so bile predmet kupoprodajne pogodbe z dne 14.3.1958 in kako so se, če so se spreminjale parc. št., da bo mogoča identifikacija teh parcel. Ko bo ugotovljen obseg teh parcel, bo potrebno ugotoviti, v premoženju katerih pravnih ali fizičnih oseb so in kdo prihajajo v poštev kot zavezanci (čl. 51 ZDen), šele nato pa bo postopati po čl. 42 do 50 ZDen, ki določajo postopek in način vračanja podržavljenega premoženja ter ponovno oceniti njihovo vrednost po merilih, ki so določena v citiranih členih, s tem, da bo izvedenec moral obrazložiti svojo odločitev glede nezazidanih in zazidanih stavbnih zemljišč ter na kakšen način je ugotovil vrednost zemljišč, kar dosedaj ni bilo storjeno.

Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo mogoče pravilno odločiti o zadevi.