41. člen ZDen

Že iz jezikovne razlage prvega odstavka 38. člena ZDen je mogoče nedvoumno sklepati, da je tožnica (ne glede na to, da - kot je nesporno ugotovljeno - ni pravna naslednica podržavljenega podjetja, ki je bilo ob nacionalizaciji likvidirano) zavezanka za vračilo podržavljenih nepremičnin v naravi (če so, seveda, za to izpolnjeni pogoji za vračanje v naravi). Podržavljene nepremičnine, ki so se (ob uveljavitvi ZDen - op. sod.) nahajale v premoženju tožnice, so bile iz njenega lastninskega preoblikovanja izločene (ravno) zaradi vloženega denacionalizacijskega zahtevka - vračila nepremičnin v naravi. Tožnica na spornih nepremičninah ne opravlja nobene dejavnosti ter del le-teh oddaja v najem, čemur tožnica niti ne oporeka. To pa po presoji sodišča pomeni, da v tem primeru ni mogoče govoriti o okrnitvi prostorske kompleksnosti oziroma namena izrabe prostora in nepremičnin v primeru vrnitve nepremičnin v last denacionalizacijskima upravičencema z vzpostavitvijo solastninskih deležev na teh nepremičninah, saj proizvodni proces na predmetnih nepremičninah nesporno ne poteka.

Pravica uporabe nepremičnin v družbeni lasti se je lahko veljavno prenašala tudi zunajknjižno; v sistemu družbene lastnine vpis prenosa pravice uporabe v zemljiško knjigo ni imel konstitutivnega pomena in (tudi zaradi tega) zemljiškoknjižni podatki pogosto niso izkazovali resničnega nosilca te pravice. Ugotovitev imetnika pravice uporabe zato ni mogla biti omejena le na podatke zemljiške knjige, pač pa je terjala večjo skrbnost: vsaj še ugotovitev posestnika, in v primerih, ko nepremičnine ni imel v posesti v zemljiško knjigo vpisan imetnik pravice uporabe, tudi ugotovitev, ali njegova posest temelji na zunajknjižno pridobljeni pravici uporabe. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo, uzakonjeno v 10. členu SPZ, je načelo stvarnega prava, ki je namenjeno varstvu knjižnih pravic, ki jih pridobi dobroverni tretji od pravnega prednika, katerega položaj je pomanjkljiv ali neveljaven. Položaja denacionalizacijskega upravičenca ne varuje v primeru, ko denacionalizacijska upravičenka ni predlagala začasne odredbe po ZLPP (domnevno) zaradi pričakovanja, da bo sporna nepremičnina vključena v proces lastninskega preoblikovanja po ZZad, ker je bila pri njej vpisana pravica uporabe v koris

Opustitev zavarovanja denacionalizacijskega zahtevka z začasno odredbo bodisi po ZDen (68. člen) ali po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) ima za posledico, da podjetje v preoblikovanje vključi tudi stvari, na katere se nanaša denacionalizacijski zahtevek in da vrnitev v naravi ni mogoča.

Vračanje podržavljenega premoženja v naravi ni mogoče, če je to premoženje med sredstvi podjetja, ki bi se moralo lastniniti po ZLPP, denacionalizacijski upravičenec oziroma njegov pravni naslednik pa ni vložil zahteve za izdajo začasne odredbe po 41. členu ZDen oz. 9. - 15. členu ZLPP. Ko se je tako podjetje preneslo na SRD, je postalo podjetje z znanim lastnikom in torej civilno pravna oseba. V naravi tudi ni mogoče vrniti pozidanega zemljišča, na katerem stoji objekt, ki ni v lasti upravičenca. Pri tem je glede pozidanosti zemljišča pravno pomemben podatek iz zemljiškega katastra.

Če vlagatelji denacionalizacijskega zahtevka niso vložili predloga za izdajo začasne odredbe za zavarovanje zahtevka za vrnitev premoženja in je podjetje to premoženje olastninilo, ni podana podlaga za zahtevek v naravi.

Ker se je podjetje - zavezanec za denacionalizacijo lastninsko preoblikovalo, upravičenec do denacionalizacije pa v postopku lastninjenja ni zavaroval svojega zahtevka za vrnitev podržavljenega premoženja, je pravilna odločitev o denacionalizaciji v obliki odškodnine.

Kadar vlagatelj zahteve za denacionalizacijo glede oblike vrnitve premoženja postavi poleg primarnega še podrejene zahtevke, mora organ (ob ugotovljeni upravičenosti do denacionalizacije), če je vrnitev v obliki iz primarnega zahtevka možna, ugoditi že temu zahtevku, če pa vrnitev v taki obliki ni možna, pa dalje po vrsti, kot so podrejeni zahtevki postavljeni, ugotavlja, kateremu izmed njih je prvemu mogoče ugoditi, in o njem odloči (tako da prizna denacionalizacijo v zahtevani obliki). Denacionalizacije v obliki, ki jo zakon sicer predvideva in dopušča, stranka pa je ne uveljavlja ali jo celo izrecno odklanja, tako ni mogoče priznati, kajti v takem primeru gre za odločanje v nasprotju z zahtevkom stranke, to pa predstavlja kršitev pravil postopka. Taka nepravilnost predstavlja, ker je mogla vplivati na pravilno odločitev v zadevi, bistveno kršitev pravil postopka, zaradi katere je odločba nezakonita. Denacionalizacija podržavljenega zasebnega gospodarskega podjetja v obliki vzpostavitve lastninske pravice na nepremičnini pravne osebe, ki je naslednica sredstev oziroma premoženja podržavljenega podjetja je možna, vendar je pri vračanju v taki obliki treba upoštevati omejitve, d

Denacionalizacijski upravičenec, ki ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe po 12. členu ZLPP je s tem izgubil pravico do vračila podržavljenega premoženja v naravi oz. v deležu na podjetju in tudi pravico biti stranka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja. Enako velja tudi za primere, če je bil predlog za izdajo začasne odredbe pravočasno vložen, vendar z njim podjetje oz. agencija nista bila seznanjena.

Čeprav je tožnica skupaj z denacionalizacijsko zahtevo vložila predlog za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen, bi morala v skladu z 41. členom ZDen in 9. - 15. členom ZLPP vložiti tudi predlog za izdajo začasne odredbe po ZLPP, če je hotela zavarovati svoj denacionalizacijski zahtevek do zavezanega podjetja, saj o začasni odredbi po 68. členu ZDen do uveljavitve ZLPP ni bilo pravnomočno odločeno. Ker tega ni storila, ji podržavljeno premoženje ne more biti vrnjeno v naravi.

Če zavezano podjetje ni bilo pravočasno seznanjeno o denacionalizacijski zahtevi in o predlogu za izdajo začasne odredbe po 11. členu ZLPP, ki se je lastninsko že preoblikovalo na podlagi obeh soglasij agencije, ni več mogoča vrnitev denacionaliziranega premoženja v naravi - na sredstvih preoblikovanega podjetja.

Po ZLPP pomeni lastninsko preoblikovanje podjetja spremembo podjetja z družbenim kapitalom v podjetje z znanimi lastniki na celotnem trajnem kapitalu preoblikovanega podjetja (1. in 17. čl. ZLPP). Nepremičnine (v konkretnem primeru stanovanja), navedene v otvoritveni bilanci (s katero se po določilu 4. čl. ZLPP le ugotovi družbeni kapital), ne postanejo last gospodarskih družb v procesu lastninskega preoblikovanja. Z začasnimi odredbami po ZLPP (II. poglavje) se varujejo zahtevki denacionalizacijskih upravičencev za vračanje premoženja v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij do teh podjetij, ki se preoblikujejo po ZLPP, ne pa tudi druge pravice upravičencev do vrnitve premoženja (9. čl. ZLPP). Tudi 41. čl. ZDen se nanaša na vračanje podjetij in kapitala, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Tožnik namreč zahteva vrnitev dveh stanovanj. Za vračanje takega premoženja pa določila ZLPP ne pridejo v poštev in torej tudi ne določila o zavarovanju pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev. Lastninjenje stanovanj ureja SZ. Pravne osebe (podjetja ne glede na to, kdaj so se lastninsko preoblikovala) so po določilu 112. čl. SZ pridobile lastninsko pravico na stanovanjih z

Kljub nevloženem predlogu za izdajo začasne odredbe po ZLPP, bi vrnitev v naravi bila možna tudi, če zavezanec ob izdaji prvostopne odločbe še ni izvedel lastninskega preoblikovanja in če je bil denacionalizacijski zahtevek že zavarovan z izdano in pravnomočno začasno odredbo po 68. členu ZDen.

Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo v postopku izdaje soglasja za vpis posledic lastninskega preoblikovanja v sodni register preveri tudi, ali so podane kakšne ovire v zvezi z denacionalizacijskimi zahtevki. Če soglasje da, pomeni, da takih ovir ni in zato sodišče ugodi zahtevku za vpis. ZLPP je v skladu z ZDEN predpisal način in postopek zavarovanja denacionalizacijskih zahtevkov v postopku lastninjenja podjetij, zato je glede tega specialni predpis. Če denacionalizacijski upravičenec ni v predpisanem roku do 7.6.1993 v zavarovanje svojega zahtevka predlagal začasne odredbe, se lastninjenje nadaljuje tudi glede stvari, na katerih obstoji zahtevek za denacionalizacijo.