Tržno pravo

Potrošnik je fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve za namene, ki niso povezani z njeno poklicno ali pridobitno dejavnostjo. Kateri potrošniki dejansko predstavljajo povprečne potrošnike, pa je treba presoditi v vsakem primeru posebej glede na ciljno skupino, kateri je blago namenjeno oziroma, ki kupuje izdelke pri tožeči stranki. Zaradi zahteve po enakopravnem obravnavanju vseh potrošnikov je merilo pri presoji, ali je bila označitev cen nedvoumna, lahko prepoznavna in tudi čitljiva, standard povprečnega potrošnika.

Po oceni sodišča je z vidika povprečnega potrošnika, ki po pošti na dom prejme katalog tožeče stranke, v katerem ni jasno označeno, kaj sploh pomeni priporočena maloprodajna cena, brezpredmetno, da bi lahko potrošnik isti izdelek naročil iz (le ene) tuje spletne trgovine, saj so v katalogu izdelki s prečrtanjem višje cene in oznako „samo“ označeni na način, da potrošnik upravičeno sklepa, da gre za popust. Pri prikazovanju znižanja cen gre namreč za pomemben psihološki učinek, ki ga ima oglaševanje na potrošnika, s čimer je podana tudi možnost oškodovanja potrošnika, da se pod napačnim vtisom, ki ga pridobi ob ogledu reklamnega kataloga tožeče stranke, odloči za obisk ene od njenih poslovalnic, misleč, da gre za popust oziroma ugodnejši nakup zaradi nižje cene, po kateri pa v resnici tožeča stranka blaga ni nikoli prodajala.

Namen inšpekcijskega ukrepa, izrečenega na podlagi 12. člena ZVPNPP, je varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami. Ukrep se izreče podjetju, ki takšno poslovno prakso izvaja, pri tem pa oblika krivde na izrek ukrepa ne vpliva.

Dejansko stanje, ki ga ugotovi sodišče prve stopnje, predstavlja neizpodbojno podlago pritožbene odločitve. Višje sodišče zato pritožbenih ugovorov, ki skušajo izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje, vsebinsko ne presoja. Pritožba nadalje pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je izdalo sodbo s polno obrazložitvijo (sicer s poukom o pravici do napovedi pritožbe), ne da bi pred tem izdalo sodbo s skrajšano obrazložitvijo. S tem naj bi kršilo pravilo iz 496. člena ZPP. Takšna kršitev lahko predstavlja le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Zgolj podobnost oglasa zaščiteni blagovni znamki oziroma identičnost posameznih elementov še ne pomeni izpolnjevanja pogojev za dovoljenost oglaševanja tobačnih izdelkov iz 11. člena ZOUTI.

Za odločitev niso pomembni tožbeni ugovori, da je društvo gostinske usluge nudilo le članom društva, ter da člani za zapitek prispevajo prostovoljni prispevek. Pri opravljanju gostinskega dejavnosti po ZGos namreč ni bistveno, na kakšen način se gostinska dejavnost opravlja, ali je to pridobitni ali nepridobitni način, niti ni bistveno to, komu se storitve nudijo, kakor tudi ne, kdo storitev opravlja. Po ZGos lahko gostinsko dejavnost opravljajo tudi društva, kolikor imajo gostinsko dejavnost določeno v svojem statutu in če izpolnjujejo pogoje, določene z zakonom.

Če prodajalec določen izdelek v določenem času ponuja kot „znižan“, je dolžan v času trajanja znižanja brez prekinitve zagotavljati izdelek po ceni, ki ga oglašuje v določenem obdobju. Prodajalec se lahko reši svoje odgovornosti v primeru, če dokaže, da je do pomanjkanja zalog prišlo iz razlogov, na katere nima vpliva (višja sila, razlogi na strani dobavitelja).

Iz 88. člena EZ izhaja, da lahko zahtevo na Agencijo vloži samo upravičenec, katerega zahteva je bila v celoti ali deloma zavrnjena s strani sistemskega operaterja ali mu sistemski operater ni odgovoril v skladu z roki iz 88. člena EZ. Iz navedenega člena izhaja, da je rok za vložitev zahteve petnajst dni od vročitve pisnega odgovora s strani sistemskega operaterja oziroma od poteka roka za odgovor iz 88. člena EZ. Glede na to, da je organizator trga v zvezi z danima reklamacijama tožeči stranki odgovoril z dopisoma z dne 26. 4. 2005 in z dne 12. 5. 2005, bi tožeča stranka morala, upoštevajoč določilo 88. člena EZ, v roku 15 dni vložiti zahtevo na Agencijo.

Če so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 6. člena Zakona o cenah za določitev nadomestila, ker z ukrepom določena cena ne pokriva niti stroškov enostavne reprodukcije, vlada pa tega ne stori, se pravi ne opravi te svoje dolžnosti, ne more biti s tem rešena odškodninske odgovornosti, saj država odgovarja tudi za delo svojih organov, kot to izhaja iz določila 25. člena ustave Republike Slovenije.

Ukrepa oblikovanja drobnoprodajnih cen kruha tržni inšpektor ne more opreti na določbe 70. in 73. člena zakona o sistemu državne uprave in o Izvršnem svetu Skupščine SR Slovenije ter o republiških upravnih organih (Ur.l. SRS, št24/90, 12/82, 39/85, 37/87 in 18/88), 5. člen zakona o cenah (Ur.l. RS, št. 1/91-I) in uredbo o določitvi najvišjih cen moke in kruha (Ur.l. RS, št. 34/93). Navedeni predpisi tržnega inšpektorja ne pooblaščajo, da stranki naloži vrnitev cen na določeno raven, če pri izvajanju inšpekcijskega nadzora ugotovi, da so cene oblikovane v nasprotju s predpisi o cenah. Pristojnosti tržnega inšpektorja na tem področju ureja izrecno le 7. člen zakona o tržni inšpekciji, ki inšpektorju v zvezi s kršitvijo predpisov o cenah nalaga, da vloži ovadbo ali predlog za uvedbo postopka o prekršku.