10. člen ZOUTI-UPB3

Prodajalna tobačnih izdelkov v smislu tretje alineje prvega odstavka 11. člena ZOUTI je lahko le specializirana prodajalna, v kateri se opravlja dejavnost trgovine na drobno s tobačnimi izdelki, in ne vsaka prodajalna, v kateri se prodajajo tudi tobačni izdelki. Prodajalna tobačnih izdelkov v smislu tretje alineje prvega odstavka 11. člena ZOUTI je lahko le prodajalna, ki ima takšno dejavnost vpisano v poslovni register.

ZOUTI ne določa, da bi morali biti tobačni izdelki, da bi šlo za prepovedano oglaševanje, predstavljeni z dodatnimi oznakami ali/in kakšnimi dodatnimi posebnimi učinki, torej na način, ki bi neposredno nagovarjal potrošnika k nakupu tobačnih izdelkov in tobaka ter s tem k njihovi uporabi, prav tako ne določa mesta, kjer naj bi prodajalec postavil oziroma namestil tobačne izdelke oziroma tobak, temveč kot (prepovedano) oglaševanje (razen v primerih 11. člena ZOUTI) določa kakršnokoli sporočilo (ali priporočilo) oziroma dejanje, ki vodi ali lahko vodi oziroma naj bi vodilo k nakupu oziroma uporabi tobačnih izdelkov oziroma tobaka. ZOUTI sicer ne podaja definicije ''prodajalna tobačnih izdelkov'', vendar je po mnenju sodišča to lahko le prodajalna, ki ima takšno dejavnost vpisano v poslovni register. Takšen vpis v Standardno klasifikacijo dejavnosti pod šifro 47.260 pa pravni red v RS dopušča od leta 2008. Le takšno prodajalno pa je tudi v smislu tretje alineje 11. člena ZOUTI šteti za prodajalno tobačnih izdelkov. Delež prodaje tobačnih izdelkov glede na delež prodaje ostalih izdelkov ne more predstavljati edinega pravno relevantnega kriterija, na podlagi katerega bi b

V izreku izpodbijane odločbe je dovolj jasno napisano, da se prepoveduje oglaševanje tobačnih izdelkov ter da je treba odstraniti tisti oglasni material, na katerem se ti izdelki oglašujejo.

ZOUTI ne dopušča širše razlage 11. člena, s katero bi se kakorkoli povečal obseg primerov, v katerih je dovoljeno reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov, zlasti ob upoštevanju namena sprejetja zakona. Delež prodaje tobačnih izdelkov glede na delež prodaje ostalih izdelkov nedvomno ne more predstavljati edinega pravno relevantnega kriterija, na podlagi katerega bi bila možna opredelitev ''specialnosti'' prodajalne – torej ali kot specializirane prodajalne s tobačnimi izdelki ali prodajalne z raznovrstnimi izdelki.

Tožnica z oglaševanjem elektronske cigarete, s katero po lastni navedbi v tožbi vzpodbuja k uporabi elektronske cigarete in tekočin zanjo, zaradi videza in namena, za katerega naj se uporabi, obenem vzpodbuja k potrošnji tobačnih izdelkov.

Zgolj podobnost oglasa zaščiteni blagovni znamki oziroma identičnost posameznih elementov še ne pomeni izpolnjevanja pogojev za dovoljenost oglaševanja tobačnih izdelkov iz 11. člena ZOUTI.

Tožnik je tožbo v tem upravnem sporu vložil potem, ko je že izvršil inšpekcijsko odločbo in se je postopek zaključil. To pomeni, da v obravnavanem primeru ne bo prišlo do prisilne izvršitve odrejene obveznosti, zato izpodbijana inšpekcijska odločba za tožnika ne more več imeti nikakršnih pravnih učinkov. Tožnik bi lahko vložil tožbo, s katero bi zahteval ugotovitev, da je bilo s sporno odločbo poseženo v njegove pravice in pravne koristi (ugotovitvena tožba) in bi za vložitev take tožbe izkazal legitimacijo oz. pravno korist (17. točka obrazložitve), vendar tega ni storil.

Interes tožeče stranke, da poleg njene znamke, registrirane za označevanje proizvodov iz razreda 34, ne obstaja še podobna speča znamka, registrirana za proizvode iz istega razreda, več kot zadostuje za to, da se ji prizna položaj zainteresirane osebe v smislu prvega odstavka 120. člena ZIL-1. Upravičene razloge za neuporabo znamke predstavljajo takšne ovire, ki so v neposredni zvezi z znamko in zaradi katerih je njena uporaba nemogoča ali nerazumna in ki so neodvisne od volje imetnika znamke. Naloga sodišča je, da ovrednoti okoliščine posameznega primera v luči gornje razlage. Pojem upravičenih razlogov je treba razlagati zožujoče. Tudi če je imetnik znamo uporabljal tako, da sta uporabljena in registrirana znamka toliko podobni, da sta zamenljivi, svoje registrirane znamke ne bo mogel ohraniti s tem, da jo bo uporabljal v prikrojeni obliki, razen če razlika v obliki ne nosi nobenega razlikovalnega potenciala.

Standard zainteresirane osebe je treba interpretirati tako, da tožbo na razveljavitev lahko vloži vsak, ki je zainteresiran za to, da so v register vpisane le znamke, ki so resno in dejansko uporabljene. Zato je preozka taka razlaga določila prvega odstavka 120. člen ZIL-1, ki bi štela kot zainteresirano osebo samo imetnika identične znamke. Dokazi o rabi znamke HUGO BOSS v latinici v obravnavanem primeru ne dokazujejo rabe izpodbijane znamke. Pri pojavnih oblikah znamke HUGO BOSS v latinici in cirilici ne gre za uporabo znamke v obliki, ki se glede na obliko, v kateri je bila registrirana, razlikuje v elementih, ki ne spreminjajo razlikovalnega značaja znamke, saj vizualna primerjava znakov pripelje do zaključka, da sta si znamki do take mere različni na izgled (vizualno), da gre za različni znamki, ki ju povprečen potrošnik v Republiki Sloveniji ne bi enačil in jima pripisoval identičnega izvora. Tožena stranka je tista, ki se s trditvami in dokazi o rabi znamke s strani svojega pravnega prednika lahko razbremeni razveljavitve izpodbijane znamke, sama pa tudi nosi posledice odločitve, da je pridobila znamko, ki se ni uporabljala. Morebitne ovire za reklamiran

Pristojni inšpekcijski organ izreče prepoved reklamiranja tistemu, ki ga izvaja v nasprotju z 10. členom ZOUTI, ne glede na lastništvo spornih predmetov, na katerih so reklamni logotipi. Glede na dejstvo, da so se sporni predmeti ob inšpekcijskem pregledu nahajali v prostorih tožeče stranke, v katerih je opravljala gostinsko dejavnost, posest teh predmetov v obravnavani zadevi zadostuje za izrek inšpekcijskega ukrepa posestniku.

Pojma "elementi, ki se nanašajo na mladino" in "mladi ljudje" je treba razlagati v skladu z namenom ZOUTI, ki je v zmanjševanju porabe tobačnih izdelkov in preprečevanju njihovih škodljivih vplivov na zdravje ljudi ter zagotavljanju pogojev, v katerih bo mogoče vplivati na mlade ljudi, da ne bodo začeli kaditi.

Zaradi splošne prepovedi oglaševanja tobačnih izdelkov, ki jo določa 10. člen ZOUTI, je treba izjeme, ki jih zakon dopušča, restriktivno razlagati. Prodajalna tobačnih izdelkov v smislu navedenega zakona je le prodajalna, katere dejavnost predstavlja prodaja tobačnih izdelkov kot njen bistveni del. Zato reklamiranje tobačnih izdelkov ni dopustno v vsaki prodajalni, ki prodaja te izdelke.

Namen ZOUTI je zmanjševanje porabe tobačnih izdelkov in preprečevanje njihovih škodljivih vplivov na zdravje ljudi. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je dovoljene izjeme pri reklamiranju tobaka in tobačnih izdelkov potrebno razlagati restriktivno.

Namen ZOUTI je zmanjševanje porabe tobačnih izdelkov in preprečevanje njihovih škodljivih vplivov na zdravje ljudi. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je dovoljene izjeme pri reklamiranju tobaka in tobačnih izdelkov potrebno razlagati restriktivno.

Namen ZOUTI je zmanjševanje porabe tobačnih izdelkov in preprečevanje njihovih škodljivih vplivov na zdravje ljudi. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je dovoljene izjeme pri reklamiranju tobaka in tobačnih izdelkov potrebno razlagati restriktivno.

Reklamiranje po 10. členu Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (ZOUTI) zajema vse oblike obveščanja posameznikov o tobačnih izdelkih, pri čemer ni vezano le na nedoločen krog oseb, temveč zajema vse osebe, za katere se lahko utemeljeno pričakuje, da jih bo oglas dosegel.

Nedovoljeno je vsako reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov v obliki in podobi zaščitene blagovne znamke ali logotipa, ki ni reklamirano glede na predmet na priboru za kajenje oz. izobeskih prodajaln tobačnih izdelkov.

Tudi prikazovanje logotipa in drugih znakov za označevanje tobaka in tobačnih izdelkov na umetniških predmetih je potrebno šteti kot posredno reklamiranje.

Prodajalna tobačnih izdelkov v smislu 11. člena ZOUTI je le specializirana prodajalna, v kateri se opravlja dejavnost trgovine na drobno s tobačnimi izdelki; svetlobni napis nad prodajalno, ki ni specializirana predvsem za prodajo tobačnih izdelkov, s katerim se reklamira tobak in tobačne izdelke, pa ne šteje za izvesek v smislu navedene zakonske določbe.

Po določbah ZOUTI za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi kršitve prepovedi iz 10. člena ZOUTI ni pravno pomembno, kdo je lastnik reklamnih napisov, s katerimi se reklamirajo tobačni izdelki v nasprotju z 10. členom ZOUTI, niti, na čigavi lastnini so reklamni napisi postavljeni.