4. člen ZGos

Za odločitev niso pomembni tožbeni ugovori, da je društvo gostinske usluge nudilo le članom društva, ter da člani za zapitek prispevajo prostovoljni prispevek. Pri opravljanju gostinskega dejavnosti po ZGos namreč ni bistveno, na kakšen način se gostinska dejavnost opravlja, ali je to pridobitni ali nepridobitni način, niti ni bistveno to, komu se storitve nudijo, kakor tudi ne, kdo storitev opravlja. Po ZGos lahko gostinsko dejavnost opravljajo tudi društva, kolikor imajo gostinsko dejavnost določeno v svojem statutu in če izpolnjujejo pogoje, določene z zakonom.

Bistvo trgovinske dejavnosti je v nakupu blaga z namenom nadaljnje prodaje, bistvo tiste vrste gostinske dejavnosti, pri kateri je poudarek na hrani, pa je v takšni pripravi jedi, da je ta primerna za takojšnje zaužitje. Pojma obdelave (predelave in dodelave), ki ga vsebuje definicija trgovinske dejavnosti, ni mogoče enačiti s pripravo hrane (jedi) za takojšnje zaužitje, saj bi bila v nasprotnem primeru vsaka gostinska dejavnost hkrati tudi trgovinska dejavnost.

Revident nosi trditveno in dokazno breme o izpolnjenosti pogojev za dovoljenost revizije. Revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila. Ker so določbe 17. člena ZSpo, 19. točke prvega odstavka 4. člena ZTNP-1 in tretjega odstavka 4. člena ZGos jasne in iz njih izhaja, da planinski dom ni športni objekt, poleg tega pa ZDen niti ne predpisuje ovir za vračanje športnih objektov, revidentka z zastavljenim pravnim vprašanjem ni izkazala izpolnjenosti pogoja za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker je dovoljenost revizije po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 vezana na zelo hude posledice, ki jih ima izpodbijana odločitev za stranko, revidentka izpolnjenosti tega pogoja ni izkazala s pavšalnim zatrjevanjem posledic, ki naj bi jih imela izpodbijana odločitev za eno izmed planinskih društev v njeni sestavi in s prav tako pavšalnimi navedbami o prizadetosti javne koristi.

Če podjetnik zgolj dodatno obdela hrano v smislu obdelave, predelave ali dodelave po ZT-1, a ne omogoča potrošniku uživati hrane v prodajalni ali pred njo, potem ne gre za gostinsko dejavnost. Za katere dejavnosti je stranka registrirana, katera korita in kakšne stroje ali naprave ima v prodajalni ni bistveno, če upravni organ ob tem ni ugotovil, da stranka ne obdeluje ali predeluje hrane za prodajo zgolj v smislu ZT-1, in da gre za pripravo hrane v smislu ZGos v povezavi z ZT-1. Tega pa niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ nista ugotovila, niti poskušala argumentirati ob upoštevanju določila prvega stavka 4. odstavka 3. člena ZT-1.

Po določbah ZGos oziroma Pravilnika, sprejetega na njegovi podlagi, sledi, da o soglasju za obratovanje v podaljšanem delovnem času odloča pristojni organ lokalne skupnosti na podlagi sprejetih meril ( drugi odstavek 4.člena Pravilnika). V tretjem odstavku istega člena je določeno še, da mora pri izdaji soglasja pristojni organ upoštevati potrebe gostov in značilnosti območja, kjer je gostinski obrat. Izdajo soglasja pa lahko veže na vnaprej določeno časovno obdobje ali pa na predhodno izpolnitev določenih pogojev in ga ob neizpolnitvi teh pogojev lahko tudi prekliče.

Gostinske dejavnosti ni dovoljeno opravljati v prostoru, za katerega odločba po 6. odstavku 4. člena ZGD ni izdana.