VSK Sklep Cpg 82/2020

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v znesku 1.119,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

1Z izpodbijanim sklepom z dne 27. 2. 2020 je sodišče prve stopnje odločilo, da ni pristojno za odločanje v tem postopku (I. točka izreka), posledično je tožbo zavrglo (II. točka izreka) in tožeči stranki naložilo v plačilo stroške pravdnega postopka v znesku 1.230,59 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje (III. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom z dne 24. 4. 2020 pa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 2.767,51 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

2Zoper oba sklepa se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov.

V pritožbi zoper sklep z dne 27. 2. 2020 navaja, da nasprotuje zaključku pritožbenega sodišča v razveljavitvenemu sklepu z dne 18. 12. 2019, da je tožena stranka podala pravočasen ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča. Tožena stranka bi namreč tak ugovor morala podati najkasneje v odgovoru na tožbo, kasneje pa le ob navedbi upravičenih razlogov za to (286. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbeno sodišče se s pogoji iz citiranega člena ni ukvarjalo, tožena stranka pa je na tak način brez upravičenih razlogov uspela uveljaviti svoj ugovor nepristojnosti. Nadaljnja procesna kršitev se kaže v tem, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi vlogi tožene stranke z dne 24. 1. 2020 in 12. 2. 2020, kljub temu, da sta bili podani po poteku 15 dnevnega roka, ki ga je določilo sodišče za podajo navedb v zvezi s pristojnostjo. Na to vlogo se je sodišče tudi sklicevalo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, kar že samo po sebi predstavlja kršitev postopka. Tožeča stranka je zelo obširno vlogo tožene stranke z dne 12. 2. 2020 prejela šele z izpodbijanim sklepom, zato se tožeča stranka ni mogla opredeliti do navedb tožene stranke iz te vloge, na katere se je sodišče pri odločanju tudi oprlo. To predstavlja kršitev enakosti orožij strank in pravice tožeče stranke do odgovora na navedbe nasprotne stranke. Tožeča stranka ob tem izrecno nasprotuje trditvam tožene stranke, da iz predloženih listin k tej vlogi izhaja, da sta pravdni stranki sodelovali na enak način. Iz teh vlog izhaja besedilo v angleškem jeziku, ki sploh ni bilo prevedeno, tožeča stranka pa ni nikoli s toženo sodelovala na način primerljiv s predmetnim. Napačno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na odločbo sodišča EU v zadevah C in TR. Obe odločbi sta bili sprejeti pred Uredbo (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba EU št. 1215/2012), zato ne moreta predstavljati referenčnih sodb sodišča EU v zvezi s to uredbo. Tožeča stranka nasprotuje tudi zaključku sodišča, da je prevzela položaj stranke prevozne pogodbe in nakladnice, sodišče pa ni pojasnilo, s čim ali s kom naj bi bile pravice in obveznosti v medsebojni odvisnosti. Napačno je stališče, da naj bi tožeča stranka prevzela položaj stranke prevozne pogodbe, s tem, ko je bila navedena kot prejemnik blaga in stranka, ki se jo obvesti. Tožeča stranka po sami nakladnici ni imela drugih obveznosti, kot da blago prejme, z nakladnico pa je bila seznanjena šele, ko je blago prispelo v Koper. Veljavnost dogovora o pristojnosti med strankama je zato potrebno presojati striktno po 25. členu Uredbe št. 1215/2012. Napačna je tudi argumentacija sodišča glede določbe 507. člena Pomorskega zakonika (v nadaljevanju PZ). Nakladnica se namreč nikjer izrecno ne sklicuje na tožečo stranko, sama navedba, da je prejemnik blaga pa tudi nima tega pomena. Tožeča stranka ni nikoli prejela izvirnika nakladnice, temveč zgolj kopijo od družbe B. Tožena stranka je pogojevala sprostitev blaga s plačilom prevoznine in je tožečo stranko obvestila, da njena nakladnica ni v izvirniku, ki jo ima samo ona. Tožeča stranka je v vlogi z dne 7. 2. 2020 predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika glede okoliščin preteklega sodelovanja strank in glede tega, katero nakladnico je prejela. Sodišče prve stopnje pa takšnega dokaznega predloga ni zavrnilo, niti ni pojasnilo razlogov, zakaj ga ni izvedlo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je tako v zamudni sodbi pravilno uporabilo Uredbo št. 1215/2012, saj je določilo, da je pristojnost sodišča podana glede na kraj izpolnitve in škodljive posledice. Odgovornost tožene stranke za prevzem blaga je nastala v trenutku, ko je bilo blago predloženo v pristanišču na Kitajskem. Zato je odgovorna tudi za škodo zaradi izročitve drugega blaga.

V pritožbi zoper sklep z dne 24. 4. 2020 pa tožeča stranka navaja, da je sodišče prve stopnje neupravičeno priznalo strošek dveh vlog, ki jih je tožena stranka poslala po poteku roka, ki ga je sodišče postavilo v dopisu z dne 6. 1. 2020. Izpodbijani sklep je tudi pravno tehničen fiasko. Sodišče prve stopnje je v sklepu z dne 27. 2. 2020 v III. točki priznalo stroške postopka v znesku 1.230,59 EUR. V izpodbijanem sklepu te točke ni v ničemer popravilo in ima sedaj pri življenju dva sklepa o stroških, pri čemer pa iz izpodbijanega sklepa izhaja, da so stroški v znesku 2.767,51 EUR skupni stroški oziroma seštevek teh dveh sklepov. Popolnoma pretirani in dokazno nepodprti so tudi priznani stroški za prevode listin. Tožena stranka ni predložila 54 strani prevodov, kolikor bi bilo pričakovati glede na ceno prevoda 28,00 EUR, ti stroški pa tudi niso izkazani z računi in se ne ve, kateri prevodi to so. Nakladnica ima 5 strani, katere druge prevode pa je predložila tožena stranka, pa tožeči ni znano. Še bolj pa je poudariti, da so bili prevodi predloženi prepozno.

3Tožena stranka je na pritožbi odgovorila. V odgovorih nasprotuje pritožbenim navedbam tožeče stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo pritožbene stroške.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Pritožbeno sodišče je na podlagi preizkusa izpodbijanih sklepov v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo (niti očitanih niti drugih) bistvenih kršitev določb postopka in je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Izpodbijana sklepa vsebujeta vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in popolni in v celoti omogočajo pritožbeni preizkus.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 27. 2. 2020

6Neutemeljeno pritožba graja procesno kršitev v zvezi s pravočasno podajo ugovora o nepristojnosti slovenskega sodišča. V zvezi s tem se je pritožbeno sodišče predhodno že izreklo v svojem sklepu Cpg 1 z dne 18. 12. 2019, ko je odločalo o pritožbi tožene stranke zoper zamudno sodbo sodišča prve stopnje in ob tem ugovor tožene stranke o nepristojnosti slovenskega sodišča sprejelo kot pravočasen. Pritožbeno sodišče svojega stališča v zvezi s tem ni spremenilo, zato se v tem delu v izogib ponavljanju na svoje že podano stališče v citiranem sklepu v celoti sklicuje.

7V zvezi z ugovorom o nepristojnosti slovenskega sodišča je sicer sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku obema strankama dalo možnost, da se o tem izjavita v pisnih vlogah. To možnost sta obe pravdni stranki izkoristili. Tožena stranka je v svoji vlogi z dne 22. 1. 2020 zaprosila za podaljšanje roka za izjavo, čemur je sodišče prve stopnje ugodilo in rok podaljšalo do 12. 2. 2020. Z vlogo z dne 24. 1. 2020 je tožena stranka dostavila zgolj prevod predhodno že predložene nakladnice, dopolnitev svoje prve vloge pa je nato podala v vlogi dne 12. 2. 2020, kar je glede na podaljšan rok pravočasno. Očitana procesna kršitev sodišča prve stopnje zaradi upoštevanja omenjenih vlog tožene stranke tako ni podana.

8Neutemeljen je tudi očitek o procesni kršitvi sodišča prve stopnje, ker tožeči stranki ni omogočilo, da se izjavi o navedbah tožene stranke iz vloge z dne 12. 2. 2020, in ker ni izvedlo predlaganega zaslišanja zakonitega zastopnika tožeče stranke v zvezi s preteklim sodelovanjem pravdnih strank. Tožeča stranka bi se namreč lahko podrobneje o preteklem sodelovanju s toženo stranko izjasnila tudi v pritožbi, pa trditve tožene stranke in ugotovitve sodišča prve stopnje v tem delu v pritožbi zgolj pavšalno zanika z zatrjevanjem, da stranki nista nikoli sodelovali na v tej zadevi primerljiv način. Poleg tega pa ugotovitve sodišča prve stopnje v tem delu za odločitev v zadevi niti niso relevantne, saj presoja obstoja sporazuma o pristojnosti glede na pogoje iz 25. člena Uredbe št. 1215/2012 v razmerju med pravdnima strankama ni odločilna, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju.

9V obravnavni zadevi je tožena stranka (ladjar) na podlagi prevozne pogodbe, sklenjene s pošiljateljem blaga, opravila prevoz blaga, v zvezi s katerim je izdala nakladnico, ki vsebuje klavzulo o pristojnosti sodišča v Franciji za vse spore, ki izvirajo iz te prevozne pogodbe.¹ Upoštevaje dejstvo, da sta nakladnico podpisala tako pošiljatelj kot tudi prevoznik blaga (ladjar), sta slednja s tem ob upoštevanju pogojev iz 25. člena Uredbe EU št. 1215/2012 sklenila tudi veljaven dogovor o pristojnosti francoskega sodišča v zvezi s spori iz prevozne pogodbe in s tem povezano nakladnico. To dejstvo med pravdnima strankama niti ni sporno, kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

10Pritožba pa napačno tolmači, da je potrebno obstoj dogovora o pristojnosti francoskega sodišča pod enakimi pogoji, kot to velja za pošiljatelja in prevoznika blaga (ladjarja), presojati tudi med pravdnima strankama. Razmerje med pravdnima strankama namreč ni osnovno razmerje iz prevozne pogodbe, sklenjene med pošiljateljem in prevoznikom, temveč temelji na nakladnici, ki je vrednostni papir. Odločilno za presojo v sporu med pravdnima strankama je torej zgolj vprašanje, ali veljavno sklenjen pisni dogovor o pristojnosti iz nakladnice zavezuje tudi tožečo stranko kot prejemnika blaga in upravičenca iz vrednostnega papirja.

11Na to vprašanje je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo pritrdilno. Sodišče se je v zvezi s tem v svoji obrazložitvi utemeljeno oprlo na sprejeto stališče teorije in sodne prakse sodišča EU, da se klavzula o pristojnosti, vnesena v nakladnico, z nakladnico tudi prenaša². Iz nakladnice, ki je vrednostni papir, namreč izhajajo določene pravice in obveznosti, ki se prenašajo na njenega vsakokratnega zakonitega imetnika. Navedeno izhaja že iz splošnih pravil o vrednostnih papirjih (215. in 223. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), kot tudi specialnih pravil PZ, ki veljajo za nakladnico v ladijskem prevozu, kot je bil opravljen v konkretnem primeru. PZ v 507. členu tako določa, da pisni pogoji prevozne pogodbe in splošni ladjarjevi pogoji zavezujejo upravičenega imetnika nakladnice, ki ni naročnik, v primeru, če se nakladnica izrecno sklicuje nanje³. Ker se nakladnica tožene stranke izrecno sklicuje tudi na splošne pogoje na njeni hrbtni strani, ki vsebujejo klavzulo o pristojnosti francoskega sodišča, je torej tožeča stranka kot upravičena imetnica nakladnice in s tem tudi blaga v trenutku njegovega prevzema od prevoznika⁴, s takšno klavzulo zavezana⁵.

12Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ne sledi pritožbenim navedbam, da je tožeča stranka prejela zgolj kopijo nakladnice od pošiljatelja blaga. Prejem nakladnice namreč zanjo v času vložitve tožbe ni bil sporen, saj v tožbi zatrjuje, da ji je bila nakladnica izročena po plačilu stroškov transporta prevoznika. Enako priznava tudi v pritožbi, ko navaja, da je bila z nakladnico seznanjena ob prispetju blaga v Koper, pri čemer iz njenih predhodnih trditev in tudi dokaznih listin (korespondenca iz februarja 2015 v zvezi s težavami glede prevzema blaga zaradi neplačila stroškov prevoza in v zvezi z različnimi podatki na nakladnicah; priloga B18-B20 spisa) nedvomno izhaja, da je vse dotlej razpolagala le z njeno kopijo, prejeto od pošiljatelja blaga. Da je bila upravičena imetnica nakladnice pa izhaja že iz nespornega dejstva, da ji je bilo blago kot edinemu upravičencu do tovora (516. in 518. člen PZ) tudi izročeno⁶, zaradi česar se vezanosti s splošnimi pogoji iz nakladnice in s tem klavzulo o pristojnosti francoskega sodišča ne more izogniti.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 24. 4. 2020

13Neutemeljeno pritožba napada (dodatno) odločitev o stroških postopka, ki sta jih stranki imeli do izdaje sklepa sodišča o zavrženju tožbe (sklep z dne 27. 2. 2020). Iz razlogov izpodbijanega sklepa namreč jasno izhaja, da je sodišče s sklepom z dne 27. 2. 2020 odločalo zgolj o stroških predhodnega pritožbenega postopka (v zvezi s sklepom pritožbenega sodišča Cpg 1 z dne 18. 12. 2019), medtem ko je z izpodbijanim sklepom odločilo o pravdnih stroških, ki sta jih pravdni stranki upravičeno lahko priglasili še v roku 15 dni od prejema sklepa o zavrženju tožbe (sedmi odstavek 163. člena ZPP). Priznani pravdni stroški v izpodbijanem sklepu tako ne predstavljajo seštevka stroškov iz tega sklepa in sklepa z dne 27. 2. 2020 (III. točka izreka), zaradi česar sodišče prve stopnje ni imelo nobene potrebe niti podlage za kakršno koli poseganje v III. točko izreka sklepa z dne 27. 2. 2020. Z izpodbijanim sklepom je torej sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo pravdne stroške, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti poleg stroškov, o katerih je bilo že odločeno v sklepu z dne 27. 2. 2020.

14V zvezi z grajo priznanih stroškov za dve pripravljalni vlogi tožeča stranka konkretno ne pove, kateri pripravljalni vlogi tožene stranke sta zanjo pravzaprav sporni. Očitek o neupravičeno priznanih stroških iz tega naslova je zato že iz razloga pavšalnosti neutemeljen. Tudi sicer je tožena stranka, kot je pritožbeno sodišče to že pojasnilo v 6. točki obrazložitve tega sklepa, vse njene vloge vložila do izteka podaljšanega roka, ki ga je postavilo sodišče prve stopnje (12. 2. 2020). Tožeča stranka pa je v postopku priglasila in ji je sodišče prve stopnje tudi pravilno priznalo zgolj nagrado za prvo in drugo obrazloženo pripravljalno vlogo (z dne 22. 1. 2020 in 12. 2. 2020) in ne tudi za vlogi, s katerima je dostavila prevode predhodno že predloženih dokaznih listin.

15Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov prevodov predloženih listin (1.535,55 EUR). Tožena stranka je namreč te stroške pravočasno priglasila in jih po višini izkazala s predloženimi računi pooblaščenih prevajalcev (listovna št. 213-217 spisa). V kolikor tožeči stranki v tej zvezi določena dejstva oz. listine niso poznani, kot to zatrjuje v pritožbi, bi se lahko z vsem tem sama kadarkoli seznanila na podlagi vpogleda v predmetni pravdni spis. Glede pravočasnosti dostave omenjenih prevodov pa se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na jasne, popolne in pravilne razloge sodišča prve stopnje (5. točka obrazložitve), ki jih pritožba konkretizirano niti ne izpodbija.

16Upoštevaje vse navedeno sta pritožbi tožeče stranke neutemeljeni. Pritožbeno sodišče ju je zato zavrnilo in izpodbijana sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

17Ker tožeča stranka s pritožbama ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v skupnem znesku 1.119,96 EUR. Ti obsegajo nagrado za odgovor na pravno sredstvo v višini priglašenih 2 x 750 točk (tarifna št. 21/2 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT), 2% materialne stroške v višini 2 x 9,00 EUR (tretji odstavek 11. člena OT) in pripadajoči 22% DDV na odvetniško storitev v višini 2 x 100,98 EUR (drugi odstavek 12. člena OT).

¹ Pristojnost sodišča v Franciji je izrecno zapisana na sami nakladnici, prav tako tudi v splošnih pogojih ladjarja, na katere se nakladnica sklicuje.
² Prim. Dr. Jerca Kramberger Škerl, LL.M.: Prorogacija mednarodne pristojnosti, Zbornik znastvenih razprav – LXXII. Letnik, 2012, ki se med drugim opira tudi na odločbo SEU v zadevi C-387/98 Coreck Maritime GmbH zoper Handelsveem BV in drugim. V citirani zadevi je namreč SEU sprejelo stališče, da prorogacija, vsebovana v konosamentu (nakladnici), zavezuje prejemnika blaga, če je ta stranka po pravu, ki ga je treba uporabiti, s prevzemom nakladnice prevzela tudi pravice in obveznosti pošiljatelja blaga. Sodišče EU je v tej odločbi sicer podalo interpretacijo 17. člena Bruseljske konvencije o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah iz leta 1968 glede sporazuma o pristojnosti, ki pa se od določbe 25. člena sedaj veljavne Uredbe št. 1215/2015 v bistvenem ne razlikuje in je zato omenjeno stališče SEU v tej zadevi kljub temu uporabljivo.
³ Tako tudi M. Pavliha in P. Vlačič, Prevozno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 114 in 133-134.
⁴ Dejstvo, da je tožeča stranka od pošiljatelja prejela blago, v postopku ni sporno.
⁵ Do enakega zaključka je mogoče priti tudi v primeru, če bi glede prenosa pravic in obveznosti iz vrednostnega papirja upoštevali francosko nacionalno pravo (20. člen ZMZPP). Kasacijsko sodišče v Franciji je namreč v zadevah Cass. 1re civ, 16. december 2008, št. 07-18.834 in Cass. com., 16. december 2008, št. 8-10.460 odločilo, da je klavzula tovornega lista (nakladnice) izvršljiva tudi proti imetniku, čeprav k njej ni dal soglasja.
⁶ Iz tega razloga v postopku tudi ni bilo potrebno ugotavljati katero nakladnico je tožeča stranka prejela, posledično pa je neutemeljen tudi očitek o storjeni bistveni kršitvi določb postopka zaradi neizvedbe zaslišanja zakonitega zastopnika tožeče stranke.