VSK Sodba Cpg 77/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane nalog za izpraznitev poslovnih prostorov Okrožnega sodišča v Kopru Plg 1/2014 z dne 6.3.2014 v celoti v veljavi tako, da mora tožena stranka v osmih dneh izprazniti poslovne prostore in druge nepremičnine na območju kompleksa "L. I.", ki se nahajajo na določenih parcelah, kot so razvidne iz točke I izreka izpodbijane sodne odločbe. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki 4.466,15 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do poteka izpolnitvenega roka dalje.

2Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da gre v konkretnem primeru za spojenost pristaniške infrastrukture, ki ni last tožečih strank in ne more biti del stečajne mase tožečih strank. Stečajno sodišče je že odločilo, da pristaniška infrastruktura v skladu z določbo 32. člena Pomorskega zakonika (PZ) ne spada v stečajno maso. V nobenem od stečajnih postopkov ni bilo odločeno, kaj spada pod pristaniško strukturo in tudi ne bo, saj je solastniški delež druge tožeče stranke že prenesen na DUTB, v kratkem pa bo tudi solastniški delež prve toženke. Pravni režim pristanišč, vključno z nepremičninami in pristaniško infrastrukturo ureja PZ. Ta zakon bi moralo uporabiti tudi sodišče prve stopnje pri odločanju v konkretni zadevi. Tožena stranka je z L. I. d.d. kot nosilko upravnih dovoljenj sklenila pogodbo o poslovnem sodelovanju in ugovor o prekinitvi najemne pogodbe, pri čemer je bilo v tej zvezi predlagano tudi zaslišanje prič. Sicer pa je sodišče ugotovilo, da tožena stranka skrbi za varnost plovbe, za varstvo okolja in voda ter da varuje pristanišče. S tem je v očitnem nasprotju ugotovitev sodišča, da se pristaniška dejavnost ne opravlja in da pristanišče ni več v funkciji delovanja. Tudi pri dejavnosti hrambe plovil je potrebno plovilo dvigniti iz morja te ga spustiti v morje, kar pomeni skrb in odgovornost za varnost plovbe. Pristanišče je torej v funkciji in deluje. Sodišče bi moralo tudi upoštevati določbo 41. člena PZ, kjer je predpisano, da je upravljalec pristanišča dolžan organizirati delovanje pristanišča tako, da se poleg varne plovbe, zagotovi tudi varstvo okolja in voda ter zaščito pristanišča, in sicer ne glede na opravljanje gospodarske dejavnosti. Vse te stroške upravljanja in vzdrževanja je nesporno plačala tožena stranka. Tudi osemdnevni izpraznitveni rok je nerealno kratek in nepravilen. V osmih dneh je težko izprazniti in izročiti stanovanje, kaj pa šele pristanišče.

3Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so pravdne stranke (tožnici kot zemljiškoknjižni lastnici in najemodajalki, toženka pa kot najemnica) 22.1.2009 sklenile Pogodbo o najemu, na podlagi katere je toženka dobila v najem večje število nepremičnin, ki v naravi predstavljajo kompleks L. I.. Nad obema tožnicama je bil kasneje začet stečajni postopek, zato sta kot stranki najemne pogodbe v skladu z določbo 248. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) uresničili enostransko oblikovalno upravičenje in z enomesečnim odpovednim rokom 27.3.2013 podali odpoved najemne pogodbe. S prenehanjem najemne pogodbe (odpovedni rok je potekel 30.4.2013) je odpadla pravna podlaga, na podlagi katere je bila toženka upravičena do posesti omenjenega kompleksa, pri čemer je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne uspe izpodbiti), da toženka druge pravne podlage, iz katere bi izhajalo njeno upravičenje do posesti omenjenega kompleksa, ni uspela dokazati.

6Tožena stranka nikakor ni uspela dokazati trditve, da izvaja koncesijsko dejavnost upravljanja s pristaniščem javnega pomena. V tej zvezi je namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bila vsa upravna dovoljenja podeljena L. I. d.d. in ne toženki¹, pri čemer je tudi območje L. I. uvrščeno med pristanišča, ki jih za opravljanje svojih dejavnosti uporabljajo gospodarski subjekti in niso namenjena javnemu prometu². Poleg tega pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne uspe izpodbiti), da je L. I. d.d. že v letu 2011 prenehala opravljati dejavnost, ki je bila povezana s popravilom ladij; toženka pa na tem območju opravlja le mikro dejavnost hrambe plovil, kar brez dvoma ne spada v javni promet. Nikakor ne drži tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka skrbi za varnost plovbe, za varstvo okolja in voda in da varuje pristanišče ter da skrbi za fizično in pravno zavarovanje zlasti pa ne drži pritožbeni očitek, da sporno območje še vedno deluje v funkciji pristanišča.

7Iz teh razlogov tudi po oceni pritožbenega sodišča sploh ni pravno pomembno, ali določene nepremičnine, ki so bile predmet obravnavanega najema, spadajo v stečajno maso tožnic ali ne (glede na določbe o pristaniške infrastrukturi po 32. členu PZ), upoštevaje ob tem, da toženka ni uspela dokazati nobenega (drugega) pravnega temelja, na podlagi katerega ima lahko obravnavane nepremičnine v svoji posesti. V predmetnem sporu se odloča zgolj o vrnitvi nepremičnin v posest tožnic, ki svojo aktivno legitimacijo za izpraznitveni zahtevek črpata tudi iz tega³, da sta kot najemodajalki (stranki najemne pogodbe) pravilno odpovedali sporno najemno razmerje in s tem dosegli prenehanje tega razmerja.

8Pravilna in zakonita je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede osemdnevnega izpraznitvenega roka, ki jo obravnavana pritožba ne uspe ovreči s posplošeno pritožbeno trditvijo, da gre za nerealen in zato prekratek izpraznitveni rok.

9Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

¹ Dogovor med L. I. d.d. in toženko glede prenosa upravnih dovoljenj na toženko nima nobenega pravnega učinka, če soglasja k takšnemu dogovoru (v obliki novega upravnega dovoljenja) ne da izdajatelj tega dovoljenja, česar pa toženka niti ni zatrjevala.
² Območje L. I. tudi nima statusa občinskega pristanišča.
³ Ne zgolj iz zemljiškoknjižnega lastniškega stanja.