VSRS Sodba I Ips 58526/2010-149

Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v pravni opredelitvi kaznivega dejanja in v izreku kazenske sankcije spremeni tako, da se obsojenega R. N. spozna za krivega kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti po 118. členu Kazenskega zakonika in se mu
na podlagi 57. in 58. člena Kazenskega zakonika izreče

p o g o j n a o b s o d b a,

v okviru katere se mu na podlagi 118. člena Kazenskega zakonika določi kazen 9 (devet) mesecev zapora,

ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 2 (dveh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja; v ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti kot neutemeljena zavrne.

A.

1Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo II K 58526/2010 s 14. 7. 2014 razsodilo, da je obsojenec kriv kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po petem v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 314. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi petega odstavka 314. člena KZ-1 določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Sklenilo je še, da je po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona in plačati po pravnomočnosti odmerjeno sodno takso.

2Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 58526/2010 z 29. 1. 2015 pritožbi obsojenčevega zagovornika deloma ugodilo in izpodbijano sodbo v pravni opredelitvi kaznivega dejanja in v izreku kazenske sankcije spremenilo tako, da je obsojenega R. N. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja posebnih vrst javnega prometa po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 325. člena KZ-1 in v pogojni obsodbi določilo kazen na podlagi tretjega odstavka 325. člena KZ-1; sicer je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja vse razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP, iz katerih je mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti, in upoštevaje obe sodbi predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega R. N. oprosti obtožbe. Izpostavlja, da pri obsojenčevi vožnji z motornim čolnom ne gre za javni ladijski prevoz niti za prevoz potnikov v javnem ladijskem prometu, v opisu dejanja pa ni navedena blanketna norma, ki motorni čoln opredeljuje kot ladjo. Sprememba pravne kvalifikacije dejanja je zaradi obligatornega izreka prepovedi vožnje motornega vozila v nasprotju z načelom prepovedi reformatio in peius.

4Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, vendar pa ne omogoča oprostitve obsojenca. Vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti ima prav, da ob nespremenjenem opisu kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojenec obsojen, nima znakov kaznivega dejanja ogrožanja posebnih vrst javnega prometa. Ugotavlja, da opis dejanja ne vsebuje opredelitve blanketne norme, po kateri bi se obsojenčeva vožnja z motornim čolnom štela za javni ladijski prevoz ali prevoz potnikov v javnem ladijskem prometu, niti opis dejanja ne vsebuje opredelitve o tem, katera blanketna norma motorni čoln, opredeljuje kot ladjo. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 78746/2010 s 24. 9. 2015, v kateri je sprejeto stališče, da že na podlagi jezikovne razlage pojem ladijski promet lahko predstavlja le promet z ladjami. Sicer pa zahteva za varstvo zakonitosti po njegovem mnenju opravičeno opozarja, da ima lahko spremenjena pravna kvalifikacija za obsojenca hujše posledice zaradi možnosti izreka prepovedi vožnje javnega prevoznega sredstva, ki je obligatorna. Sprememba pravne kvalifikacije je torej v nasprotju z upoštevanjem načela prepovedi reformatio in peius.

Vrhovni državni tožilec ocenjuje, da v tem obsegu vlagatelj zahteve utemeljeno uveljavlja razlog kršitve kazenskega zakona, kar pa še ne more pomeniti, da obsojenec ni storil tistega dejanja, za katerega je bil obtožen. Iz opisa v sodbi je razvidno, da je obsojenec storil kaznivo dejanje iz t. i. nezavedne malomarnosti, saj bi se moral in mogel zavedati, da lahko z v izreku opisano vožnjo, povzroči splošno nevarnost za plavalce, ki plavajo v bližini plaže. Za opredelitev kaznivega dejanja kot povzročitve splošne nevarnosti po petem v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 314. člena KZ-1 ni namreč odločilno, ali je imel obsojeni vožnjo motornega čolna vseskozi v oblasti in jo nadzoroval, pač pa okoliščina, ki jo je sodišče prve stopnje tudi samo izrecno izpostavilo pod točko 13 na straneh 7 in 8 v zvezi s prilagoditvijo hitrosti bližini kopališča in možnosti plavalcev v morju ter zmanjšani vidljivosti zaradi zahajajočega sonca, ki je sijalo v smeri plovbe čolna, kar vse je ob večji hitrosti onemogočalo nadzor nad situacijo pred plovilom. Utemeljena je zato ocena višjega sodišča, da mesto, kjer je prišlo do povoženja plavalca, ogroža še druge plavalce, ker gre za bližino obale in za urejeno kopališče, kjer je sredi poletja tudi še po 19.30 uri mogoče pričakovati kopalce. Pravilna je torej ocena sodišča prve stopnje, da je obsojenec uresničil, ne le nevarnost za konkretnega plavalca, ki je utrpel smrtne posledice, pač pa tudi za plavalce, ki so bili ali bi lahko bili v bližini kopališča. Če pa vlagatelj z zaključki obeh sodišč v tem pogledu ne soglaša, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, sodbo sodišča druge stopnje pa spremeni tako, da ponovno uveljavi pravno kvalifikacijo, kakor jo je ugotovilo in obsojenca obsodilo sodišče prve stopnje, da namreč gre za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po prvem, tretjem in petem odstavku 314. člena KZ-1.

5Obsojenec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca, ki jima je bil vročen 25. 2. 2016 oziroma 24. 2. 2016 nista izjavila.

B-1

6Obsojenec je bil z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po petem v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 314. člena KZ-1, ker je kot voznik čolna z opustitvijo ravnanja, ki bi ga moral storiti za zagotovitev splošne varnosti ljudi, povzročil nevarnost za njihovo življenje, dejanje je bilo storjeno iz malomarnosti in je imelo za posledico smrt ene osebe, s tem, da 17. 7. 2010 v Piranskem zalivu, pred plažo Hotelov Bernardin, potem ko je v nasprotju s 77. členom Pomorskega zakonika (v nadaljevanju PZ) z vleko smučarke zaključeval na oddaljenosti manjši od 200 m od obale, v nasprotju s 7. členom Pravilnika o izogibanju trčenj na morju, ni plul s tako hitrostjo, da bi lahko s primernim in učinkovitim ravnanjem preprečil trčenje in bi se glede na okoliščine in stanje stvari lahko ustavil na ustrezni oddaljenosti, da bi morebitnega plavalca opazil in trčenje preprečil, čeprav bi se kot izkušen upravljalec plovila moral in mogel zavedati, da lahko s tako vožnjo, tudi glede na zmanjšano vidljivost zaradi sonca, spregleda in povozi plavalca, kar se je tudi zgodilo, saj je na oddaljenosti 50 m do 70 m od obale in 10 m do 20 m od baraže zavarovanega kopališča, vendar na območju, kjer plavanje ni prepovedano, s hitrostjo 8 do 10 vozlov povozil plavalca S. D., ki je tedaj priplaval ob mreži navedenega kopališča iz smeri Jadralnega kluba XY in mu s tem povzročil tako hude telesne poškodbe, da je zaradi njih izkrvavel (obsežne poškodbe hrbtnega dela trupa, pljuč, vranice in leve ledvice ter prelomov številnih vretenc hrbtenice in leve stegnenice).

7Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi pritrdilo obsojenčevemu zagovorniku, da je glede na podatke spisa jasno, da je obsojenec vožnjo čolna imel vseskozi v oblasti in jo tudi nadzoroval. Kaj takega se obsojencu v izreku prvostopenjske sodbe tudi ni očitalo. Očitala se mu je namreč malomarnost, saj bi se kot izkušen upravljalec plovila moral in mogel zavedati, da z vožnjo, opisano v izreku izpodbijane prvostopenjske sodbe, tudi glede na zmanjšano vidljivost zaradi sonca, spregleda in povozi plavalca, kar se je nato tudi zgodilo. Presodilo je, da je opisano dejanje napačno pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po petem v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 314. člena KZ-1, ter da je glede na opis kaznivega dejanja obsojenec izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja posebnih vrst javnega prometa po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 325. člena KZ-1. Kaznivo dejanje ogrožanja posebnih vrst javnega prometa je ogroževalno in malomarnostno kaznivo dejanje, za katerega zakon ne predpisuje poškodbe zavarovane dobrine, ampak kot zakonski znak opredeljuje povzročitev nesreče kot prepovedane posledice; kvalificirano obliko predstavlja določba tretjega odstavka tega člena, če ima dejanje povzročitve nesreče za posledico smrt ene ali več oseb; glede zakonskega znaka nesreče pa je upoštevalo elemente iz področne zakonodaje, ki ureja posebne vrste prometa, v obravnavanem primeru PZ. Iz opisa kaznivega dejanja, kot navaja pritožbeno sodišče, je razvidno, da je prišlo do povoženja plavalca, torej do nesreče v smislu PZ, nesreča pa je bila v vzročni zvezi z obsojenčevo kršitvijo predpisov o izogibanju trčenj na morju, kot je opisano v izreku prvostopenjske sodbe. Do posledice kaznivega dejanja, to je nesreče, v kateri je oškodovanec utrpel tako hude telesne poškodbe, da je zaradi njih izkrvavel, je bil obsojenec, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, v odnosu nezavestne malomarnosti (kot izkušen upravljalec plovila bi se moral in mogel zavedati, da z vožnjo opisano v izreku sodbe, tudi glede na zmanjšano vidljivost zaradi sonca, spregleda in povozi plavalca). Odločilna dejstva v prvostopenjski sodbi so bila, kot navaja pritožbeno sodišče, sicer pravilno ugotovljena, glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je ob pravilni uporabi zakona treba izreči drugačno sodbo oziroma kaznivo dejanje kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe drugače pravno opredeliti. Zato je obsojencu očitano dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje ogrožanja posebnih vrst javnega prometa po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 325. člena KZ-1, za kar je imelo podlago v določbi prvega odstavka 394. člena ZKP. V odločitev o kazenski sankciji ni poseglo, čeprav je za kaznivo dejanje ogrožanja posebnih vrst javnega prometa predpisan obvezen izrek stranske kazni, saj je bila pritožba vložena v obsojenčevo korist in se v takem primeru sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo.

8Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev materialnega prava po 372. členu ZKP, ki jo utemeljuje z navajanji, da je objekt kazenskopravnega varstva po prvem odstavku 325. člena KZ-1 varnost potnikov pri različnih oblikah množičnega oziroma javnega prevoza, pri čemer je storilec tega kaznivega dejanja lahko le voznik ali upravljalec določenega specifičnega javnega prevoznega sredstva (vlakovodja, voznik avtobusa, pilot potniškega letala, ladijski kapitan, upravljalec žičnice itd.). V obravnavanem primeru je do povoženja plavalca prišlo, ko je obsojenec upravljal z manjšim športnim motornim čolnom, namenjenim vleki smučarjev na vodi, na katerem sta bila poleg obsojenca še dva obsojenčeva prijatelja ter otrok. Obsojenec ni prevažal potnikov niti njegov prevoz ni mogoče opredeliti kot ladijski promet. Ugotavlja še, da opis dejanja ne vsebuje blanketne norme, ki bi obsojenčevo plovilo – manjši športni čoln, opredelila kot ladjo, pri čemer izpostavlja, da PZ v 3. točki 3. člena ladjo opredeljuje kot plovilo daljše od 24 m. Ker torej prevoza z zasebnim motornim čolnom ni mogoče opredeliti kot javni ladijski promet, saj tak čoln ni namenjen javnemu prevozu potnikov, obsojenca pa kot voznika zasebnega motornega čolna, s katerim je povzročil nesrečo, ni mogoče opredeliti kot voznika javnega prevoznega sredstva, namenjenega prevozu potnikov, kar oboje predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja, očitano dejanje, za katerega je bil obsojeni pravnomočno obsojen, po navedbah obrambe, ni kaznivo dejanje.

B-2

9Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 78746/2010 s 24. 9. 2015 navedlo, da pojem ladijski promet ni izrecno opredeljen niti v KZ-1 niti v PZ, kot temeljnemu predpisu na področju pomorskega prava, vendar pa je že na podlagi jezikovne razlage nedvoumno, da lahko ladijski promet predstavlja edinole promet z ladjami, pri čemer PZ v 3. točki 3. člena opredeljuje ladjo kot plovilo, ki je usposobljeno za plovbo po morju in meri v dolžino 24 m ali več, v 15. točki istega člena pa opredeljuje čoln kot plovilo, ki meri v dolžino manj kot 24 m. S tem je, kot je navedeno v citirani sodbi tudi zarisano polje kaznivosti v prvem odstavku 325. člena KZ-1 tako, da zajema le protipredpisno plovbo ladij, ne pa tudi protipredpisne plovbe čolnov ali drugih manjših plovil.

10Višje sodišče je torej v izpodbijani sodbi, ko je dejanje, kot je opisano v izreku prvostopenjske sodbe, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje ogrožanja posebnih vrst javnega prometa, zakonski znak ladijski promet razlagalo napačno oziroma ekstenzivno, saj je v polje kaznivosti zajelo promet vseh vrst in velikosti plovil, pri čemer argumentov za takšno svojo razlago niti ni navedlo.

11Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti pa si pojem javnega prometa napačno razlaga, saj ga razume kot prevoz potnikov oziroma prevoz po javnih prometnih površinah. Besedilo prvega odstavka 325. člena KZ-1, po katerem se z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let kaznuje kdor s kršitvijo predpisov o varnosti železniškega, ladijskega, zračnega prometa ali prometa na žičnicah ali javnem prevozu potnikov v cestnem prometu s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzroči nesrečo, zakonskega znaka javni promet ne vsebuje, vsebuje le zakonski znak promet. V okviru tega člena je poleg železniškega, ladijskega, zračnega prometa in prometa na žičnicah sankcioniran tudi cestni promet, in samo v zvezi s to izvršitveno obliko kaznivega dejanja zakon zahteva, da gre za javni prevoz potnikov. Pri železniškem, ladijskem, zračnem in prometu na žičnicah pa zakon tega ne zahteva, prav tako ne, da bi moral biti promet s temi prevoznimi sredstvi javen. Pojem javni promet je uporabljen le v naslovu 325. člena KZ-1, pri čemer Vrhovno sodišče poudarja, da naslovi oziroma imena kaznivih dejanj zakonskih znakov kaznivih dejanj ne določajo in da je zakonodajalec pri uporabi pojma javni promet nedosleden. Naslov enaintridesetega poglavja KZ-1 se glasi: „Kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa“, že prvi člen tega poglavja („povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti“) pa uporabi pojem promet.

12Sodišče na pravno kvalifikacijo državnega tožilca ni vezano, vezano je na konkretni opis dejanja v obtožbi (354. člen ZKP), pritožbeno sodišče tudi na opis dejanja v sodbi. Vlagatelj zahteve utemeljeno navaja, da opis ne vsebuje opredelitve kakršnekoli blanketne norme, po kateri bi se štela obsojenčeva vožnja z motornim čolnom za ladijski prevoz, niti opis dejanja ne vsebuje opredelitve o tem, katera blanketna norma njegovo plovilo – motorni čoln, opredeljuje kot ladjo. Zato je pritrditi vložniku, da je sodišče druge stopnje opisano dejanje napačno pravno opredelilo kot kaznivo dejanje ogrožanja posebnih vrst javnega prometa po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena KZ-1. To pa ne pomeni, da takšna zmotna uporaba materialnega prava že sama po sebi narekuje spremembo drugostopne sodbe v oprostilno sodbo. Po presoji Vrhovnega sodišča opis dejanja, ki je predmet obtožbe, izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti po 118. členu KZ-1, po katerem se z zaporom od šestih mesecev do enega leta kaznuje kdor povzroči smrt drugega iz malomarnosti (zavestne ali nezavestne), pri čemer storilec povzroči smrt drugega s storitvijo ali opustitvijo, ko gre za opustitev dolžnostnih ukrepov.

13V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prišlo med plutjem plovila – manjšega športnega čolna do povoženja plavalca, zaradi česar je ta utrpel tako hude telesne poškodbe, da je zaradi njih izkrvavel (obsežne poškodbe hrbtnega dela trupa, pljuč, vranice in leve ledvice ter prelomov številnih vretenc hrbtenice in leve stegnenice). Kot pravilno ugotavljata nižji sodišči sklicujoč se na v opisu dejanja navedene določbe PZ in Pravilnika o izogibanju trčenj na morju, mora plovilo ves čas pluti z varno hitrostjo, da lahko s primernim in učinkovitim ravnanjem prepreči trčenje in se glede na okoliščine in stanje lahko zaustavi na primerni oddaljenosti. Obsojenec ni tako ravnal, saj je med zaključevanjem vleke smučarke na območju, kjer plavanje ni prepovedano, povozil plavalca. Do posledice kaznivega dejanja je bil obsojenec v odnosu nezavestne malomarnosti. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da obsojenec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav bi se moral in mogel zavedati, da zaradi opisanega nespoštovanja pravil za plovbo lahko pride do nevarne situacije, v kateri bo ogroženo življenje ljudi in v kateri bo lahko kdo celo izgubil življenje. Oškodovanec ni plaval v območju, kjer bi bilo plavanje prepovedano in tudi ne v območju, kjer ga glede na bližino obale in urejenega kopališča ter sredi poletja tudi po 19.30 uri obsojenec ni mogel pričakovati.

14Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenčev zagovornik utemeljeno izpodbija sodbo v delu, ki se nanaša na zakonski znak ladijski promet. Pritožbeno sodišče je kot zakonski znak ladijski promet opredelilo tudi promet s čolni in kaznivemu dejanju ogrožanja posebnih vrst javnega prometa po 325. členu KZ-1 dalo pomen, ki mu ga zakonodajalec ni pripisal. Z uporabo določbe 325. člena KZ-1 za konkretni dejanski stan, to je protipredpisno plovbo čolnov, je podana kršitev kazenskega zakona, ker je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti (4. točka 372. člena ZKP). Vrhovno sodišče je na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 426. člena ZKP pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obsojenčevo ravnanje pravno opredelilo po 118. členu KZ-1 in obsojencu na podlagi te zakonske določbe, namesto desetmesečne zaporne kazni s preizkusno dobo dveh let, izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Pri izreku pogojne obsodbe so bile upoštevane obteževalne in olajševalne okoliščine, kot jih je ugotovilo in obrazložilo že sodišče prve stopnje. Poleg nizke stopnje kazenske odgovornosti in poskusa nudenja pomoči oškodovancu po nesreči je kot olajševalno okoliščino upoštevalo, da obsojenec še ni bil obsojen, ter da je prizadet zaradi obravnavane nesreče opustil ukvarjanje z dotedanjo dejavnostjo na morju in si našel drugo zaposlitev ter tudi ravnanje plavalca, ki je s tem, ko je zapustil meje urejenega kopališča, vstopil na območje, ki je za kopanje sicer dovoljeno, vendar izredno tvegano. V preostalem delu pa je zahtevo obsojenčevega zagovornika v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

15Obsojenec R. N. je z zahtevo za varstvo zakonitosti delno uspel, zato mu Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 98. člena v zvezi z 98.a členom ZKP ni naložilo plačila sodne takse.