Javna uprava

Pri vprašanju možnosti sodne intervencije pri imenovanja članov nadzornega sveta ni mogoče uporabiti analogije z določbami ZGD-1.

1. Udeleženci življenjskega razmerja, iz katerega izvira spor za plačilo pogodbene kazni med tožnico in toženko, so trije. Tožnica je javna agencija, toženka je zasebno podjetje. Tu je še tretja oseba - mlada raziskovalka, zaposlena pri toženki. Ta v pogodbi med pravdnima strankama nastopa kot objekt (financiranja), v resnici pa je osrednji subjekt življenjskega primera. Toženki je bilo s pravnomočno sodbo naloženo, naj plača pogodbeno kazen. Pravna podlaga izpodbijane odločitve je pogodbeno določilo, ki obveznost plačila pogodbene kazen navezuje na dejstvo, da namen in cilj programa (t. j., uspešen zagovor doktorske naloge in pridobitev naslova doktor znanosti) nista pravočasno dosežena. Mlada raziskovalka je doktorirala, a ne pravočasno. Vrhovno sodišče je odločalo o naslednjem revizijskem vprašanju: Ali je v obravnavanem primeru materialnopravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je na podlagi pogodbe o sofinanciranju mladega raziskovalca iz gospodarstva toženka dolžna vrniti tožnici del prejetih sredstev, ker je pri toženki zaposlena mlada raziskovalka zamujala pri pridobitvi doktorskega naslova? 2. Načelo vestnosti in poštenja ob hkratnem upo

Pogodbena kazen je primer stranske pogodbene obveznosti. To pomeni, da dogovor o pogodbeni kazni ne opredeljuje pravne narave pogodbe in tudi ne njene kavze (podlage). Ker je tako, dogovor o pogodbeni kazni ni in ne more biti sam sebi namen, marveč služi uresničitvi glavnega pogodbenega namena. Vsebino dogovora o pogodbeni kazni je treba zato razlagati in njene pravne prvine (npr. veljavnost, obseg in pogoje dolžnikove odgovornosti, nesorazmernost, uresničevanje upnikovih pravic) presojati v kontekstu celotnega pogodbenega razmerja. Pogodbena kazen ima dvojni pomen oziroma funkcijo, in sicer predstavlja instrument utrditve izpolnitve pogodbene obveznosti in upniku, v čigar korist je dogovorjena, olajšuje položaj v primeru kršitve pogodbene obveznosti dolžnika. Kršitev lahko pomeni bodisi neizpolnitev bodisi nepravilno izpolnitev. Med slednje spada tudi tudi izpolnitev z zamudo, ki je bila dogovorjena v obravnavanem primeru. V tej in v istočasno obravnavanih zadevah II Ips 57/2022 in II Ips 9/2023 je bilo predmet presoje vprašanje, ali je Agencija, ki je bila v vseh zadevah tožeča stranka, od treh različnih izvajalcev kot tožencev, v dejanskih okoliščinah, ki se v bis

1. Udeleženci življenjskega razmerja, iz katerega izvira spor za plačilo pogodbene kazni med tožnico in toženko, so trije. Tožnica je javna agencija, toženka je zasebno podjetje. Tu je še tretja oseba - mladi raziskovalec, zaposlen pri toženki. Ta v pogodbi med pravdnima strankama nastopa kot objekt (financiranja), v resnici pa je osrednji subjekt življenjskega primera. Vrhovno sodišče je odločalo o naslednjem revizijskem vprašanju: Ali je po sklenjeni pogodbi o sofinanciranju mladega raziskovalca v primeru zamude pri doseganju pogodbenih ciljev (pri toženki zaposleni mladi raziskovalec, ki ga je ta sama izbrala, zamuja pri pridobitvi doktorskega naslova) tožena stranka dolžna vrniti prejeta sredstva delno oziroma v celoti, kot to določa 34. člen pogodbe? 2. Načelo vestnosti in poštenja ob hkratnem upoštevanju dejstva, da gre v obravnavanem primeru za posebno vrsto javnopravnega razmerja (ki temelji na upravni pogodbi), pri katerem je močno poudarjen javni interes, terja, da je treba dogovor o pogodbeni kazni v konkretnem primeru razlagati na način, da se dolžnost njenega plačila s strani toženke uresniči zgolj v primeru, ko slednja ne bi izpolnila svojih temeljnih pog

Četudi toženec ne more doktorirati v imenu mlade raziskovalke, sodi tveganje, da mlada raziskovalka zaradi razlogov na njeni strani ne bo uspela pravočasno zaključiti doktorskega študija, v toženčevo notranjo sfero. Ker je toženec že v sklenitveni fazi pogodbe lahko računal s tem, da bo zaradi narave dela in čakanja na objavo članka prišlo do zamude pri zaključku doktorskega študija, in se je kljub temu prijavil na razpis in sklenil Pogodbo, je s tem prevzel tveganje, da bo v posledici nastopa zamude moral plačati pogodbeno kazen. V obravnavani zadevi je šlo za obliko državne pomoči in bi toženec pridobil neupravičeno konkurenčno prednost pred drugimi, če bi kljub zamudi obdržal celotna prejeta sredstva.

Ko je pogodba sklenjena med pravno osebo javnega prava in drugimi subjekti (ki so lahko osebe javnega ali zasebnega prava), in katere cilj in vsebina je v izpolnitvi nekega javnega interesa, ki ga zastopa in uresničuje oseba javnega prava, gre za tako imenovano upravno pogodbo. Pogodba o sofinanciranju niti po vsebini nima značilnosti podjemne pogodbe. Obveznost tožene stranke je bila sofinancirati navedeni projekt z javnimi sredstvi v 15 % deležu in v celoti nadzirati zakonito, namensko in gospodarno porabo vseh dodeljenih sredstev. Razmerje med pravdnima strankama je torej v bistvenem javnopravne narave, v katerem tožena stranka nastopa v svoji oblastveni funkciji (ex iure imperii), kot zastopnica javnega interesa in javne koristi. Zato pogodbenega razmerja, v katerega vstopa tožena stranka z upravičencem, ki so mu bila dodeljena javna sredstva, ni mogoče razlagati kot vzajemne obligacijsko pravne pogodbe, za katero bi veljali predvsem splošni instituti obligacijskega pogodbenega prava. Pravica in dolžnost tožene stranke je torej, da v skladu s strogimi zahtevami in pravili evropske in nacionalne kohezijske politike vseskozi (med izvajanjem projekta in tudi po njegovem

Predmet spornega Dogovora o višini povprečnine za leto 2015 so vprašanja, povezana s financiranjem opravljanja na občine prenesenih nalog iz državne pristojnosti. Zakonodajalec določa tako način zagotavljanja sredstev za njihovo opravljanje, kot tudi način ugotavljanja primernega obsega teh sredstev. Manevrski prostor, ki ga zakonodajalec pri dogovarjanju z občinami pušča vladi, je edinole v možnosti prožne uporabe z zakonom določenih podatkov. Možnosti za oblikovanje lastne pogodbene volje vlade, kakršna je sicer značilna za pogodbena razmerja, v primeru urejanja vprašanj, povezanih s finančnimi sredstvi občin, torej ni. Vlada pri sklepanju dogovorov z občinami, ki se tičejo vprašanj njihovega financiranja, ne sodeluje kot organ državne uprave, ampak kot organ izvršilne oblasti. Ravnanja vlade, opravljena v okviru njene tako imenovane politično izvršilne funkcije, pa že zaradi svoje vsebine, v nobenem primeru ne morejo biti podlaga civilnopravnega razmerja. Zato je zaključek prvostopenjskega sodišča o tem, da v obravnavanem primeru ne moremo govoriti o upravni pogodbi, pravilen. Dogovor, katerega izpolnitev s to tožbo zahtevata tožnici kot reprezentativni združenji

Prenos opravljanja upravnih nalog na zasebne subjekte in njegov obseg mora biti določen v zakonu. Zato okoliščina, da je določena oseba nosilka javnega pooblastila, še ne pomeni, da celotna njena dejavnost pomeni izvajanje tega pooblastila. Ali drugače: če gre za ravnanja pravne osebe zasebnega prava, ki ne sodi v okvir danega pooblastila, od nje tudi ni mogoče zahtevati izdaje upravne odločbe, v primeru molka pa vložiti tožbe v upravnem sporu. Slovenski inštitut za revizijo nima javnega pooblastila za vodenje seznama aktivnih preizkušenih davčnikov, zato zaradi neizvedbe vpisa v ta seznam ni mogoče vložiti tožbe zaradi molka.

Ker minister ni organ v sestavi ministrstva (14. člen ZDU-1) in ker je glede na določbo 13. člena ZUP pritožba, kadar je za odločanje na prvi stopnji pristojno ministrstvo, dovoljena samo v primeru, da tako določa zakon, pri čemer mora biti v zakonu tudi določeno, kdo o pritožbi odloča, prvostopni sklep pa je nedvomno izdan s strani ministrstva oziroma njegovega predstojnika, zoper tak sklep ni dovoljena pritožba, saj bi moral biti organ, ki o pritožbi odloča, določen z zakonom, kar pa Pravilnik o postopkih o izvrševanju proračuna RS ni.

Tudi ureditve postopkov javnega naročanja se v precejšnji meri trudijo ohraniti načelo svobodnega urejanja pogodbenih razmerij. To pomeni, da cilj in namen specifične ureditve na področju javnih naročil ni v tem, da se naročnika prisiljuje k sklepanju pogodb, pač pa da se mu prepreči favoriziranje ali izigravanje posameznih ponudnikov oz. v kakršnemkoli oziru nepošteno ravnanje pri izbiri najugodnejšega ponudnika.