2. člen ZSDrP

1. Udeleženci življenjskega razmerja, iz katerega izvira spor za plačilo pogodbene kazni med tožnico in toženko, so trije. Tožnica je javna agencija, toženka je zasebno podjetje. Tu je še tretja oseba - mladi raziskovalec, zaposlen pri toženki. Ta v pogodbi med pravdnima strankama nastopa kot objekt (financiranja), v resnici pa je osrednji subjekt življenjskega primera. Vrhovno sodišče je odločalo o naslednjem revizijskem vprašanju: Ali je po sklenjeni pogodbi o sofinanciranju mladega raziskovalca v primeru zamude pri doseganju pogodbenih ciljev (pri toženki zaposleni mladi raziskovalec, ki ga je ta sama izbrala, zamuja pri pridobitvi doktorskega naslova) tožena stranka dolžna vrniti prejeta sredstva delno oziroma v celoti, kot to določa 34. člen pogodbe? 2. Načelo vestnosti in poštenja ob hkratnem upoštevanju dejstva, da gre v obravnavanem primeru za posebno vrsto javnopravnega razmerja (ki temelji na upravni pogodbi), pri katerem je močno poudarjen javni interes, terja, da je treba dogovor o pogodbeni kazni v konkretnem primeru razlagati na način, da se dolžnost njenega plačila s strani toženke uresniči zgolj v primeru, ko slednja ne bi izpolnila svojih temeljnih pog

1. Udeleženci življenjskega razmerja, iz katerega izvira spor za plačilo pogodbene kazni med tožnico in toženko, so trije. Tožnica je javna agencija, toženka je zasebno podjetje. Tu je še tretja oseba - mlada raziskovalka, zaposlena pri toženki. Ta v pogodbi med pravdnima strankama nastopa kot objekt (financiranja), v resnici pa je osrednji subjekt življenjskega primera. Toženki je bilo s pravnomočno sodbo naloženo, naj plača pogodbeno kazen. Pravna podlaga izpodbijane odločitve je pogodbeno določilo, ki obveznost plačila pogodbene kazen navezuje na dejstvo, da namen in cilj programa (t. j., uspešen zagovor doktorske naloge in pridobitev naslova doktor znanosti) nista pravočasno dosežena. Mlada raziskovalka je doktorirala, a ne pravočasno. Vrhovno sodišče je odločalo o naslednjem revizijskem vprašanju: Ali je v obravnavanem primeru materialnopravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je na podlagi pogodbe o sofinanciranju mladega raziskovalca iz gospodarstva toženka dolžna vrniti tožnici del prejetih sredstev, ker je pri toženki zaposlena mlada raziskovalka zamujala pri pridobitvi doktorskega naslova? 2. Načelo vestnosti in poštenja ob hkratnem upo

Pridobitev doktorata ni toženkina obligacija rezultata, kajti sama kot pravna oseba ne more doktorirati, ampak gre za obveznost njenega varovanca, za katerega je skladno s pogodbeno avtonomijo med drugim prevzela odgovornost, da bo pravočasno doktoriral. Sodišče je tožbeni zahtevek pravilno obravnavalo kot pogodbeno kazen. Pravdni stranki sta se namreč dogovorili, da bo toženka plačala določen denarni znesek za vsak mesec zamude, če mladi raziskovalec ne bo pravočasno doktoriral. Gre za s pogodbo dogovorjeno posledico toženčeve zamude z izpolnitvijo. Gospodarska pogodba je zgolj tista pogodba, pri kateri imata položaj gospodarskega subjekta obe pogodbeni stranki. V konkretnem primeru pa tožnica ni gospodarska družba, ne glede na to, da med njene dejavnosti sodi tudi dejavnost izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v obravnavanem primeru materialnopravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je na podlagi pogodbe o sofinanciranju mladega raziskovalca iz gospodarstva toženka dolžna vrniti tožnici del prejetih sredstev, ker je pri toženki zaposlena mlada raziskovalka zamujala pri pridobitvi doktorskega naslova.

Četudi toženec ne more doktorirati v imenu mlade raziskovalke, sodi tveganje, da mlada raziskovalka zaradi razlogov na njeni strani ne bo uspela pravočasno zaključiti doktorskega študija, v toženčevo notranjo sfero. Ker je toženec že v sklenitveni fazi pogodbe lahko računal s tem, da bo zaradi narave dela in čakanja na objavo članka prišlo do zamude pri zaključku doktorskega študija, in se je kljub temu prijavil na razpis in sklenil Pogodbo, je s tem prevzel tveganje, da bo v posledici nastopa zamude moral plačati pogodbeno kazen. V obravnavani zadevi je šlo za obliko državne pomoči in bi toženec pridobil neupravičeno konkurenčno prednost pred drugimi, če bi kljub zamudi obdržal celotna prejeta sredstva.

Pogodbena kazen v višini 30 % vseh izplačanih sredstev ob upoštevanju pomena, ki ga je imela pravočasna izpolnitev za toženko, ni pretirana. Upoštevati je namreč treba, da gre pri financiranju, ki je bilo izvedeno na podlagi Pogodbi o sofinanciranju mladega razikovalca iz gospodarstva, za obliko državne pomoči, ki je ob upoštevanju prava EU dovoljena le pod strogimi pogoji, ki zagotavljajo, da posameznemu upravičencu ni dana neupravičena konkurenčna prednost pred drugimi subjekti na trgu. Če zamuda z izpolnitvijo ne bi bila ustrezno sankcionirana in bi smel upravičenec prejeta sredstva obdržati oziroma bi bilo vračilo minimalno, bi s tem pridobil neupravičeno konkurenčno prednost pred drugimi. Tožnica ni gospodarska družba, prav tako je ni mogoče uvrstiti med druge pravne osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost (sofinanciranje programa raziskovalnega dela mlade raziskovalke je izrazito nepridobitno), zato za zastaranje terjatev iz sklenjene pogodbe velja splošni zastaralni rok. Upnik mora najkasneje ob sprejemu izpolnitve podati izjavo o tem, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Izjavo lahko torej poda tudi prej, to je vsaj takrat, ko dolžnik pride v zamudo.