VSL Sodba I Cp 822/2017

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 42807/2015 z dne 13. 4. 2015 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreku. Tožencu je poleg tega naložilo še plačilo zneska v višini 1.305,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo pa je tudi, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške tega postopka v višini 701,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do poteka paricijskega roka dalje do plačila. S sklepom (ki ga toženec ne izpodbija) je dovolilo tudi objektivno spremembo tožbe z dne 16. 3. 2016.

2Zoper sodbo se pritožuje toženec, uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da izpodbijana sodba ni bila pravilno vročena, saj ni bila vročena pooblaščencu skladno s 137. členom ZPP, temveč samo tožencu osebno. Nadalje trdi, da se je želel udeležiti glavne obravnave, vendar je ostal z naloženim kamionom v B. in ni mogel priti do 9. ure dne 8. 9. 2016 v Ljubljano. Zaradi tega je napisal prošnjo za preložitev naroka, ki jo je posredoval tako sodišču kot tudi pooblaščencu. Želel se je namreč udeležiti naroka in podati določene izjave in trditve v zvezi z osebnim avtomobilom ter vtoževanimi zneski. Toženec meni, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi prošnji za prestavitev naroka. Z njegovim zaslišanjem bi se ugotovilo drugačno dejansko stanje, ki sedaj temelji le na listinah, ki so bile predmet kazenskega postopka. Trdi, da iz samega dejstva, da je nasprotoval zavrnitvi dokaznega predloga z izvedencem medicinske stroke izhaja, da je argumentirano predlagal izvedbo tega dokaza v smeri dokazovanja drugačnega dejanskega stanja. Ob zaslišanju bi se nedvomno ugotovilo, da je terjatev tožeče stranke absolutno previsoka. Iz osebne prošnje za preložitev naroka toženca izhaja, da je poslana iz Češke republike, ob 8.40 uri z Avtodroma B. Z zavrnitvijo predloga za preložitev naroka in z zavrnitvijo dokaznega predloga z izvedencem avtomobilske stroke, je bila tožencu onemogočena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, do dostopa do sodišča ter pravica do lastne izjave v postopku.

3Sodišče prve stopnje je po prejemu pritožbe odpravilo napako in vročilo sodbo še pooblaščencu toženca. Ta jo je prejel 18. 11. 2016 in pritožbeno sodišče obvestil, da v celoti vztraja pri že vloženi pritožbi.

4Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožnica na podlagi 963. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zahteva od toženca povračilo zneska 25.455,02 EUR, povišanega za znesek 1.305,00 EUR s pripadki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec solidarno odgovoren za nastalo škodo zavarovanki tožnice, na podlagi 131. člena OZ v povezavi s 186. členom OZ, saj je bil obsojen za kaznivo dejanje ponarejanja listin po 1. odst. 256. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Toženec je namreč na odtujenem osebnem vozilu BMW (last zavarovanke tožnice) spremenil številko šasije in tako prikril izvor vozila. Ker je bila z odtujitvijo tega vozila oškodovana zavarovanka tožnice in ji je na podlagi zavarovalne pogodbe tožnica izplačala zavarovalnino zaradi tako nastale škode (39.530,87 EUR), je slednja upravičena do povračila tako plačanega zneska (963. člen OZ). Ker se je delno poplačala že s prodajo odtujenega avtomobila na javni dražbi (22.500,00 EUR), upravičeno zahteva še povračilo razlike do izplačane zavarovalnine in nastale stroške v zvezi s tem. Toženec tekom postopka ni prerekal navedb tožnice, zato je sodišče prve stopnje zahtevku tožnice v celoti ugodilo. Odločitev je materialnopravno pravilna, sodišče prve stopnje je tudi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, zagrešilo pa tudi ni tistih bistvenih določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo predlogu toženca in njegovega pooblaščenca za preložitev naroka in je pravilno štelo, da razlog, ki sta ga navajala v zaprosilu ne predstavlja opravičljivega razloga za izostanek in s tem za preložitev naroka. Dejstvo je namreč, da je bil poravnalni narok z dne 31. 5. 2016 preložen na dan 8. 9. 2016, kar sta na naroku vzela na znanje tako toženec osebno, kot njegov pooblaščenec, odpovedajoč se posebnemu vabilu. Pooblaščenec toženca je šele 7. 9. 2016, torej dan pred narokom, sodišču posredoval zaprosilo za preložitev naroka. O preložitvi naroka odloča sodišče na podlagi prvega odstavka 115. člena ZPP. Pogoja za preložitev naroka sta dva, in sicer opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, ki mora biti podprt z dokazom. Glede na dejstvo, da je bilo tako tožencu kot pooblaščencu toženca pravilno in pravočasno naznanjen datum naroka in da je pooblaščenec toženca šele dan pred narokom sodišču predložil zaprosilo za preložitev naroka (toženec je osebno opravičilo za izostanek na sodišče posredoval šele na dan naroka) ter ob upoštevanju vsebine zaprosila in osebnega opravičila, ki je v tem da toženec ni mogel pristopiti na narok zaradi službene poti in zamešanja pravega datuma obravnave, pooblaščenec pa je imel na isti dan razpisana že dva druga naroka (brez predloženih dokazil o tem), je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da ni podan opravičljiv razlog za izostanek in preložitev naroka. Četudi iz poslanega faksa toženca izhaja, da je poslan iz tujine, ga to ne opravičuje, saj bi moral vedeti, da ima razpisan narok. Dejstvo, kdaj naj bi toženec zamešal datume in mislil, da je pravi datum naroka 12. 9. 2016, ni opravičljiv razlog za odsotnost, temveč gre za malomarnost. Tudi pooblaščenec toženca bi lahko bil bolj skrben in o tem, da ima na isti dan razpisana dva naroka, pravočasno obvestil sodišče in o tem predložil dokaze ter prosil za preložitev.

8Toženec v pritožbi navaja, da zaradi odsotnosti z naroka ni mogel podati trditev glede višine vtoževanih terjatev in mu je bilo s tem onemogočeno izjavljanje v postopku in pravica do dostopa do sodišča ter do učinkovitega pravnega sredstva, kar ne drži. Toženec je imel vse možnosti, da bi se lahko v postopku izjavil o tožničinem zahtevku in ponujenih dokazih. V pravdnem postopku ni navedel nobenih dejstev in dokazov, ki bi utemeljevali njegov ugovor, zato izpodbijana sodba upravičeno temelji zgolj na listinah, ki jih je v postopku priložila tožnica. Dopolnitev tožbe tožnice z dne 16. 3. 2016, v kateri je ta navedla relevantne trditve in zanje predlagala dokaze, je bila tožencu pravilno vročena, nanjo pa ni odgovoril. Razlog da toženec ni podal relevantnih trditev in dokazov v postopku, torej ni v izvedbi naroka, kljub prošnji za preložitev, temveč v toženčevi pasivnosti, za katero je odgovoren sam. Četudi se toženec osebno ni udeležil naroka razpisanega za dne 8. 9. 2016, se je tega udeležil njegov pooblaščenec, ki bi lahko na naroku podal vso trditveno in dokazno podlago toženčevih ugovorov, pa je ni.¹ Ker lahko odločitev sodišča prve stopnje, skladno s 7. členom ZPP, temelji samo na dejstvih, ki sta jih stranki v postopku navedli in na dokazih, ki sta jih predlagali, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločitev (ob odsotnosti toženčevih navedb in dokazov) oprlo zgolj na dokaze in navedbe, ki jih je v postopku podala tožnica.

9Tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrnitvi tožničinega dokaznega predloga z izvedencem avtomobilske stroke, so neutemeljene. Pravdna stranka se ne more sklicevati na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja zaradi neizvedbe dokazov, ki jih je predlagala nasprotna stranka. Vsaka stranka mora namreč v postopku svoje trditve dokazovati z ustreznimi dokaznimi sredstvi, četudi je nasprotna stranka za dokazovanje dejstev, ki jih ona zatrjuje, predlagala ista dokazna sredstva (npr. izvedenca iste stroke, isto pričo ipd.). Zato se v primeru, če sama ni oblikovala dokaznega predloga (o tem, katera dejstva naj se ugotavljajo s predlaganim dokaznim sredstvom), ne more sklicevati na kršitev (načela kontradiktornosti, pravice do izjave v postopku, pravice do sodnega varstva itd.) ali na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, če sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu nasprotne stranke.

10Odločitev je torej glede na vse povedano materialnopravno pravilna. Toženec je solidarno odgovoren za nastalo škodo zavarovanki tožnice (131. in 186. člen OZ) in ker je ta terjatev na podlagi 963. člena OZ prešla na tožnico, ta utemeljeno terja preostanek plačane zavarovalnine od toženca. Na podlagi splošnih določil o povrnitvi škode (131. člen OZ) je dolžan toženec plačati tožnici tudi utrpele stroške, ki jih je imela s postopkom izpeljave javne dražbe za prodajo odtujenega vozila, da je zmanjšala dolg toženca (171. člen OZ - dolžnost zmanjševanja nastale škode). Ker je z izplačilom toženec že v zamudi je dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti (299., 378. in 381. člen OZ). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11Toženec nosi svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev temelji na določbi 154. člena ZPP.

¹ 92. člen ZPP: Pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, imajo enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila sama stranka.