92. člen ZPP

Razlog, ki ga tožnik navaja za zamudo, je neupravičen in je posledično predlog za vrnitev v prejšnje stanje neutemeljen. Bistveno je, da je bila pooblaščencu sodba pravilno vročena, saj imajo v skladu z 92. členom ZPP pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila sama stranka.

Pritožbo je registrsko sodišče prejelo po elektronski pošti skenirano in podpisano. Gre za primerljivo situacijo, kot če bi stranka po faksu (v fizični obliki) poslala podpisano pritožbo v skladu s tretjim odstavkom 105.b člena ZPP v zvezi z 19. členom ZSReg in 42. členom ZNP-1. Pritožba ima tudi vse sestavine, ki so določene v 335. členu ZPP v zvezi z 19. členom ZSReg in 42. členom ZNP-1 in je torej tudi popolna. Po 19. členu ZSReg se tudi v registrskem kot vrsti nepravdnega postopka postopku, smiselno uporabljajo določbe nepravdnega postopka. V 5. členu ZNP-1 pa je določeno, da mora sodišče dati udeležencem v postopku možnost, da se izjavijo o navedbah drugih udeležencev, da sodelujejo pri izvajanju dokazov in da razpravljajo o rezultatih celotnega postopka.

Sodišče prve stopnje je odločitev o razvezi zakonske zveze pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 98. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), po kateri sme vsak zakonec, če je zakonska zveza iz kateregakoli vzroka nevzdržna, zahtevati njeno razvezo. Tisti izmed zakoncev, ki zahteva razvezo zakonske zveze mora torej dokazati, da je zakonska zveza zanj nevzdržna, ob čemer do nevzdržnosti zakonske zveze lahko pripelje katerikoli vzrok oziroma skupina vzrokov. Pri tem ni pomembno, ali je nevzdržna tudi za drugega zakonca, ker sodišče razveže zakonsko zvezo tudi, če drugi zakonec razvezi nasprotuje. Drži, da morata tako sklenitev kakor tudi razveza zakonske zveze temeljiti na svobodni odločitvi vsakega posameznika, za razvezo zakonske zveze pa zadošča že, da eden izmed njiju sklenjene zakonske zveze ne more ali ne želi več ohranjati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov - izpovedi oškodovanca in njegovega pooblaščenca ter listinske dokumentacije - elektronske korespondence med pooblaščencem oškodovanca in strokovnim sodelavcem Okrajnega sodišča v Radovljici, pravilno zaključilo, da je oškodovanec predlog za pregon podal po svojem pooblaščencu pravočasno, znotraj zakonskega roka šestih mesecev od dneva, ko je zvedel za kaznivo dejanje in storilca. Z vidika presoje pravočasnosti predloga za pregon je pomembno, kdaj je o dejstvu, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in za storilca, zvedel upravičenec oziroma oškodovanec, in ne njegov pooblaščenec. S tem, ko je sodišče pooblaščenca oškodovanca zaslišalo pred koncem dokaznega postopka, čeprav je bil pred tem navzoč pri izvedbi drugih dokazov, je podana kršitev drugega odstavka 331. člena ZKP (priča, ki še ni bila zaslišana, praviloma ne sme biti navzoča pri sprejemanju dokazov), vendar ta kršitev pomeni relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, če vpliva (ali bi mogla vplivati) na zakonitost sodbe, kar mora stranka utemeljiti. Le posplošena trditev, da bi se zaslišanje pooblaščenca moralo op

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da toženca naroka nista zamudila iz opravičenih razlogov. Opravičen razlog za zamudo so lahko le tiste okoliščine, ki jih stranka ni sama zakrivila. Dejanja, ki jih (ali pa ne) opravi v mejah pooblastila pooblaščenec, pa imajo enak pravni učinek, kot bi jih opravila stranka sama (92. člen ZPP). Krivda odvetnika je namreč izenačena s krivdo stranke. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je način komunikacije med odvetnikom in stranko stvar njunega notranjega razmerja in morata zato toženca posledice zamude, čeprav jih je zakrivila pooblaščenka, trpeti sama. Dejstvo, da je odvetnica pritožnikoma pooblastilo preklicala, da na narok ni pristopila in da ju po njunih trditvah ni obveščala o poteku postopka in ju tudi ni obvestila o začasni lokaciji sodišča, zato na odločitev ne morejo vplivati. Povedano drugače: tudi če vse navedeno drži, posledice nepravilnega oziroma neskrbnega ravnanja odvetnice bremenijo pritožnika.

Pritrditi gre sicer stališču v pritožbi, da lahko odobritev poda samo skrbnik. Vendar je s tem, ko je skrbnik kot zakoniti zastopnik predlagatelja, za zastopanje dne 14. 4. 20229 pooblastil v pritožbi navedeno odvetniško družbo, nanjo kot na pooblaščenca prenesel pooblastila za opravo pravdnih dejanj, ki jih opravlja v imenu svojega varovanca (v skladu s čl. 79/1 ZPP). Glede teh ZPP v 92. členu določa, da imajo pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila sama stranka. Zakoniti zastopnik ima v pravdi enak položaj, kot bi ga imel predlagatelj, če bi bil procesno sposoben. Torej lahko skrbnik predlagatelja kot njegov zakoniti zastopnik vsa procesna dejanja opravlja tudi preko pooblaščenca, pri čemer imajo pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila sama stranka (92. člen ZPP) oz. zanjo zakoniti zastopnik.

V skladu z 92. členom ZPP imajo pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila stranka. Notranje razmerje med pooblaščencem in stranko ne more predstavljati opravičljivega razloga za vrnitev v prejšnje stanje. Dolžnost pooblaščenca in stranke je, da z zadostno skrbnostjo poskrbita za komunikacijo, ki omogoča sodelovanje v postopku, sicer stranka nosi morebitne negativne posledice, ki nastanejo zaradi njene pasivnosti oziroma pasivnosti njenega pooblaščenca.

V postopku, ki teče po tožbi za izpodbijanje sodne poravnave, se ugotavlja le dejstva, ki lahko privedejo do neveljavnosti pogodbe (zmota, sila, zvijača), ne pa ali je prišlo do disenza, ali je izpodbijana poravnava logična, pravična, skladna z materialnopravnimi določili, ki urejajo sporno razmerje. Običajno skrben odvetnik pred podpisom dokumenta, s katerim izraža voljo v imenu in za račun stranke, dokument skrbno preuči in se s stranko pogovori o posledicah podpisa. Če ima težave s koncentracijo in razmišljanjem, si mora pred podpisom vzeti dovolj časa za razmislek. Da se odvetnica ni zavedala svojih ravnanj, kar bi po mnenju pritožbenega sodišča lahko imelo vpliv na veljavnost sodne poravnave, tožnik niti ne zatrjuje.

V nepravdnem postopku za sprejem na zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve ni mogoče uporabiti pravil o omejitvi predlagateljičine postulacijske sposobnosti iz 86., 91. in 367.č člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Smiselna uporaba določb ZPP bi lahko v tovrstnih postopkih pomenila pretiran poseg v pacientkino pravico do svobodnega odločanja o zdravljenju (tretji odstavek 51. člena Ustave RS). Predlog za dopustitev revizije mora stranka podati v 30 dneh po vročitvi pravnomočne odločbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367.b člena ZPP).

Ker je bila izjava dana v okviru veljavnega pooblastila, velja enako, kot če bi jo podal pritožnik sam, pri čemer morebiten drugačen dogovor med njim in odvetnikom (to je v njunem notranjem razmerju), oziroma njegova morebitna kršitev s strani odvetnika, na to nima nobenega vpliva. Sodišče takšnih morebitnih kršitev notranjega razmerja ne more upoštevati in so lahko zgolj stvar urejanja razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem.

V tej zadevi je bila družba D. d.o.o. iz sodnega registra na Hrvaškem izbrisana že 11. 12. 2015 (objava sklepa 12. 12. 2015), to pomeni, da je bilo že uvodno ravnanje (podaja ponudbe oziroma predračuna za izvedena dela) izvedena s strani neobstoječe družbe, kar pomeni, da v njenem imenu D. S. kot (bivši) zakoniti zastopnik ni mogel izraziti volje družbe za prevzem spornega posla pri toženi stranki in terjatev niti ni mogla nastati že neobstoječi družbi D. d.o.o. V takem primeru nadalje ni moglo priti do nikakršnega prenosa premoženja družbe (ker to ni obstajalo) na družbenika D. S. in nadalje na tožečo stranko kot kasneje ustanovljeno pravno osebo.

Odločba o odobritvi brezplačne pravne pomoči ne more nadomestiti pooblastila stranke oziroma pooblastitelja, saj je upoštevaje določila 94. in 97. člena ZPP izključno le stranka tista, ki lahko (ali pa tudi ne) podeli pooblastilo za zastopanje odvetniku. Glede na to, da je bila z odločbo Bpp tožniku dodeljena brezplačna pravna pomoč za vložitev pritožbe in da je tožnik dal odvetniku splošno odvetniško pooblastilo za zastopanje, ki vključuje tudi prevzem odločb, je tožena stranka pravilno presodila, da je bila drugostopna sodna odločba pravilno vročena tožnikovemu odvetniku, ne pa samemu tožniku. Zato je po presoji sodišča v konkretnem primeru tožena stranka pravilno in v okviru svojih zakonskih pristojnosti ocenila, da tožnik v zadevi, v zvezi s katero je zaprosil za brezplačno pravno pomoč, nima verjetnega izgleda za uspeh in s tem tudi ne izpolnjuje pogoja iz 1. odstavka 24. člena ZBPP.

Za presojo oškodovančeve (ne)poštenosti ni nujno bistven časovni trenutek, ko je bil toženec dejansko obveščen o vložitvi izrednega pravnega sredstva, temveč je odločilen trenutek, ko bi oškodovanec o tem moral biti obveščen. Zgolj dejstvo, da je bil dopis 21. 2. 2013 vročen (le) toženčevem pooblaščencu, tožnici ne more iti v škodo. Morebitne kršitve obveznosti v notranjem razmerju med pooblaščencem in stranko lahko utemeljijo le samostojne odškodninske zahtevke pooblastitelja do pooblaščenca, ki se lahko uveljavljajo v posebni pravdi.

Tožnica je v ponovljenem postopku razširila svoj prvotni zahtevek tako, da je izročitev spornih nepremičnin zahtevala ne le od drugega toženca, ampak dodatno še od tretje toženke. Sodišče prve stopnje je to spremembo izrecno dovolilo s sklepom, ki ga je razglasilo na glavni obravnavi. Ker zoper tak sklep ni posebne pritožbe, zadošča, da sodišče razloge zanj navede v obrazložitvi sodbe. Uveljavljanje dodatnega zahtevka zoper tretjo toženko pomeni objektivno spremembo tožbe. Ne gre za subjektivno spremembo niti za naknadno sosporništvo. Pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, imajo enak pravni učinek, kot če bi jih opravila sama stranka. Za stroškovno odločitev je bistven končni uspeh v pravdi in ne uspešnost posameznih pravdnih dejanj.

Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil. V konkretnem primeru je bil nastanek vtoževane škode tožniku znan najkasneje 3. 12. 2009. Sporno pa je, ali je bil navedenega dne znan tudi povzročitelj (tožena stranka). Glede povzročitelja velja, da je oškodovanec zanj izvedel, ko je izvedel za okoliščine, pod katerimi v odškodninskem pravu določen subjekt odgovarja za povračilo škode. V upravnem sporu se uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače. Ker ZUS-1 o vročanju nima posebnih določb, se glede tega vprašanja uporablja ZPP. Ko ima stranka pooblaščenca, se pisanja vročajo njemu. Neposredno vročanje stranki v takem primeru ni pravilno in predstavlja kršitev določb ZPP. Pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec, učinkujejo neposredno v sferi strank. ZPP tako določa neposredno zastopanje, katerega posledica je, da dejanja, ki jih v imenu in za račun stranke opravi pooblaščenec, učinkujejo neposredno v sferi same stranke (zastopanega). Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožeča stranka izvedela za povzročitelja škode že z v

Predlog za oprostitev mora vsebovati tudi izjavo stranke, da so vsi podatki iz 4. alineje drugega odstavka 12. člena ZST-1, ki jih je stranka navedla v predlogu, resnični, točni in popolni, za kar stranka in njeni polnoletni družinski člani prevzemajo vso premoženjsko odgovornost, kot tudi podpis stranke, saj le s tem prevzema premoženjsko odgovornost za posredovane podatke (7. alineja drugega odstavka 12. člena ZSTZ-1).

V obravnavani zadevi pooblaščena notarka ni imela pooblastila za umik konkretnega registrskega predloga, zato registrsko sodišče umika predloga, ki ga je mimo pooblastila podala pooblaščena notarka predlagateljev, ne bi smelo upoštevati, na kar upravičeno opozarjajo predlagatelji v obravnavani pritožbi.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev in okoliščin zadeve utemeljeno zaključilo, da je davčni organ izkazal revidentov subjektivni element, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo tako, da se je opredelilo do vseh relevantnih revidentovih ugovorov in trditev. Nepreverjanje dobaviteljev pred sklenitvijo spornih poslov, neseznanjenost z odgovornimi osebami dobaviteljev, sestavljanje spremljajoče dokumentacije za in namesto dobaviteljev ter končno ugotovitev, da je revident v spornih primerih odstopil od svoje siceršnje poslovne prakse, so vse razlogi, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno zaključiti, da je davčni zavezanec imel védenje o zlorabi sistema DDV, toliko bolj, če tak zaključek temelji na povezavi vseh navedenih razlogov, kot v obravnavnem primeru. Po oceni Vrhovnega sodišča je tudi pravilna ocena , da so revidentove navedbe v tožbi, s katerimi zanika odstop od svoje siceršnje poslovne prakse, ter implicira, da od te pravzaprav odstopa dobava s strani družbe EE., nedovoljene tožbene novote. Teh ugovorov namreč revident v postopku pred izdajo akta ni uveljavljal. Glede na dejavnost, ki jo opravlja revident, to je zbiranje in predelava odp

Ker niti tožnik niti njegova pooblaščenka nista pristopila na glavno obravnavo, čeprav sta bila pravilno vabljena, jo je sodišče izvedlo v njuni odsotnosti. Upravičeni razlogi za neudeležbo na naroku niso podani, zato je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljeno zavrnjen.

Omejitev v pooblastilu, da se to ne nanaša na pravico do sprejemanja in osebne vročitve sodnih pisanj, ki se nanašajo na pozive k plačilu sodnih taks ter drugih taksnih opominov, v odnosu do sodišča zaradi določbe 137. člena ZPP ni pravno veljavna.