VSRS sklep in sodba VIII Ips 12/99

Revizija tožeče stranke se zavrže kot nedovoljena. Revizija tožene stranke se kot neutemeljena zavrne. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožnika in razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 20.9.1990 in 30.10.1990 o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja tožniku, odločilo, da je tožena stranka dolžna sprejeti dolžnika k opravljanju dela in nalog vodje sektorja za vodenje obratovanja, mu za čas nezakonite odsotnosti z dela plačati prikrajšanje na plači s prispevki obenem z zakonitimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti na 300.262,00 SIT odmerjene stroške postopka z zamudnimi obrestmi od 20.1.1990 dalje, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbi obeh strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta vložili pravočasno revizijo obe stranki.

Tožnik je vložil revizijo zoper izrek (sklep) o stroških.

Navajal je, da mu stroški niso priznani v skladu z odvetniško tarifo, napačna pa je tudi odločitev sodišča, da mu ne pripadajo stroški, ki jih je imel v disciplinskem postopku.

Tožena stranka je vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je v izpodbijani sodbi sodišče druge stopnje zagrešilo več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, poleg tega pa je zmotno uporabilo določbe 7. člena ZDR, pa tudi pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka (po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP) so podane zaradi nerazumljivega in nesklepčnega izreka, nasprotja v odločilnih dejstvih med tem, kar izhaja iz listin in zapisnikov, in zaključkih izpodbijane sodbe, in zaradi tega, ker izpodbijana sodba nima razlogov glede hujše kršitve delovnih obveznosti po 32. tč. 184. a člena pravilnika o delovnih razmerjih. Konkurenčna prepoved je prepovedna norma, ki prepoveduje delavcu opravljati in sklepati posle, ki sodijo v delovno področje ali dejavnost delodajalca, če bi to lahko vplivalo na interese delodajalca oziroma organizacije.

Zadostuje že teoretična možnost in ni potrebno izkazovati niti verjetnosti negativnega vpliva. Zmotno je tudi stališče v izpodbijani sodbi, da bi morala tožena stranka konkretno navesti, kateri je inkriminiran članek in katere so besede, ki so sodelavce žalile.

Obrekovanje in žalitve je treba gledati v celotnem kontekstu, to pa pomeni, da članek pomeni žalitev tožene stranke, delavcev, sodelavcev in organov upravljanja. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotnima strankama, ki sta na revizijo odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Obe stranki sta v odgovoru na revizijo prerekali revizijske navedbe nasprotne stranke in predlagali zavrnitev revizije.

Revizija tožeče stranke ni dovoljena.

Dovoljenost revizije je treba ugotavljati glede na določbe zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) ob upoštevanju določb ZPP. ZDSS v prvem odstavku 21. člena določa, da je dovoljena revizija v delovnih in socialnih sporih zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, če ta zakon ne določa drugače. V drugem odstavku istega člena je določba, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena v primerih, ko jo dopušča zakon o pravdnem postopku (ZPP). V prvem odstavku 400. člena ZPP je določba, da lahko stranke vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. S sklepom o stroških, ki je akcesorne narave, postopek ni bil pravnomočno končan, zato bi bila možna revizija glede stroškov samo, če bi se obenem v njej s strani tožeče stranke preverjala tudi pravilnost odločitve o glavnem zahtevku ali če bi stroškovni izrek postal izrek o glavni stvari (na primer drugi odstavek 166. člena ZPP, 193. člen ZPP). Takega primera v tem sporu ni, saj glavni zahtevek za tožečo stranko ni več sporen in zato ni predmet revizije. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke v skladu z določbo 392. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

Revizija tožene stranke ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti. Revizija sicer vsebinsko zatrjuje več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, ki pa jih revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče sicer soglaša z navedbo tožene stranke, da je drugi odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje slabo formuliran, vendar ne gre prezreti, da je z njim samo povedano, kaj sledi razveljavitvi odločbe disciplinske komisije tožene stranke z dne 20.9.1990 in sklepa komisije za pritožbe z dne 30.10.1990. Sama razveljavitev sklepov pomeni, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi teh sklepov ni prenehalo, in da še traja. Zato je v interesu tožene stranke, da čimprej sama ukrepa in jasno pozove tožnika nazaj na delo, ne pa da čaka, da se bo ta na delo javil sam v primernem roku. Enako velja tudi za očitek o neizvršljivosti dela sodbe, ki se nanaša na izplačilo zaostalih plač z zamudnimi obrestmi. Res je, da sodba, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje, ne predstavlja primernega izvršilnega naslova. Vendar velja taka sodba po sedanji sodni praksi za vmesno odločbo (330. člen ZPP), kar pomeni, da je odločeno o temelju, višina pa je lahko predmet drugega postopka (tako tudi sklep Višjega sodišča, ki ga v odgovoru na revizijo citira tožena stranka opr. št. III Cp 15/95 z dne 18.1.1995 v zvezi s sklepom Temeljnega sodišča, opr. št. 1 I 1401/94-2 z dne 24.11.1994). Vendar to ne pomeni očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot to navaja tožena stranka.

Revizija nima prav v delu, ko navaja, da bi moral biti tožbeni zahtevek popolnoma določen in v skladu z določbami ZPP. ZDSS v zvezi s tem v 23. členu določa, da delavec v primeru, če uveljavlja sodno varstvo zoper dokončne odločitve delodajalca glede njegovih pravic, obveznosti in odgovornosti, ni dolžan postaviti določenega zahtevka, oziroma če ga postavi, sodišče nanj ni vezano. Tega določila pa ni mogoče niti primerjati z zahtevami po določenosti v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka. Pri tej se določenost zahteva iz dveh pomembnih razlogov. Prvi je ta, da mora delavec imeti možnost odgovoriti na očitke glede kršitev delovnih obveznosti, drug, morda še bolj pomemben pa je, da delavca ščiti pred morebitno samovoljo pri vodenju disciplinskih postopkov in omogoča realizacijo določb v zvezi z zastaranjem, tako glede uvedbe kot tudi vodenja postopka. Zato glede tistih kršitev, ki jih zahteva za uvedbo postopka izrecno ne zajema (seveda opisno), ni mogoč izrek disciplinskega ukrepa.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov in med listinami in zapisniki. Kot pravilno ugotavlja sodišče v izpodbijani sodbi, tožena stranka v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka ni opredelila, katere besede pomenijo žalitev oziroma obrekovanje, da bi lahko bil tožnik spoznan za odgovornega storitve hujše kršitve delovne obveznosti po 32. točki 184. člena pravilnika o delovnih razmerjih. To ne izhaja ne iz direktorjeve zahteve za uvedbo disciplinskega postopka, ne iz odločbe disciplinske komisije ali komisije za pritožbe, prav tako pa tega ni opredelil ("dal opis") direktor, čeprav to trdi revizija, ko je na disciplinski obravnavi (12.9.1990) prednašal svojo zahtevo (stran 7 oziroma 8 zapisnika).

Razlaga in uporaba določb 7. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) glede na ugotovljeno dejansko stanje ne more pomeniti bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, saj bi lahko šlo samo za zmotno uporabo materialnega prava ali pa za zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče je v izpodbijani sodbi zaključilo, da dejavnost oziroma dela, ki jih je opravljal tožnik, niso sodila v delovno področje in dejavnost tožene stranke, kar pomeni, da ni šlo za kršitev delovne obveznosti po 7. členu ZDR. Ker morebitne zmotne ugotovitve dejanskega stanja v reviziji ni mogoče izpodbijati (določba tretjega odstavka 385. člena ZPP), revizijsko sodišče ni preverjalo, ali je tožnik sklepal posle iz delovnega področja organizacije (tožene stranke) in če je njegovo ravnanje vplivalo na interese tožene stranke.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni prezrlo razlogov glede pisma predsedniku Športnega društva, saj je ugotovilo, da je dopis disciplinski senat ocenil kot sredstvo, da se "ustvari določena nedotakljivost in tako prikrije organizirano delovanje privatiziranja", kar ne vsebuje elementov kršitve delovne obveznosti. Ker je sodišče v zvezi s spornim dopisom ugotavljalo dejansko stanje, sprejelo dokazno oceno in zaključilo, da ne gre za kršitev delovne obveznosti, glede te zatrjevane kršitve delovnih obveznosti ni mogoče ugotoviti zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, zato tudi tovrstna revizijska graja ni sprejemljiva.

Tudi materialno pravo v izpodbijani pravnomočni sodbi, po mnenju revizijskega sodišča, ni bilo zmotno uporabljeno.

Na podlagi ocene dokazov izvedenih v postopku je pravilen in v skladu z veljavnimi predpisi zaključek, da tožniku v disciplinskem postopku ni bilo dokazano, da bi storil očitane hujše kršitve delovnih obveznosti, ker ni prekršil določbe 7. člena ZDR oziroma konkurenčno prepoved, prav tako ne, da bi storil kršitev po 32. točki 184. člena pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, ker v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka, niti kasneje v disciplinskem postopku, ni bilo opredeljeno, katere so besede, ki žalijo oziroma obrekujejo delavce podjetja ali organe podjetja.

Kršitve delovne obveznosti mu ali niso bile dokazane ali pa so bile ugotovljene pomanjkljivosti pri vodenju disciplinskega postopka. Zato je sodišče druge stopnje utemeljeno zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo tožnikovemu zahtevku ugodeno in so bile odločbe disciplinskih organov o prenehanju delovnega razmerja zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev postopka, razveljavljene.

Revizijsko sodišče zato ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov pritožbenega sodišča zaključuje, da sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je bila odločitev v izpodbijani sodbi tudi materialnopravno pravilna. Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sklep o stroških temelji na določbi 155. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).