46. člen ZDR-1

Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določb o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1). Ker je toženka ravnala v nasprotju s svojimi pogodbenimi obveznostmi in tudi delovnopravnimi predpisi, je pravilna odločitev o obstoju njene pogodbene in tudi nepogodbene odškodninske odgovornosti. Ni podlage za seštevanje posameznih zagotovljenih ur počitka, če zagotovljeni neprekinjeni počitek ne ustreza tedenskemu oziroma dvotedenskemu minimalnemu neprekinjenemu počitku. Prav tako kršitev pravice do neprekinjenega tedenskega počitka v enem tednu ne more biti sanirana z dvema tedenskima počitkoma v drugem tednu, ki vsak posebej trajata 35 ur, ne dosegata pa zahtevanih 59 ur. Zaradi ugotovljene intenzivnosti kršitev ter zaradi daljšega obd

Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določb o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu in 45. člen ZDR-1).

Toženka ne more biti uspešna s pritožbenim zatrjevanjem, da ji je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov za vpogled v tožnikov zapečateni službeni računalnik in službeni elektronski naslov ter za postavitev sodnega izvedenca računalniške (informacijske) stroke onemogočilo dokazovanje odločilnega dejstva in preverbo zatrjevanih očitanih kršitev. Izvedba teh dokazov, za katere toženka tudi v pritožbi navaja, da so ključni za specifikacijo očitkov, predstavlja primer nedovoljenega informativnega (poizvedovalnega) dokaza, torej dokaza, katerega cilj je, da se razkrijejo dejstva, ki bi jih šele zatrjevala oziroma z njimi dopolnila trditve.

Pritožba toženke tudi neutemeljeno očita nekatere (relativne) kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ni pravilno stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pripravljalne vloge tožnika z dne 10. 11. 2023, ki jo je vložil 13. 11. 2023. Sodišče je prvi narok sicer res opravilo 15. 11. 2023, in tožnik pripravljalne vloge ni vložil najmanj 15 dni pred narokom v smislu četrtega odstavka 269. člena ZPP, vendar pa je bistveno, da je v navedeni vlogi upošteval podatke iz evidenc delovnega časa, ki jih je toženka predložila šele z vlogo z dne 29. 9. 2023, ki je bila tožniku vročena 9. 10. 2023. Sodišče prve stopnje je namreč toženko pozvalo k predložitvi podatkov že dne 25. 8. 2023. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba toženke, da ni mogla z gotovostjo spoznati obsega in pravne podlage tožnikovega zahtevka, ker sodišče prve stopnje o tožnikovi spremembi tožbe ni odločilo s sklepom. Drži sicer pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče v skladu s 185. členom ZPP o spremembi odločiti s sklepom, vendar pa v okoliščinah konkretne zadeve to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Bistveno je, da je tožnik že v tožbi uveljavljal

Pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi nima neposrednih, samostojnih pravnih posledic, saj ZDR-1 zoper to opozorilo ne predvideva možnosti uveljavljanja samostojnega sodnega varstva. Po določbi 200. člena ZDR-1 je neutemeljenost takšnega opozorila moč uveljavljati le v sporu o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ostali akti oziroma navodila ali opozorila toženke nimajo vpliva na tožnikov delovnopravni status, zato pogoji za presojo v sodnem sporu niso izpolnjeni.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali izvedba poligrafskega testiranja delavca pri delodajalcu, kljub vnaprejšnji pisni privolitvi delavca, pomeni protipravno ravnanje oziroma nesorazmeren poseg v osebnostne pravice delavca; - ali delavcu že zaradi psihičnega nelagodja ob izvedbi poligrafskega testiranja pripada odškodnina; in če, v kakšni višini.

Toženka neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča o protipravnosti poligrafskega testiranja tožnic. V skladu z deseto alinejo prvega odstavka 33. člena ZNPPol predstavlja izvedba poligrafskega postopka policijsko pooblastilo. Tovrstnega pooblastila delodajalec nima, saj je v 46. členu ZDR-1 predpisana delodajalčeva obveznost, da varuje in spoštuje delavčevo osebnost ter upošteva in ščiti delavčevo zasebnost. Poleg tega poligrafski postopek z zbiranjem, obdelavo in posredovanjem občutljivih osebnih podatkov o zdravstvenem stanju tožnic in drugih podatkov osebne narave ni potreben zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, kot je določeno v 48. členu ZDR-1. Opisano ravnanje toženke tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja kršitev zakonskih obveznosti varovanja osebnosti tožnic in varstva njunih osebnih podatkov na delovnem mestu. Zmotno je mnenje toženke, da izpovedi tožnic ne moreta biti zadostna podlaga za priznanje nepremoženjske škode. Za dokazovanje psihičnega neugodja je izpovedba oškodovank po naravi stvari najbolj logičen in tudi primeren dokaz. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedbama to

Pravilnik sicer izrecno ne predvideva sprejema odločitve, kot je bila 19. 10. 2021 izdana tožnici, vendar pa ta okoliščina po oceni pritožbenega sodišča še ne zagotavlja uveljavljanja sodnega varstva zoper izpodbijano odločitev. Pritožba namreč zmotno navaja, da je predmet izpodbijanega akta odločitev toženke o pravici oziroma obveznosti tožnice. Z njim ni bilo tožnici v delovnem razmerju podeljeno nobeno upravičenje niti ji ni bila naložena nobena obveznost. Odločitev z dne 19. 10. 2021, ki je bila izdana v okviru obravnave prijave trpinčenja, ni tako za tožnico ustvarila nobenih pravnih učinkov. Drugačno pravno naravo ima pisno opozorilo, ki je bilo izdano v nadaljevanju, vendar tudi zoper njega po pravilnem prvostopenjskem stališču glede na ustaljeno sodno prakso tožnica nima samostojnega sodnega varstva.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica od 64 v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitanih kršitev delovnih obveznosti, storila najmanj 20 hujših kršitev delovne obveznosti. Tožničine kršitve predstavljajo nedopustne posege v osebnost in dostojanstvo zaposlenih pri toženi stranki, del njenih kršitev pa je finančne narave. Zato je obstajal odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Dokazni oceni o tem, ali je tožnik obvestil toženko o razlogu za odsotnost od 6. 11. 2020 od 8.00 ure do 13. 11. 2020, pritožba zmotno očita kršitev 8. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče zaključka, da ni kršil obvestilne dolžnosti, ni oprlo le na njegovo izpoved, ampak je upoštevalo tudi izpoved A.A.. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, da za zakonitost odpovedi ni bil izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki zahteva, da upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pritožba zatrjuje obstoj pogoja s sklicevanjem na izpoved A.A., da je v času tožnikove odsotnosti breme padlo nanj in sodelavce tako, da je A.A. delal nadure, čez nekaj dni pa zaprosil za pomoč iz proizvodnje; s tem so se po navedbi pritožbe preprečile posledice, ki bi jih sicer lahko povzročila odsotnost tožnika. Te okoliščine po oceni pritožbenega sodišča ne morejo spremeniti prvostopenjskega zaključka o neobstoju pogoja. Tožnik je bil z dela odsoten zaradi bolniškega staleža in bi toženka v vsakem primeru morala prilagoditi delovni proces temu dejstvu.

Bistvo komunikacijske zasebnosti je zajeto v prepletu pravice do zasebnosti, splošne svobode ravnanja in svobode komuniciranja (35. člen Ustave). Za izvrševanje pravice do komuniciranja je nujno, da jo posameznik v celoti ponotranjeno čuti in da se torej lahko zanese na njeno tajnost. Bistvenega pomena je torej pričakovanje zasebnosti. Odločilno merilo pri tem ne more biti to, ali gre za komunikacijo na delovnem mestu ali za izključno zasebno komunikacijo. V elektronskem nabiralniku se vse to preliva. Komunikacijska zasebnost ni pravica, ki bi bila absolutno neomejena. Ni dvoma da komunikacijska zasebnost velja tudi za službeni elektronski predal. Ko delavec odide iz službe pa še naprej lahko računa na zasebnost. Vendar mora tudi računati na pravice delodajalca, saj je vsebina podatkov, ki jih je pridobil v zvezi z opravljanjem službe, last delodajalca. Delodajalec ima oblast nad omrežjem, računalnikom in vsebino, vendar mora biti pregledovanje vsebine in način, kontrolo vnaprej določeno. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je arhiviranje elektronske pošte, vezano na elektronski predal nekdanjega zaposlenega, še vedno zbirka osebnih podatkov, kar pomeni, da ukrepi

Splošni predpostavki za nastanek dolžnikove zamude sta zapadlost ali dospelost terjatve in neizpolnitev. Stranki sta v točki 3.4. sporazuma podaljšali rok izpolnitve oziroma zapadlost terjatve iz naslova regresov za letni dopust za leta 2014 do 2017 do konca leta 2018. Ker tožena stranka ni bila v zamudi z izpolnitvijo obveznosti pred 1. 1. 2019, do tega dne tožnik ni upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti. Po 179. členu OZ v krog pravno priznanih oblik nepremoženjske škode, za katere je mogoče oškodovancu prisoditi denarno odškodnino, med drugim spadajo duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Pravilna je presoja sodišča, da tožnik v tem sporu ni dokazal posega v osebnostne pravice. V pritožbi izpostavlja, da zaradi večletnega neplačevanja regresa ni mogel na dopust in da je tožena stranka posegla v pravico tožnika do zdravja in plačanega letnega dopusta. Dejstvo, da tožena stranka tožniku ni izplačala regresa za letni dopust več let zaporedoma, samo po sebi še ne pomeni okrnitve pravice do zdravja in duševne integritete ter plačanega letnega dopusta.

Za presojo sodišča v konkretni zadevi ni odločilno, ali izrečene besede na način, kot jih je izrekla tožnica, izpolnjujejo znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu, saj je evidentno, da gre za dejanje, ki predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Revizijsko sodišče ne sprejema presoje sodišča druge stopnje, da ne gre za ravnanje, ki izpolnjuje „elemente hujše kršitve“ delovnih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Teža ravnanja in posledice namreč niso zanemarljive in jih ni mogoče minimalizirati. Ravno obratno. Standard hujše kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja je izpolnjen, saj takšno ravnanje močno odstopa od sprejemljivega ravnanja v delovni sredini in ruši medsebojne odnose.

Trpinčenja ni mogoče izključiti že zato, ker se delavec na posamezna ravnanja ne odzove z uveljavljanjem zahteve za varstvo pravic iz delovnega razmerja. Pri presoji, ali je neudeležbo na zabavi mogoče opredeliti kot trpinčenje, je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da se zabave tožnica ni nameravala udeležiti, ravno tako pa se tovrstnih zabav ne udeležuje njen mož. Zato ni šlo za ravnanje, ki bi protipravno poseglo v dostojanstvo tožnice. Očitana neprimernost ravnanj nadrejenih še ne pomeni trpinčenja, kot ga opredeljuje četrti odstavek 7. člena ZDR-1. Zgolj to, da tožena stranka tožnici na njeno željo ni odobrila premestitve in da je na drugo delovno mesto premestila njenega moža, ne pomeni trpinčenja.

Sporno elektronsko sporočilo, v katerem je zapisano, da mu ni treba soliti pameti, in da lahko mail naslovi na ministra, papeža in božička, je primer neustrezne komunikacije, ki je tožena stranka ne bi smela dopuščati. Kljub navedenemu, navedene besede še ne pomenijo nedopustnega posega v tožnikovo osebnost in dostojanstvo oziroma protipravnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost tožene stranke. Utemeljeno pa tožnik v pritožbi nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da prepoved tožniku do vstopa v službene prostore po opravljanem nadzoru na veleposlaništvu ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost tožene stranke. Izrečeni ukrep mora biti namreč zakonit in izveden tako, da se varuje dostojanstvo (osebnost) delavca.

Tožničino stališče, da je mogoče zagrešiti kršitev iz 37. člena ZDR-1 le z aktivnim ravnanjem, ni pravilno, saj lahko delavec (potencialno) škoduje interesom delodajalca tudi z opustitvami dolžnega ravnanja (denimo neizvajanjem izpita na razpisani termin, neodzivanjem na izrecna navodila delodajalca ipd.). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni ravnala skladno z izrecnimi navodili delodajalca ter da je kršila svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, kot se ji očita v pisnem opozorilu in odpovedi, je jasno, da gre za dejanja in opustitve, s katerimi lahko nastane škoda toženi stranki, saj gre za kršitve, povezane s študenti, ki jim je tožena stranka dolžna zagotavljati ustrezen študijski program in vse, kar je z njim povezano, odrazijo pa se lahko tudi na ugledu tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da izjava, ki jo je tožnica podala določenega dne v telefonskem razgovoru o svoji sodelavki svojemu vodji („Ta pička ne zna excella in jaz je ne bom učila“), kar se tožnici očita v pisnem opozorilu, predstavlja kršitev 46. člena ZDR-1. Navedena izjava ne more predstavljati kršitve citiranega člena, saj 46. člen ZDR-1 nalaga obveznost delodajalcu in ne delavcu, kar pomeni, da jo lahko krši le delodajalec. Določa namreč, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen nalaga delodajalcu sprejem ustreznih ukrepov za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je razlogovalo, da izrečena izjava predstavlja tudi obliko nezaželenega verbalnega ravnanja z namenom prizadeti dostojanstvo osebe, ki je skladno s prvim odstavkom 7. člena ZDR-1 prepovedano. ZDR-1 v 7. členu prepoveduje spolno in drugo nadlegovanje. Kot nadlegovanje opredeljuje vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z uč

Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožnica v predmetni zadevi uveljavljala plačilo odpravnine in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Tožnica je namreč že v tožbi navedla, da je v posledici izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka, upravičena do odpravnine in odškodnine. ZDR-1 v 8. točki 111. člena določa, da lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi tudi iz razloga, če delodajalec ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 45. členom tega zakona. Pri tem ima delavec v primeru odpovedi zaradi takšnih kršitev pravico do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, kot to določa 3. odstavek 111. člena ZDR-1. Navedenega sodišče prve stopnje ni raziskalo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.