VDSS Sodba Pdp 160/2026

1. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka dovolilo spremembo tožbe z dne 19. 3. 2025. Razsodilo je, da med tožnikom in toženko obstoji delovno razmerje za nedoločen čas za poln delovni čas za delovno mesto Voznik tovornih vozil od vključno 18. 12. 2020 do 20. 12. 2020, od vključno 18. 1. 2021 do 2. 1. 2023, od vključno 21. 1. 2023 do 12. 3. 2023, od vključno 21. 5. 2023 do 1. 10. 2023, od vključno 1. 12. 2023 do 31. 5. 2024, od vključno 13. 7. 2024 do 30. 9. 2024, od 22. 11. 2024 do 31. 8. 2025 in od 4. 10. 2025 dalje. Višji zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnika pozove na delo (III. točka izreka) ter mu za čas od vključno 18. 12. 2020 do 20. 12. 2020, od vključno 18. 1. 2021 do 2. 1. 2023, od vključno 21. 1. 2023 do 12. 3. 2023, od vključno 21. 5. 2023 do 1. 10. 2023, od vključno 1. 12. 2023 do 31. 5. 2024, od vključno 13. 7. 2024 do 30. 9. 2024, od 22. 11. 2024 do 31. 8. 2025 in od 4. 10. 2025 dalje do poziva na delo prijavi v vsa socialna zavarovanja, vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ (IV. točka izreka). Nadalje ji je naložilo, da tožniku obračuna in plača bruto razlike v plači za obdobje od maja 2016 do oktobra 2017, 13. plačo za leto 2016, in regres za letni dopust za leto 2016 v zneskih razvidnih iz izreka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku je zahtevek za to obdobje zavrnilo (V. točka izreka). Nadalje je toženki naložilo obračun in izplačilo bruto razlike v plači za obdobje od novembra 2017 do marca 2025, 13. plačo za leta 2017, 2018, 2019, 2021, 2022, 2023, 2024, božičnico za leta 2019, 2021, 2022, 2023, 2024, razliko regres za letni dopust za leto 2017, regres za letni dopust za leto 2019 (pravilno za leto 2018), razliko regresa za letni dopust za leto 2019, regres za letni dopust za leta 2021, 2022, razliko regresa za letni dopust za leto 2023, regres za letni dopust za leto 2024 ter poračun RDV za leto 2018 in poslovno uspešnost za leto 2020, vse v zneskih razvidnih iz izreka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (VI. točka izreka). Zavrglo je tožnikov zahtevek po plačilu prikrajšanja od vključno aprila 2025 dalje (VII. točka izreka) ter odločilo, da toženka sama nosi svoje stroške postopka ter je tudi zavezanka za plačilo sodne takse (VIII. in IX. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Očita, da sodišče ni navedlo pravno relevantnih dejstev glede izpodbijanega dela odločitve. Uveljavlja, da bi moralo sodišče tožbo zavreči, saj tožnik zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ni uveljavljal v roku iz 200. člena ZDR-1. Nasprotuje uporabi preteklih stališč Vrhovnega sodišča RS v zvezi s tristranskim razmerjem družb IPS, njihovih delavcev in toženke ter zavrača presojo o zlorabi poslovnega modela in prikritih delovnih razmerjih delavcev IPS pri njej. Sodba je nejasna, nerazumljiva, arbitrarna, v nasprotju sama s seboj in nedopustno posega v toženkine ustavne pravice (22., 25. in 74. člen URS). Za čas, ko so obstajale in se izvrševale pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in družbo IPS, je že pravnomočno zavrnjen zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja pri toženki. Sodišče je napačno, brez obrazložitve in pravne podlage ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnika pri toženki od 18. 12. 2020 dalje (z vmesnimi prekinitvami zaradi zaposlitve drugje). Elementi delovnega razmerja tožnika pri toženki ne obstajajo. Dejstvo, da družbe IPS niso bile registrirane kot agencija, ne more biti podlaga za priznanje dejanskega delovnega razmerja (prim. VIII SM 2/2021, C-216/15, C-681/18). Če bi se navedeno razmerje obravnavalo kot posredovanje delavcev, bi bila odgovornost toženke za eventualno tožnikovo prikrajšanje po šestem odstavku 62. člena ZDR-1 subsidiarna in bistveno milejša; za strožjo sankcijo ni utemeljenih razlogov in pomeni poseg v 74. člen URS. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni obrazložena ugotovitev, da je bilo delo tožnika pri toženki trajno in nepretrgano. Pritožba se sklicuje na zadevo C-232/20 in vztraja, da tudi če bi bilo razmerje tožnika pri toženki trajno, to ni podlaga za vzpostavitev dejanskega delovnega razmerja. V obravnavanem sporu je sodišče ugotovitev o trajnem položaju oprlo le na trajanje dela tožnika pri toženki in na splošne ugotovitve o naravi dejavnosti. Ni presojalo dejanskih okoliščin, ki bi eventualno lahko utemeljevale zlorabo nezakonitega poslovnega modela in v zvezi s tem ni napravilo dokazne ocene, ki bi bila skladna z 8. členom ZPP. Sodba v tem delu ni ustrezno obrazložena. Družba A. d. o. o., pri kateri je bil tožnik nazadnje zaposlen, je bila registrirana agencija za posredovanje delovne sile, sodišče pa le na splošno piše o zlorabi, avtomatični nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in obveznosti vzpostavitve delovnega razmerja. Tožnik je opustil notifikacijsko dolžnost, saj toženke ni obvestil, da družba B. d. o. o. ne izpolnjuje svojih obveznosti. Če bi jo seznanil, bi lahko pravočasno ukrepala. Tožnik je s svojo opustitvijo preprečil, da bi toženka zavarovala svoje interese, tako pa je sedaj prikrajšana za možnost uveljavljanja regresnih zahtevkov. Družba B. d. o. o. je bila po zaključku stečajnega postopka dne 7. 4. 2022 izbrisana iz sodnega registra. S tem je tožnikova terjatev do navedene družbe, v kolikor je obstajala, prenehala, posledično pa je prenehala tudi do toženke. Glede presoje instituta iz 118. člena ZDR-1 pritožba navaja, da judikat VIII Ips 5/2022, na katerega se je sklicevalo sodišče, v tem sporu ni uporabljiv, odločitev pa je nepravilna tudi zato, ker je toženka navedla, da tožnika ne potrebuje, sicer pa slednji dela na podlagi vtoževane pogodbe o zaposlitvi niti ni zmožen opravljati. Odločitvi nasprotuje tudi po višini. Podlaga za priznanje vseh pravic iz delovnega razmera za čas do 18. 12. 2020 ne obstaja, slednje je ugotovljeno šele za čas od 18. 12. 2020 dalje. Nadalje poudarja, da tožnik ni predložil podatkov glede prejete plače za oktober 2016, februar 2017, september 2017 in skoraj celo leto 2017, ter glede regresa za letni dopust za leto 2018, zaradi česar izračuni toženke morda niso pravilni. Manjkajo tudi podatki o nedvomno prejetih zneskih s strani delodajalcev, dolgovanih mesečnih prejemkih iz naslova dela oziroma nadomestila za obdobje od 21. 12. 2020 do 17. 1. 2021 in od 3. 1. 2023 do 11. 1. 2023. Trdi tudi, da je sodišče prve stopnje v sodbi napačno povzelo zneske, kot izhajajo iz listin, in sicer pri božičnici za leto 2023 se navaja znesek 1.247,35 namesto pravilno 897,35 EUR (utemeljeno), za mesec februar 2025 navaja znesek 2.061,61 EUR namesto pravilno 1.979,38 EUR, za mesec maj 2024 navaja znesek 2.061,61 EUR namesto pravilno 2.022,60 EUR in za mesec junij 2024 navaja znesek 781,61 EUR namesto pravilno 584,67 EUR. Navaja nadalje, da delovno mesto "VTV" pri toženki ni bilo sistemizirano do marca 2019, zato zanj ni ustreznih primerljivih podatkov. Kot osnovo za pridobitev podatkov plač za delavce na delovnem mestu VTV bi bilo potrebno upoštevati primerljivo delovno mesto "KV LTD viličarist", ki bi ga bilo potrebno znižati za 2,5 % razliko v osnovni plači. Navaja še, da tožnik ni podal ustreznih trditev in dokazov. Tožbeni zahtevek je zato po višini nesubstanciran. Upravičen bi bil lahko kvečjemu do povprečne osnovne bruto plače konkretnega delovnega mesta in dodatka za rast dodane vrednosti (RDV). Plače se pri drugi toženki razlikujejo glede na napredovanja delavcev. Tožnik ni dokazal, da bi se štel za povprečnega delavca, če bi bil dejansko pri toženki v delovnem razmerju. Navesti bi moral vse elemente odškodninske odgovornosti. Sodbe v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust, poslovno uspešnost, trinajsto plačo in božičnico, ni mogoče preizkusiti. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijani del sodbe je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da je bil tožnik v obdobju od 24. 5. 2016 do 17. 12. 2020 formalno zaposlen pri različnih delodajalcih (C. d. o. o., B. d. o. o. in A. d. o. o.) dejansko pa je bil ves čas vključen v organiziran delovni proces toženke, pri kateri je opravljal delo voznika tovornih vozil (VTV) na kontejnerskem terminalu. Nazadnje je opravljal delo VTV pri drugi toženki v okviru njenega sodelovanja s podjetjem A. d. o. o., kot agencijo za posredovanje delovne sile, pri kateri mu je delovno razmerje dne 17. 12. 2020 prenehalo zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Presodilo je, da takšno dolgotrajno opravljanje dela za drugo toženko, najprej po poslovnem modelu IPS, nato pa po agencijskem delu, predstavlja zlorabo institutov obligacijskega in delovnega prava (59. do 63. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Zakona o urejanju trga dela - ZUTD in Direktive 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. 11. 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela - Direktiva ter 5. člen (načelo vestnosti in poštenja) in 7. člen (prepoved zlorabe pravic) Obligacijskega zakonika - OZ).

5. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči kot prepozno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje (pri formalnem delodajalcu - nekdanji prvo toženki A. d. o. o.) trajalo do 17. 12. 2020. Iz ugotovitev nadalje izhaja, da je tožnik na toženko, kot dejansko delodajalko, še v času trajanja tega razmerja, to je dne 13. 11. 2020 podal zahtevek za odpravo kršitve (A1) po prvem odstavku 200. člena ZDR-1, toženka na ta zahtevek ni odgovorila, zato je tožnik dne 24. 11. 2020 vložil tožbo, kar je znotraj 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 200. člena ZDR-1, zato je pravočasna. Ker je bila toženka dejanski delodajalec tožnika, odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je nekdanja prva toženka - A. d. o. o. podala tožniku, v razmerju med tožnikom in toženko ne more učinkovati. Zato prejem te odpovedi ni relevanten za presojo v zvezi z rokom za uveljavljanje sodnega varstva.

6. Neutemeljena je na več mestih pritožbe uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijana sodba vsebuje jasne, popolne in medsebojno skladne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato jo je mogoče v celoti preizkusiti. Sodišče prve stopnje je podrobno obrazložilo dejanske okoliščine glede organizacije dela pri toženki, načina vključitve tožnika v delovni proces, razmerij med toženko in IPS družbami ter agencijo za posredovanje delovne sile ter pravne narave teh razmerij. Prav tako je eksaktno pojasnilo, zakaj je ugotovilo, da je šlo za nezakonit poslovni model zagotavljanja dela delavcev uporabniku in prikrito delovno razmerje med tožnikom in toženko. Sodba vsebuje tudi jasne razloge glede obdobij, za katera je bil ugotovljen obstoj delovnega razmerja, glede zavrnitve zahtevka za čas, ko je bil tožnik zaposlen drugje, glede zavrnitve predloga za sodno razvezo ter glede višine priznanih denarnih terjatev. Pritožba kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP utemeljuje predvsem z nestrinjanjem z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, ki temeljijo na ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS o zlorabi poslovnega modela IPS¹ in z dokazno oceno, kar pa ne pomeni, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Okoliščina, da se toženka z razlogi sodbe ne strinja oziroma jih šteje za materialnopravno zmotne, še ne pomeni obstoja procesne kršitve. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi bili razlogi sodbe med seboj v nasprotju glede narave poslovnega modela, obstoja delovnega razmerja oziroma pravnih posledic ugotovljene zlorabe. Sodišče prve stopnje je dosledno izhajalo iz ugotovitve, da so formalna pogodbena razmerja prikrivala dejansko delovno razmerje med tožnikom in toženko, ter na tej podlagi logično in skladno utemeljilo svojo odločitev.

7. Prav tako ni podano pavšalno zatrjevano nasprotje med razlogi sodbe in listinami v spisu. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo odločilne podatke iz izvedenih dokazov ter jih ustrezno dokazno ocenilo. Res je sicer, da je pri navedbi zneska božičnice za leto 2023 v izreku sodbe prišlo do očitne pisne pomote, saj je bil namesto pravilnega zneska 897,35 EUR pomotoma zapisan znesek 1.247,35 EUR, vendar je sodbo tudi v tem delu mogoče preizkusiti. Iz razlogov sodbe jasno izhaja, da je sodišče tožniku priznalo znesek 897,35 EUR, razliko 350,00 EUR pa zavrnilo (slednje izhaja tudi iz izreka), zato gre zgolj za očitno pisno pomoto, ki jo bo mogoče odpraviti s popravnim sklepom. Skladno s prvim odstavkom 328. člena ZPP namreč predsednik senata lahko kadarkoli (tudi po pravnomočnosti sodne odločbe²) popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote. Ker so razlogi sodbe jasni, logični in medsebojno skladni ter omogočajo celovit pritožbeni preizkus, zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, z njo toženki tudi nista kršeni ustavni pravici iz 22. in 25. člena Ustave RS (URS).

8. V pritožbi toženka zmotno vztraja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno odstopilo od stališč v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021, v katerem se je Vrhovno sodišče RS ukvarjalo le z vprašanjem, ali gre pri načinu poslovnega modela toženke in njenih IPS pogodbenikov za protipravno posredovanje delavcev s strani formalnih (IPS) delodajalcev toženki kot uporabniku, ali za opravljanje storitev po podjemni pogodbi; to je bilo v nadaljnjih sodnih odločitvah³ preseženo v smislu, da zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela toženka odgovarja oškodovanim delavcem kot dejanska delodajalka.

9. Neutemeljeno je pritožbeno izpodbijanje prvostopenjske dokazne ocene, saj ji ni mogoče očitati neupoštevanja procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Prvostopenjske dejanske ugotovitve so utemeljene v izvedenih dokazih in strnjene v prepričljivo dokazno oceno. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bil tožnik v spornem obdobju dejansko vključen v organiziran delovni proces toženke. Delo je opravljal na območju, ki ga upravlja toženka, z njenimi delovnimi sredstvi, po njenih tehnoloških postopkih, pod nadzorom njenih dispečerjev, disponentov in vodij izmene. IPS družbe niso samostojno organizirale delovnega procesa niti niso prevzele obveznosti izvedbe določenega rezultata, temveč so toženki zagotavljale delavce določenih profilov. Pravilna je zato ugotovitev, da razmerja med toženko in IPS družbami niso imela narave podjemne oziroma podizvajalske pogodbe, temveč so po vsebini pomenila zagotavljanje dela delavcev uporabniku. Ker IPS družbe za takšno dejavnost niso imele ustreznega dovoljenja, je šlo za nezakonit poslovni model, ki je prikrival dejansko delovno razmerje med tožnikom in toženko.

10. Pravilna je tudi presoja glede obdobja, ko je bil tožnik formalno zaposlen pri družbi A. d. o. o. Čeprav je bila ta družba registrirana za zagotavljanje dela delavcev uporabniku, je bila tožnikova napotitev k toženki nadaljevanje istega trajnega položaja, ki je pred tem že več let temeljil na nezakonitem poslovnem modelu. Kot izhaja iz listin v spisu je nekdanja prva toženka (tožnikova zadnja formalna delodajalka - A. d. o. o) s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, za delovno mesto VTV, tožnik pa se je zavezal opravljati to delo izključno pri toženki (B1). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da predmet pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ki ga skleneta delavec in agencija, ne more biti le delo pri točno določenem uporabniku (prim. prvi odstavek 61. člena ZDR-1), saj se sme napotitev nanašati le na začasno in ne na trajno delo napotenega delavca pri posameznem uporabniku.⁴ Da je bilo tristransko razmerje, ki je bilo vzpostavljeno med tožnikom, podjetjem A. d. o. o in toženko, vseskozi dejansko realizirano na navedeni način, izhaja tudi iz razlogov sodišča prve stopnje. Ti potrjujejo, da je tožnik v času trajanja delovnega razmerja s A. d. o. o opravljal delo le za toženko, njegovo delo pa se ni v ničemer razlikovalo od dela tistih VTV, ki so bili zaposleni pri toženki. Glede na neprekinjeno opravljanje istega dela pri toženki na podlagi zlorabe zaporednih pravnih podlag, po katerih je to delo opravljal, zato tudi to obdobje ne more biti obravnavano kot zakonito začasno agencijsko delo.

11. Pritožba neutemeljeno nasprotuje presoji, da je toženka zaradi zlorabe institutov delovnega prava odgovorna tožniku kot dejanska delodajalka, ter se zavzema za milejšo, zgolj subsidiarno odgovornost uporabnika po šestem odstavku 62. člena ZDR-1. Upoštevaje ustaljeno sodno prakso glede posledic zlorab pogodbenih in delovnih razmerij z namenom oškodovanja delavcev pri prejemkih iz delovnega razmerja,⁵ je treba v tem primeru preseči določbo šestega odstavka 62. člena ZDR-1 in odgovornost toženke izenačiti z odgovornostjo delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Toženka je namreč sama zahtevala tak način poslovanja; podjemne pogodbe z IPS podjetji in okvirni sporazum o opravljanju storitev so bile le navidezne in kažejo na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja toženke in pogodbenih podjetij na škodo tožnika; pri čemer je tožnik na tak način delal več kot štiri leta, kar presega razumen standard začasnosti, ki je bistvo agencijskega dela.⁶ Takšna zloraba pomeni kršitev temeljnih načel obligacijskega in delovnega prava (načela vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic iz 5. in 7. člena Obligacijskega zakonika - OZ), ki ne more uživati varstva. Če je dokazana, je njene posledice mogoče sanirati edino tako, da se vzpostavi takšen položaj, kot da zlorabe ne bi bilo.

12. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na odločitev Sodišča EU v zadevi C-232/20. Iz navedene odločitve ne izhaja, da nacionalno sodišče ob ugotovljeni zlorabi delavcu ne sme zagotoviti učinkovitega varstva. V petem odstavku 5. člena Direktive je državam članicam naložena jasna, natančna in brezpogojna obveznost, da z nacionalno zakonodajo in/ali prakso sprejmejo ustrezne ukrepe za preprečevanje zlorab, katerih namen je obiti določbe Direktive. Podobno tudi uvodna izjava 21 Direktive določa, da bi države članice morale predvideti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za kršitev obveznosti iz Direktive. Zlorabo, kakršna je bila ugotovljena v tem sporu, je pravilno (in tudi pravično) pravno sanirati tako, da se za dejansko delodajalko tožnika šteje že od samega začetka uporabe njegovega dela dalje toženka. V obravnavanem primeru pa pravna podlaga za ugotovitev delovnega razmerja ni zgolj pravo Unije, temveč ugotovitev, da je bila formalna ureditev razmerij uporabljena za obid prisilnih določb obligacijskega in delovnega prava. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo pravila nacionalnega prava in sodno prakso o dejanskem delodajalcu.⁷

13. Neutemeljena je pritožba v delu, ki nasprotuje reintegraciji. Ker je bilo ugotovljeno, da je bilo delovno razmerje tožnika pri toženki prikrito in ker odpoved formalnega delodajalca v razmerju do toženke ne more učinkovati, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj delovnega razmerja pri toženki za obdobja, ko tožnik ni bil zaposlen drugje, ter toženki naložilo poziv na delo.

14. Toženka neutemeljeno uveljavlja, da bi jo moral tožnik zaradi varstva njenih morebitnih regresnih zahtevkov pravočasno obvestiti, da družba B. d. o. o. ne izpolnjuje svojih obveznosti. Predmet tega postopka je delovnopravni zahtevek tožnika zoper toženko kot njegovo dejansko delodajalko. Zato vprašanje, ali bi imela toženka zoper B. d. o. o. morebitne regresne ali druge zahtevke, ni odločilno za presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka. Tožnik ni bil dolžan varovati procesnega položaja toženke v njenem morebitnem razmerju do tretje osebe. Njegov zahtevek temelji na ugotovitvi, da je bila toženka njegov dejanski delodajalec in da je bila zaradi zlorabe poslovnega modela sama neposredno odgovorna za prikrajšanja iz delovnega razmerja.

15. Odgovornost toženke tako ni odvisna od obstoja ali neobstoja terjatev tožnika do formalnega delodajalca oziroma od nadaljnjega obstoja družbe B. d. o. o. Izbris navedene družbe iz sodnega registra po končanem stečajnem postopku ne vpliva na obstoj samostojne obveznosti toženke do tožnika. Ne gre za položaj, v katerem bi toženka odgovarjala le kot porok ali subsidiarni dolžnik, zaradi česar bi z morebitnim prenehanjem obveznosti glavnega dolžnika prenehala tudi njena obveznost. Sodno prakso v primerljivih sporih je Vrhovno sodišče RS jasno oblikovalo v smeri, da gre pri takšnih zahtevkih za neposredno reparacijsko odgovornost dejanskega delodajalca za pravice iz delovnega razmerja, ne pa zgolj za odškodninsko ali subsidiarno odgovornost po šestem odstavku 62. člena ZDR‑1. Zato na obstoj obveznosti toženke ne vpliva dejstvo, da je bila družba B. d. o. o. kasneje, po končanem stečaju, izbrisana iz sodnega registra. Nasprotno stališče bi pomenilo, da bi lahko dejanski delodajalec svojo odgovornost izključil zgolj zaradi prenehanja formalnega delodajalca, čeprav je bil sam nosilec nezakonitega poslovnega modela in dejanski delodajalec, kar bi bilo v nasprotju z varstvenim namenom delovnopravne zakonodaje in ustaljeno sodno prakso v istovrstnih sporih.

16. Sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (118. člen ZDR-1). Pritožba sicer pravilno navaja, da judikat VIII Ips 5/2022, na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje, v tem sporu ni uporabljiv. Ključno dejstvo, zaradi katerega v citiranem judikatu pogoji za odločanje o sodni razvezi niso bili izpolnjeni, je bilo v tem, da delavcu pri toženki (dejanski delodajalki)⁸ delovno razmerje s sodbo sodišča sploh še ni bilo vzpostavljeno in je v trenutku odločanja sodišča prve stopnje še vedno imel vzpostavljeno delovno razmerje s formalno delodajalko. Obravnavani spor je drugačen, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da med tožnikom in toženko obstaja pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, z izjemo obdobja, ko se je tožnik po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja zaradi zmanjševanja škode zaposlil pri drugem delodajalcu. Kljub navedenemu pa je pritožbeno zavzemanje za sodno razvezo neuspešno. Subjektivni razlog, s katerim je druga toženka utemeljevala ta predlog, se je nanašal na to, da ji je tožnik neutemeljeno očital zlorabo institutov delovnega prava, vendar obstoj prav takšne zlorabe prvostopenjski razlogi potrjujejo. Kot objektivni razlog pa je toženka navedla zgolj, da potreba po delu tožnika ne obstaja, pri čemer ni podala nobenega dokaznega predloga za to trditev, niti ni prerekala nadaljnje tožnikove trditve, da toženka delavce na delovnem mestu VTV še vedno potrebuje. Takšnemu, zgolj posplošenemu uveljavljanju predloga za sodno razvezo, zato v nobenem primeru ni mogoče ugoditi.

17. Neutemeljene so tudi vse navedbe, s katerimi pritožba izpodbija odločitev o višini tožbenega zahtevka. S sklicevanjem na judikate pritožbenega sodišča (Pdp 190/2022, Pdp 194/2022, Pdp 197/2022, Pdp 808/2022, Pdp 809/2022, Pdp 813/2022, Pdp 814/2022) pritožba navaja, da povprečna bruto plača ni primerno izhodišče odločitve; meni, da bi bil tožnik lahko upravičen kvečjemu do osnovne bruto plače konkretnega delovnega mesta in dodatka za RDV (rast dodane vrednosti). Pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno, saj se je v nadaljevanju izoblikovala sodna praksa, ki je izračun plač v podobnih sporih (v katerih je bila toženka opredeljena za dejansko delodajalko) oprla na povprečno plačo (primerljivih) delavcev (glej Pdp 158/2023, Pdp 263/2024 idr.).

18. Pritožba napačno navaja, da tožnik ni podal ustreznih trditev in dokazov, zaradi česar naj bi bil tožbeni zahtevek po višini nesubstanciran. Tožnik se je v trditvah skliceval na povprečno plačo delavca na delovnem mestu VTV, katero je po višini opredelil, opisal je pogoje dela (izmensko delo, čakanje na klic na delo, podaljševanje delovnega časa oziroma nadurno delo ...) in zahteval, naj toženka za vtoževano obdobje predloži mesečne podatke o povprečni plači VTV, njegov evidenčni karton (iz katerega bo razvidno točno število opravljenih delovnih ur po dnevih, tednih, mesecih) in podjetniško kolektivno pogodbo (iz katere izhajajo vsi pripadajoči dodatki in tarifna priloga), nato pa naj ob upoštevanju vseh teh postavk in pravnih podlag za tožnika izdela obračun pripadajoče plače. Tožnik je torej podal ključne trditve in dokazne predloge za odločitev o tožbenem zahtevku po višini, zato pritožba neutemeljeno očita kršitev 7. in 212. člena ZPP.

19. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da bi tožnik moral navesti vse elemente odškodninske odgovornosti. V podobnih sporih je bilo že sprejeto stališče, da odgovornost toženke v primeru ugotovljene zlorabe poslovnega modela IPS (in v tem sporu tudi agencijskega dela) ni le subsidiarna in tudi ne le klasična odškodninska, temveč je odgovorna delavcu za plačilo (razlik) plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. V ta okvir spada tudi v tem sporu prisojena reparacija.

20. Višini prisojene glavnice pritožba neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem, da tožnik ni dokazal, da bi se štel za povprečnega delavca, če bi bil dejansko pri njej v delovnem razmerju. Toženka ni navedla nobenih dejstev, ki bi utemeljevala sklep, da tožnik ni niti "povprečni" delavec. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da tožnik ni navedel podatkov o konkretnem delu, ki ga je opravljal, saj je trdil in dokazal, da je opravljal delo VTV.

21. Zmotna je pritožbena navedba, da prvostopenjske sodbe v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust, poslovne uspešnosti in trinajste plače, ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe jasno navedlo pravno in dejansko podlago za priznanje navedenih prejemkov. Pojasnilo je, da je pri ugotavljanju prikrajšanja tožnika izhajalo iz prejemkov, do katerih bi bil tožnik upravičen kot delavec toženke na primerljivem delovnem mestu, pri čemer je upoštevalo podatke toženke o povprečnih prejemkih delavcev na delovnem mestu voznika tovornih vozil oziroma primerljivem delovnem mestu, kolektivno pogodbo ter interne akte in sporazume toženke. Obenem je navedlo, katere vrste prejemkov povprečje vključuje in katerih ne, ter posebej pojasnilo, da regres, poslovna uspešnost, trinajsta plača in božičnica niso bili zajeti v izračunu povprečne mesečne plače, zato jih je obravnavalo ločeno. Iz sodbe jasno izhaja tudi način izračuna posameznih terjatev, saj je sodišče navedlo, katere zneske je priznalo, katere zavrnilo ter na podlagi katerih listin in podatkov je to storilo. Toženka niti ni oporekala, da te pravice njenim delavcem ne pripadajo (regres za letni dopust je nenazadnje zakonska pravica). Sodišče prve stopnje je zato v okviru pravic iz delovnega razmerja, ki jih je priznalo tožniku pri toženki utemeljeno priznalo tudi regres, poslovno uspešnost in trinajsto plačo.

22. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo podatke o povprečni plači na ustreznem - primerljivem delovnem mestu pri toženki in na podlagi listin v spisu (podatki FURS) pravilno upoštevalo prejete zneske tožnika pri drugih delodajalcih. Sodišče je pri izračunu za čas, ko pri toženki delovno mesto "VTV" ni bilo sistemizirano, upoštevalo primerljivo delovno mesto KV LTD viličarist in sledilo izračunu toženke - razen v delu, ko je nadomestilo plače za čas po prenehanju delovnega razmerja utemeljeno izračunalo na podlagi povprečja po 137. členu ZDR-1. Toženka ne izkaže, da bi bili izračuni sodišča zaradi zatrjevanih manjkajočih podatkov ali drugih razlogov napačni. Njene navedbe v tem delu so pavšalne in zato neupoštevne. Pritožba neutemeljeno izpostavlja zneske za februar 2024, maj 2024 in junij 2024. Pri teh zneskih gre za nadomestilo plače, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo povprečje po 137. členu ZDR-1. Pravilna je tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih. Sodišče prve stopnje je upoštevalo zapadlost posameznih terjatev, zastaranje obresti in dneve izplačil posameznih prejemkov pri toženki.

23. Pritožba le posplošeno očita, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo o plačilu razlik v plačah in drugih denarnih zahtevkih poseglo v ustavni pravici toženke iz 22. in 25. člena URS. Tudi sicer pritožbeno sodišče ne ugotavlja okoliščin, ki bi ta očitek utemeljevale.

24. Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka. Predmetni spor je po svoji vsebini spor o obstoju delovnega razmerja, saj je tožnik zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženki, reintegracijo ter priznanje pravic iz delovnega razmerja, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo peti odstavek 41. člena ZDSS-1, po katerem delodajalec v teh sporih krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Denarni zahtevki neposredno izvirajo iz ugotovitve obstoja delovnega razmerja med pravdnima strankama. To velja ne le za zahtevke po 18. 12. 2020, temveč tudi za denarne zahtevke za obdobje od 24. 5. 2016 do 17. 12. 2020, saj temeljijo na ugotovitvi, da je bila toženka tudi v tem obdobju dejanski delodajalec tožnika in zato odgovorna za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja. Reparacijski zahtevki za plačilo razlik v plači, regresih, poslovni uspešnosti, trinajsti plači in drugih prejemkih so neločljivo povezani z vprašanjem obstoja delovnega razmerja, zato se stroški za ta del zahtevka ne priznavajo ločeno. Pritožbene navedbe tako ne utemeljujejo spremembe stroškovne odločitve.

25. Ker niso podani niti v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

26. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Podlago za navedeno odločitev pa predstavlja tudi peti odstavek 41. člena ZDSS-1.

-------------------------------
¹ Prim. VIII Ips 9/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 13/2022 idr.
² L. Ude, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem 3. knjiga, str. 2023.
³ Prim. VIII Ips 8/2022, VIII Ips 9/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 19/2022 idr.
⁴ Prim. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) s komentarjem / [avtorji Sara Bagari ... et. al.], 3. posodobljena in dopolnjena izd., 1. natis, Ljubljana, Lexpera, GV Založba, 2024, str. 408.
⁵ Npr. sodba in sklep VSRS VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022, sodbe in sklepi VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 18/2022, vse z dne 20. 12. 2022).
⁶ Prim. SEU, C-681/18.
⁷ Prim. VDSS opr. št. Pdp 128/2026, Pdp 69/2026, Pdp 413/2025, Pdp 401/2025.
⁸ Ista pravna oseba kot v tem sporu.