VSCE Sodba II Kp 45023/2018

1. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Obtožencu je za to kaznivo dejanje določilo kazen eno leto zapora, nato pa mu je po prvem odstavku 55. člena KZ-1 ter ob upoštevanju določene kazni štiri mesece zapora s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi VI K 27964/2017 izreklo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora, v katero je vštelo v celoti prestano kazen po sodbi v zadevi VI K 27964/2017. Sledeč drugemu odstavku 60. člena KZ-1 ni preklicalo pogojne obsodbe, ki je bila obtožencu izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni v zadevi I K 64258/2025. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo skupaj 26 rastlin konoplje, 324 olistanih vejic z vršički konoplje in skupno 1.196,70 g posušenih delcev prepovedane droge konoplje, na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 pa mu je odvzelo zaseženo digitalno tehtnico, srp ter PVC palico. O stroških tega kazenskega postopka je odločilo na podlagi določb četrtega odstavka 95. člena, prvega odstavka 94. člena in prvega odstavka 97. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2. Zoper sodbo se je pritožila zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da obtoženca oprosti obtožbe, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prerez procesne kronologije razkriva, da je ZPKZ Maribor zaradi pomanjkanja kadra odrekel realizacijo odredbe za privedbo obtoženca že na glavno obravnavo 18. 9. 2025 (list. št. 275). Ta narok je bil naknadno sicer preklican, je pa ZPKZ Maribor ponovno sporočil (list. št. 320), da zaradi pomanjkanja kadra ne morejo izvesti niti privedbe obtoženca na glavno obravnavo 27. 10. 2025. Sodišče prve stopnje je zato sklenilo (list. št. 325), da se bo narok 27. 10. 2025 na podlagi 2. točke prvega odstavka 304.a člena ZKP opravil prek videokonferenčne povezave z ZPKZ Maribor, oddelek Murska Sobota, kjer se je bil nahajal obtoženec, kljub temu, da slednji in njegova zagovornica z izvedbo naroka prek videokonference nista soglašala. Prvo sodišče je obrazložilo (zapisnik o glavni obravnavi 27. 10. 2025 ter tč. 9 in 10 izpodbijane sodbe), da je zaradi uresničitve pravice do sojenja v razumnem roku zagotovilo prednost tej pravici pred pravico do obtoženčevega "neposrednega" sodelovanja na glavni obravnavi v luči njegove fizične prisotnosti v razpravni dvorani. Utemeljilo je, da bi večkratno odpovedovanje (prelaganje) narokov zaradi kadrovske stiske v zavodih za prestajanje kazni zapora lahko vodilo v nerazumno podaljševanje predmetnega postopka, kar je sodišče dolžno odvrniti ter naroke v zadevi izvajati strnjeno in kontinuirano.

5. ZKP v 2. točki prvega odstavka 304.a člena omogoča, da se glavna obravnava lahko opravi tudi prek videokonference (tj. brez soglasja strank), če je glede na okoliščine zadeve to potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Sledeč praksi Vrhovnega sodišča¹ je nezmožnost privedbe obtoženca na sodišče s strani pravosodnih policistov (zaradi kadrovskih manjkov) dopusten razlog za izvedbo videokonference brez soglasja strank, enako pa velja tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je že judiciralo, da je lahko zahteva po pospešitvi postopkov in po zmanjševanju zaostankov zaradi prevozov pripornikov dopusten razlog za izvedbo videokonference, ki na načelni ravni ne nasprotuje zahtevam poštenega sojenja iz 6. člena EKČP.² Zato okoliščina, da sta obtoženec in njegova zagovornica nasprotovala izvedbi naroka 27. 10. 2025 prek videokonference, ni odločilna. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je po dveh sporočilih ZPKZ Maribor, da odredba za privedbo ne bo izvršena, utemeljeno sprejelo sklep, da se bo glavna obravnava izvedla videokonferenčno, s čimer se je zasledovala uresničitev pravice do sojenja v razumnem roku. Na ta način ni bilo prekršeno niti načelo domneve nedolžnosti, dejstvo, da je obtoženec zaslišanji priče B.B. in izvedenca ter branje v zapisniku o glavni obravnavi nizanih listin spremljal prek videokonference, pa po ustaljeni sodni praksi prav tako ne pomeni odstopa od načela neposrednega izvajanja dokazov. Pritožnica poudarja, da obtoženčeva prisotnost v razpravni dvorani zajema "neposredno spremljanje" izvajanja dokazov, možnost takojšnjega posveta z zagovornikom, opazovanje vedenja prič in drugih udeležencev postopka ter lastno neverbalno komunikacijo s sodiščem. To teoretično izvajanje pa ne vodi k sklepu, da je prišlo do kršitev, ki jih prepoznava zagovornica, vključno s kršitvijo pravice do učinkovite obrambe, saj iz zapisnika glavne obravnave z dne 27. 10. 2025 ne izhaja, da bi obtoženec in zagovornica želela posvet, vendar jima ga sodišče ne bi omogočilo. Iz zapisnika pa je razvidno, da je obtoženec po videokonferenci spremljal izvajanje dokazov, za pričo in izvedenca kljub pozivom ni imel nobenih vprašanj (je pa vprašanja zastavljala njegova zagovornica), obenem pa obramba ni imela drugih procesnih predlogov ali pripomb. Tako se izkaže, da so bile podane objektivne okoliščine za zakonito in scela utemeljeno uporabo 2. točke prvega odstavka 304.a člena ZKP.

6. Obtoženec je bil spoznan za krivega, da je v opredeljenih krajevnih in časovnih okoliščinah neupravičeno proizvajal (26 rastlin konoplje) ter zaradi prodaje in dajanja v promet hranil (324 olistanih rastlinskih vejic z vršički ter 1.196,70 g posušenih delcev) prepovedano drogo konopljo. S svojim ravnanjem je izpolnil dva zakonska znaka kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, torej neupravičeno proizvodnjo in hrambo (z namenom prodaje ali dajanja v promet) prepovedane droge. V obravnavani zadevi se obtožencu, kot nakazuje pritožnica, ne očita (izvedbena) prodaja prepovedane droge, temveč poleg proizvodnje še hramba konoplje z namenom prodaje (in dajanja v promet). Sodišče prve stopnje je zlasti v tč. 25 - 31 izpodbijane sodbe prepričljivo in razumno obrazložilo, zakaj je ovržen obtoženčev zagovor, da je imel drogo, najdeno ob hišni preiskavi 27. 9. 2018, zgolj za svojo lastno uporabo oziroma kvečjemu za souporabo s tedanjo partnerico C. C. Dokazna ocena prvega sodišča je življenjska in logična ter utemeljena na stopnji onstran vsakega razumnega dvoma (drugi odstavek 3. člena ZKP), relevantno dejansko stanje v zadevi pa je bilo dognano tako popolno kot pravilno. Kaj želi pritožnica sporočiti s tezo, da je za razjasnitev dejanskega stanja "ključno zaslišanje ilegalnih prebežnikov" (tretji odstavek, str. 3 pritožbe), seveda ni jasno, očitno pa gre za pomoto pri "lepljenju" besedila iz pritožbe v neki drugi zadevi.

7. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se v izogib ponovitvi pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, da je količina prepovedane droge konoplje, ki je po dokazni presoji (pritožbeno neproblematizirani) pripadala izključno obtožencu, znatno presegala potrebe za lastno uporabo, pri čemer je prvo sodišče v korist obtoženca izhajalo iz predpostavke, da je drogo užival tako sam (z razvito visoko toleranco do konoplje) kakor tudi C. C. (kot rekreativna uživalka). Ob sprejemanju pojasnil izvedenca Č. Č., ki jih pritožba ne izpodbija, da lahko uživalec z visoko razvito toleranco dnevno zaužije do 5 gramov konoplje, "rekreativni" uživalec pa do 2 grama, je sodišče, ko je ustrezno sledilo ugotovitvam izvedenca, natančno obrazložilo, da bi 598 gramov materiala, primernega za kajenje (vršički ter zmes vršičkov in listov), zadoščalo za skoraj tri mesece, iz 478 gramov listov konoplje bi bilo moč pripraviti konopljino maslo, ki bi zadoščalo za več mesecev, material iz 26 rastlin in 324 olistanih vejic z vršički (skupaj 5.779 gramov droge) pa bi zadoščal za skoraj tri leta vsakodnevnega ter neprekinjenega uživanja po 7 gramov. Tako je evidentno, da je obtoženec prepovedano drogo, primerno za uživanje, deloma proizvajal (sajenje, oskrbovanje in gojenje 26 rastlin), deloma pa hranil z namenom nadaljnje prodaje oziroma dajanja v promet. B. B. je zaslišan kot priča izpovedal, da je konopljo, ki jo je kadil pri obtožencu, bodisi od obtoženca kupil bodisi mu je konopljo podaril (list. št. 326), kar ustreza bodisi prodaji bodisi dajanju v promet. Dokazno oceno je sodišče prve stopnje utrdilo še z ugotovitvijo, da je bila ob hišni preiskavi najdena zelo majhna precizna tehtnica (nepoznana lastnici hiše C. C.), namenjena izredno natančnemu tehtanju posameznih odmerkov droge, najdena pa sta bila tudi dva manjša paketa z drogo konopljo, ki je obtoženec gotovo ne bi pakiral, če bi drogo z C. C. uživala le sama.

8. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine je po presoji pritožbenega sodišča prvo sodišče dovolj zanesljivo zaključilo, da je obtoženec prepovedano drogo hranil z obarvanim naklepom (namenom) nadaljnje prodaje oziroma dajanja v promet. V tej smeri ni treba izvajati "neposrednih dokazov", iz katerih bi izhajalo, da je obtoženec konopljo dejansko prodajal, saj so dognana dejstva enormnih količin droge, posedovanja precizne tehtnice in pakiranja v paketke dovolj obremenilna, da omogočajo pritrditev izreku napadene sodbe na ravni dokaznega standarda za obsodbo. Takega sklepa ne omajejo pritožbena izvajanja, da ni bila najdena npr. komunikacija s kupci, evidenca prodaje, večje količine gotovine ali drugi indični elementi, saj je dokazna ocena sodišča prve stopnje kljub temu prepričljiva, ni pa res, kot zatrjuje pritožba, da ni bila najdena tehtnica ali embalaža za nadaljnjo distribucijo droge (manjša paketa). Tako v pritožbenem postopku ne bo mogoče uspeti s ponovitvijo (ovrženega) zagovora, da je obtoženec konopljo uporabljal za lastne potrebe.

9. Ker ob dokaznem stanju stvari ni bila podana spoznavna stiska, ki bi narekovala uporabo pravila in dubio pro reo, v sodbeno ugotavljanje odločilnih dejstev ni nobenega resnega ali razumnega dvoma. Prav tako ni podana kršitev kazenskega zakona. Pritožba je v tem delu celo v konceptualnem nasprotju, saj ni mogoče hkrati zatrjevati razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, medtem ko pa je kršitev kazenskega zakona mogoče uveljavljati le, če je bilo pred tem dejansko stanje pravilno ter popolno dognano.

10. Odločbo o kazenskih sankcijah je pritožbeno sodišče preizkusilo na podlagi 386. člena ZKP (tč. 33 - 36 izpodbijane sodbe). Pri izbiri in odmeri določene ter enotne kazni zapora sodišče prve stopnje ni prezrlo niti ni napačno ovrednotilo nobene od upoštevnih okoliščin v tem oziru, zato za spremembo odločbe v korist obtoženca ni nobenega temelja. Zakoniti sta tudi odločbi, sprejeti na podlagi prvega odstavka 55. člena in drugega odstavka 60. člena KZ-1, ter odločbi o varnostnem ukrepu na podlagi petega odstavka 186. člena in prvega odstavka 73. člena KZ-1.

11. Glede na navedeno in ob izostanku kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP). Kljub pritožbenemu neuspehu je iz razlogov, nanizanih že v tč. 40 napadene sodbe, višje sodišče obtoženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

-------------------------------
¹ Npr. sklep VS RS I Kr 88803/2024 z dne 1. 10. 2025 (tč. 6 obrazložitve) ter sodbi I Ips 38811/2020 z dne 20. 6. 2024 (tč. 18 - 20) in I Ips 39275/2022 z dne 27. 7. 2023 (tč. 11).
² Sodbi ESČP v zadevah Yevdokimov in drugi proti Rusiji z dne 16. 2. 2016 (tč. 43 razlogov) ter Marcello Viola proti Italiji z dne 5. 10. 2006 (tč. 70).