60. člen KZ-1

V izreku sodbe sodišča prve stopnje, kljub tedaj obstoječi očitni zakonski možnosti preklica omenjene pogojne obsodbe v skladu z določbo člena 60 KZ-1 ter prvim odstavkom člena 62 KZ-1, sodišče o prej pravnomočni pogojni obsodbi ni odločilo, na kar upravičeno opozarja pritožnik, ter s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP v obliki nasprotja med izrekom in razlogi sodbe. Sodišče prve stopnje se v izreku svoje sodbe nepravilno ni opredelilo do pravnomočnih pogojnih obsodb kljub temu, da je bilo z njimi seznanjeno in jih je vsaj deloma uporabilo tudi v obrazložitvi pri utemeljevanju izrečene zaporne kazni.

Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožnikom, da gre v obravnavani zadevi glede na obtožbeni očitek, da si je obtožena pridobila protipravno premoženjsko korist v vrednosti 260,00 EUR, upoštevajoč določbo 99. člena KZ-1, za t.i. majhno tatvino po drugem odstavku 204. člena KZ-1 in da je podano kaznivo dejanje velike tatvine na predrzen način le, če bi se obtoženi očitala protipravna pridobitev premoženjske koristi, ki bi presegala 500,00 EUR. Privilegirana oblika kaznivega dejanja tatvine oziroma t.i. majhna tatvina je podana samo, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja: 1. da je vrednost ukradene stvari majhna (objektivni pogoj) in 2. da si je storilec hotel prilastiti stvar majhne vrednosti (subjektivni pogoj). Za premoženjsko korist, škodo ali vrednost se šteje znesek med storitvijo kaznivega dejanja, ki pri majhni ne presega 500 EUR (1. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1). Če eden od navedenih pogojev ni izpolnjen, je podano temeljno kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 oziroma kolikor so podane konkretne okoliščine, iz katerih izhaja, da običajna tatvina, ki je sicer že sama po sebi predrzna, izrazito odstopa od ostalih kaznivih dejanja, je p

Ob takšnih razlogih, ki jih sodišče druge stopnje sprejema, in ugotovitvi, da ravnanje obdolženca ni bilo usmerjeno zoper delavca kot osebo, temveč zoper njegove pravice, ki mu pripadajo skladno s predpisi, se je strinjati z zagovornico, da na podlagi dejstva različnih gospodarskih družb in različnih oškodovancev ni mogoče ustvarjati samostojnega kaznivega dejanja za vsako od gospodarskih družb, ampak je mogoče govoriti le o enem kolektivnem kaznivem dejanju. Pri tem je potrebno upoštevati, da je novela KZ-1E izrecno določila, da gre za eno kaznivo dejanje, če je z izvršitvenim ravnanjem prikrajšan za pravico en sam delavec (ali mu je pravica omejena), kot tudi v primeru, če je oškodovanih delavcev več. To dejstvo je pravno pomembno glede presoje že razsojene stvari in prepovedi ponovnega sojenja v isti stvari.

Odločitev, da ne prekliče pogojne obsodbe za prej storjeno kaznivo dejanje, lahko sodišče na podlagi drugega odstavka 60. člena KZ-1 sprejme le, dokler še teče preizkusna doba po pogojni obsodbi za prej storjeno kaznivo dejanje.

Iz datuma izdaje obsodilne sodbe, s katero je bila obdolžencu v drugem postopku izrečena pogojna obsodba, je razvidno, da je obdolženec obravnavano kaznivo dejanje storil, preden je bil pogojno obsojen. Za preklic pogojne obsodbe so v času odločanja sodišč prve in druge stopnje obstajali vsi pogoji, določeni v prvem odstavku 60. in 62. člena KZ-1, ker preizkusna doba po pogojni obsodbi še ni potekla.

Če sodišče odloči, da pogojne obsodbe ne bo preklicalo, lahko takšno odločitev sprejme le v času, ko še teče preizkusna doba za prej storjeno kaznivo dejanje.

Obtoženec je predmetno kaznivo dejanje storil 6. 6. 2013, torej še preden je bil pogojno obsojen z zgoraj citirano sodbo Okrajnega sodišča v Celju. V skladu z zgoraj citiranimi določbami KZ-1 se torej sme pogojna obsodba zaradi prej storjenega kaznivega dejanja preklicati samo tekom trajanja preizkusne dobe. To pa pomeni, da je le tekom preizkusne dobe dopustno pravnomočno odločiti tudi o tem, da se pogojna obsodba ne prekliče in se v prejšnji pogojni obsodbi določena kazen upošteva pri odmeri enotno določene kazni v novi pogojni obsodbi.

Pogojna obsodba se sme preklicati le v preizkusni dobi (splošno pravilo), v roku enega leta po poteku preizkusne dobe pa le, če stori pogojno obsojeni v tem času kaznivo dejanje, zaradi katerega je treba pogojno obsodbo preklicati, vendar se to ugotovi s sodbo šele po preteku preizkusne dobe (prvi odstavek 62. člena KZ-1). Sodba, s katero sodišče prekliče pogojno obsodbo, mora v roku iz prvega odstavka 62. člena KZ-1 postati pravnomočna.

Obtoženec je krivdo za očitano kaznivo dejanje priznal. Za ta primer je državni tožilec predlagal izrek pogojne obsodbe, predlagal je tudi kazen, ki naj mu jo sodišče določi v tem okviru in trajanje preizkusne dobe. Obravnavano kaznivo dejanje je obtoženec storil tekom preizkusne dobe in preden je bil obsojen po dveh drugih sodbah, s katerima mu je bila vsakič izrečena pogojna obsodba. Ob sojenju za novo kaznivo dejanje mora sodišče vedno odločati o že prej izrečeni pogojni obsodbi. Določbe o obligatornem ali fakultativnem preklicu pogojne obsodbe je sodišče dolžno upoštevati. Za svojo odločitev mora navesti razloge.

Zakonsko določen prekluziven rok za odločanje o preklicu pogojne obsodbe zaradi prej storjenega kaznivega dejanja iz prvega odstavka 62. člena KZ-1 hkrati nujno določa tudi rok, v katerem je mogoče odločiti o nepreklicu pogojne obsodbe. Ker se sme po določbi prvega odstavka 62. člena KZ-1 pogojna obsodba zaradi prej storjenega kaznivega dejanja preklicati samo v prekluzivni dobi, pri čemer mora po ustaljeni sodni praksi sodba sodišča prve stopnje o preklicu pogojne obsodbe v tem roku postati tudi pravnomočna, logična razlaga zakonskih določb narekuje sklep, da je v enakem roku potrebno (pravnomočno) odločiti tudi o nepreklicu pogojne obsodbe.

V skladu z določbo prvega odstavka 60. člena KZ-1 sodišče prekliče pogojno obsodbo, če po njenem izreku ugotovi, da je obsojenec storil kaznivo dejanje, preden je bil pogojno obsojen, in če sodi, da ne bi bilo podlage za pogojno obsodbo, če bi se vedelo za to dejanje. V konkretnem primeru je trditev obsojenčeve zagovornice, da kaznivo dejanje, ki je predmet izpodbijane sodbe ni bilo storjeno preden je bil obsojenec pogojno obsojen, neutemeljena. Iz opisa kaznivega dejanja velike tatvine izhaja, da je obsojenec kaznivo dejanje storil v času od 22.00 ure dne 12. 4. 2012 do 07.00 ure dne 13. 4. 2012. Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 51622/2013, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 300. člena KZ-1 in s katero je bila obsojencu izrečena pogojna obsodba, ki jo je višje sodišče v tem postopku preklicalo, je bila izdana dne 13. 2. 2014. Že iz datuma izdaje obsodilne sodbe v zadevi V K 51622/2013 je razvidno, da je obsojenec obravnavano kaznivo dejanje storil, preden je bil pogojno obsojen. Za preklic pogojne obsodbe so zato obstajali vsi pogoji, določeni v prvem odstavku 60. člena KZ-1, ki jih je pritožbeno sodišče podrobno obr

Obdolženec se na vabilo na glavno obravnavo dne 26.9.2016 brez navedbe opravičenega razloga ni odzval. S tem se je obdolženec možnosti, da preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost zagovora soobdolženega N. B. oziroma, da je navzoč pri izvedbi tega dokaza, sam odrekel. Če storilec predhodnega (premoženjskega) kaznivega dejanja po storitvi kaznivega dejanja izpolni zakonske znake prikrivanja, bo zaradi razmerja navideznega realnega steka (naknadno nekaznivo ravnanje) storil le predhodno kaznivo dejanje.

Sodišče prve stopnje v odločbi o pogojni obsodbi ni uporabilo četrtega odstavka 59. člena KZ-1 in drugega odstavka 60. člena KZ-1. S tem je v škodo obdolženke prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu in napravilo kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena KZ-1. Ker se sodišče prve stopnje ni odločilo za preklic pogojne obsodbe in je obdolženki izreklo novo pogojno obsodbo, bi ji moralo za prej storjeno in obravnavano kaznivo dejanje določiti enotno kazen po 53. členu KZ-1 ter določiti novo preizkusno dobo (četrti odstavek 59. člena KZ-1).

Sodišče je pri izreku enotne pogojne kazni upoštevalo kot določeno tudi kazen, ki je bila z združitvijo že povzeta v drugo sodbo.

Prepoved prekoračitve iz navedene zakonske določbe (šesti odstavek 285.č člena ZKP) se nanaša samo na kazensko sankcijo, predlagano za kaznivo dejanje, ki je bilo priznano, medtem ko so vsa ostala ali nadaljnja ravnanja sodišča v zvezi s to sankcijo odvisna od zakonskih pogojev, ki morajo biti predhodno izpolnjeni.