VSRS Sodba I Ips 72419/2021

1. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

2. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo V K 72419/2021 z dne 7. 3. 2025 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo kazen eno leto in dva meseca zapora. Obsojenca je z izjemo stroškov vročitve oprostilo dolžnosti vrnitve in plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), oškodovanca pa po drugem odstavku 105. člena ZKP z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 72419/2021 z dne 8. 10. 2025 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno, prvostopenjsko sodbo potrdilo ter obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP in s predlogom, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti očitkov iz obtožbe.

3. Vrhovni državni tožilec Boštjan Jeglič je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal njeno zavrnitev. V zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznih predlogov za pridobitev uradnih podatkov v zvezi z obsojenčevo zaposlitvijo v Švici in za zaslišanje priče B. B. vrhovni državni tožilec ocenjuje, da vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti konkretizirano ne izpodbija utemeljitve sodišč prve in druge stopnje, da izvedba navedenih dokazov ni potrebna ter na ravni verjetnosti ne izkaže odločilnosti teh dokazov. Glede uveljavljenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve prvega odstavka 383. člena ZKP pa meni, da kršitve niso podane ter da je zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu vložena tudi iz razloga, zaradi katerega je ni mogoče vložiti. Po njegovi oceni so neutemeljene še vložnikove navedbe glede izbire izrečene kazni.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena obsojenec in vložnik. Obsojenec se o odgovoru ni izjavil, vložnik v izjavi vztraja pri predlogu v zahtevi.

1. Bistvo vložnikovih očitkov v zahtevi se nanaša na zavrnitev dokaznih predlogov za opravo uradnih poizvedb v zvezi z obsojenčevo zaposlitvijo v Švici in za zaslišanje priče B. B., s čimer uveljavlja drugo kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, za katero trdi, da je vplivala na zakonitost sodbe.

2. Glede tega je pomembno, da je vložnik na predobravnavnem naroku predlagal, da se obrambi omogoči zadosten rok za pridobitev naslovov oziroma priimkov prič po imenu C. in D., kot oseb iz podjetja, preko katerega je obsojenec v avgustu 2021 opravljal delo v Švici. To naj bi po predlogu dokazovalo, da obsojenec v času dogodka ni bil v Mariboru, kar je ključno za ugotavljanje, ali je bil on tisti, ki je poškodoval oškodovanca. Še zlasti, ker je bil obsojenec ovaden teden dni po domnevnem dogodku. Obsojenec je v svojem zagovoru na glavni obravnavi dne 4. 10. 2024 povedal, da se mu zdi, da je bil v očitanem času na poskusnem delu v Švici in da sta bila njegova šefa C. in D., katerih priimkov ne ve, ter, da ima v zvezi s tem doma dokumentacijo, ki jo bo v roku petnajst dni poslal sodišču. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo,¹ da obsojenec do konca glavne obravnave ni dostavil listin v zvezi z njegovo zaposlitvijo v Švici, za kar se je sam zavezal. Navedeno je po presoji tega sodišča potrjevalo, da obsojenec v obravnavanem času sploh ni bil v tujini, sicer pa Švica krajevno ni toliko oddaljena, da v vmesenem obdobju ne bi mogel priti v Slovenijo. Povzetim razlogom za zavrnitev dokaznega predloga je v postopku s pritožbo obrazloženo pritrdilo sodišče druge stopnje.² Presodilo je, da zgolj sklicevanje obsojenca na alibi, brez predložitve dokazov za njegovo verodostojnost, ne zavezuje sodišča prve stopnje, da zaradi ugotavljanja kraja, v katerem se je obsojenec nahajal v času izvršitve kaznivega dejanja preverja in izvaja dokaze, ki jih ta kljub zavezi ni predložil.

3. Dokazni predlog za zaslišanje priče B. B. je bil obrazložen z navedbo, da se bo priča, katere kontaktne podatke bo obramba priskrbela v roku petnajstih dni, izjavila o tem, ali sta se z obsojencem v obravnavanem času nahajala na delu v Švici, kamor ga je peljal imenovani B. B., pri katerem je obsojenec tudi stanoval in se nato v oktobru ali novembru 2021 vrnil v Slovenijo. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo,³ da je upoštevaje razloge, s katerimi je bil zavrnjen predhodni dokazni predlog (po pridobitvi listin o zaposlitvi obsojenca v letu 2021 v Švici), ta dokazni predlog nerelevanten. V razlogih za zavrnitev dokaznega predloga je sodišče prve stopnje upoštevalo še (precejšnjo) časovno odmaknjenost storitve očitanega kaznivega dejanja. Obrazložilo je, da obstaja majhna verjetnost, da bi štiri leta po dogodku predlagana priča lahko spomnila, da je prav kritičnega dne peljala obsojenca v tujino. Navedeno pa - ob odsotnosti kakršnegakoli dokaza in glede na vse opisane okoliščine - pod vprašaj postavlja tudi verodostojnost te priče. Razlogom prvostopenjskega sodišča je v pritožbenem postopku obrazloženo pritrdilo sodišče druge stopnje.⁴ Presodilo je, da je - ob obsojenčevem zatrjevanju o takratnem delu v tujini ter hkratni odsotnosti obsojenčevega pojasnila v zvezi s krajem, delodajalcem in drugimi konkretnimi okoliščinami - obsojenčevo sklicevanje na alibi povsem brez podlage in zato obramba tudi neutemeljeno pričakuje, da bo te okoliščine samoiniciativno ugotavljalo sodišče.

4. Za presojo očitkov kršitve pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov so v (ustavno)sodni praksi že izoblikovana ustaljena merila. In sicer (i) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, pri čemer (ii) ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki, (iii) mora pa predlagani dokaz biti materialnopravno relevanten, kar (iv) morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, ter (v) se v dvomu za vsak dokazni predlog obrambe šteje, da je v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti⁵. Za ugoditev dokaznemu predlogu ga obramba mora obrazložiti. Bremenu obrazložitve zadosti⁶, če zatrjuje (i) pravno relevantno dejstvo, katerega (ne)obstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, (ii) dokazno sredstvo, s katerim se dokazuje (ne)obstoj zatrjevanega dejstva, in (iii) če z navedbo okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o (ne)obstoju pravno relevantnega dejstva ter da bo dokaz v korist obdolženca. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če: (i) je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, (ii) je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, (iii) je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo, (iv) obramba ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu ter obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.

5. Sodišče torej ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, temveč sme dokazni predlog katerekoli od strank iz upravičenih razlogov tudi zavrniti. Dolžnost sodišča pri tem je, da dokazni predlog pretehta in svojo oceno o vrednosti dokazovanja s predlaganim dokazom argumentirano opre na spoznavno vrednost do tedaj izvedenih dokazov, ki se nanašajo na dokazovanje ali izključitev istega pravno relevantnega dejstva, na katerega se nanaša tudi predlagani dokaz.⁷ V zvezi s predlaganimi dokazi sodišče torej predvideva, na kakšen način se bo dejansko stanje ugotavljalo, in glede na to, brez vnaprejšnje dokazne ocene presodi dokazno vrednost predlaganih dokazov.⁸ Če se z dokaznim predlogom ne strinja, mora v naslednjem koraku po petem odstavku 299. člena ZKP zavrnitev predlaganega dokazovanja razglasiti in na kratko obrazložiti, v sodbi pa po sedmem odstavku 364. člena ZKP podati (vsebinske) razloge o tem, zakaj dokaznemu predlogu ali predlogom ni ugodilo. Vložnik bo tako z zahtevo za varstvo zakonitosti uspel le, če sodišča pri odločanju o dokaznih predlogih ne bodo spoštovala povzetih meril v obeh korakih.⁹

6. V obravnavanem primeru obrazložitev dokaznih predlogov za pridobitev uradnih podatkov v zvezi z obsojenčevo zaposlitvijo v Švici in za zaslišanje B. B. ni vsebovala nobenih oprijemljivih okoliščin, po katerih bi bilo mogoče ugotoviti, v katerem kraju in pri katerem delodajalcu v Švici je bil obsojenec zaposlen v avgustu 2021, niti nista bila navedena prebivališče oziroma zaposlitev B. B.. Ker je takšna obrazložitev dokaznih predlogov nespecificirana, obramba njenemu dokaznemu bremenu ni zadostila. Del dokaznega predloga ni samo navedba dejstev, ki naj bodo s predlaganim dokazom ugotovljena, pač pa tudi dokazi s podatki, ki sodišču omogočajo identifikacijo, kontakt, pridobitev ali zagotovitev navzočnosti ter nazadnje še izvedbo predlaganega dokaza. Če teh podatkov dokazni predlog ne vsebuje, niti jih ni mogoče kako drugače ugotoviti, nastopi položaj, ko je predlagani dokaz dejansko neizvedljiv. Prav to pa je bila posledica neizpolnjenih zavez po pridobitvi dokumentacije v zvezi z obsojenčevo zaposlitvijo v Švici in po posredovanju kontaktnih podatkov za B. B., ki jih sodišče prve stopnje ob odsotnosti kakršnihkoli drugih podatkov o predlaganih dokazih, po pravilni presoji sodišča druge stopnje z lastno dejavnostjo ni bilo dolžno nadomestiti.

7. Glede na ugotovljeno vložnik neutemeljeno pričakuje, da bo zaradi preveritve obsojenčevih navedb, da se mu dozdeva, da je bil septembra 2020 na poskusnem delu pri D. in C. v Švici, za kar je sam obsojenec zatrjeval, da ima ustrezne listine, ki jih bo dostavil sodišču, česar pa nato v postavljenem roku ni storil, sodišče samoiniciativno poizvedovalo o okoliščinah obsojenčeve zaposlitve v tej državi. Če vložnik ni zmogel zatrjevane obsojenčeve odsotnosti s kraja dejanja, zaradi dela v tujini podkrepiti z izsledljivimi dokazi, dokaznemu bremenu ni zadostil niti z navedbo imena in priimka osebe, ki je obsojenca peljala na delo v tujino. Zavrnitev dokaznih predlogov se v tem smislu izkaže za upravičeno, sodišče prve stopnje pa je to v razlogih prvostopenjske sodbe razumljivo obrazložilo. Sodišče druge stopnje je navedenim razlogom pritrdilo z obrazložitvijo, s katero se vložnik v zahtevi vsebinsko ne sooči, temveč zgolj posplošeno sklene, da je bila z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršena obsojenčeva pravica do obrambe. Na takšen način pa ne more izkazati zadostne stopnje verjetnosti, da bi obramba s pridobljenimi uradnimi podatki v zvezi z obsojenčevo zaposlitvijo v Švici in izpovedbo B. B. uspela in dosegla vsebinsko drugačno odločitev od odločitve v napadeni pravnomočni sodbi.

8. Vložnik v nadaljevanju navaja, da je podano očitno nasprotje med razlogi sodbe sodišča prve stopnje in vsebino izvedenih dokazov, zlasti med vsebino izpovedb prič E. E., F. F. in G. G. in listinami v spisu. V prvostopenjski sodbi pogreša še dokazno oceno vsake od navedenih prič posebej in predvsem dokazno oceno vseh treh izpovedb skupaj. Navedeno je bilo zatrjevano že v predhodnem postopku s pritožbo, v katerem pa je sodišče druge stopnje po pregledu vsebine pritožbenih navedb, s katerimi je bila v pritožbi uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ugotovilo,¹⁰ da je ta kršitev uveljavljena le pavšalno in je zaradi odsotnosti konkretizacije sodišče druge stopnje ni moglo preizkusiti, pri presoji izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pa takšnih kršitev ni ugotovilo. Ker je v pritožbenih navedbah prepoznalo nasprotovanje dokazni oceni sodišča prve stopnje, je sodišče druge stopnje povzeti očitek presojalo v okviru samostojnega pritožbenega razloga iz prvega odstavka 373. člena ZKP. Pritožbeni pregled je tako pokazal, da nasprotje med razlogi prvostopenjske sodbe in vsebino izvedenih dokazov v pritožbenem postopku ni bilo zatrjevano na način, ki bi ustrezal uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč je šlo za izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Tega razloga pa Vrhovno sodišče po izrecni omejitvi iz drugega odstavka 420. člena ZKP v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ne preizkuša. Ugotovljeno pomeni, da je zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu materialno neizčrpana in da zato niti posredno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni bila preizkušena.

9. Posredno je ta kršitev uveljavljana še z vložnikovimi navajanji, da sta prvostopenjska in drugostopenjska sodba v razlogih o odločilnih dejstvih sami s seboj v nasprotju. Zlasti zaradi zaključka v prvostopenjski sodbi, po katerem obsojencu ne gre verjeti z oceno, da je oškodovanec ves čas postopka izpovedoval skladno, ni pa se opredelilo do razhajanj v njegovi izpovedbi. To je neutemeljeno, kajti sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe¹¹ celovito povzelo oškodovančevo izpovedbo, vključno z deli, v katerih je bila ta spremenjena, nakar se je do povzete izpovedbe, in sicer tudi do razlik v njej ter v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi vrednostno opredelilo (27. točka obrazložitve sodbe). Dokazna ocena v prvostopenjski sodbi je jasna in razumljiva, sodišče druge stopnje pa ji je pritrdilo z obrazložitvijo (v 10. do 12. točki sodbe), da je pravilna, ter da je oškodovančeva izpovedba glede bistvenih elementov oziroma odločilnih dejstev in okoliščin - kraj, čas in način nastanek telesnih poškodb, sredstvo, s katerim ga je obsojenec poškodoval in obsojenčev motiv - ves čas enaka.

10. Vložnik posredno uveljavlja tudi kršitve drugih določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ko v obrazložitvi zahteve navaja, da je sodišče druge stopnje kršilo prvi odstavek 383. člena ZKP. Pri tem prezre, da je sodišče druge stopnje po prvem odstavku 395. člena ZKP dolžno pritožbo preizkusiti le v njenem obsegu in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Če te v pritožbi niso bile uveljavljane in če jih sodišče druge stopnje samo ni ugotovilo, je njihov preizkus zadosten, odgovori na posplošene, nerelevantne in očitno neutemeljene pritožbene navedbe pa so nepotrebni.¹² V obravnavanem primeru se je sodišče druge stopnje v razlogih sodbe določno in vsebinsko opredelilo do vseh zatrjevanih izpodbojnih razlogov v pritožbi ter opravilo navedeni preizkus kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Njegov rezultat je bil negativen, vložnik pa z obrazložitvijo v zahtevi, da se sodišče druge stopnje pri preizkusu prvostopenjske sodbe ni ukvarjalo s tem, da je oškodovanec svojo izpovedbo opredelil povsem drugače kot v sodbi sodišča prve stopnje, znova ne uveljavlja nobenega razloga iz prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč si prizadeva za drugačno oceno oškodovančeve izpovedbe, ki je Vrhovno sodišče po navedeni omejitvi v drugem odstavku 420. člena ZKP ne preizkuša.

11. Enako velja v zvezi s preostalo obrazložitvijo v zahtevi, po kateri (i) ni moč z gotovostjo trditi, na kakšen način in od koga je oškodovanec zadobil ugotovljene poškodbe, (ii) je v spisu dokaz, ki v celoti ovrže zaključek o tem, da naj bi oškodovancu hudo telesno poškodbo povzročil obsojenec, (iii) oškodovancu, ki je v bolnici povedal, da je padel z motorjem, nato kazensko ovadil obsojenca in za tem izpovedal, da so ga napadle tri osebe, ne gre verjeti in da (iv) se tudi izvedenec ni mogel z gotovostjo izjasniti o (načinu) nastanka poškodb pri oškodovancu. Na takšen način so bistvene in druge kršitve določb kazenskega postopka iz 1. in 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP uveljavljane izven vsebine njihovega predmeta in jih Vrhovno sodišče tedaj ne preizkuša.

12. Končno, vložnik izpodbija še odločitev o kazni. Navaja, da je izrečena sankcija prestroga glede na oškodovančeve poškodbe in ob upoštevanju, da si je obsojenec uredil življenje. Meni, da bi glede na to, da obsojenec ni predhodno obsojen in da je od dogodka minilo več kot pet let, namen kaznovanja dosegla sankcija opominjevalne narave.

13. S povzetimi navedbami, vložnik po vsebini nasprotuje dejanskim okoliščinam, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri kazni in izraža nestrinjanje z njeno izbiro, namesto, da bi obrazložil, ali in zakaj je sodišče prekoračilo pooblastila, ki jih ima po zakonu pri določanju vrste kazni in njeni odmeri. To je namreč srž kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki je bila po povzetem obrazložena na povsem drug način in že zato ni podana.¹³

1. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane ter da je zahteva vložena pretežno v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP, deloma pa tudi v nasprotju s petim odstavkom 420. člena ZKP, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

2. Glede na obsojenčeve osebne podatke, kot so razvidni iz izreka in obrazložitve pravnomočne sodbe (obsojenec je nezaposlen in brez premoženja), ga je Vrhovno sodišče na podlagi določb 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

3. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------
¹ 6. točka prvostopenjske sodbe.
² 6. točka drugostopenjske sodbe.
³ Op. kot pod 1.
⁴ Op. kot pod 2.
⁵ Izjema je, če gre za dokaz, ki očitno ne more biti uspešen.
⁶ Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 39/2009 z dne 11. 6. 2009, I Ips 292/2010 z dne 17. 3. 2011, I Ips 7032/2015 z dne 2. 2. 2017, I Ips 58019/2013 z dne 12. 1. 2017, I Ips 58504/2011-96 z dne 15. 10. 2015 in številne druge.
⁷ Tako npr. odločbe Ustavnega sodišča RS Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, Up-11/00 z dne 25. 4. 2002 in Up-88/05 z dne 14. 6. 2007; prim. tudi sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 213/2006 z dne 1. 3. 2007, I Ips 115/2009 z dne 2. 7. 2009, I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021 in I Ips 45037/2021 z dne 16. 3. 2023.
⁸ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 7032/2015 z dne 2. 2. 2017.
⁹ Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in nadaljnje, v katerih so navedena merila za odločanje o dokaznih predlogih, denimo U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011 in Up-88/05 z dne 14. 6. 2007. Enako tudi v sodbah Vrhovnega sodišča RS I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021 in I Ips 26906/2014 z dne 22. 7. 2021.
¹⁰ 4. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe.
¹¹ 7. do 17. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe.
¹² Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 58539/2011-120 z dne 27. 2. 2014, XI Ips 48365/2016-887 z dne 2. 2. 2017 in I Ips 56417/2012 z dne 7. 5. 2020.
¹³ Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 12/2010 z dne 18. 3. 2010, I Ips 82/2005 z dne 23. 3. 2006, I Ips 178/2004 z dne 2. 2. 2006, I Ips 303/2001 z dne 12. 6. 2003, I Ips 245/2000 z dne 13. 2. 2003 in številne druge.