VSRS sodba in sklep VIII Ips 108/2014

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na odločitev o odškodninskem zahtevku.

Sicer se revizija zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. 24 4174350 z dne 12. 1. 2011 in št. 24 4174350 1 z dne 15. 12. 2010, prizna pravica v višjem odmernem odstotku, kot je določen z izpodbijanima odločbama, ki mu jo je dolžna odmeriti tožena stranka od najvišje pokojninske osnove od 1. 12. 2010 dalje v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe, v roku 8 dni po izdaji nove odločbe plačati nastalo razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 1. 2011 dalje do plačila, ovrednotiti kupljeni čas študija in služenja vojaškega roka v obsegu 3 let, 11 mesecev in 4 dni po določilih Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, sprejetem leta 1992 (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/1992 in nadaljnji) in prizna pravico do izbire med starostno in invalidsko pokojnino. Nadalje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati 2.197,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2010 dalje do plačila in plačati vsakomesečne razlike med pokojnino odmerjeno v višini 77,5 % od najvišje pokojninske osnove in pokojnino, odmerjeno v višjem odstotku, kot je določen z odločbama z dne 12. 1. 2011 in 15. 12. 2010, od najvišje pokojninske osnove. Tožbo na odpravo odločbe št. 24 4174350 z dne 5. 8. 2010 je zavrglo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na pravico do izbire med starostno in invalidsko pokojnino in tožbo v tem delu zavrglo.

3Tožnik vlaga revizijo zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca zavarovalno-finančne stroke in dokazni predlog z zaslišanjem prič D. P. in R. S. Zaradi tega naj ne bi bilo pojasnjeno, zakaj se je tožnik dne 11. 8. 2010 odločil za dodaten nakup pokojninske dobe in si po zdajšnjem zatrjevanju tožene stranke pridobil manjši odmerni odstotek in manjšo invalidsko pokojnino, kot bi jo imel brez dokupa. Tožnik naj bi z nakupom študijske dobe v obsegu 10 mesecev in 1 dan v višini 2.197, 86 EUR plačal nekaj, kar ni bilo treba, poleg tega pa naj bi bil tožniku zaradi tega nakupa določen manjši odmerni odstotek in odmerjena manjša invalidska pokojnina. Tožena stranka naj bi tožnika zavajala, saj mu je pred navedenim nakupom pisno sporočila, da bo invalidska pokojnina z nakupom višja. Tožniku naj bi nastala enkratna škoda v višini 2.197,68 EUR in pa trajna škoda v obliki manjše pokojnine. Podane naj bi bile vse predpostavke za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Sodišče naj bi zanemarilo pisna sporočila tožene stranke o odmernih odstotkih in variantah in naj se do njih ne bi opredelilo, obstajalo naj bi pa tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin v spisu. Sodišče druge stopnje naj bi zmotno zavrglo del tožnikovega zahtevka. Tožnik naj bi vse do 5. 7. 2013 razpolagal z dokumentom tožene stranke z dne 6. 8. 2010 iz katerega naj bi bilo razvidno, da mu je upravni akt tožene stranke v korist, zaradi česar se zoper njega ni pritožil in ga je celo realiziral. Sodišče naj bi brez dejanske in pravne podlage menilo, da je do manjšega odmernega odstotka in s tem do manjše pokojnine prišlo, ker je bil tožnik predolgo v obveznem zavarovanju in ne zaradi spornega dodatnega nakupa študijske dobe z dne 11. 8. 2010, ki je bil opravljen glede na izračune in listine tožene stranke. Sodišče naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožnik nima pravice do izbire med starostno in invalidsko pokojnino. Sodišče naj ne bi razlikovalo med dejansko invalidnostjo in pravno relevantno invalidnostjo. Glede pravice do izbire naj bi bil pomemben le datum pravno relevantne invalidnosti, ki je pri tožniku nastopila 6. 12. 2010. Zavrnitev zahtevka do pravice do izbire pokojnine naj bi pomenila poseg v ustavno pravico do pokojnine iz prvega odstavka 50. člena Ustave RS. Sodišče naj bi prezrlo dokončno in pravnomočno odločbo tožene stranke št. 4174350 z dne 6. 12. 2010. Ta naj bi določila, da, bi morala odločba z dne 23. 7. 2010 kot akontativni odmerni odstotek določiti odstotek v višini 79,5% in da bo morala dokončna odmerna odločba dodatno upoštevati še dokup študijske dobe v obsegu 10 mesecev in 1 dan po odločbi z dne 5. 8. 2010 in pa prišteto dobo. V tem sporu izpodbijana odločba tožene stranke pa naj bi tožniku samovoljno določila manjši odmerni odstotek v višini 77,5%, pri čemer naj bi dokup študijske dobe prinesel zmanjšanje odmernega odstotka, tožniku pa naj tudi ne bi bila priznana prišteta doba 2 let in 6 mesecev. Pravnomočna in dokončna odločba tožene stranke bi morala v pravnem redu zavarovancu zagotoviti pravno varnost. Sodišče naj bi se brez argumentov strinjalo z odmernim odstotkom v višini 77,5%. Sodišče naj ne bi navedlo odločilnih dejstev zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik naj bi imel ob upokojitvi dne 1. 12. 2010 40 let in 12 dni pokojninske dobe, kar naj bi pomenilo, da ga ne omejuje drugi odstavek 76. člena ZPIZ-1. Sodbe v tem delu naj ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj naj ne bi navedla zneska, ki ne sme biti prekoračen, niti naj ne bi navedla zakonske pravne podlage. Sodišče naj bi zmotno ovrednotilo dokupljeno dobo študija in vojaščine v obsegu 3 let 11 mesecev in 4 dni, saj bi ta doba morala biti ovrednotena po ZPIZ oziroma skladno s 409. členom ZPIZ-1 (2% za dokupljeno leto, oziroma 1% za pol leta). Sodišče naj bi zmotno menilo, da se takšno dobo vrednoti po določbah zakona, ki je veljal v času vložitve zahteve za dokup oziroma plačila prispevka.

4Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

5Revizija delno ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

Glede odškodninskega zahtevka

6Na podlagi 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in nadaljnji) je revizija dovoljena v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva (razen določenih taksativno navedenih izjem), v premoženjskih sporih, v katerih je dovoljena revizija po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek in v primerih, ko jo dopusti sodišče.

7Pri odškodninskem zahtevku tožnika ne gre za zahtevek o pravici do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva, ampak gre za premoženjski zahtevek za povračilo škode, ki naj bi tožniku nastala zaradi zavajanja in napačnih informacij tožene stranke.

8Revizija je na podlagi 367. člena ZPP dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR. V obravnavanem primeru je višina tožnikovega odškodninskega zahtevka delno določno opredeljena (2.197,68 EUR z zamudnimi obrestmi), delno pa opisno (plačilo vsakomesečnih razlik med pokojnino, odmerjeno v višini 77,5% od najvišje pokojninske osnove in pokojnino, odmerjeno v višjem odmernem odstotku, določen z odločbama toženca z dne 12. 1.

2011 in 15. 1. 2010, od najvišje pokojninske osnove). Ker iz tako določene

višine odškodninskega zahtevka ne izhaja, da ta presega znesek 40.000 EUR, je revizijsko sodišče na podlagi določb 377. člena ZPP revizijo v tem delu, kot nedovoljeno zavrglo.

Povzetek ugotovljenega dejanskega stanja

9Med strankama je nesporno, da ima tožnik 36 let, 1 mesec in 8 dni delovne

dobe in 3 leta, 11 mesecev in 4 dni dokupljene dobe, kar je skupaj 40 let in 12 dni dejanske pokojninske dobe. Prav tako ni sporno, da ima tožnik po določbi tretjega odstavka 200. člena ZPIZ-1 2 leti in 6 mesecev prištete dobe.

10Tožnik je bil z odločbo tožene stranke št. 24 4174350 z dne 37. 7. 2010 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni. Priznana mu je bila pravica do invalidske pokojnine od 8. 6. 2010 dalje. Začasno mu je bila določena akontacija v višini 1.600,00 EUR, kar predstavlja 74,5% najvišje pokojninske osnove. Tožnik se s tem odmernim odstotkom ni strinjal, zato je vložil pritožbo, ki jo je tožena stranka zavrnila z odločbo št. 4174350 z dne 6. 12. 2010. V obrazložitvi je navedla, da bi morala biti akontacija pokojnine sicer res odmerjena v višini 79,5%, ker pa gre samo za akontacijo, bo pokojnina odmerjena z odločbo o dokončni odmeri. Tožnik se je odjavil iz zavarovanja 30. 11. 2010 in se s 1. 12. 2010 ob dopolnjeni starosti 58 let invalidsko upokojil. Tožena stranka mu je z odločbo št. 24 4174350 1 z dne 15. 12. 2010 odmerila invalidsko pokojnino v višini 77,5% od pokojninske osnove. Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, tožena stranka pa je njegovo pritožbo zavrnila z odločbo 24 4174350 z dne 12. 1. 2011.

Glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka

11Bistvena kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče zagrešilo z zavrnitvijo dokaznega predloga zaslišanju prič D. P. in R. S. ter o postavitvi izvedenca finančne stroke, ni podana. Kako se določi odmerni odstotek invalidske pokojnine, določa zakon, pri čemer za izračun niso potrebna specifična finančna znanja. Gre torej za materialnopravno vprašanje, kakor pravilno ugotavljata nižji sodišči. Odločitev sodišča je glede vseh relevantnih dejstev ustrezno obrazložena, zaradi česar ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami.

Glede prištete dobe

12Nižji sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta pokojninsko dobo, ki jo je tožnik dopolnil do 31. 12. 1999 in pokojninsko dobo, dopolnjeno po tem datumu ovrednotili na podlagi določb 409. člena ZPIZ-1. Pri izračunu pravilno ni bila upoštevana prišteta doba v trajanju 2 let in 6 mesecev.

13Prišteta doba je n

a podlagi prvega odstavka 200. člena ZPIZ-1 fiktivna pokojninska doba, ki se upošteva zavarovancu pri odmeri pravic, če na dan nastanka invalidnosti še ni dopolnil starosti 63 let (moški) oziroma 61 let (ženska). Višina odstotka za odmero invalidske pokojnine se določi ob upoštevanju dejanske pokojninske dobe zavarovanca in prištete pokojninske dobe, izračunane po 200. in 201. členu ZPIZ-1 (prvi odstavek 76. člena ZPIZ-1). Tako odmerjena invalidska pokojnina za invalidnost, ki je posledica poškodbe izven dela ali bolezni, ne more presegati zneska pokojnine za invalidnost, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, razen v primeru, če dejanska pokojninska doba presega 40 oziroma 38 let pokojninske dobe (drugi odstavek 76. člena ZPIZ-1).

14Invalidom, katerih invalidnost je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni (delovni invalidi), se invalidska pokojnina v vsakem primeru odmeri kot starostna pokojnina za pokojninsko dobo 40 oziroma 38 let, ne glede na starost ob upokojitvi. Delovni invalid ima tako najmanj tolikšno invalidsko pokojnino kakor upravičenec do starostne pokojnine s 40 let oziroma 38 let pokojninske dobe, ki je dopolnil 58 let in izpolnjuje minimalne pogoje za pridobitev starostne pokojnine po prvem odstavku 36. člena ZPIZ-1. Invalidska pokojnina invalidov, katerih invalidnost je posledica poškodbe izven dela ali bolezni ne more biti višja kot invalidka pokojnina delovnih invalidov, razen v primeru, če dejanska pokojninska doba presega 40 oziroma 38 let.

15Drugi odstavek 76. člena ZPIZ-1 je bil v zakon dodan z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1C, Ur. l. RS, št. 109/2001), ki je pričel veljati s 1. 1. 2002. Namen te spremembe je bil preprečiti primere, ko bi seštevek dejansko dopolnjene zavarovalne dobe in prištete dobe presegel 40 let. Namen prištete dobe namreč ni v zagotovitvi višje stopnje za odmero pokojnine od stopnje za odmero zavarovancu, pri katerem je invalidnost povzročila poškodba pri delu ali poklicna bolezen (1).

16S fiktivno dobo se invalidu nadomesti del pokojninske dobe, ki je zaradi invalidnosti ni mogel doseči. Na ta način se položaj upravičencev do invalidske pokojnine približa položaju upravičencev do starostne pokojnine s pokojninsko dobo 40 oziroma 38 let in dopolnjeno starostjo 58 let, vendar pa prvi zaradi (fiktivne) prištete dobe ne morejo biti v boljšem položaju kot slednji. To bi bilo v nasprotju z namenom prištete dobe. Enak princip izhaja tudi iz drugega odstavka 78. člena ZPIZ-1, ki se sicer nanaša na odmero invalidske pokojnine, če je invalidnost deloma posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni deloma pa posledica bolezni ali poškodbe izven dela. Ta določba določa, da odstotek za odmero invalidske pokojnine v tem primeru ne more presegati zneska pokojnine, odmerjene za 40 oziroma 38 let pokojninske dobe. Višja invalidska pokojnina bi bila možna le, če bi dejansko dopolnjena pokojninska doba presegala 40 oziroma 38 let za toliko, da bi na podlagi zakona prišel v poštev višji odmerni odstotek. V tožnikovem primeru je dejansko dopolnjena pokojninska doba presežena za 12 dni, kar je na podlagi zakona premalo, da bi bil upravičen do višjega odmernega odstotka.

17Tožnikove navedbe, da bi mu bil v primeru, ko ne bi dokupil zavarovalne dobe v trajanju 10 mesecev in 1 dan, odmerjen višji odstotek za odmero invalidske pokojnine, kakor mu je bil odmerjen zaradi tega nakupa, ne držijo. V nobenem primeru se pri odmeri namreč ne bi upoštevala (vrednotila) prišteta doba, ki bi presegala 40 let.

Glede vrednotenja dokupljene dobe

18Tožnikove revizijske navedbe, da bi morala biti dokupljena doba za čas študija in služenja vojaškega roka vrednotena po zakonu, ki je veljal v času, v katerega dokupljeno obdobje sodi in ne po določbah zakona, ki je veljal v času zahteve za dokup oziroma plačilo prispevka, so neutemeljene.

19Tožena stranka je dne 4. 9. 2010 tožniku izdala odločbo o dokupu zavarovalne dobe za čas študija v trajanju 2 leti 1 mesec in 29 dni ter odločbo o dokupu zavarovalne dobe za čas služenja vojaškega roka v trajanju 11 mesecev in 4 dni, pod pogojem da plača prispevek, kar je tožnik 4. 9. 2008 tudi storil. Dne 5. 8. 2010 je izdala odločbo o dodatnem nakupu zavarovalne dobe za čas študija v trajanju 10 mesecev in 1 dan pod pogojem plačila prispevkov, ki jih je tožnik plačal 11. 8. 2010.

Na podlagi drugega odstavka 198. člena ZPIZ-1 se zavarovancu oziroma uživalcu pokojnine ob pogoju plačila prispevkov za obvezno zavarovanje, upošteva v zavarovalno dobo za izpolnitev pogojev in odmero pokojnine čas zaključenega dodiplomskega in podiplomskega študija, in čas služenja vojaškega roka, nadomestne civilne službe ali osnovnega usposabljanja za rezervni sestav policije, če v tem času ni bil vključen v obvezno zavarovanje. V resnici gre za posebno pravico, čeprav je zakon izrecno tako ne imenuje. Zavarovanec oziroma uživalec pokojnine ima pravico, da se v njegovo zavarovalno dobo v določenih zakonsko določenih primerih vključi obdobje, v katerem ni bil vključen v obvezno ali prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pod pogojem plačila prispevkov. Dokup pokojninske dobe se uveljavlja z zahtevkom, vloženim pri

zavodu, ki predlagatelju izda odločbo, s katero ugotovi, katero obdobje je

mogoče všteti v zavarovalno dobo in kolikšen prispevek je treba za vštetje te dobe plačati. Vendar pa na podlagi 198. člena ZPIZ-1 pravica do vštetja te dobe nastane šele s plačilom prispevkov. Zavarovanec oziroma uživalec pokojnine s pravico do vštetja pridobi daljšo zavarovalno dobo od trenutka plačila

prispevkov dalje, zato se povečani del zavarovalne dobe (dokupljena doba) vrednoti po določbah zakona, veljavnega v času njenega nastanka - plačila prispevkov. Konkretno obdobje študija in služenja vojaškega roka ni zavarovalna

doba. Zato se ne more vrednotiti kot zavarovalna doba po takrat veljavnih predpisih, saj takrat to še ni bila. Čas trajanja tega obdobja, lahko postane zavarovalna doba pod pogoji iz 198. člena ZPIZ-1 šele z dnem plačila prispevkov.

Glede zavrženja tožbenega zahtevka, ki se nanaša na pravico do izbire med starostno in invalidsko pokojnino

20Sodišče druge stopnje je pravilno zavrglo del tožnikovega zahtevka, ki se nanaša na pravico do izbire med starostno in invalidsko pokojnino. Tožnik pred toženo stranko namreč pravice do izbire sploh ni uveljavljal, tako mu je ta tudi ni mogla odreči. O tej pravici se odloča z upravnim aktom, ki ga tožena stranka ni izdala, ker je tožnik ni uveljavljal. Ker glede tega dela zahtevka ni podana procesna predpostavka po 63. členu ZDSS-1, sodni postopek pred socialnim sodiščem ni dopusten Zato ga je sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 354. člena ZPP pravilno zavrglo. S tem ni prekoračilo tožbenega zahtevka kot neutemeljeno navaja tožnik, saj mora sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost (18. člen ZPP).

Glede zahtevka za odpravo odločbe tožene stranke št. 24 4174350 z dne 5. 8. 2010

21Tožnik je zahteval odpravo navedene odločbe, s katero je tožena stranka odločila, da se tožniku v zavarovalno dobo všteje čas zaključenega dodiplomskega študija v trajanju 10 mesecev in 1 dan, če plača prispevke v višini 2.197,68 EUR. Tožnik nima pravne podlage oziroma pravnega interesa za izpodbijanje odločbe tožene stranke, s katero je bilo njegovemu zahtevku v celoti ugodeno. V kolikor tožnik meni, da je bil k sami postavitvi takega zahtevka zaveden s strani tožene stranke oziroma mu je po krivdi tožene stranke zaradi tega nastala škoda, ima zgolj možnost zahtevati povrnitev škode, kar je tožnik v tem sporu tudi storil.

Glede odločbe tožene stranke št. 4174350 z dne 6. 12. 2010

22Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odločba ZPIZ št. 4174350 z dne 6. 12. 2010 odločba, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo ZPIZ št. 24 4174350 z dne 23. 7. 2010. S slednjo je bil tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine od 8. 6. 2010 dalje in pravico do akontacije v znesku 1.600,00 EUR na mesec do končne odmere pokojnine. Navedbe ZPIZ, na katere se sklicuje tožnik so del obrazložitve odločbe ZPIZ št. 4174350 z dne 6. 12. 2010, zaradi česar ne predstavljajo pravnomočne odločitve o pravicah oziroma obveznostih tožnika.

23Na podlagi 12. člena ZPIZ-1 se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo pri zavodu po Zakonu o splošnem upravnem postopku, če s tem zakonom ni drugače določeno. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in nadaljnji) glede pravnomočnosti v prvem odstavku 225. člena določa, da je pravnomočna tista odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti. Izrek pa je na podlagi 213. člena ZUP tisti del odločbe, v katerem se odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. V izreku so torej določene pravice oziroma obveznosti strank, kar pomeni, da postane lahko pravnomočen samo izrek posamezne odločbe ne pa tudi njena obrazložitev. Stranke zavezuje samo pravnomočni del odločbe, zato imajo pravico do sodnega varstva samo zoper izrek, ne pa tudi zoper obrazložitev. Obrazložitev ni in ne more postati pravnomočna in kot taka tudi ni zavezujoča za stranke, temveč zgolj pojasnjuje in utemeljuje v izreku obseženo odločitev organa ter omogoča preizkus pravilnosti le-te.

24Ker je stališče tožene stranke, na katerega se sklicuje tožnik navedeno v obrazložitvi in ne v izreku odločbe št. 4174350 z dne 6. 12. 2010, tožena stranka s kasnejšo odločbo ni posegla v pravnomočno priznane pravice tožnika.

25Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Poročevalec Državnega Zbora, 90/2001.