76. člen ZPIZ-1

Regres za letni dopust ne predstavlja plače niti nadomestila plače. Zato je logična posledica, da se regres ne všteva v pokojninsko osnovo, dodatno pa je to tudi izrecno v 42. členu ZPIZ-1 določeno in je regres za letni dopust naveden kot prejemek, ki se ne všteva v pokojninsko osnovo. Toženec je invalidsko pokojnino pravilno odmeril v skladu z določbo 75. in 76. člena ZPIZ-1 ob upoštevanju 31 let, 9 mesecev in 26 dni delovne dobe ter še 9 let in 7 mesecev prištete dobe oziroma skupaj 41 let, 4 mesece in 26 dni pokojninske dobe v višini 80 % pokojninske osnove. Kljub nižji pokojninski osnovi ugotovljeni v sodnem postopku sodišče prve stopnje pravilno v skladu s tretjim odstavkom 81. člena ZDSS-1 ni poseglo v pridobljene pravice in tožnici ni zmanjšalo že priznane invalidske pokojnine.

Tožnici je bila z odločbo z dne 16. 2. 2011 vdovska pokojnina pravilno odmerjena na podlagi določbe 122. člena ZPIZ-1 od invalidske pokojnine, ki bi uživalcu pripadala na dan smrti, in ne od tiste, katere je uživalec dejansko prejemal. Pravica je bila priznana na podlagi moževe slovenske in srbske pokojninske dobe (32 let, 10 mesecev in 17 dni), ki je zadostovala za priznanje samostojne pravice skladno z 21. členom Sporazuma z Makedonijo. Pokojnina je bila odmerjena po 75. in 76. členu v zvezi s 409. členom ZPIZ-1, ki je takrat veljal, in sicer v višini 70 % pokojninske osnove izračunane na podlagi 18-letnega mesečnega povprečja plač oziroma osnov zavarovanja. Upoštevaje 123. člen ZPIZ-1 je bila vdovska pokojnina odmerjena v višini 70 % zneska pokojnine, ki bi ob smrti šla njenemu možu.

Po 72. členu ZPIZ-1 se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, izračunane na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine. Invalidska pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril invalidsko pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu invalidska pokojnina odmerila v višjem znesku.

Po prvem odstavku 72. člena ZPIZ-1 se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, izračunane na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine. Invalidska pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril invalidsko pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu invalidska pokojnina odmerila v višjem znesku.

Toženec je invalidsko pokojnino odmeril v višini 79 %, ker je upošteval, da je pri tožnici datum nastanka invalidnosti 1. 9. 2011. V takšnem odstotku je invalidsko pokojnino odmeril od pokojninske osnove, izračunane na podlagi najugodnejšega 18-letnega mesečnega povprečja plač oz. osnov zavarovanja iz obdobja 1981 do leta 1998 oziroma, ker tožnica ni dosegala pokojnine, odmerjene od najnižje pokojninske osnove, ji je odmeril invalidsko pokojnino od najnižje pokojninske osnove. Na podlagi 76. člena v zvezi z 200. členom ZPIZ-1 je bil odmerni odstotek v višini 79 % določen na podlagi dejanske in prištete dobe. Na podlagi invalidske pokojnine, odmerjene v takšnem odstotku od najnižje pokojninske osnove, je sodišče prve stopnje tudi pravilno določilo delno invalidsko pokojnino in sicer v višini 50 % od zneska 435,41 EUR, to je 217,70 EUR, ter ta znesek skladno s tretjim odstavkom 93. člena ZPIZ-1 povečalo za 30 %, tako da znaša delna invalidska pokojnina 283,01 EUR, kot jo je pravilno določil in tožnici priznal toženec z izpodbijanima odločbama.

Prišteta doba je n a podlagi prvega odstavka 200. člena ZPIZ-1 fiktivna pokojninska doba. Višina odstotka za odmero invalidske pokojnine se določi ob upoštevanju dejanske pokojninske dobe zavarovanca in prištete pokojninske dobe, izračunane po 200. in 201. členu ZPIZ-1 (prvi odstavek 76. člena ZPIZ-1). Tako odmerjena invalidska pokojnina za invalidnost, ki je posledica poškodbe izven dela ali bolezni, ne more presegati zneska pokojnine za invalidnost, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, razen v primeru, če dejanska pokojninska doba presega 40 oziroma 38 let pokojninske dobe (drugi odstavek 76. člena ZPIZ-1). Višja invalidska pokojnina od odmerjene bi bila možna le, če bi dejansko dopolnjena pokojninska doba presegala 40 oziroma 38 let za toliko, da bi na podlagi zakona prišel v poštev višji odmerni odstotek.

V 2. alineji 3. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 94. člena ZPIZ-1 je določeno, da se v primerih iz 2. alineje 1. odstavka tega člena nadomestilo za invalidnost odmeri v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala ob nastanku invalidnosti. Po 76. členu ZPIZ-1 se višina odstotka za odmero invalidske pokojnine določi ob upoštevanju dejanske pokojninske dobe zavarovanca in prištete pokojninske dobe, izračunane po 200. in 201. členu istega zakona, kar pomeni upoštevanje celotne delovne dobe, dopolnjene do dneva invalidske upokojitve. Vendar je potrebno kot lex specialis v odnosu na 76. člen ZPIZ-1 upoštevati, določilo 3. odstavka 94. člena ZPIZ-1, po kateri je kratkoročno denarno dajatev v primeru obstoja preostale delovne zmožnosti, mogoče delovno dobo upoštevati le do dneva nastanka invalidnosti in ne tudi po tem datumu. Zato delovna doba tožnika, dopolnjena po dnevu nastanka invalidnosti, pri odmeri nadomestila za invalidnost ne more biti upoštevna.

Sodno varstvo pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je dopustno le po končanem predsodnem upravnem postopku, vključno z izčrpanim rednim pravnim sredstvom. Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vključno z izbirno pravico med pokojninami, se namreč uveljavljajo pri nosilcu zavarovanja, v sodnem postopku pa je zagotovljena sodna kontrola posamičnih upravnih aktov. Ker v obravnavanem primeru pravica do starostne pokojnine v predsodnem postopku sploh ni bila uveljavljana, tudi ni moglo priti do uresničitve izbirne pravice. Za meritorno sojenje o tem delu tožbenega zahtevka ni procesne predpostavke, zato je bilo potrebno tožbo v delu zahtevka, ki se nanaša na pravico do izbire med starostno in invalidsko pokojnino, zavreči. V zvezi z odškodninsko odgovornostjo na podlagi 1. odst. 276. čl. ZPIZ-1 (odškodninska odgovornost zavoda za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti), je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, da bi moralo biti ravnanje zaposlenih pri toženi stranki takšno, da bi iz njega izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno

Ob dejstvu, da je tožnica obdržala pravico do izplačila ugodnejše starostne pokojnine zgolj zato, ker ji je bila v skladu z omejitvami v ZPIZ-1 iz naslova invalidnosti zakonito odmerjena pokojnina v nižjem znesku, tožnica sodišču neutemeljeno očita neenakopravno obravnavo. Prav tako sodišče ne šteje za diskriminatorno določbo 412. člena ZPIZ-1, ki je v prehodnem obdobju višino invalidske pokojnine tudi za zavarovanke omejila z višino pokojnine moškega, odmerjene na podlagi 40 let pokojninske dobe, upoštevaje, da je imela tožnica pravico do izbire zanjo ugodnejše starostne pokojnine.

Višina invalidske pokojnine v primeru, če je invalidnost posledica bolezni (kot je to pri tožnici), ne more presegati zneska pokojnine za invalidnost, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Izjema je le, če dejanska pokojninska doba pri ženskah presega 38 let pokojninske dobe. Ker pokojninska doba, ki jo je dosegla tožnica, ne presega 38 let, invalidska pokojnina ne more preseči zneska, kot bi šel tožnici v primeru, če bi bila njena invalidnost posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Odmerni odstotek za odmero invalidske pokojnine zaradi invalidnosti, nastale kot posledica poškodbe pri delu oziroma poklicne bolezni, v letu 2009 znaša 80 %, zato tožnica neutemeljeno uveljavlja odmero invalidske pokojnine v višjem odmernem odstotku.

Tožena stranka je tožnici – invalidki I. kategorije – pravico do invalidske pokojnine, kar vključuje pravico do izplačila, pravilno priznala od prvega dne po prenehanju zavarovanja (po prenehanju delovnega razmerja) dalje.

Ker je toženec pri izdaji odločbe o ponovni odmeri invalidske pokojnine zaradi dokupa časa študija ponovno ugotavljal tudi tožničino pokojninsko osnovo (ali so bili podatki o plačah in nadomestilih pravilno upoštevani pri določitvi pokojninske osnove), je sodišče prve stopnje pri presoji pravilnosti in zakonitosti odločb o ponovni odmeri invalidske pokojnine pravilno presojalo tudi izračun pokojninske osnove oziroma vštetje spornih plač in nadomestil v pokojninsko osnovo. Ob ugotovitvi, da toženec pokojninske osnove ni določil pravilno, je pokojninsko osnovo na novo izračunalo.

Ker je bil tožnikov zahtevek za priznanje pokojninske dobe iz naslova opravljanja del na kmetiji iz časa veljavnosti Zakona o starostnem zavarovanju kmetov že pravnomočno zavrnjen, mu tožena stranka za to obdobje utemeljeno ni priznala pokojninske dobe pri odmeri invalidske pokojnine.