200. člen ZPIZ-1

Po prvem odstavku 72. člena ZPIZ-1 se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, izračunane na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine. Invalidska pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril invalidsko pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu invalidska pokojnina odmerila v višjem znesku.

Toženec je invalidsko pokojnino odmeril v višini 79 %, ker je upošteval, da je pri tožnici datum nastanka invalidnosti 1. 9. 2011. V takšnem odstotku je invalidsko pokojnino odmeril od pokojninske osnove, izračunane na podlagi najugodnejšega 18-letnega mesečnega povprečja plač oz. osnov zavarovanja iz obdobja 1981 do leta 1998 oziroma, ker tožnica ni dosegala pokojnine, odmerjene od najnižje pokojninske osnove, ji je odmeril invalidsko pokojnino od najnižje pokojninske osnove. Na podlagi 76. člena v zvezi z 200. členom ZPIZ-1 je bil odmerni odstotek v višini 79 % določen na podlagi dejanske in prištete dobe. Na podlagi invalidske pokojnine, odmerjene v takšnem odstotku od najnižje pokojninske osnove, je sodišče prve stopnje tudi pravilno določilo delno invalidsko pokojnino in sicer v višini 50 % od zneska 435,41 EUR, to je 217,70 EUR, ter ta znesek skladno s tretjim odstavkom 93. člena ZPIZ-1 povečalo za 30 %, tako da znaša delna invalidska pokojnina 283,01 EUR, kot jo je pravilno določil in tožnici priznal toženec z izpodbijanima odločbama.

Prišteta doba je n a podlagi prvega odstavka 200. člena ZPIZ-1 fiktivna pokojninska doba. Višina odstotka za odmero invalidske pokojnine se določi ob upoštevanju dejanske pokojninske dobe zavarovanca in prištete pokojninske dobe, izračunane po 200. in 201. členu ZPIZ-1 (prvi odstavek 76. člena ZPIZ-1). Tako odmerjena invalidska pokojnina za invalidnost, ki je posledica poškodbe izven dela ali bolezni, ne more presegati zneska pokojnine za invalidnost, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, razen v primeru, če dejanska pokojninska doba presega 40 oziroma 38 let pokojninske dobe (drugi odstavek 76. člena ZPIZ-1). Višja invalidska pokojnina od odmerjene bi bila možna le, če bi dejansko dopolnjena pokojninska doba presegala 40 oziroma 38 let za toliko, da bi na podlagi zakona prišel v poštev višji odmerni odstotek.

Ni razvidno, da bi pri oblikovanju tožnikove pokojninske osnove in pri izračunu višine pokojnine prišlo do napake v tožnikovo škodo. Tožena stranka je pravilno določila najugodnejše 18 letno zaporedje plač in na tej podlagi pokojninsko osnovo preračunala z objavljenimi količniki na leto pred uveljavitvijo pravice do pokojnine. Skladno z določilom 75. člena ZPIZ-1 je bila nato invalidska pokojnina odmerjena v višini 45 % od določene pokojninske osnove, pri čemer se je upoštevala tako dopolnjena pokojninska doba in bolezen kot vzrok nastanka invalidnosti, ki pa je bil že ugotovljen s pravnomočno odločbo tožene stranke. Zato tožnikov zahtevek, da se mu odmeri višja invalidska pokojnina, ni utemeljen.

Sodno varstvo pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je dopustno le po končanem predsodnem upravnem postopku, vključno z izčrpanim rednim pravnim sredstvom. Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vključno z izbirno pravico med pokojninami, se namreč uveljavljajo pri nosilcu zavarovanja, v sodnem postopku pa je zagotovljena sodna kontrola posamičnih upravnih aktov. Ker v obravnavanem primeru pravica do starostne pokojnine v predsodnem postopku sploh ni bila uveljavljana, tudi ni moglo priti do uresničitve izbirne pravice. Za meritorno sojenje o tem delu tožbenega zahtevka ni procesne predpostavke, zato je bilo potrebno tožbo v delu zahtevka, ki se nanaša na pravico do izbire med starostno in invalidsko pokojnino, zavreči. V zvezi z odškodninsko odgovornostjo na podlagi 1. odst. 276. čl. ZPIZ-1 (odškodninska odgovornost zavoda za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti), je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, da bi moralo biti ravnanje zaposlenih pri toženi stranki takšno, da bi iz njega izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno

Ker tožnikova invalidska pokojnina ne dosega zneska invalidske pokojnine za enako pokojninsko dobo, odmerjene od najnižje pokojninske osnove, se tožniku odmeri invalidska pokojnina v višini določenega odmernega odstotka od najnižje pokojninske osnove v skladu s četrtim odstavkom 48. člena ZPIZ-1.

Skladno s prvim odstavkom 37. člena sporazuma z BIH so se pokojnine, ki jih je nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti sporazuma z BIH (do 1. 7. 2008), po uradni dolžnosti odmerile po določbah tega sporazuma. Na podlagi navedene določbe sporazuma z BIH je torej šlo za enkratno odločanje po uradni dolžnosti o prevedbi vseh (pravnomočno) priznanih pokojnin v času od 8. 10. 1991 do uveljavitve sporazuma. Tožena stranka zaradi smrti uživalca starostne pokojnine ni bila dolžna postopati po določbi 50. člena ZUP in postopek ustaviti. Po citiranem določilu se namreč v primeru, če med postopkom stranka umre, postopek nadaljuje le, če gre v postopku za pravico, ki lahko preide na pravne naslednike, če postopka ni mogoče nadaljevati, pa ga organ ustavi s sklepom. Pokojnemu pa je bila starostna pokojnina pravnomočno priznana in odmerjena še pred njegovo smrtjo. Pri prevedbi pokojnine torej ni šlo za uveljavljanje priznanja pravice do pokojnine, temveč se je v postopku, začetem po uradni dolžnosti, starostna pokojnina ponovno odmerila na podlagi sporazuma z BIH. Tožena stranka je zato po smrti pokojnega moža tožnice zakonito nadaljevala postopek

Ker je toženec pri izdaji odločbe o ponovni odmeri invalidske pokojnine zaradi dokupa časa študija ponovno ugotavljal tudi tožničino pokojninsko osnovo (ali so bili podatki o plačah in nadomestilih pravilno upoštevani pri določitvi pokojninske osnove), je sodišče prve stopnje pri presoji pravilnosti in zakonitosti odločb o ponovni odmeri invalidske pokojnine pravilno presojalo tudi izračun pokojninske osnove oziroma vštetje spornih plač in nadomestil v pokojninsko osnovo. Ob ugotovitvi, da toženec pokojninske osnove ni določil pravilno, je pokojninsko osnovo na novo izračunalo.