201. člen ZPIZ-1

Za delovno mesto, na katerem so tožniki zaposleni, ni bilo po predpisanem postopku ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Tudi če bi se pri toženki v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa, to na odločitev ne bi imelo vpliva. Dopustno tudi ni preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa, oziroma upoštevati le čas vožnje. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu, zato sodišče tega pogoja pravilno ni preverjalo.

Tožnik je ves čas veljavnosti ZPIZ-1 in tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 ohranil pravico, da toženec zanj plačuje prispevke za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje in toženec od te obveznosti ni mogel svojevoljno pravno veljavno odstopiti. Zaradi nerednega plačevanja in nato še prenehanja plačevanja prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje je imel tožnik ob upokojitvi na svojem računu pri K. d.d. 15.656,37 enot premoženja manj, kot bi imel, če bi toženec izpolnjeval svojo zakonsko obveznost, torej je bil tožnik oškodovan zaradi protipravnega ravnanja toženca, ki je vzrok za nastanek njegove škode. Zaradi neplačevanja mesečnih prispevkov tožniku ni nastajala škoda mesečno, saj je pravice iz obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja lahko zahteval šele ob upokojitvi, zato mu je nastala škoda šele ob upokojitvi. Pritožbeno sodišče zato sprejema presojo sodišča prve stopnje, da je tožnikov tožbeni zahtevek odškodninske narave, da je za svojo škodo tožnik izvedel šele po obvestilu kapitalske družbe in zato njegov zahtevek ni zastaral, toženec pa je s svojim samovoljnim in protipravnim ravnanjem krivdno povzročil tožniku materialno škodo in mu jo je zato dolžan povrniti.

Iz podatkov o trajanju in vrsti tožničine pokojninske dobe ne izhaja, da bi jo (delno) dokupila v smislu določb ZPIZ-2. To ne izhaja niti iz izpisa tožničine pokojninske dobe. Tožena stranka namreč dobo, ki se šteje s povečanjem, zmotno šteje kot dokupljeno dobo, ter je zato tudi ni upoštevala pri ugotavljanju pogojev iz 114. člena ZDR-1. Pokojninska doba brez dokupa, kot je bila definirana v 23. točki 7. člena ZPIZ-2, je obdobje vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti, vendar brez dokupa pokojninske dobe. Pokojninska doba je zavarovalna in posebna doba, glede na katero se ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in glede na katero se določi odstotek za odmero pokojnine (22. točka 7. člena ZPIZ-2). Tožnica bi torej izpolnila pogoj 40 let pokojninske dobe 2. 4. 2020, kar je prej kot v petih letih v smislu določbe 114. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Ker je tožnica zbolela za rakom do 15. leta starosti, je za celotno obdobje od dneva vključitve v zavarovanje (od leta 1984 dalje) upravičena, da se ji k temu zavarovanju prišteje ena četrtina dobe dejanskega zavarovanja.

ZPIZ-2 v 138. členu določa dva pogoja za priznanje prištete dobe, to je, da je pri zavarovancu podana ena od osebnih okoliščin, naštetih v tem členu ter da je bil hkrati obvezno zavarovan. Tožeča stranka oba pogoja izpolnjuje- zbolela je za rakom pred 15. letom starosti in je bila od 1.3.2012 obvezno zavarovana. ZPIZ-2 ne določa, da se tem zavarovancem upošteva le prišteta doba po 1. 1. 2013, torej le del dobe, ki so jo dopolnili v zavarovanju. Tega ne določa v tem členu, prav tako iz prehodnih določb zakona ne izhaja, da bi bila uporaba tega člena omejena le na zavarovalno dobo, dopolnjeno po 1.1.2013. Takega zaključka tudi ne omogoča jezikovna razlaga, saj govori o zavarovalni dobi, ki jo je posameznik dopolnil v zavarovanju ob podani osebni okoliščini.

ZPIZ-2 je v 238. členu, ki ureja prišteto dobo za pridobitev in odmero pravic na podlagi osebnih okoliščin, dodal novo osebno okoliščino, in sicer obolenje za rakom do 15. leta starosti. Tožnica je bila v zavarovanje vključena kot oseba, ki je kot otrok zbolela za rakom, zato je za celotno obdobje zavarovanja upravičena, da se ji k temu zavarovanju prišteje ena četrtina dobe dejanskega zavarovanja. ZPIZ-2 ne določa, da bi šlo le za razmerja, ki so nastala od 1. 1. 2013 dalje, torej od uveljavitve zakona dalje, za kar se neutemeljeno zavzema toženec v pritožbi.

Prišteta doba je n a podlagi prvega odstavka 200. člena ZPIZ-1 fiktivna pokojninska doba. Višina odstotka za odmero invalidske pokojnine se določi ob upoštevanju dejanske pokojninske dobe zavarovanca in prištete pokojninske dobe, izračunane po 200. in 201. členu ZPIZ-1 (prvi odstavek 76. člena ZPIZ-1). Tako odmerjena invalidska pokojnina za invalidnost, ki je posledica poškodbe izven dela ali bolezni, ne more presegati zneska pokojnine za invalidnost, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, razen v primeru, če dejanska pokojninska doba presega 40 oziroma 38 let pokojninske dobe (drugi odstavek 76. člena ZPIZ-1). Višja invalidska pokojnina od odmerjene bi bila možna le, če bi dejansko dopolnjena pokojninska doba presegala 40 oziroma 38 let za toliko, da bi na podlagi zakona prišel v poštev višji odmerni odstotek.