36. člen ZPIZ-1

Bistven je odgovor na vprašanje, kdaj je bila tožniku priznana pokojnina. Tožnik namreč uveljavlja, da mu je bila priznana 1. 7. 2006 in da je zaradi tega upravičen do dodatne uskladitve pokojnine v višini 3,5 %, medtem ko je toženec odločil, da je bila tožniku z odločbo z dne 9. 1. 2017 priznana pravica do starostne pokojnine od 11. 3. 2016 dalje in mu je zato pokojnino dodatno uskladil za 1 % od 1. 1. 2022 dalje.

Skladno s 180. členom ZPIZ-1 se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upoštevata pri ponovni odmeri pokojnine. Lahko pa upravičenec zahteva, da se mu namesto ponovne odmere že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Pri ponovni odmeri pa je potrebno izhajati iz določbe 39. člena ZPIZ-1, ki določa, kako se oblikuje oziroma kaj se upošteva v pokojninsko osnovo. Za leto zavarovanja se skladno z drugim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestila plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani prispevki od zavarovalne osnove. Ker je bil tožnik po reaktivaciji v zavarovanje vključen le 24 dni, v tem primeru niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za ponovno odmero starostne pokojnine.

Sama prijava in tudi priznanje terjatve v stečajnem postopku še ne pomeni, da se ti zneski tudi upoštevajo pri izračunu za pokojninsko osnovo. Navedeni zneski, kot to navaja tudi tožnik v pritožbi, očitno niti niso bili izplačani.

Priznan status vojnega veterana od 15. 4. 1991 do 18. 7. 1991 na podlagi 6. odst. 2.a člena ZVV sam po sebi ne predstavlja relevantnega razloga za obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2, čeprav je pritožnik kot pripadnik JLA po nalogu organov R Slovenije izvajal vojaške, obveščevalne in protiobveščevalne naloge v korist R Slovenije. Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim stališčem iz prvostopenjske sodbe, da v okoliščinah obravnavanega primera status vojnega veterana ni v nobeni povezavi z statusom časnika TO RS. Gre za dva različna statusa. Status vojnega veterana ne pogojuje odmere višje starostne pokojnine v nepravi obnovi postopka na način, kot neutemeljeno vztraja pritožnik.

Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je v letih od 1961 do 1963 urejal ZPZ/57 in ne TZPZ/64. Po ZPZ/57 so za starostno pokojnino bile obvezno zavarovane osebe v delovnem razmerju (12. člen) ali osebe, ki so opravljale samostojni poklic (13. člen). V 49. členu ZPZ/57 je bilo izrecno določeno, da se v delovno dobo ne šteje čas, ko je bil zavarovanec vajenec, ki se je redno šolal, ne glede na starost, izvzemši primere iz 27. člena zakona. Čas vajeniške dobe, sestavljen iz teoretičnega in praktičnega dela v letih 1961 do 1963 ni bil nikoli všteven v zavarovalno dobo, saj vajenci po takratnih izobraževalnih programih niso bili pokojninsko in invalidsko zavarovani po določbah 12. do 16. člena ZPZ/57, kot zmotno in brez kakršnekoli dejanske in pravne podlage zatrjuje pritožba. V dosedanji sodni praksi je bilo dosledno poudarjeno, da so bili vajenci in učenci strokovnih šol s praktičnim poukom sicer zdravstveno zavarovani za vse zavarovane primere, ne pa pokojninsko invalidsko po takratnih predpisih. Torej niti po ZPZ/57.

Po prehodni in končni določbi 3. odst. 126. člena ZPIZ-2G je moral zavod v šestih mesecih od uveljavitve novele s 1. 1. 2020 po uradni dolžnosti odločiti o upravičenosti do izplačila 40 % starostne pokojnine. Del starostne pokojnine se je zavarovancu, ki je na dan uveljavitve novele prejemal del starostne pokojnine, odmeril od starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen, če bi 1. 1. 2020 uveljavljal odstotno povečanje že odmerjene starostne pokojnine (drugi stavek 3. odst. 126. člena ZPIZ-2G). Iz novele ZPIZ-2G torej jasno in določno izhaja, da se v primeru, ko je bil zavarovanec že uživalec 20 % starostne pokojnine, 40 % pokojnine od 1. 1. 2020 dalje odmeri od starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen, če bi uveljavljal odstotno povečanje odmerjene 20 % starostne pokojnine.

Že ob jezikovni razlagi je mogoče 1. odst. 391. člena ZPIZ-2 pravilno uporabiti na način, kot je v njem izrecno določeno. Pravica do starostne pokojnine po ZPIZ-1 je v skladu s 1. odst. 391. člena v zvezi s 431. členom ZPIZ-2, po katerem je ZPIZ-2 začel veljati prvi dan naslednjega meseca po objavi v Uradnem listu RS, torej 1. 1. 2013, zagotovljena le zavarovancem, ki so do uveljavitve ZPIZ-2, torej najpozneje 31. 12. 2012, izpolnjevali pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1. Takšno dejansko stanje pa v tožnikovem primeru na dan 31. 12. 2012 zagotovo ni bilo izpolnjeno, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pred njim toženi zavod in ga z izjavo, da dejansko stanje ni sporno, potrjuje sam pritožnik.

Starostna pokojnina z dnem 25. 2. 2016 je priznana preuranjeno, ker ni razčiščeno ali je tožnica na navedeni datum sploh dopolnila 38 let pokojninske dobe. Ni dvoma, da je tožnica, ki je rojena 25. 2. 1958, starostni pogoj iz 1. odstavka 36. člena ZPIZ-1 izpolnila 25. 2. 2016, ko je dopolnila 58 let starosti. Na presečni datum 31. 12. 2012 ji je manjkalo manj kot pet let starosti, s čimer je izpolnjen prvi pogoj iz drugega stavka 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2. Navedeno pa ne velja za pogoj pokojninske dobe, saj pred sodiščem prve stopnje, niti v predsodnem postopku ni bilo razčiščeno, ali je tožnici na presečni datum 31. 12. 2012 manjkalo pet let ali manj pokojninske dobe, ter kdaj je z dodano dobo dopolnila 38 let dobe. Iz 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja le, da je na dan 31. 12. 2017 dopolnila 31 let 6 mesecev in 8 dni pokojninske dobe in ker je bila v obvezno zavarovanje vključena do 15. 3. 2014, je 25. 2. 2016 dopolnila pokojninsko dobo v enakem trajanju. Upoštevajoč dodatnih 9 mesecev in 16 dni na zavarovalni podlagi 001 od 1. 1. 2006 do 16. 10. 2006 sodišče zaključuje, da je imela tožnica skupaj 32 let, 3 mesece in 24 dni pokojninske dobe. Vendar

Prvi odstavek 6. člena ZPKri je treba razlagati tako, da se priznana pokojninska doba šteje za "pokojninsko dobo brez dokupa" v smislu četrtega odstavka 27. člena ZPIZ-2.

Pogoja starosti in pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne in predčasne pokojnine sta določena kumulativno ter morata biti izpolnjena sočasno. Če torej eden izmed določenih pogojev ni izpolnjen, pravice do pokojnine ni mogoče priznati.

Sodišče prve stopnje je upoštevalo stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da zavarovanec, ki je zavarovan na podlagi delovnega razmerja, hkrati tudi družbenik in poslovodna oseba, ne sme biti razlog za drugačno obravnavo razmerja do drugih zaposlenih, ter pravilno zaključilo, da toženec tožnici v pokojninsko dobo neupravičeno ni štel le obdobja od 15. 12. 2011 do 31. 12. 2011, čeprav niso bili plačani prispevki, saj je bila tožnica v tem obdobju že prijavljena v zavarovanje s podlago 001. Ker pa je ugotovilo, da tudi z upoštevanjem dodatne dobe od 15. 12. 2011 do 31. 12. 2011 tožnica ne bi izpolnila pogoja pokojninske dobe 38 let, je utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo.

Status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja je pravno urejen status osebe, v katerega je mogoče posegati le ob izpolnitvi zakonskih pogojev, in uživa varstvo pravnomočnosti v smislu 158. člena Ustave RS. Zavarovanec, ki je torej že pravnomočno vključen v zavarovanje kot družbenik in poslovodja zasebne družbe po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 oziroma 12. členu ZPIZ ob upokojitvi zavarovalne podlage ne more spreminjati v zavarovanje na temelju delovnega razmerja, torej 13. členu ZPIZ-1 oziroma 8. členu ZPIZ. Ker je bila tožnica v spornem obdobju zavarovana kot družbenik in poslovodna oseba zasebne gospodarske družbe, bi bilo to obdobje v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo mogoče šteti le, če bi bilo dokazano plačilo prispevkov.

Treba je ločiti priznanje pravice do starostne pokojnine od njenega izplačevanja. Pravico je mogoče priznati, ko so izpolnjeni zakonski pogoji. Pogoj prenehanja obveznega zavarovanja se nanaša na začetek izplačevanja že priznane pravice. Sodišče druge stopnje zmotno šteje, da v obravnavanem primeru ni sporno vprašanje vštevanja spornega obdobja v pokojninsko dobo. Ravno tožničina podlaga zavarovanja v spornem obdobju je odločilno dejstvo, ker je od njega odvisna pokojninska doba. Tožničinih navedb in dokaznih predlogov o tem, da je bila v spornem obdobju v obveznem zavarovanju na podlagi delovnega razmerja (ki je odločilno dejstvo), sodišči nista presojali zaradi stališča, da ne moreta upoštevati drugih podatkov, kot tistih, ki izhajajo iz javnih listin, dokler ni dokazano nasprotno. Navedeno stališče je sicer pravilno, vendar v obravnavanem primeru sodišči spregledata, da je tožnica želela dokazovati nasprotno.

Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v določbah Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (Sporazum). Ta v 20. in 22. členu posebej ureja priznavanje pokojnin na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji obeh podpisnic oziroma na podlagi seštevanja dob. V 21. členu Sporazuma pa je določeno, da če obstaja po zakonodaji ene pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec te pogodbenice zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svojih pravnih predpisih. To pomeni, da v takem primeru lahko zavarovanec uveljavlja samostojno dajatev pri nosilcu zavarovanja druge podpisnice, v kolikor bi bil tudi pri njem upravičen do dajatve, le na podlagi zavarovalne dobe pri tem nosilcu zavarovanja, ki še ni bila upoštevana pri pravici do dajatve oziroma pokojnine pri drugem nosilcu zavarovanja. Le v tem primeru bi lahko zavarovanec uveljavljal samostojno dajatev pri nosilcu zavarovanja druge podpisnice, kolikor bi bil tudi pri njem upravičen do dajatve - pokojnine zgolj na podlagi zavarovalne dobe pri tem nosilcu zavarovanja, ki še ni bila upoštevana pri pravici do pokojnine pri drug

Izvedenka je prepričljivo pojasnila, da je bil tožnik s plačili prispevkov v zamudi, zaradi česar je bil dolžan poleg glavnice plačati še zamudne obresti. S plačili ni plačeval prispevkov, kot jih je sam označeval na plačilnih nalogih in prenosih, temveč se je zaradi obstoječega starejšega dolga posamezno plačilo poračunalo po pravilu o vrstnem redu vračunavanja po ZDavP-2, torej so se najprej pokrivali stroški, nato obresti in šele na to glavnica. S posameznimi plačili prispevkov za sporno obdobje se je torej pokrival prej dospeli dolg, kar je lahko pomenilo le, da je dolg za sporno obdobje ostal neporavnan. Pridobljeno izvedensko mnenje torej predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da tožnik za sporno obdobja nima plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do starostne pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela ni utemeljen.

Pri upokojitvi po 394. členu ZPIZ-2 se starostna pokojnina prizna pod pogoji, določenimi v 36. členu ZPIZ-1. Tudi pokojninska osnova se oblikuje na način, določen v 39. členu ZPIZ-1. Vendar se za valorizacijo plač oziroma zavarovalnih osnov uporabijo valorizacijski količniki, določeni v 35. členu ZPIZ-2, in pokojninska osnova preračuna še s količnikom 0,732. Takšna ureditev varstva pričakovanih pravic ni v nasprotju z Ustavo RS.

Glede na prvi odstavek 39. a člena ZPIZ-2 pridobi pravico do izplačila 20 % pokojnine le zavarovanec, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po tem zakonu, torej izključno v primeru, če so izpolnjeni pogoji, določeni v 27. oziroma 29. členu ZPIZ-2.

Prvi odstavek 394. člena ZPIZ-2 se nanaša na zavarovance, ki so bili na dan 31. 12. 2012 uživalci denarnega nadomestila. Pri tožnici ne gre za zavarovanko, ki bi bila vključena v obvezno zavarovanje na podlagi plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev, ki bi jih plačeval zavod za zaposlovanje, saj je bila tožnica vključena prostovoljno v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožnica tudi ni imela statusa delovnega invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, zato ne more biti upravičenka iz četrtega odstavka 394. člena ZPIZ-2 ter tako ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1, v zvezi z določili 394. člena ZPIZ-2.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec pokojninsko osnovo v skladu z 39. členom v zvezi s 406. členom ZPIZ-1 pravilno izračunal na podlagi mesečnega povprečja plač oziroma zavarovalnih osnov iz obdobja 1971 do 1993 v višini 772,40 EUR in v skladu s tretjim odstavkom 391. člena ZPIZ-2 preračunal s faktorjem 0,732.