VSL sklep PRp 300/2014

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Novem mestu odpravilo plačilni nalog prekrškovnega organa PP Dolenjske Toplice št. 0000106320106 z dne 30. 9. 2013 in nato odločilo, da se postopek zaradi prekrškov po tretjem odstavku 4. člena Zakona o cestah (ZCes-1) in po prvem odstavku 22. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) ustavi na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ker dejanji nista prekršek; medtem ko je glede stroškov postopka odločilo, da le-ti bremenijo proračun.

2Zoper sodbo se pravočasno pritožuje predlagatelj postopka zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, materialne kršitve določb predpisa, ki določa prekršek in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker iz razlogov sodbe ni razvidno, kateri odlok naj ne bi bil v skladu z ustavo in zakoni. V zvezi s tem še navaja, da je predmetna javna cesta JP793011 vpisana v banki cestnih podatkov iz 40. člena ZCes-1A in je od leta 1999 dalje kategorizirana z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v Mestni občini Novo mesto (Ur. l. RS 4/1999), ki ga je nasledil Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Mestni občini Novo mesto (Ur. l. RS 40/2001); po nastanku nove občine Straža pa Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Občini Straža (Ur. l. RS 47/2007). Kategorizacija je bila opravljena na podlagi prvega odstavka 82. člena Zakona o javnih cestah, ki je občinam nalagal, da sprejmejo odlok in kategorizirajo občinske ceste najkasneje v enem letu od njegove uveljavitve, zato prekrškovni organ ocenjuje, da je odlok, ki je sprejet na podlagi izrecne zahteve zakona, tudi zakonit. Sicer pa sodišče ni upoštevalo prvega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču, ker, v kolikor bi sodišče menilo, da določilo 24. točke prvega ostavka 2. člena ZCes-1 ni v skladu z Ustavo, bi moralo postopek prekiniti in zahtevati ustavnosodno presojo; poleg tega je sklicevanje na domnevno neustavnost odloka brezpredmetno, ker znaki kršitve izhajajo iz zakona. Iz prvega odstavka 106. člena ZCes-1A izhaja, da policija izvaja nadzorstvo nad 4., 5., 6. in drugimi členi istega zakona tudi na nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet, nekategorizirane ceste pa so tiste, za katere akt o njihovi kategorizaciji še ni bil sprejet ali je bil razveljavljen. Obrazložitev sodišča, ki se sklicuje na neustaven odlok je tako nerazumljiva, saj je prekršek v skladu s prvim odstavkom 106. člena ZCes-1 mogoče storiti tudi na nekategoriziranih cestah, torej tudi v primeru, če odloka o kategorizaciji sploh ne bi bilo; če bi sodišče menilo, da je določilo prvega odstavka 106. člena ZCes-1A protiustavno, pa bi prav tako moralo postopek prekiniti. Ker je kršitelj uresničil vse znake prekrška po tretjem odstavku 4. člena ZCes-1A, je policija na podlagi prvega odstavka 106. člena ZCes-1A utemeljeno izdala plačilni nalog in v posledici tega je bil zakonit tudi ukaz policista ter je kršitelj z njegovim neupoštevanjem uresničil vse znake prekrška iz prvega odstavka 22. člena ZJRM-1, zaradi česar prekrškovni organ PP Dolenjske Toplice višjemu sodišču predlaga, da sodbo v imenu ljudstva spremeni tako, da se zahteva za sodno varstvo zavrne kot neutemeljena in potrdi plačilni nalog prekrškovnega organa ali pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3Po izdani sodbi (7. 5. 2014) je pri Okrajnem sodišču v Novem mestu priglasil udeležbo v imenu oškodovanca A. I. odvetnik Z. I., ki uveljavlja, da ima A. I. status oškodovanca, ki priglaša svojo udeležbo v postopku ter predlaga, kateri dokazi naj se izvedejo, podaja pa tudi še teoretični uvod, v katerem poučuje sodišče o teoretičnih načelih in predvsem o načinu pridobitve lastnosti javne ceste in javnega dobra, zaradi česar uveljavlja, da je bila predmetna javna cesta kategorizirana leta 1999 in je na dan uveljavitve ZJC-B 19. 10. 2005 predstavljala obstoječo javno cesto po zasebnem zemljišču, zato se po izrecni določbi 123.a člena ZCes-1A zanjo uporabljajo določila 5. člena ZCes-1A. Sicer pa predlaga, da sodišče oškodovancu omogoči sodelovanje v postopku z vsemi pravicami po ZP, ga povabi na vse naroke in mu vroča vsa pisanja, predvsem pa, da kršiteljevo zahtevo za sodno varstvo zavrne. Naknadno je 4. 6. 2014 pri okrajnem sodišču vložil še „Vlogo oškodovanca in dokazni predlog“, v katerem ponovno predlaga, da sodišče oškodovancu omogoči sodelovanje v postopku z vsemi pravicami po ZP in, da na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP ponovi ali dopolni postopek z izvedbo doslej predlaganih dokazov oškodovanca ter sodbo spremeni in kršiteljevo zahtevo za sodno varstvo zavrne.

4Višje sodišče ob pregledu spisovnega gradiva najprej ugotavlja, da je že po končanem postopku pri sodišču prve stopnje (sodba je bila izdana 7. 5. 2014) odvetnik v imenu domnevnega oškodovanca poslal vlogo sodišču (12. 5. 2014), zaradi česar te vloge prvostopno sodišče nikakor ni moglo upoštevati; ne more pa je upoštevati niti višje sodišče. Pojem oškodovanca opredeljuje 48. člen ZP-1 in navaja, da označuje tistega, čigar premoženjska ali osebna pravica je bila s prekrškom prekršena ali ogrožena. Iz vloge pooblaščenca A. I. pa ni razvidno, katera od pravic in s čim je bila kršena, prav tako niso priloženi dokazi, ki bi to dokazovali. Prav tako je A. I. po odvetniku kot pooblaščencu vložil 4. 6. 2014 vlogo, v kateri se postavlja v vlogo pritožnika, čeprav sme po določilih tretjega odstavka 66. člena ZP-1 (glede na spremembo odločbe prekrškovnega organa in ustavitev postopka o prekršku) vložiti pritožbo izključno prekrškovni organ iz razlogov po 1., 2., in 4. točki 154. člena ZP-1, zato pritožbeno sodišče vloge (domnevnega) oškodovanca ni obravnavalo po vsebini.

5Pritožba predlagatelja pa je utemeljena iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju.

6Na strani 4 obrazložitve sodbe je sodišče navedlo, da na zemljišču, ki sestoji iz parc. št. 1 (ID 001) in parc. št. 2 (ID 002), obe k. o. X in v lasti Z. P., ni vpisana nobena javna pot, prav tako na nobeni izmed teh nepremičnin ni vpisana niti služnost poti niti kakršnokoli drugo breme, ki bi nakazovalo, da preko teh nepremičnin poteka javna pot. Sicer se je sodišče strinjalo z navedbami predlagatelja, da je bil v obravnavanem času v veljavi odlok, ki je kritično mesto kategoriziral kot javno pot tudi preko prej navedenih nepremičnin, vendar je v nadaljevanju navedlo jasne razloge, zakaj kljub temu odloku ni dopustno tega zemljišča šteti za javno pot. Posredno je sodišče dalo vedeti, da je odlok neustaven, pri čemer sodišče ni dolžno prekiniti postopka in zahtevati ustavne presoje odloka, ker prvi dostavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču odloča, da sodišče prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti, če sodišče pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Sodišče tudi ni bilo dolžno prekiniti postopka in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem zaradi določil 24. točke prvega odstavka 2. člena ZCes-1, saj s samo določbo ni nič narobe, le uporabljati jo je treba pravilno in v celoti, medtem ko pritožnica (opirajoč se na pisanje pooblaščenca A. I.) določbo razlaga po svoje. 24. točka prvega odstavka 2. člena ZCes-1 določa, da je javna cesta tista cesta, ki jo država ali občina v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest razglasi za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi, pri čemer sta Ustavno sodišče RS in Vrhovno sodišče RS že zavzeli stališče, da mora občina takšna zemljišča pred kategorizacijo pridobiti od prejšnjega lastnika s pravnim poslom oziroma v postopku razlastitve.

7V zvezi s tem višje sodišče opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 4/2014, ki je bila izdana 8. 5. 2014, zaradi katere je ugodilo pritožbi in je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je namreč v jedru te sodbe zapisalo, da so po sprejeti razlagi 123.a člena Zakona o cestah lastniki nepremičnin, po katerih potekajo obstoječe javne ceste, dolžni spoštovati prepovedi in omejitve iz 5. člena ZCes-1 le v času trajanja postopka iz 19. člena ZJC-B, torej v obdobju, v katerem občine s svojo aktivnostjo, usmerjeno v pridobitev teh nepremičnin, izkazujejo upravičenost takšnega omejevanja lastninske pravice ter bodo prekrškovni organi in sodišča v konkretnih postopkih morali ugotavljati obstoj te predpostavke, saj je le v primeru dejanskega teka postopka po 19. členu ZJC-B mogoče uporabiti 5. člen v zvezi s 123.a členom ZCes-1.

8Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da v obravnavani zadevi (ki jo je sodišče reševalo pred sodbo Vrhovnega sodišča) ta vidik ni bil upoštevan in sodišče tako ni ugotavljalo, ali je Občina Straža izvajala kak postopek za pridobitev nepremičnin v lasti Z. P., po katerih poteka obstoječa javna cesta.

9Glede na navedeno je višje sodišče ugodilo pritožbi in je izpodbijano sodbo razveljavilo.

10V novem postopku bo sodišče prve stopnje najprej ugotovilo, ali je Občina Straža že izvajala določene aktivnosti usmerjene v pridobitev tistega dela nepremičnin Z. P., ki se nanašajo na javno cesto, nato pa bo moralo ponovno presoditi, ali je od Z. P. upravičeno pričakovati takšno omejevanje lastninske pravice, kot to določa 5. člen ZCes-1, od česar je tudi odvisna presoja, ali je bil Z. P. storilec prekrškov, kot se mu očitata.