19. člen ZJC-B

Sodišče pritrjuje tožnici, da iz določb Uredbe ne izhaja pogoj odvijanja prometa v skladu s pravili cestnega prometa per se, vendar je že v 2. členu izpostavljeno, da kategorija javne ceste določa funkcijo javne ceste, ki jo ima za prometno povezovanje v določenem prostoru, ter njene tehnične in druge lastnosti, ki omogočajo hitro, varno in za okolje čim manj obremenjujoče odvijanje prometa v tem prostoru. Iz zadnjega dela te določbe se tako po oceni sodišča da sklepati, da mora vsaka javna cesta zagotoviti vse pogoje, da se promet odvija (tudi) varno, torej v skladu s pravili cestnega prometa, ki so namenjena ravno temu, tj. urejanju prometa, da poteka nemoteno in varno za vse udeležence.

V obravnavanem primeru je treba tehtati in presojati sorazmernost zahtevanega stvarnopravnega varstva in javne koristi na drugi strani. Ob poskusih ureditve medsebojnih premoženjskopravnih razmerij, ki jih napoveduje toženka, in ugotovljenem minimalnem posegu javne ceste v svet tožeče stranke, tožbeni zahtevek na odstranitev dela javne ceste v konkretnih okoliščinah primera ni utemeljen. V konkretnih okoliščinah primera gre bolj kot za položaj protipravne dejanske razlastitve, za položaj ureditve in uporabe meje med sosednjima zemljiščema.

Za ugotovitev javne koristi po ZJC-B je bistveno, da cesta (pot) res poteka po razlaščenih nepremičninah, kar tožnik ugovarja. Organ dokazov, ki jih je predlagal tožnik za dokazovanje tega dejstva ni izvedel, oprl pa se je na pravnomočno odločbo o dovolitvi parcelacije. Nedvomno je s pravnomočno odločbo o parcelaciji določen obseg predlagane razlastitve, zato je bistveno ali je cesta (pot) res na parcelah, ki so bila z odločbo odmerjena, torej tam poteka in ali je bila v tem obsegu kategorizirana pred uveljavitvijo ZJC-B. V nadaljevanju pa bo moral organ tudi ugotoviti, ali je na parcelah, ki jih razlašča po ZJC-B, ob kategorizaciji potekal cestni promet, na način in po pravni podlagi kot je razloženo v prejšnjih odstavkih. V tem okviru je javna korist kot določa tretji odstavek 19. člena ZJC-B ostala neugotovljena. Z odločbo o dovolitvi pripravljalnih del je organ odločil zgolj o dovolitvi pripravljalnih del in posledicah, ki jih s tem v zvezi določa 201. člen ZUreP-2. Zgolj izrek izpodbijane odločbe ima lahko pravne posledice za stranke in edini postane pravnomočen. V odločbi o pripravljalnih delih zavzeta stališča upravnega organa v zvezi s presojo obstoja konkretne jav

Razlastitev je pojmovno vezana na odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičnini z namenom zasledovanja javne koristi, pri čemer pa v obravnavani zadevi ni sporno, da tožeča stranka nima v lasti nepremičnin, ki so predmet razlastitve, zato skladno z drugim odstavkom 195. člena ZUreP-2 ni razlastitveni zavezanec. Posledično tožeča stranka tudi ne more biti razlastitveni zavezanec v smislu določbe četrtega odstavka 199. člena ZUreP-2, na podlagi katere je utemeljevala svoj zahtevek.

Odvzem lastninske pravice na zemljiščih z javnimi cestami se razlikuje od razlastitve po ZUreP-1. Gre za specialno ureditev; določbe ZUreP-1 pridejo v poštev le, če ZJC-B ne določa drugače. Ta je med drugim opredelil javno korist za razlastitev teh nepremičnin: podana je, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njih poteka cestni promet. Slednje pomeni, da prometne površine splošnega pomena vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. Prosta uporaba obsega koriščenje s strani vseh ali določenih vrst cestnega prometa. Javne ceste so državne in občinske. Med občinske ceste spadajo tudi lokalne ceste in javne poti. S posamezno kategorijo javne ceste pa je začrtan njen namen oziroma uporaba. Jasno je, da ni vsaka javna cesta namenjena vsakršni uporabi vseh. Ker razlaščeno zemljišče izpolnjuje kategorizacijska merila za javno pot in po njem poteka cestni promet, je javna korist po tretjem odstavku 19. člena ZJC-B podana. Tega ne spremeni dejstvo, da bi lahko lastniki sosednjih zemljišč dosegli dostop do svojih nepremičnin s pomočjo služnosti ali nujne poti.

Upravno sodišče lahko dejstvo, ali po javni poti poteka cestni promet ugotavlja z vsemi dokaznimi sredstvi, s katerimi se da ugotoviti, kakšna vrsta prometa se odvija po sporni poti, vendar pa v obravnavanem primeru tega dejstva ni ugotovilo na ustrezen način. Splošna zavrnitev dokaznih predlogov, kot jo je podalo Upravno sodišče z navedbo, da dejstva in dokazi, ki jih navajajo revidenti, niso pomembni za odločitev, bi zadostovala le v primeru, če bi bili predlagani dokazi že na prvi pogled neprimerni za dokazovanje upoštevnih in odločilnih dejstev, ki se ugotavljajo, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. . Poleg tega je s tem, ko je ugotovitev, da po sporni poti poteka promet, oprlo na dejstvo, da pot poleg lastnikov nepremičnin, do katerih ta pot vodi, uporabljajo tudi solastniki sosednjega zemljišča ter komunalno podjetje za dostop do vodnega zajetja, ob tem pa zavrnilo vse druge dokazne predloge, ki tej ugotovitvi nasprotujejo, opravilo vnaprejšnjo dokazno oceno.

Časovni razkorak med dejansko in pravno razlastitvijo, ki po stališču sodne prakse predstavlja neločljivo celoto, je v konkretnem primeru nesorazmerno dolg (več kot 15 let). Pravna teorija opozarja, da gre za specifičen položaj, v katerem obrestni dolg narašča, zastaranje pa ne teče. Posledica tega je, da je znesek vtoževanih obresti glede na glavnico nesorazmerno visok. Ne glede na to, da tožbeni zahtevek predstavlja nadomestilo prikrajšanja lastnika zaradi predčasnega (nezakonitega) odvzema posesti pred pravno razlastitvijo po 69. členu Ustave, je treba upoštevati, da je tožeča stranka zahtevek oblikovala kot obračun zakonskih zamudnih obresti, ki predstavljajo pavšalno nadomestilo za uporabo tujega denarja. Zato je (z vidika načela sorazmernosti) primerno upoštevati podobne primere, ki so v spornem obdobju (1995 - 2010) obravnavali oziroma omejevali tek zakonskih zamudnih obresti. Po odločbi Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 se po uveljavitvi OZ, tj. po 1. 1. 2002, upošteva pravilo, da zamudne obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, in to tudi za obligacijska razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ (pravilo ne ultra

Da bi bil predlog formalno popoln, bi moral predlagatelj ne samo navesti sporno vprašanje, ampak predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem bi moral izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so ta napačna, ter tudi zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila s tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse.

Za izkazovanje javnega interesa je pomembno, ali gre za površino splošnega pomena za cestni promet. V času razlastitve je bila na nepremičnini javna pot, po kateri poteka cestni promet, podan pa je tudi drugi pogoj, da se o razlastitvi odloča po ZJC-B, in sicer, da je bilo zemljišče del ceste že ob uveljavitvi ZJC-B. Sodišče je potrdilo, da so nepremičnine tožnikov, del kategorizirane javne poti, namenjene dostopu prebivalcev, komunalnih vozil in javnih služb. Javni interes in nujnost razlastitve prevladujeta nad zasebnimi interesi. Sodišče je zaključilo, da odločitev ustreza ustavnopravnim standardom zaščite lastninske pravice in zavrnilo očitke o neustavnosti razlastitvenega postopka.

Dejanski obseg razlastitve po 19. členu ZJC-B je torej opredeljen izključno z dejanskim potekom oziroma obsegom javne ceste v naravi. Pri tem je treba upoštevati, da sta tako ugotovitev mej zemljišča, ki v naravi pomeni javno cesto, kot tudi morebitna parcelacija tega zemljišča lahko predmet posebnega postopka oziroma samostojna pravna celota, zato v postopku razlastitve pomenita predhodno vprašanje v smislu prvega odstavka 147. člena ZUP. Če pa je bila o predhodnem vprašanju že izdana pravnomočna upravna odločba, je organ nanjo vezan (tretji odstavek 147. člena ZUP).

V okviru obravnavanja ugovora, da ni javnega interesa za razlastitev konkretnega zemljišča, je treba najprej ugotoviti, ali cesta sploh izpolnjuje merila za obstoječo kategorizacijo. Pravilna uporaba meril za kategorizacijo javne ceste je lahko predmet sodne presoje po tem, ko je bil izveden z Uredbo o merilih za kategorizacijo javnih cest predpisan postopek in je Direkcija za infrastrukturo ugotovila, da so bila predpisana merila za kategorizacijo konkretne ceste uporabljena pravilno.

V okviru ugovora, da ni javnega interesa za razlastitev konkretnega zemljišča, je treba najprej ugotoviti, ali sporna občinska cesta izpolnjuje merila za obstoječo kategorizacijo. Ta presoja pa je mogoča le, če je bil postopek preverjanja pravilne uporabe meril za kategorizacijo te ceste izpeljan v skladu z Uredbo o merilih za kategorizacijo javnih cest. Če ni, je Odlok o kategorizaciji neustaven in ga ni mogoče uporabiti kot podlago za razlastitveni postopek po 19. členu ZJC-B, saj ne izpolnjuje pogoja skladnosti kategorizacije ceste s predpisi, kar je zapovedano v 2. členu ZJC oziroma 3. členu ZCes-1.

Pravilna uporaba meril za kategorizacijo javne ceste je v razlastitvenem postopku lahko predmet sodne presoje po tem, ko je bil izveden z Uredbo predpisan postopek in je Direkcija ugotovila, da so bila predpisana merila za kategorizacijo konkretne ceste uporabljena pravilno. Zmotno je torej stališče Upravnega sodišča, da je v 19. členu ZJC-B vzpostavljena zakonska domneva, ki je izpolnjena, kolikor po kategorizirani poti poteka promet v skladu s kategorizacijo. Pomembno je, ali kategorizacija ceste ustreza merilom za tako kategorizacijo, tj. da ustreza predpisom, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. Na ta način je namreč mogoče ugotoviti tudi, ali gre za površino, ki je splošnega pomena za promet. To, da je na zasebnem zemljišču cesta že zgrajena, samo po sebi ne pomeni, da zemljišča v lasti države oziroma občine že iz tega razloga niso ustrezne za dosego istega cilja. Cilj razlastitve v postopku po 19. členu ZJC-B je namreč enak cilju razlastitev zaradi gradnje javne ceste. Poenostavitev razlastitvenega postopka, kot ga ureja navedena določba ZJC-B, pa ne spreminja in ne sme spreminjati osnovnih zahtev varstva pred prekomernim, v primerih iz tretjega o

Določila 19. člena ZJC-B in tam urejen poseben razlastitveni postopek tako predstavljajo podlago za odpravo protiustavnega položaja, povzročenega s kategorizacijo javnih cest (z občinskimi odloki) na zasebnih zemljiščih. S tem pa je po presoji sodišča zadoščeno ustavnopravnim vidikom varstva lastninske pravice na takšnih zemljiščih. Za značaj javne ceste namreč ni odločilno, kolikšne dele naselja povezuje med sabo oziroma koliko lastnikov nepremičnin oziroma stanovalcev ima od nje korist, niti na to ne vpliva okoliščina, ali taka cesta vodi zgolj do določenih hiš ali pa vodi naprej in se priključi na drugo javno cesto, ključno je, da je kategorizirana v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest, kot je predmetna javna pot z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v Mestni občini Novo mesto. Dejstvo, da bi morale občine svoje predpise uskladiti z določbami ZCes-1 najkasneje v enem letu od njegove uveljavitve (tj. do 1. 4. 2012) in da je občina kasneje začela razlastitveni postopek, ne vpliva na to, da je tožnik na dan izvršitve prekrškov kršil ZCes-1 in Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP).

Pojem ob uveljavitvi ZJC-B obstoječe javne ceste je razumeti kot določeno prometno površino (in ne zgolj povezavo), ki jo je pristojni organ (skladno z merili za kategorizacijo) razglasil za javno cesto (in jo lahko vsak prosto uporablja pod predpisanimi pogoji). To pa pomeni, da je za odločitev o zahtevi za razlastitev pomembno (tudi), katera prometna površina je bila ob uveljavitvi ZJC-B razglašena kot javna cesta in je bila kot taka zajeta z Odlokom, ki je veljal ob uveljavitvi ZJC-B.

Kljub temu, da je nesporno, da cesta in odlok o kategorizaciji obstajata, organ ni mogel brez zahteve stranke odločati o razlastitvi po drugem postopku, npr. po ZUreP-1. Postopki razlastitve so predlagalni postopki in se ne vodijo po uradni dolžnosti. Vlagateljica zahteve za razlastitev je bila RS, ki je z vložitvijo zatrjevala, da ji pripada pravica do lastništva spornih parcel na podlagi ZJC-B. Vlagateljica s svojim zahtevkom, ki je bil ob uveljavljanju pravice utemeljevan na določeni pravni podlagi, razpolaga, organ pa ni dolžan na podlagi načela materialne resnice (8. člen ZUP) raziskovati, ali pripada vlagateljici enaka pravica tudi na drugih pravnih podlagah, in v tej zvezi po uradni dolžnosti ugotavljati dejansko stanje. Tožbeni ugovori v smeri, da bi bilo treba odločiti o razlastitvi po drugih podlagah, so zato neutemeljeni, kljub temu da sodišče soglaša s tožnikom, da je nujno sedanje nepravno stanje, ko obstaja zaradi zgrajene državne ceste tožniku le gola lastninska pravica, urediti.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali za izkazanost javnega interesa v razlastitvenem postopku zadošča že samo dejstvo kategorizacije javne poti, ali je treba vseeno ugotavljati dejansko javno korist? Ali se kot druga ustrezna nepremičnina v smislu tretjega odstavka 92. člena ZUreP-1 šteje le nepremičnina v lasti občine ali države po kateri že poteka vsaj enakovredna pot?

Določbo 19. člena ZJC-B je treba razumeti kot možnost, da občina v predpisanem postopku legalizira nastali protiustavni položaj, ki ga je povzročila z določitvijo tožnikovih nepremičnin za javno cesto. Za pravilno uporabo navedenega člena je treba v postopku ugotoviti, ali je cestni promet po sporni nepremičnini potekal po njej ob uveljavitvi ZJC-B in vložitvi zahteve za razlastitev. Pri razlagi 99. člena ZUreP-1 je treba izhajati iz vprašanja, ali bi preostale nepremičnine ob razlaščenju izgubile svoj gospodarski pomen, ki je v sedanji rabi teh nepremičnin.

V 19. člena ZJC-B je vzpostavljena zakonska domneva, ki je v obravnavanem primeru kategorizirane javne poti podana, kolikor po kategorizirani poti poteka promet v skladu s kategorizacijo. Samo dejstvo poteka prometa med strankami ni sporno, tožnik tudi v tožbi zatrjuje vožnjo tovornjakov in drugih vozil, ki tovorijo les, pot pa povezuje kategorizirano gozdno cesto ..., v nadaljevanju pa se obravnavana javna pot navezuje na javno cesto enake ali višje kategorije (glej tudi 25. točko 2. člena ZCes-1), kar tudi med strankami ni sporno. Gre torej za uresničitev razlastitvenega namena iz prvega odstavka 92. člena ZUreP-1, za uresničitev mreže javne infrastrukture. Iz določb 37. do 40. člena Zakona o gozdovih (ZG) pa izhaja, da imajo tudi gozdne ceste javen značaj in splošno uporabo (v skladu s predpisanim režimom), torej tožbeni ugovor, da se sporna pot navezuje na gozdno cesto, v smislu vprašanja poteka prometa, ni pravno relevantno.

V tej zadevi je bistveno, ali obstajajo opravičljivi razlogi za to, da sta tožnika šele v tožbi oporekala razlastitvi in navajala dejstva, iz katerih naj bi izhajalo, da je ta neupravičena ter predlagala nove dokaze, ki naj se izvedejo za dokazovanje teh dejstev. Ta dejstva in dokazi bi se torej upoštevali le, če bi tožnika izkazala, da jih upravičeno nista mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnika v tožbi trdita, da dejstev, zaradi katerih razlastitvi ugovarjata, nista mogla navajati, ker je eden od njiju težak invalid, oba pa sta prava neuki stranki. Po presoji sodišča tako posplošeno navajanje razlogov za opustitev pravočasnega navajanja relevantnih dejstev tožnikov ne opravičuje.