VSRS Sodba X Ips 41/2013

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1518/2011-9 z dne 9. 1. 2013 se spremeni tako, da se tožbi ugodi, odločba Republike Slovenije, Ministrstva za delo družino in socialne zadeve, Inšpektorata RS za delo, Območne enote Trbovlje, št. 06139-183/2011-4 z dne 19. 5. 2011, in odločba Republike Slovenije, Ministrstva za delo družino in socialne zadeve, št. 0610-17/2011 z dne 15. 7. 2011, se odpravita in se zadeva vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 698,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentke) zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za delo družino in socialne zadeve, Inšpektorata RS za delo, Območne enote Trbovlje, št. 06139-183/2011-4 z dne 19. 5. 2011 (1. točka izreka sodbe), in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. točka izreka sodbe). Z izpodbijano odločbo je inšpektor za delo odločil, da mora revidentka na način in v rokih, določenih s to odločbo, odpraviti ugotovljene nepravilnosti oziroma nezakonitosti, in sicer zagotoviti izvajanje (takrat veljavnega) 143. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl., v nadaljevanju ZDR) tako, da v primeru nadurnega dela pisno odredi nadurno delo pred pričetkom dela oziroma najkasneje na koncu tedna in spoštuje določbe navedenega člena v zvezi z omejitvami nadurnega dela tudi za delavce, ki imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas ter opravljajo delo preko dogovorjenega delovnega časa; da je rok ureditve takoj po prejemu odločbe in stalno; da mora delodajalec pisno obvestiti prvostopenjski upravni organ o izvršitvi te odločbe, in sicer najkasneje v roku 8 dni po preteku roka za njeno izvršitev, ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. Tožena stranka je z odločbo, št. 0610-17/2011 z dne 15. 7. 2011, revidentkino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnila.

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja med strankama nesporna dejstva ter pritrjuje odločitvi in razlagi upravnih organov glede odrejanja nadurnega dela delavcem, ki imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas, za opravljanje dela preko dogovorjenega delovnega časa, za kar prejemajo le plačilo kot za redno opravljene ure. Pri tem se sklicuje na določbe šestega odstavka 64. člena, 143. člena, 144. člena in 145. člena (tedaj veljavnega) ZDR, glede razlogov, ki sta jih za odločitev navedla upravna organa prve in druge stopnje, pa tudi na drugi odstavek 71. člena ZUS-1.

3Revidentka vlaga revizijo iz razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zatrjuje, da niti inšpekcijski organ druge stopnje niti sodišče nista obrazložila stališča, da se za delavce s krajšim delovnim časom od polnega, za polni delovni čas šteje dogovorjeni delovni čas po pogodbi o zaposlitvi, ter graja stališče, da za take delavce nadurno delo pomeni delo preko dogovorjenega delovnega časa. Sklicuje se na sodbo SEU v združenih zadevah C-399/92, C-409/92, C-425/92, C-34/93, C-50/93 in C-78/91 z dne 15. 12. 1994, pa tudi na Konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 175 o delu s krajšim delovnim časom. Zaradi narave in organizacije dela je v pogodbah o zaposlitvi dogovorjen neenakomerno razporejen delovni čas, ki v okviru inšpekcijskega nadzora ni bil sporen. Namesto s tedenskim razporedom delovnega časa, tega revidentka odreja v letnem in mesečnem planu dela, kar je za delavke ugodneje, šele na koncu 12-mesečnega obdobja za obračun pa se izračuna povprečna (tedenska) delovna obveznost. Sodišče je kot nesporno dejstvo navedlo nepravilno število opravljenih ur pri obeh delavkah v letu 2010, nobena od njiju pa ni presegla polnega delovnega časa, zato nista upravičeni do dodatka za nadurno delo. Napačna je tudi obrazložitev prvostopenjskega organa v zvezi z odrejanjem dela preko dogovorjenega delovnega časa, ker pa se sodišče prve stopnje o teh razlogih ne izreka, se pa sklicuje na drugi odstavek 71. člena ZUS-1, je v tem delu izpodbijana sodba nepravilna in se je ne da preizkusiti, je pa tudi v nasprotju z veljavno zakonodajo. Delo preko dogovorjenega delovnega časa se lahko opravlja le, če je to dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi (kar pri omenjenih delavkah ni bilo), in če gre za primere iz 144. člena ZDR, zato je bila v predmetnih primerih potencialno kršena določba šestega odstavka 64. člena ZDR. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da razveljavi odločbo tožene stranke, oziroma podredno, če ugotovi, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, ugodi reviziji in v celoti razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške postopka.

4Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5Revizija je utemeljena.

6Revizija je dovoljena iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj gre v obravnavani zadevi za pomembno pravno vprašanje, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo, in sicer, kako obravnavati ure, ki jih delavec, ki ima sklenjeno delovno razmerje s krajšim delovnim časom od polnega delovnega časa, opravi nad pogodbeno dogovorjenim delovnim časom.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8Vsebina obravnavane zadeve je presoja zakonitosti odločbe inšpektorja za delo, izdane med drugim na podlagi 15. člena tedaj veljavnega Zakona o inšpekciji dela, ki je v prvem odstavku določal, da ima po opravljenem inšpekcijskem nadzorstvu inšpektor pravico in dolžnost z odločbo delodajalcu odrediti, da z dejanjem, opustitvijo dejanja oziroma z aktom, v roku, ki ga določi, zagotovi izvajanje zakonov, drugih predpisov, kolektivnih pogodb ter splošnih aktov iz svoje pristojnosti.

9Iz dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je bil 10. 5. 2011 pri revidentki opravljen inšpekcijski pregled, v okviru katerega je bilo ugotovljeno, da imata dve delavki (prodajalki) z revidentko sklenjeni pogodbi za krajši delovni čas od polnega delovnega časa, in sicer ena za 33 ur/teden, druga pa za 24 ur/teden, pri čemer je v letu 2010 prva opravila 2,5 ure na teden preko svoje pogodbene tedenske delovne obveznosti, druga pa 3,45 ure (nepravilen podatek v izpodbijani sodbi o skupnem presežku ur na odločitev ne vpliva). Za te ure sta delavki prejeli plačilo po redni urni postavki. Revidentka dela preko dogovorjenega delovnega časa ne odreja, temveč delovni čas razporeja z mesečnim in letnim planom dela. V njunih pogodbah o zaposlitvi je dogovorjen 6-dnevni delovnik, pa tudi da revidentka lahko s posebno odločbo določi razporeditev in pogoje za začasno prerazporeditev delovnega časa, stranki pa se dogovorita, da se lahko v skladu z revidentkinimi akti zaradi narave in organizacije dela delovni čas prerazporedi oziroma neenakomerno razporedi. Med splošnimi akti, ki zavezujejo revidentko in delavca, je v pogodbi o zaposlitvi naveden splošni akt o delovnem času in letnem dopustu (Pravilnik o delovnem času in letnem dopustu, v nadaljevanju Pravilnik). V pogodbah o zaposlitvi ni dogovora v zvezi z opravljanjem dela preko dogovorjenega (krajšega) delovnega časa.

10Med strankama ni sporno, da poln delovni čas pri revidentki znaša 40 ur/teden, prav tako pa tudi ni sporno, da je na podlagi določb 143. člena ZDR delo preko polnega delovnega časa (preko 40. ure) nadurno delo, za katero veljajo posebna pravila in omejitve.

11Glede na vsebino izrečenega inšpekcijskega ukrepa pa gre v obravnavani zadevi za presojo narave dela, ki ga delavci s krajšim delovnim časom od polnega opravijo preko dogovorjene delovne obveznosti. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je pritrdilo stališčem in razlogom upravnih organov v izpodbijani odločbi, s katero je bil revidentki izrečen inšpekcijski ukrep, po presoji Vrhovnega sodišča ni pravilna.

12Šesti odstavek 64. člena ZDR, veljavnega v času odločanja upravnih organov, je določal, da če v pogodbi o zaposlitvi ni drugače dogovorjeno, delodajalec delavcu, ki dela krajši delovni čas, ne sme naložiti dela preko dogovorjenega delovnega časa, razen v primerih iz 144. člena ZDR (ta pa se nanaša le na dodatno delo v primerih naravne ali druge nesreče).

13Prvi odstavek 142. člena ZDR je določal, da polni delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden. Z zakonom oziroma kolektivno pogodbo se lahko določi kot polni delovni čas delovni čas, ki je krajši od 40 ur na teden, vendar ne manj kot 36 ur na teden (drugi odstavek istega člena ZDR). Nadalje pa je tretji odstavek istega člena ZDR določal, da če polni delovni čas ni določen z zakonom ali kolektivno pogodbo, se šteje kot polni delovni čas delovni čas 40 ur na teden.

14Glede razporejanja delovnega časa pa je bilo v prvem odstavku 147. člena ZDR določeno, da se razporeditev in pogoji za začasno prerazporeditev delovnega časa določijo s pogodbo o zaposlitvi v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo.Pred začetkom koledarskega oziroma poslovnega leta delodajalec določi letni razpored delovnega časa in o tem obvesti delavce in sindikate pri delodajalcu (drugi odstavek 147. člena ZDR). Delodajalec mora v pisni obliki obvestiti delavce o začasni prerazporeditvi delovnega časa najmanj en dan pred razporeditvijo delovnega časa (četrti odstavek 147. člena ZDR). Zaradi narave ali organizacije dela ali potreb uporabnikov je delovni čas lahko tudi neenakomerno razporejen, pri neenakomerni razporeditvi ter začasni prerazporeditvi polnega delovnega časa pa delovni čas ne sme trajati več kot 56 ur na teden (šesti odstavek istega člena ZDR). Osmi odstavek pa je nadalje določal, da velja določba 145. člena ZDR o prepovedi dela preko polnega delovnega časa tudi v primeru neenakomerne razporeditve ali prerazporeditve delovnega časa.

15V sistemu delovnih razmerij je pravilo delovno razmerje za nedoločen čas in za polni delovni čas. Zakon sicer dopušča možnost, da delodajalec delavca zaposli tudi za krajši delovni čas od polnega delovnega časa, seveda pa to velja za primer, če za delo, ki ga delavec opravlja, delodajalec ne izkazuje potrebe, da bi se opravljalo polni delovni čas. Odreditev ali naložitev dela preko dogovorjenega delovnega časa oziroma nadurnega dela bi bila v takem primeru zato v nasprotju z namenom in cilji, zaradi katerih je delo s krajšim delovnim časom dogovorjeno(1). Kljub temu pa sme v določenih (izjemnih) primerih in pod določenimi pogoji delodajalec naložiti oziroma odrediti delo tudi preko dogovorjenega krajšega delovnega časa.

16Med strankama ni sporno, da pogodbi z delavkama, na kateri se nanaša obrazložitev izpodbijane odločbe, ne vsebujeta dogovora o delu preko dogovorjenega delovnega časa. Za odločitev (ki se nanaša na vse potencialne primere in torej ne le na obravnavani delavki) je sicer pomembno, ali takega dogovora ne vsebujejo vse pogodbe za krajši delovni čas pri revidentki in ali je pri revidentki delovni čas na podlagi pogodb o zaposlitvi, njenih aktov in tudi dejansko neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen.

17Če v pogodbi o zaposlitvi ni posebnega dogovora o delu preko dogovorjenega delovnega časa niti delovni čas ni neenakomerno razporejen (ali začasno razporejen) oziroma delodajalec ne realizira pravilno(2) neenakomerne razporeditve (ali začasne prerazporeditve) delovnega časa, delavcu sploh ne sme odrediti oziroma naložiti dela preko dogovorjenega delovnega časa (razen v primeru naravnih in drugih nesreč iz 144. člena ZDR, zdaj 145. ZDR-1). Ukrep, kakršnega je v obravnavanem primeru izrekel inšpektor za delo, bi bil v takšnem primeru v nasprotju z ZDR. Delodajalec torej v primeru, če delovni čas ni (pravilno) neenakomerno (ali začasno) razporejen, v pogodbi pa ni drugače dogovorjeno, sploh ne sme odrejati dela preko dogovorjenega (krajšega) delovnega časa, kar seveda pomeni tudi nadurnega dela. Zato tudi inšpektorjev ukrep z odrejanjem nadurnega dela sploh ne pride v poštev, seveda pa lahko pridejo v poštev drugi ukrepi (glej npr. 2. točko prvega odstavka 230. člena ZDR).

18V drugem primeru, če v pogodbah o zaposlitvi ni dogovora o delu preko dogovorjenega delovnega časa, je pa v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo dogovorjena možnost neenakomerne razporeditve (ali začasne prerazporeditve) delovnega časa zaradi narave ali organizacije dela ali potreb uporabnikov, mora delodajalec takšno razporeditev delovnega časa tudi ustrezno določiti in realizirati (to v dosedanjem postopku tudi za navedeni dve delavki ni bilo ugotovljeno). V takšnem primeru se neenakomerna razporeditev delovnega časa izravna v ustreznem referenčnem obdobju. Ur, ki jih delavec npr. v enem tednu ali mesecu znotraj tega obdobja opravi več od dogovorjenega povprečja ur krajšega delovnega časa, ne moremo šteti za ure nad dogovorjenim (krajšim) delovnim časom oziroma za nadure; prav zaradi neenakomerne razporeditve delovnega časa je predvideno, da se ti viški kasneje (do konca referenčnega obdobja ali že vmes) izravnajo. Vendar mora tudi pri takšni obliki neenakomerne razporeditve delovnega časa delodajalec ustrezno planirati ure delavca že znotraj referenčnega obdobja in planirati ter stremeti k temu, da se na koncu referenčnega obdobja, ki v obravnavani zadevi po Kolektivni pogodbi (v skladu s 147. in 158. členom ZDR) znaša 12 mesecev, delavčeva delovna obveznost izenači oziroma čimbolj približa pogodbeno dogovorjeni. Le izjemoma naj bi prihajalo do viška ur tudi po koncu referenčnega obdobja, saj tudi v takšnem primeru velja pravilo, da se delavcem s krajšim delovnim časom ne sme nalagati dela preko dogovorjenega delovnega čas.(3) Možnost, da kljub temu pride do presežka ur nad redno delovno obveznostjo delavca (torej nad dogovorjeno delovno obveznostjo delavca s krajšim delovnim časom) po koncu referenčnem obdobju obstaja in jo predvideva ter dopušča tudi panožna kolektivna pogodba, vključno z zadnjo, ki velja od 1. 5. 2014 (Ur. l. RS, št. 24/2014).

19Kot navedeno pa je presežke ur na koncu referenčnega obdobja treba dopuščati le v omejenem obsegu. Stalno odrejanje ur nad dogovorjenim delovnim časom v referenčnem obdobju in prenašanje večjega števila takšnih ur v naslednja referenčna obdobja, namreč (poleg neustreznega planiranja) pomeni tudi zlorabo. Pri tem je treba dodatno upoštevati, da se pravice in obveznosti delavcev s pogodbami za krajši delovni čas uveljavljajo sorazmerno delovnemu času, za katerega so sklenili pogodbe o zaposlitvi (razen izjem - tretji odstavek 64. člena ZDR).

20V obravnavanem primeru se iz odločbe drugostopenjskega organa za eno izmed delavk kaže velik presežek ur v letu 2010 (v obrazložitvi je navedeno, da je delavka dejansko opravila 121,5 ur več od dogovorjene delovne obveznosti), kar ni sprejemljivo (niti v primeru neenakomerne razporeditve delovnega časa). Vendar pa tudi v takšnem primeru ni mogoče govoriti o nadurnem delu in je izrečeni inšpekcijski ukrep tudi zato v nasprotju z določbami ZDR.

21Ukrep inšpektorja, ki je splošne narave, izhaja pa iz dejansko še ne dovolj ugotovljenih okoliščin, ki se nanašajo na dve delavki, ni pravilen. Ugotovljeno ni bilo, kako je tožena stranka tudi pri drugih delavcih določila krajši delovni čas in ali je to (ustrezno) uredila v pogodbah o zaposlitvi. Nadalje ni bilo ugotovljeno (pri že obravnavanih delavkah niti pri ostalih delavkah za krajši delovni čas), ali je bil njihov krajši delovni čas neenakomerno razporejen in kako je bila ta razporeditev izvedena. Ker pa je izrečeni ukrep glede na navedeno v vsakem primeru v nasprotju z zakonom in drugimi relevantnimi pravnimi podlagami, je bilo v obravnavni zadevi materialno pravo zmotno uporabljeno.

22Glede na sprejeto odločitev se Vrhovno sodišče v tej zadevi ni opredeljevalo do drugih revizijskih ugovorov(4) .

23Ker je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo zmotno uporabljeno, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 v zvezi s 4. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je tožbi ugodilo, odločbi prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega organa odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

K II. točki izreka:

24Revidentka je z revizijo uspela, in ker je Vrhovno sodišče prvostopenjsko sodbo spremenilo in odpravilo upravni odločbi, je odločilo tudi o stroških upravnega spora pred sodiščem prve stopnje ter o stroških revizijskega postopka. Pri odmeri stroškov upravnega spora pred sodiščem prve stopnje je Vrhovno sodišče skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 te stroške določilo na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Pri tem je uporabilo določbe Pravilnika, ki so veljale v času začetka sodnega postopka na prvi stopnji (upravnega spora), saj gre za povrnitev stroškov za že opravljena procesna dejanja in bi uporaba Pravilnika o spremembi Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki velja od 21. 12. 2013 (ta znižuje višine priznanih pavšalnih zneskov), bila v nasprotju s 155. členom Ustave RS o prepovedi povratne veljave pravnih aktov. Revidentki je tako priznalo stroške upravnega spora v znesku 350,00 EUR povečanih za 20 % DDV (70,00 EUR), skupaj torej 420,00 EUR. Stroški revizijskega postopka temeljijo na določbi drugega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Glede na postavljeni zahtevek je treba revidentki priznati 258,00 EUR za sestavo revizije in še 20,00 EUR za materialne stroške. Skupni stroški tako znašajo 698,00 EUR.

----

(1) Prim. komentar mag. Nataše Štelcer k 65. členu ZDR-1, Veliki komentar ZDR-1, str. 340

(2) Predhodno pa tudi ustrezno uredi – v pogodbi o zaposlitvi v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo.

(3) Podobno in smiselno velja tudi za nadurno delo, saj se to ne sme uvesti, če je delo možno opraviti v polnem delovnem času z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev (prvi odstavek 145. člena ZDR, enako tudi drugi odstavek 39. člena Kolektivne pogodbe).

(4) Plačilo dela nad dogovorjenim delovnim časom ni predmet tega spora (prim. npr. sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 598/2014 z dne 17. 7. 2014).