VSL sodba I Cpg 466/2014

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih 2., 3., in 4. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da:

- je dolžna tožena stranka v roku 15 dni tožeči stranki vrniti šest bianco menic z menično izjavo, izročenih po pogodbah o finančnem leasingu št. 51920011031, 51920011049 in 51920011056, vseh z dne 27. 6. 2008 (1. točka izreka),

- se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 53.071,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2008 do plačila (2. točka izreka),

- je dolžna tožeča stranka v 15 dneh plačati toženi stranki znesek 255.257,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 255.048,42 EUR od 12. 5. 2009 dalje in od zneska 209,46 EUR od 1. 10. 200 dalje (3. točka izreka),

- je dolžna tožeča stranka v 15 dneh toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 12.716,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku navedenega roka za prostovoljno plačilo dalje (4. točka izreka).

2Zoper del sodbe, s katerim je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi (2. točka izreka) in s katerim je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi (3. točka izreka), ter proti odločitvi o pravdnih stroških (4. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (1., 2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in samo odloči o zadevi tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi pa v celoti zavrne, oziroma podredno, da po razveljavitvi izpodbijanega dela sodbe zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje že izdalo sodbo V Pg 853/2009 z dne 28. 6. 2011, ki pa je bila po pritožbi obeh pravdnih strank s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1241/2011 z dne 7. 3. 2013 delno razveljavljena, medtem ko je pritožba tožeče stranke bila zavrnjena zoper del sodbe, s katerim je sodišče zavrnilo njen tožbeni zahtevek na ugotovitev nesklenitve leasing pogodb, in je torej sodba sodišča prve stopnje v tem delu postala pravnomočna. Sodišče prve stopnje se je v ponovljenem postopku moralo opredeliti do navedb tožene stranke v zvezi s sklenjeno kompenzacijo, presoditi poslovno sodelovanje med toženo stranko in dobaviteljem, presoditi navedbe tožene stranke v zvezi z odstopom od leasing pogodb in posledično o utemeljenosti preostalega dela tožbe oziroma nasprotne tožbe.

6Kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje, med pravdnima strankama glede na dejstva, ki sta jih zatrjevali v postopku na prvi stopnji, ni bilo sporno, da sta pravdni stranki 27. 6. 2008 sklenili tri pogodbe o finančnem leasingu št. 51920011031, št. 51920011049 in št. 51920011056, in sicer za nakup dveh polprikolic in enega tovornega vozila. V vseh treh pogodbah je tožeča stranka nastopala kot leasingojemalec, tožena stranka pa kot leasingodajalec. Sporno ni bilo, da dobavitelj G d. o. o. (v nadaljevanju dobavitelj) tožeči stranki ni dobavil nobenega od navedenih predmetov leasinga, da tožeča stranka toženi stranki ni plačala nobenega obroka leasinga, ter da je tožena stranka dne 11. 5. 2009 vse tri pogodbe predčasno odpovedala.

7Neutemeljen je pritožbeni očitek tožeče stranke, ki meri na to, da sodišče prve stopnje dejstva, da je dobavitelja izbrala tožeča stranka, torej leasingojemalec, ni ugotovilo pravilno. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedb prič D. G., to je tedanjega zakonitega zastopnika dobavitelja, S. Ž., to je tedanjega zaposlenega pri toženi stranki, pravilno presodilo, da je dobavitelja izbrala tožeča stranka, in torej ne tožena stranka (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede očitka tožeče stranke o verodostojnosti priče D. G. je potrebno poudariti, da zgolj dejstvo, da je priča bila kazenskopravno obravnavana, le-tej še ne jemlje verodostojnosti. Isto velja tudi glede priče S. Ž. zaradi dejstva, da je bil zaposlen pri toženi stranki. Še toliko bolj pa se zdi očitek o verodostojnosti navedenih prič neutemeljen ob upoštevanju izpovedbe tožeče stranke, iz katere nedvomno izhaja, da je sama našla dobavitelja, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Slednje je torej sledilo navodilom sodišča druge stopnje in z zaslišanjem navedenih oseb dopolnilo dokazni postopek, ter to svojo ugotovitev v skladu z izvedenimi dokazi tudi ustrezno obrazložilo. Očitek tožeče stranke, da dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu ni pravilna, tako ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč šele na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka lahko, in tudi je, s stopnjo prepričanja ugotovilo, katero s strani pravdnih strank zatrjevano dejstvo je resnično. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da tudi tožeča stranka upoštevajoč določbo 1. odstavka 7. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) svojemu dokaznemu bremenu ni zadostila, saj celo z njene strani predlagani dokazi, pri čemer je potrebno izpostaviti zaslišanje tožeče stranke, potrjujejo, da je dobavitelja slednja izbrala sama.

8Trditve, da so Splošni pogoji neveljavni oziroma nični, ker ji med drugim le-ti niso bili znani, niti ji niso mogli biti znani, je tožeča stranka postavila šele v obravnavani pritožbi in ne do prvega naroka za glavno obravnavo, ki se je opravil dne 18. 5. 2010. Tožeča stranka pri tem ni pojasnila, zakaj dejstev v zvezi z zatrjevano ničnostjo brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, pri čemer bi v slednjem primeru morali biti tudi izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP (1. odstavek 337. člena ZPP). Teh dejstev v skladu z drugim odstavkom 362. člena ZPP ni navedla niti v ponovljenem postopku. Ker glede navedenih trditev tožeče stranke gre za nedopustne pritožbene novote, jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

9Neutemeljen je očitek tožeče stranke, da so določbe Splošnih pogojev nejasne in jih je zato potrebno razlagati v njeno korist. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da v obravnavanem primeru ne gre situacijo, da bi bile določbe Splošnih pogojev, ki ves riziko za nedobavo predmetov leasinga prevalijo na leasingojemalca, sporne v smislu, da ne bi bile v skladu z načelom vestnosti in poštenja. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so določbe Splošnih pogojev, ki jih je bilo potrebno uporabiti v konkretnem primeru, jasne, in jih zato ni bilo potrebno posebej razlagati (in claris non fit interpretatio). Nevarnost, da stvari ne bodo dobavljene, je v skladu z 2. točko Splošnih pogojev prevzela tožeča stranka. Tovrstne določbe pa so v primerih indirektnih finančnih leasingov, za katerega gre tudi v obravnavanem primeru, nekaj običajnega (tako tudi odločbi Vrhovnega sodišča RS III Ips 15/2004 z dne 30. 3. 2005 in II Ips 29/2010 z dne 8. 11. 2012).

10Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in tudi pojasnilo (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je tožena stranka v celoti izpolnila svojo obveznost po sklenjenih leasing pogodbah, torej v celoti plačala kupnino dobavitelju. Obveznost tožene stranke je bila zgolj zagotovitev financiranja. Sama dobava predmetov leasingov glede na že navedeno ni bila obveznost tožene stranke. Del pritožbe, ki izpodbija navedeno ugotovitev sodišča prve stopnje, je zato neutemeljen. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bil riziko za podpis primopredajnih zapisnikov, kljub neizročitvi predmetov leasinga, na strani tožeče stranke, ne glede na to, ali je tožena stranka vedela, da predmeti leasinga v Sloveniji ne obstajajo. Kot je na podlagi izpovedbe tožeče stranke pravilno ugotovilo, je tožeča stranka pač zaupala zakonitemu zastopniku dobavitelja, ki ji je vozila že pred tem pokazal. Dobava predmetov leasinga je torej vsebina razmerja med tožečo stranko in dobaviteljem.

11Dejstvo, da so homologacijska potrdila bila prirejena, na veljavnost sklenjenih pogodb ne vpliva, saj to ni bil pogoj za njihovo veljavnost in so zato pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

12Upoštevajoč točko 19.3. Splošnih pogojev je tožena stranka upravičeno odstopila od leasing pogodb. V skladu s točko 19.14. Splošnih pogojev pa ji je tožeča stranka zaradi navedenega dolžna plačati še vse nezapadle obroke leasinga, ki v primeru odstopa takoj zapadejo v plačilo. V tem oziru je tudi pravilno sklicevanje sodišča prve stopnje na določbe 108. člen (v obrazložitvi je sodišča prve stopnje upoštevajoč vsebino citirane zakonske določbe očitno napačno zapisalo 118. člen OZ) in 111. člen OZ. Odločitev sodišča prve stopnje je torej tudi v tem delu pravilna.

13Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, ki se nanašajo na veljavnost sklenitev pogodb oziroma, ki merijo na to, da pogodbe niso bile sklenjene, saj je o tem v zadevi že pravnomočno odločeno.

14Sodišče prve stopnje je upoštevajoč izpovedbe D. G. pravilno ugotovilo (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da tožeča stranka do dobavitelja ni imela nobene terjatve, in da se je tožeča stranka z dobaviteljem le dogovorila, da bo dobavitelju znesek pologov odplačala z bodočimi prevozi, kar pa se potem ni izvršilo. Tudi sicer pa že iz izpovedbe tožeče stranke izhaja, da je temu tako, in torej niti tožeča stranka sama ni dokazala lastnih trditev, da bi imela terjatev do dobavitelja. Odločitev sodišča za zavrnitev zahtevka tožeče stranke za plačilo oziroma vračilo pologov v znesku 53.071,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2008 dalje je zato pravilna.

15Pritožba tožeče stranke glede na navedeno ni utemeljena. Sodišče prav tako v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zaradi česar je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).