VSL sodba I Cpg 1056/2013

I. Pritožba zoper III. točko izreka prvostopenjske sodbe se delno zavrne, delno pa se ji ugodi, tako da se ta po spremembi pravilno glasi:

„1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 76821/2009 z dne 5. 6. 2009 se razveljavi.

2. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke v višini glavnice 3.688.163,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2009 do 30. 7. 2009 in izvršilnih stroškov v višini 52,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2009 do 30. 7. 2009, v skupni višini 3.742.022,29 EUR.

Tožena stranka je skladno s pogoji prisilne poravnave, potrjene s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 529/2009 z dne 14. 5. 2010, dolžna tožeči stranki plačati 55% te terjatve (kar znaša 2.058.112,57 EUR), ki se v obdobju od 30. 7. 2009 do 5. 10. 2011 obrestuje po 2,5% letni obrestni meri, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2011 dalje do plačila.

3. Zavrne se tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov 4.177.392,04 EUR in 2.061.948,0410 EUR od 10. 4. 2009 do 11. 4. 2009 (v višini 7.405,80 EUR).“

II. Pritožba zoper IV. točko izreka prvostopenjske sodbe se zavrne.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano odločbo zavrnilo predlog tožeče (pravilno tožene) stranke za prekinitev postopka (I. odstavek). Zaradi delnega umika tožbe je postopek glede plačila 2.648.100,00 EUR ustavilo in v tem delu razveljavilo 1. odstavek izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 76821/2009 z dne 5. 6. 2009 (II. točka izreka). Citirani sklep o izvršbi je obdržalo v veljavi v 1. in 4. odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati glavnico v višini 4.088.963,73 EUR in izvršilne stroške v znesku 52,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi 40.974,00 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka, brez izrecnega predloga odločitve.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

4Tožena stranka je več kot leto dni po izteku pritožbenega roka vložila še dopolnitev pritožbe. Ker je takšna dopolnitev prepozna, je višje sodišče ni obravnavalo in se do nje ni opredeljevalo, kot tudi ne do odgovora tožeče stranke na dopolnjeno pritožbo.

5Pritožba je delno utemeljena.

6Očitki glede nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker sodišče prve stopnje ni obravnavano vprašanja, na kakšen način je tožeča stranka prišla do višine terjatve, ki jo zahteva v predmetnem postopku, niso utemeljeni. Višje sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega, da odločanje o odškodninskem zahtevku zaradi domnevnih nepravilnosti pri unovčenju zavarovanj, ne predstavlja vprašanja, od rešitve katerega bi bila odvisna odločitev v predmetni zadevi. Temeljno razmerje, ki je bilo podlaga za izdajo menice, predstavljata 2 posojilni pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama. Tožena stranka je z njima prevzela obveznost, da bo tožeči stranki, po poteku določenega časa, vrnila posojeno vsoto denarja, skupaj z obrestmi. Na takšno obveznost ne vpliva morebitno poznejše škodno ravnanje tožeče stranke (posojilodajalca). Zaradi njega bi bila tožena stranka sicer lahko upravičena do odškodnine, a to njene obveznosti iz temeljnega razmerja (torej obveznosti vračila posojila) ne bi zmanjšalo. Odškodnino, o kateri že teče drug pravdni postopek, bi lahko (v primeru, da bi ji bila prisojena) kvečjemu pobotala s svojo obveznostjo. Prav zaradi dejstva, da o tem teče ustrezen postopek, pa tožena stranka pobotnega ugovora v smislu 3. odstavka 319. člena ZPP v obravnavanem postopku ni mogla podati (in tega tudi ni storila). Postopanje sodišča prve stopnje, ko odškodninske odgovornosti tožeče stranke ni presojalo in v zvezi s tem ni izvajalo dokazov, je tako pravilno. Ker je to za odločitev o zadevi irelevantno (ugovori se ne nanašajo na temeljni posel, torej na posojilni pogodbi, temveč na ravnanje tožeče stranke, do katerega naj bi prišlo po izteku roka za dolžnikovo prostovoljno izpolnitev obveznosti), se tudi pritožbeno sodišče ni podrobneje opredeljevalo do obširnih pritožbenih navedb o tem, na kakšen način naj bi tožeča stranka zlorabila svoje pravice iz zavarovanj.

7Tudi ugovori, da bi tožeča stranka morala zavarovanja unovčiti po določenem vrstnem redu, niso utemeljeni. Iz menične izjave izhaja, da je bila pooblaščena menice uporabiti za izterjavo zapadlih in neporavnanih obveznosti iz pogodb, navedenih v vsakokrat veljavnem seznamu pogodb. Takšno pooblastilo tožeče stranke ne omejuje na način, da bi morala najprej izkoristiti vsa druga zavarovanja in na podlagi menic izterjati zgolj presežek terjatve. Po kakšnem vrstnem redu bo zavarovanja unovčila, je povsem v njeni pristojnosti – ne zakon ne dogovor ne potrebna skrbnost od nje ne zahtevajo, da bi zavarovanja porabila po vnaprej določenem vrstnem redu. Pri tem je potrebno opozoriti, da unovčenje zavarovanja ni dolžnost upnika (v obravnavanem primeru tožeče stranke). To predstavlja zgolj njegovo pravico. Kljub njej mu ostaja možnost izterjave terjatve po redni poti, brez izkoriščenja lažjega poplačila, ki ga omogoča zavarovanje.

8Nadalje tožeča stranka pravilno opozarja, da je določba 167. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) smiselno enaka določbi 981. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) – obe določata, da lahko zastavni upnik v primeru gospodarskih pogodb zastavljeno stvar proda izvensodno, nobena pa izrecno ne določa upniške zamude. Tako je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da do upniške zamude ni prišlo, ker v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določb ZOR. Kljub temu pa situacija v predmetnem sporu ni identična tisti, ki jo obravnava Višje sodišče v Ljubljani v zadevi I Cpg 1107/2001. Kot razlog, zaradi katerega je sodišče v citiranem primeru odločilo, da je nastala upniška zamuda, je med drugim naveden izostanek opredelitve razlogov, zakaj se tožeča stranka ni poplačala iz zastavljenega premoženja. V tem delu je situacija v obravnavanem primeru bistveno drugačna. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, je tožeča stranka prepričljivo in obširno razložila, zakaj je do prodaje zastavljenih vrednostnih papirjev prišlo šele februarja 2010 (ker so v vmesnem času potekala pogajanja o načinu poplačila obveznosti tožene stranke brez prodaje zastavljenega premoženja, ker tožena stranka prodaje ni želela in ji je nasprotovala, ker je bil izdajatelj delnic (I.) v negotovem položaju in se je ta poskušal rešiti v konzorciju njegovih bank upnic). Tožena stranka je takšnim navedbam ugovarjala le pavšalno (da to ne more biti razlog za pozno prodajo, saj v takšnem primeru tožeča stranka ne bi že prej izpolnila in poskusila unovčiti menice ter da bi položaj I. upravičeval ravno takojšnjo prodajo). Nesporno je, da so pogajanja o načinu poplačila dolga potekala in da je bil izdajatelj delnic v negotovem položaju, tožena stranka pa ni prerekala niti navedb, da prodaje delnic ni nikoli predlagala (priznava celo, da je namesto prodaje predlagala alternativne možnosti poplačila, na kar pa banke niso pristale). Glede na opisane okoliščine višje sodišče soglaša z zaključkom prvostopenjskega, da je tožeča stranka vrednostne papirje prodala v razumnem roku in zato ni prišla v upniško zamudo.

9Ob tem še pojasnjuje, da zavarovanje terjatve ne pomeni alternativne izpolnitve v smislu določb Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ (384. do 388. člen). Obveznost je alternativna v primerih, ko jo lahko dolžnik izpolni na način, da upniku izroči enega izmed več možnih predmetov izpolnitve. V primeru zastavne pravice je situacija bistveno drugačna – dolžnik v takšnih primerih mora izpolniti tisto kar dolguje (v obravnavanem primeru plačati dolgovani znesek). Šele v kolikor tega ne stori, lahko upnik izbere, ali bo od njega zahteval izpolnitev ali pa se bo poplačal iz v zavarovanje dane stvari.

10Tožena stranka nadalje zatrjuje, da so vse bianco menice, ki jih je izročila tožeči stranki lastne (in ne trasirane oziroma lastne trasirane menice). Pri tem poudarja, da formularji za tovrstne menice ne obstajajo in je zato potrebno uporabiti ustrezno prilagojen formular za trasirane menice. Navede tudi, da to pomeni, da je potrebno nalog za plačilo nadomestiti z obljubo plačila (namesto „plačajte“ je tako potrebno zapisati „plačam“, „bom plačal“). Jasna izraženost takšne obljube izdajatelja menice je bistvena za izdajo lastne menice. Tožena stranka ne pove, zakaj naj bi bilo očitno, da je šlo za izdajo lastne menice. Te pomenijo izjemo od trasirane menice, kar izhaja že iz nomotehnične ureditve Zakona o menici (v nadaljevanju ZM). Iz njih mora zato jasno in nesporno izhajati, da gre za lastno menico in ne za trasirano. V obravnavanem primeru ta pogoj ni izpolnjen. Menica, ki jo je v spis vložila tožena stranka (priloga A56) je pravilno izpolnjena (lastna) trasirana menica – ima vse obvezne sestavine določene v 1. členu ZM. Pritožbena izvajanja, da gre za lastno menico, ki pa je zaradi odsotnosti prej opisane prilagoditve formularja nična, tako niso utemeljena.

11Neutemeljeni so tudi ugovori, da je tožeča stranka z izpolnitvijo rubrike „obvestiti“ prekoračila pooblastilo, dano v menični izjavi z dne 9. 6. 2008 (priloga A32). Iz nje izhaja, da je tožena stranka kot izdajatelj menic za zavarovanje rednega odplačevanja obveznosti iz sklenjenih pogodb po priloženem seznamu pogodb ter posojilnih, garancijskih in ostalih pogodb s področja bančnega poslovanja, ki jih bo v prihodnosti sklenila s tožečo stranko, le-tej izročila 16 bianco menic in jo pooblastila: da jih izpolni do višine vseh zapadlih obveznosti iz katerekoli pogodbe, navedene v seznamu, da izpolni vse druge sestavne dele bianco menic, ki niso izpolnjeni ter menice uporabi za izterjavo zapadlih in neporavnanih obveznosti iz navedenih pogodb. Takšno pooblastilo (za izpolnitev vseh ob izdaji neizpolnjenih delov menice) pomeni, da je bila tožeča stranka upravičena izpolniti tudi rubriko „obvestiti“ (torej naziv trasata). Kot pravilno opozarja tožena stranka sama bi namreč drugačna razlaga citiranega določila pomenila, da menica ne bi dajala nikakršnega zavarovanja – v kolikor bi namreč ime trasata lahko izpolnila le tožena stranka sama (ob dejstvu, da plačilni nalog ni bil nadomeščen z obljubo plačila), bi to pomenilo, da vnaprejšnja izročitev bianco menic ne bi imela nobenega smisla. Tako tudi iz samega namena izročitve menic (torej zavarovanja tožnikove terjatve) izhaja, da je pooblastilo potrebno razumeti na zgoraj opisan način. Trditve, da je tožeča stranka z izpolnitvijo meničnega blanketa kot trasirane lastne menice prekoračila pooblastilo, dano v citirani menični izjavi, tako tožena stranka ni dokazala (pri čemer je dokazno breme o tem na njej, kot menični dolžnici (1)). Posledično je pravilen zaključek, da je tožnica imela možnost izpolniti bianco menico na katerikoli način, ki bo menično pravno zavezoval samo toženo stranko (podobno VSL v sklepu I Cpg 878/2012).

12Kot izhaja že iz obrazložitve sodišča prve stopnje, prevzemanje meničnih obveznosti terja posebno skrbnost in previdnost. K slednji je bil zakoniti zastopnik tožene stranke zavezan tudi zato, ker je pri sklepanju pravnih poslov s tožečo stranko nastopal kot zakoniti zastopnik gospodarske družbe (2). Tako bi morala biti, sploh ob tem, ko je listine za sklenitev posojilnih pogodb, vključno s sporno menico, pripravila tožeča stranka, ob izročitvi bianco menic še posebej pazljiva, da prevzeta menična zaveza ustreza njeni resnični volji (3). Ob izročitvi bianco menic bi tako tožena stranka, v kolikor je res imela namen izdati lastne menice, morala predloženi formular ustrezno spremeniti ali pa bi morala pooblastilo, podano v menični izjavi, zapisati drugače, bolj določno (izrecno navesti katere manjkajoče podatke lahko izpolni tožeča stranka oziroma da lahko rubriko „obvestite“ izpolni le tožena stranka sama).

13Uporaba 83. člena OZ v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Slednji se uporabi zgolj v primeru, da so pogodbena določila nejasna in jih je zato potrebno razlagati. Določilo menične izjave, da dolžnik (tožena stranka) upnika pooblašča, da izpolni menico do višine vseh zapadlih obveznosti iz pogodb ter da izpolni vse druge sestavne dele bianco menice, ki niso izpolnjeni, ni nejasno. Razlage tako sploh ne potrebuje (1. odstavek 82. člena OZ).

14Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, lahko tisti, ki ima pooblastilo za izpolnitev menice, kot datum njene zapadlosti navede katerikoli datum, po datumu izročitve menice, v okviru pooblastila. Tožeča stranka je bila pooblaščena, da menice uporabi za izterjavo zapadlih, a ne poravnanih obveznosti. Takšno pooblastilo je ne omejuje, da datum zapadlosti določi po datumu zapadlosti same terjatve, ki je bila podlaga za izdajo bianco menice. Izpolnitev dospelosti menice je bila tako v pristojnosti tožeče stranke, ki je datum izpolnila v skladu z meničnim pooblastilom (primerjaj sodbo VS RS opr. št. II Ips 106/2007 in sklep in sodbo VSL opr. št. II Cp 2671/2012).

15Ugovor tožene stranke, da je tožeča stranka zakonske zamudne obresti od dne 10. 4. 2009 do 14. 4. 2009 (ko je izvedla pobot svoje terjatve s sredstvi toženca na pri njej odprtih bančnih računih, na katerih je imela zastavno pravico) obračunala od celotne terjatve, upravičena pa je bila zgolj do obresti od zneska, ki presega znesek zavarovane terjatve, saj je glede zavarovanega dela prišla v upniško zamudo, ni utemeljen. Tožeča stranka je pojasnila in izkazala, da je znesek vnesen v menico, sestavljen iz glavnice, pogodbenih in zakonskih zamudnih obresti po Posojilni pogodbi št. 024F1 ter iz glavnice v višini 2.061.948,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2009 do 4. 6. 2009 po pogodbi št. 024F2. Iz tega je razvidno, da je od glavnice po drugi pogodbi odštet znesek, ki ga je tožeča stranka pobotala s sredstvi na računih tožene stranke (celotna glavnica po tej pogodbi je namreč znašala 5.426.207,76 EUR). Zakonske zamudne obresti je torej obračunala zgolj od zneska, ki ga ni pobotala.

16Utemeljeno pa pritožba opozarja, da zakonske zamudne obresti niso mogle začeti teči že na dan, ko sta v plačilo zapadli glavnici vtoževanih terjatev. Obračun zakonskih zamudnih obresti od dne 10. 4. 2009 je tako napačen. Slednje so začele teči naslednji dan, torej 11. 4. 2009 (ko je tožena stranka dejansko prišla v zamudo). Višje sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek glede zakonskih zamudnih obresti od 10. 4. 2009 do 11. 4. 2009 od zneskov 4.177.392,04 (glavnica in pogodbene obresti po prvi pogodbi) ter 2.061.948,04 (glavnica po drugi pogodbi) zavrnilo. Zakonske zamudne obresti po prvi pogodbi tako znašajo 64.892,64 EUR (in ne 67.240,94 EUR), po drugi pogodbi pa 32.030,81 EUR (in ne 37.088,30 EUR). (4) Terjatev, do poplačila katere je bila tožeča stranka na dan vložitve predloga za izvršbo (5. 6. 2009) upravičena, tako znaša 6.336.263,53 EUR (na dan delnega umika tožbe pa 6.729.657,93 EUR; po umiku tožbe za 2.648.100,00 EUR torej 4.081.557,93 EUR). V presežku (za 7.405,80 EUR) je bilo tožbeni zahtevek potrebno zavrniti.

17Pri tem velja dodati, da napačen obračun zakonskih zamudnih obresti res pomeni prekoračitev pooblastila za izpolnitev menice, podanega v menični izjavi. Vendar pravna teorija zagovarja stališče (s katerim soglaša tudi višje sodišče), da takšna prekoračitev ne povzroči ničnosti oziroma neučinkovitosti menice – stališče, da menični dolžnik v takšnih primerih ne odgovarja niti za preostali znesek (torej znesek, ki ustreza višini terjatve, dogovorjeni v temeljnem poslu), bi bilo prestrogo (glej Š. Ivanjko: Zakon o menici s komentarjem, str. 159, 160).

18Pritožbeno sodišče pa je ob uradnem preizkusu sodbe ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko pri odločitvi ni upoštevalo, da je bila nad toženo stranko dne 14. 5. 2010 (sklep je postal pravnomočen 5. 10. 2010), torej pred zaključkom glavne obravnave, potrjena prisilna poravnava. Postopek prisilne poravnave se je začel 30. 7. 2009. Po določbi 212. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse nezavarovane terjatve do dolžnika, ki so nastale do njenega začetka – v obravnavanem primeru torej tudi za še vtoževani del tožnikove terjatve. Če sodišče po pravnomočnosti sklepa o potrjeni prisilni poravnavi odloča o terjatvi, ki v postopku prisilne poravnave ni bila ugotovljena, a ta nanjo učinkuje, in ugotovi, da terjatev obstaja, najprej ugotovi obstoj celotnega zneska terjatve ob začetku postopka prisilne poravnave, nato pa dolžniku naloži njeno plačilo v deležu in pod pogoji prisilne poravnave (217. člen ZFPPIPP). Ker sodišče prve stopnje ni odločilo na takšen način, je višje sodišče v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP).

19Skladno s pogoji prisilne poravnave znaša delež plačila terjatev upnikov 55%, rok za plačilo znaša eno leto od pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave (torej do 5. 10. 2011), terjatve upnikov pa se od 30. 7. 2009 do poteka roka za njihovo plačilo obrestujejo po letni obrestni meri 2,5%.

20Kot je že bilo obrazloženo, je celotna terjatev tožeče stranke ob vložitvi predloga za izvršbo znašala 6.336.263,53 EUR. Od tega je 2.648.100,00 EUR predstavljalo zavarovano terjatev, na katero prisilna poravnava ne vpliva in za katero je tožeča stranka umaknila tožbeni zahtevek. Nezavarovani del terjatve tožnika na dan začetka prisilne poravnave tako znaša 3.741.970,30 EUR (3.688.163,53 EUR glavnice in 53.806,77 EUR zakonskih zamudnih obresti). Poleg tega je tožena stranka tožeči dolgovala izvršilne stroške v višini 52,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2009 do 30. 7. 2010 – torej 52,56 EUR. Celotna nezavarovana terjatev tožene stranke je tako na dan 30. 7. 2009 znašala 3.742.022,29 EUR. Tožena stranka bi morala 55% tega zneska (torej 2.058.112,57 EUR), z 2,5% lenimi obrestmi, plačati do 5. 10. 2011. Od zamude s plačilom (6. 10. 2011) do plačila tožeči dolguje zakonske zamudne obresti.

21Ker je višje sodišče delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je odločilo tudi o stroških celotnega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Sprememba izpodbijane sodbe, ki se nanaša na napačen izračun zakonskih zamudnih obresti, je na uspeh tožene stranke v postopku na prvi stopnji vplivala zgolj minimalno. Pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje zato ni posegalo.

22Tožena stranka je tudi s pritožbo uspela zgolj v minimalnem delu (glede zakonskih zamudnih obresti). Večji del spremembe prvostopenjske sodbe se nanaša na upoštevanje potrjene prisilne poravnave nad toženo stranko, kar je višje sodišče storilo po uradni dolžnosti. Tožena stranka mora zato sama kriti svoje pritožbene stroške (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Š. Ivanjko: Zakon o menici s komentarjem, str. 159.

(2) Kot takšna mora skladno z določbo 2. odstavka 6. člena OZ ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka.

(3) Tako tudi VSM v sodbi I Cp 721/2012.

(4) Glej priložen izračun zakonskih zamudnih obresti.