167. člen SPZ

Uveljavitev ločitvene pravice v stečajnem postopku ni nujna (potrebna) za zagotovitev enake obravnave vseh upnikov, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju. Upnik lahko (ima pravno možnost) uveljaviti ločitveno pravico zunaj sodno tako, da po splošnih pravilih, ki se uporabljajo za to ločitveno pravico sam proda premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, in si iz kupnine poplača svojo terjatev, zavarovano s to ločitveno pravico. Skupna značilnost fiduciarnih zavarovanj je, da lahko upnik v primeru neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti zunajsodno uveljavi (izvrši) prednostno poplačilno upravičenje ter da se fiduciarna zavarovanja v primeru insolventnosti dajalca zavarovanja zreducirajo (na strani prejemnika zavarovanja - fiduciarja) na takšen obseg pravne oblasti, kot ga poznamo pri zastavni pravici (ki zadošča potrebam zavarovanja). Tako se fiduciarju v primeru fiduciantovega stečaja ali prisilne poravnave priznava nekaj manj kot popolno imetništvo terjatev, in sicer le ločitvena pravica. Čeprav upnik prijavi terjatev in ločitveno pravico iz prvega odstavka 282. člena ZFPPIPP, ne izgubi pravice zunajsodno uveljaviti to ločitveno pravic

Solidarna obveznost je ena in preneha s plačilom enega od solidarnih dolžnikov. V primeru, ko tožeča stranka izpolnitev denarnega zahtevka terja od več solidarno zavezanih tožencev, je v sodni praksi utrjeno stališče, da solidarna obveznost tožencev izhaja iz porabe besedne zveze, da so toženci solidarno dolžni plačati uveljavljeni denarni znesek. Če tekom postopka poseže vmes pravnomočna sodba zoper enega solidarnega dolžnika, nato pa se vodi postopek zoper drugega solidarnega dolžnika in sta oba ločeno obsojena kot samostojna dolžnika, obstaja nevarnost, da v izvršilnem postopku upnik doseže izvršbo zoper oba v celoti. Zaradi tega sodišče, ki sodi v zadevi pozneje, upošteva že pravnomočno sodbo zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni prvi solidarni dolžnik.

Za odločitev sodišča je ključen presečni trenutek zaključka naroka za obravnavo upnikovega predloga za začetek stečaja nad dolžnikom, tj. ali so ob zaključku naroka izpolnjeni zakonski pogoji, aktivna legitimacija upnika in insolventnost dolžnika. Zato je razumljivo treba upniku dopustiti, da stanje terjatve poračuna glede na datum zaključka naroka, posebno še ob upoštevanju trajanja predmetnega postopka (več kot 1 leto). Pritožbeno sodišče pritrjuje upniku, da namenska poraba sredstev iz naslova prejetega financiranja za obratna sredstva v skladu z medsebojno pogodbo in splošnimi pogoji pomeni, da bi moral dolžnik ves čas trajanja posojilnih pogodb izkazovati obseg obratnih sredstev v zvezi z dobavami italijanskemu kupcu najmanj v višini prejetega financiranja. To pomeni, da bi moral skupni znesek dolžnikovih denarnih sredstev, plačanih predujmov dobaviteljem za še neizdobavljene zaloge blaga in zalog blaga v skladišču ter kratkoročnih terjatev do italijanskega kupca ves čas dosegati najmanj znesek prejetega financiranja. Ker glede na podatke v dokumentaciji dolžnika samega ni bilo tako, dolžnik pa ni uspel dokazati namenske porabe financiranja obratnih sredstev, je upnik

Dejstvo izbrisa družbe iz sodnega registra ne more veljati samo po sebi kot zadosten razlog za zadržanje zastaranja, saj bi bilo to v nasprotju z načelom pravne varnosti. Za obstoj nepremagljivih ovir je zato bistveno vedenje upnika oziroma družbenika, v korist katerega se vodi stečajni postopek nad naknadno najdenim premoženjem, ki ga predstavlja terjatev izbrisane pravne osebe. Za stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe je treba smiselno uporabljati pravila ZFPPIPP o stečaju nad pravno osebo. Sklep skupščine zato ne predstavlja materialnopravne predpostavke za tožbo, s katero se uveljavlja odškodninski zahtevek družbe v zvezi s škodo, nastalo pri poslovodenju. Pri izvrševanju pravic je treba postopati lojalno do drugih udeležencev v obligacijskem razmerju. Izvedba izvensodne prodaje mora potekati tako, da si zastavni upnik prizadeva doseči najugodnejše unovčenje. Nizki stroški prodaje niso edini merodajni za presojo, ali je zastavni upnik poskušal doseči najugodnejše unovčenje. Splošno merilo za odmero denarne odškodnine določa 169. člen OZ, ki uveljavlja načelo popolne odškodnine. Višina denarne odškodnine mora biti takšna, da z njenim izpla

Odločitev sodišča prve stopnje o smiselni uporabi o prenehanju hipoteke po tretjem odstavku 154. člena SPZ za prenehanje ročne zastave, je materialnopravno zmotna. To pa že zato, ker ni nobene podlage za smiselno uporabo te določbe tudi v postopku ročne zastave premičnine. Prenehanje ročne zastave je posebej določeno v 168. členu SPZ, prenehanje hipoteke pa v 154. členu SPZ. Za hipoteko kot zastavno pravico na nepremičnini in za ročno zastavo kot zastavno pravico na premičnini veljajo posebna pravila za njuno prenehanje.

Če upravitelj ravna v korist enega upnika in na škodo drugega upnika, ki sta v enakem razmerju do stečajnega dolžnika, kar je trdil upnik v zahtevi za izločitev oziroma razrešitev, so podani pogoji za razrešitev, ne pa za izločitev upravitelja. Če ima ločitveni upnik po splošnih pravilih, ki se uporabljajo za njegovo ločitveno pravico, zaradi plačila terjatve, zavarovane s to ločitveno pravico, pravico opraviti zunajsodno prodajo premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, obdrži to pravico tudi po začetku stečajnega postopka. Ločitveni upnik mora stečajnemu upravitelju pravočasno sporočiti dan in kraj prodaje. Iz izkupička prodaje si lahko poplača celotno terjatev z obrestmi in stroški, morebitni presežek pa mora izročiti v stečajno maso. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja ugotovitev, da upnik pravice do zunajsodne prodaje premoženja še ni izkoristil, ločitveni upnik, ki ima pravico do zunajsodne prodaje blaga, ki je v lasti stečajnega dolžnika, ne more z njo v nedogled odlašati. Premoženje stečajnega dolžnika mora biti unovčeno do konca stečajnega postopka, razen če gre za premoženje, ki ga ni mogoče unovčiti. Stečajnemu upravitelju glede na ugotovljeno dejan

Ker ima upnik na podlagi zakona samega svojo denarno terjatev zavarovano s pridržno pravico, bi njegov zahtevek, če bi ga hotel zavarovati z začasno odredbo, lahko glasil le, da se ta njegova pravica ugotovi. Vendar pa bi v takšnem primeru moral tožnik kot posebno procesno predpostavko za dopustnost ugotovitvene tožbe izkazati, da ima za vložitev takšne tožbe pravni interes.

Ločitveni upnik si je pri zunajsodni prodaji premoženja dolžan prizadevati doseči najugodnejše unovčenje. Najugodnejše unovčenje ne pomeni le najvišje kupnine, temveč tudi najnižje stroške prodaje predmeta, na katerem ima upnik ločitveno pravico. Bistveno za odločitev je, kakšno ravnanje je pri prodaji delnic skrbno ravnanje. Šele nato je mogoče odgovoriti na vprašanje, ali način prodaje ustreza takšnemu ravnanju in ali je tožena stranka ravnala skrbno. Skrbnost ravnanja se presoja glede na podatke, ki so ločitvenemu upniku znani ali bi mu morali biti znani v trenutku zunajsodne prodaje. Ravnati mora tako, kot bi ravnal povprečen, razumen ločitveni upnik pri prodaji predmeta ločitvene pravice. Pri tem je pomembno tudi dejstvo, da prodaja delnic sodi v profesionalno dejavnost tožene stranke. Za presojo skrbnosti ravnanja tožene stranke je ključna pričakovana višina kupnine, ki jo lahko dobi s prodajo delnic, v povezavi s stroški prodaje. Za tožečo stranko bi bila najugodnejša tista prodaja, v kateri bi bil dosežen višji izkupiček po odštetju stroškov prodaje od dosežene kupnine. Takšno prodajo bi morala zasledovati tožena stranka v okviru skrbnosti in v tej smeri bi m

Zunajsodna prodaja in prodaja v stečaju, ki jo na podlagi sklepa sodišča opravi stečajni upravitelj, se izključujeta. Premoženje, ki sestavlja stečajno maso, mora biti unovčeno do konca stečajnega postopka (ne glede na to, kdo ga unovčuje), razen če gre za premoženje, ki ga ni mogoče unovčiti. Upnik, ki bo uresničil upravičenje unovčiti zastavljene delnice, mora to upravičenje uresničiti v času teka stečajnega postopka in tako, da se izbrišejo vse zastavne pravice na delnicah. Prodajalec ima namreč dolžnost podati upraviteljici poročilo o prodaji, presežek kupnine po poplačilu vseh zastavnih upnikov pa plačati v stečajno maso. Pri tem velja opozoriti, da lahko tem zahtevam v stečajnem postopku zadosti le upnik z vpisanim prvim vrstnim redom ali vsi ločitveni upniki skupaj in hkrati.

Za presojo spornega vprašanja, ali in kaj je upnik dolžan iz unovčenih delnic izročiti tožeči stranki kot zastavitelju delnic, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravilo drugega odstavka 167. člena SPZ, in sicer v delu, v katerem je določeno, da zastavni upnik iz izkupička prodaje poplača svojo celotno terjatev skupaj z obrestmi in stroški, morebitni presežek pa mora izročiti zastavitelju. Sodišče prve stopnje je upoštevalo kot stroške iz drugega odstavka 167. člena SPZ tudi stroške prodaje. Upnik je tudi v postopku zunajsodne prodaje (v zvezi s posli, na podlagi katerih so nastali stroški prodaje) zavezan pri izpolnjevanju svojih obveznosti ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Skrbnost dobrega gospodarstvenika terja od upnika, ki izkoristi pravico do zunajsodne prodaje, da potroši le toliko, kot je potrebno, da lahko uspešno izvede prodajo. To pomeni, da si je v razmerju do zastavnega dolžnika upravičen iz kupnine izplačati le stroške, ki so bili potrebni za zunajsodno prodajo, presežek pa je dolžan vrniti zastavnemu dolžniku. Čeprav izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje odločbe o neobstoju terjatve, ki jo je tožena stranka uveljavljala zaradi pobota v skla

Pritrditi je namreč potrebno pritožbi, da samo z objavo javne dražbe na svoji spletni strani tožeča stranka ni izpolnila obveznosti iz drugega odstavka 167. člena SPZ, vendar pa tožena stranka ni navedla nobene okoliščine, zaradi katere je ta opustitev pomenila zanjo škodo oz. tolikšno škodo, kot jo je uveljavljala v pobot.

Upnik ima tudi v primeru obstoja domneve o dogovoru o izvensodni prodaji še vedno pravico do sodne prodaje zastavljene stvari. Upnik lahko uveljavi ločitveno pravico, ni pa tega dolžan storiti. Stvarno jamstvo za izpolnitev terjatve iz določenega dela premoženja dolžnika je le dodano dolžnikovemu osebnemu jamstvu. Upnik zato lahko zahteva izpolnitev terjatve tudi samo na podlagi osebnega dolžnikovega jamstva, torej iz njegovega celotnega premoženja, kot nezavarovano navadno terjatev po pogojih iz potrjene prisilne poravnave v konkurenci z morebitnimi drugimi upniki. Ločitvena pravica na zapadlost upnikove terjatve ne vpliva.

Za imenovanje upravnika ni dovolj večina po posameznih vhodih ali funkcionalnih enotah, saj to ni kvalificirana večina, ki bi jo zahteval zakon. Poseg v pravico upravljanja je poseg v pravico etažnih lastnikov. Etažni lastniki so zato tisti, ki imajo upravičenje, da se uprejo takemu posegu in zahtevati, da poseganje preneha. Upravnik se mu lahko upre zgolj v njihovemu imenu kot njihov zastopnik in zato za zahtevek ni aktivno legitimiran.

ZFPPIPP ločitvenih upnikov ne izključuje iz kroga upravičenih predlagateljev za začetek stečajnega postopka. Upniku je prepuščena izbira, katerega postopka za uveljavljanje svoje terjatve in poplačilne (ločitvene) pravice iz določenega dolžnikovega premoženja se bo poslužil. Dolžnik je v zamudi s plačilom terjatve v tistem delu terjatve predlagateljev, ki je krita z vrednostjo zastavljenega premoženja, iz katerega se bodo predlagatelji lahko poplačali. Le za razliko med višino terjatve in z unovčitvijo ločitvene pravice doseženim poplačilom terjatve pa se preostanek terjatve obravnava kot nezavarovana terjatev, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava (3. odstavek 213. člena ZFPPIPP) in torej tudi delež in roki plačila nezavarovanih terjatev.

Toženec, ki se sklicuje na določbo 4. odstavka 243. člena OZ, češ da tožnica ni storila vseh razumnih ukrepov za zmanjšanje škode, mora dokazovati, pred tem pa konkretno tudi zatrjevati, okoliščine, ki so podlaga za zmanjšanje odškodnine.

Temeljno razmerje, ki je bilo podlaga za izdajo menice, predstavljata 2 posojilni pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama. Tožena stranka je z njima prevzela obveznost, da bo tožeči stranki, po poteku določenega časa, vrnila posojeno vsoto denarja, skupaj z obrestmi. Na takšno obveznost ne vpliva morebitno poznejše škodno ravnanje tožeče stranke (posojilodajalca). Zaradi njega bi bila tožena stranka sicer lahko upravičena do odškodnine, a to njene obveznosti iz temeljnega razmerja (torej obveznosti vračila posojila) ne bi zmanjšalo. Odškodnino, o kateri že teče drug pravdni postopek, bi lahko (v primeru, da bi ji bila prisojena) kvečjemu pobotala s svojo obveznostjo. Lastne menice predstavljajo izjemo od trasiranih, kar izhaja že iz nomotehnične ureditve ZM. Iz njih mora zato jasno in nesporno izhajati, da gre za lastno in ne za trasirano menico. Napačen obračun zakonskih zamudnih obresti pomeni prekoračitev pooblastila za izpolnitev menice, podanega v menični izjavi.

Zmanjšanje vrednosti strojev zaradi opravljenih delovnih ur in obrabe le-teh je nedvomno manjše, kot bi bilo, če stroji ne bi delovali.

Tožeča stranka svoje izločitvene pravice ni nikoli utemeljevala na lastninski pravici, pač pa na pravici, da od tožene stranke, ki je uresničevala kot fiduciar lastninsko pravico na umetniških delih v lasti A.S, kot lastnice, doseže v svoje dobro razpolagalni pravni posel, potreben za prenos pravice, ki jo je izvrševala za lastnico tožena stranka. Tožena stranka je v nasprotju z 9. členom notarskega zapisa tožeči stranki odrekla izročitev spornih umetniških del v neposredno posest, s čimer ji je tudi onemogočila pridobitev ročne zastave in možnost, da jih tožena stranka sama izvensodno proda zaradi poplačila svoje zavarovane terjatve. Ob ugotovljenem dejstvu, da so bila umetniška dela v stečajnem postopku prodana za ceno 1.353,00 EUR, je tožeča stranka upravičena do plačila tega zneska, zmanjšanega za stroške v zvezi s prodajo .

Pravno podlago za izvršbo za izterjavo nedenarne terjatve na izročitev strojev predstavlja tretji odstavek 175. člena SPZ, ki zastavnemu upniku v primeru, da mu zastavitelj ne izroči zastavljene premičnine v neposredno posest, prepušča izbiro, da predlaga izvršbo za izročitev stvari ali izvršbo s prodajo zastavljene premičnine. Opustitev obvestilne dolžnosti po drugem odstavku 167. člena SPZ je lahko le podlaga za morebitno odškodninsko odgovornost zastavnega upnika, ne pa razlog za (delno) prenehanje obveznosti dolžnikov.