981. člen ZOR

Upnik ima tudi v primeru obstoja domneve o dogovoru o izvensodni prodaji še vedno pravico do sodne prodaje zastavljene stvari. Upnik lahko uveljavi ločitveno pravico, ni pa tega dolžan storiti. Stvarno jamstvo za izpolnitev terjatve iz določenega dela premoženja dolžnika je le dodano dolžnikovemu osebnemu jamstvu. Upnik zato lahko zahteva izpolnitev terjatve tudi samo na podlagi osebnega dolžnikovega jamstva, torej iz njegovega celotnega premoženja, kot nezavarovano navadno terjatev po pogojih iz potrjene prisilne poravnave v konkurenci z morebitnimi drugimi upniki. Ločitvena pravica na zapadlost upnikove terjatve ne vpliva.

Temeljno razmerje, ki je bilo podlaga za izdajo menice, predstavljata 2 posojilni pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama. Tožena stranka je z njima prevzela obveznost, da bo tožeči stranki, po poteku določenega časa, vrnila posojeno vsoto denarja, skupaj z obrestmi. Na takšno obveznost ne vpliva morebitno poznejše škodno ravnanje tožeče stranke (posojilodajalca). Zaradi njega bi bila tožena stranka sicer lahko upravičena do odškodnine, a to njene obveznosti iz temeljnega razmerja (torej obveznosti vračila posojila) ne bi zmanjšalo. Odškodnino, o kateri že teče drug pravdni postopek, bi lahko (v primeru, da bi ji bila prisojena) kvečjemu pobotala s svojo obveznostjo. Lastne menice predstavljajo izjemo od trasiranih, kar izhaja že iz nomotehnične ureditve ZM. Iz njih mora zato jasno in nesporno izhajati, da gre za lastno in ne za trasirano menico. Napačen obračun zakonskih zamudnih obresti pomeni prekoračitev pooblastila za izpolnitev menice, podanega v menični izjavi.

Javna dražba je postopek, po katerem pride do sklenitve prodajne pogodbe. Če pride v tem postopku do kakšne napake, lahko to vpliva na veljavnost pogodbe. Zato je edino logično, da je mogoče nepravilnosti v postopku izvedbe javne dražbe uveljavljati le s tožbo za izpodbijanje pogodbe, ne pa s tožbo za izpodbijanje javne dražbe. Za tožbo za izpodbijanje javne dražbe v materialnem pravu tudi ni nobene podlage. Ni potrebno, da že opozorilo iz prvega odstavka 981. člena ZOR vsebuje dan in kraj prodaje (javne dražbe); zadošča upnikovo opozorilo, da bo zastavljeno stvar prodal.

Pri zastavi stvari, danih ob sklenitvi kreditne, gospodarske pogodbe, uporaba določila 981. člena ZOR ne izključuje dejstvo, da je zastavnik fizična oseba. Zato se upniku pri realizaciji zastave ni treba obračati predhodno na sodišče.

1. Hipotekarni dolžnik (zastavitelj), ki ni obenem osebni dolžnik, s sklenitvijo pogodbe o hipoteki ne postane avtomatično dolžnik iz obligacijskega razmerja. Njegova obveznost je (le), da dopusti izvršbo v zastavljeno nepremičnino (prim. 63. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR). Res se te obveznosti lahko razbremeni tako, da plača zapadlo zavarovano terjatev. 2. A to je pravica hipotekarnega dolžnika, ki ni obenem osebni dolžnik, ne pa njegova dolžnost (prim. 409. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih v nadaljevanju ZOR). 3. Če tožeča stranka sodno uveljavljano pravico že ima (981. čl. ZOR), ji sodba o neutemljenosti tožbenega zahtevka, da se ji dovoli realizacijo pravice, namreč prodati premičnine na javni dražbi, uveljavitev pravice prepoveduje, ker ji to pravico pred njeno realizacijo vsebinsko odreka.

Dolžnik navaja, da sta upnik ter družba D... d.d. izvedli verižno kompenzacijo, v katero je bila deloma vključena tudi upnikova terjatev do dolžnika, kar dolžnik dokazuje z listinami B2-B5, zato je njegov ugovor glede tega dela terjatve obrazložen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ. Zastavni upnik se lahko poplača iz zastavljene stvari, če zastavni dolžnik ob zapadlosti ne poravna terjatve (prim. 1. odst. 980. in 1. odst. 981. čl. ZOR). To pomeni, da ima upnik pravico, da se poplača iz zastavljenih umetnin, ni pa to njegova dolžnost, temveč lahko kljub danemu zavarovanju zahteva plačilo od dolžnika, zato dolžnikov ugovor glede tega dela terjatve ni obrazložen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ.