UPRS Sodba I U 1889/2018-10

I. Tožbi se ugodi, odločba Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino št. 31227-41/2017-6/102 z dne 6. 7. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo odredil, da mora tožnik odpraviti ugotovljene kršitve Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (v nadaljevanju ZKUASP) tako, kot je navedeno v posameznih alinejah 1. točke izreka izpodbijane odločbe, ter da mora toženko v roku 15 dni od izteka roka, določenega v 1. točki izreka izpodbijane odločbe, obvestiti o sprejetih ukrepih za odpravo ugotovljenih kršitev in predložiti dokaze o tem (2. točka izreka). Ugotovil je še, da stroški postopka niso nastali (3. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik na podlagi drugega odstavka 81. člena ZKUASP toženki poslal dokumente, ki jih je toženka pregledala in ugotovila, da niso skladni z določbami ZKUASP, zato je postopala po 72. členu tega zakona. O ugotovljenih dejstvih in okoliščinah je seznanila tožnika ter mu dala možnost izjave.

3Toženka je najprej ugotovila, da je nepravilnost repertoarja izvedb po vsebini taka, da repertoar sploh ne predstavlja repertoarja izvedb, na katerih tožnik kolektivno upravlja pravico do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje izvedb izvajalcev v avdiovizualnih delih, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe, zgolj za razdeljevanje, kar pomeni, da tožnik omenjenega repertoarja ni posredoval, čeprav bi ga po 8. točki drugega odstavka 81. člena ZKUASP moral.

4V nadaljevanju je toženka presojala skladnost Statuta tožnika, k. o., opr. št. SV 899/17 z dne 6. 11. 2017 (v nadaljevanju Statut) z zakonom. Ugotovila je, da določbe devete alineje prvega odstavka 2. člena Statuta ter i. podtočke 1., 3. in 4. točke drugega odstavka predstavljajo kršitev 4. člena ZKUASP, ter da je obseg dejavnosti v Statutu določen izven izdanega Dovoljenja št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010 (v nadaljevanju dovoljenje), kar tudi predstavlja kršitev 4. člena ZKUASP.

5V zvezi z ureditvijo članstva je toženka ugotovila, da na podlagi četrte alineje 10. člena Statuta izvorni imetniki avtorske oziroma sorodne pravice ne morejo postati člani tožnika, ker pojmovno logično nimajo dokazila o pravnem nasledstvu. Navedeni pogoj je določen tudi diskriminatorno, ker ureja pravico do članstva različno, glede na način pridobitve avtorske oziroma sorodne pravice, oziroma ker so pogoji za pridobitev članstva za originarnega imetnika določeni tako, da ta ne more postati član, za kar ni utemeljenih razlogov. Tako je četrta alineja 10. člena Statuta v nasprotju z drugim odstavkom 19. člena ZKUASP in 9. točko prvega odstavka 21. člena ZKUASP v zvezi s četrto alinejo 3. člena ZKUASP. Statut je v nasprotju tudi s 13. točko prvega odstavka 21. člena ZKUASP, ker ne določa pogojev za obnavljanje članstva, vključno s predčasnim prenehanjem članstva.

6Tretji odstavek 14. člena Statuta, ki nalaga imetniku pravice dolžnost sporočati podatke strokovni službi tožnika, je v nasprotju z 11. členom in drugim odstavkom 26. člena ZKUASP, saj je dolžnost sporočanja mogoče vzpostaviti v odnosu do kolektivne organizacije oziroma njenega poslovodstva, ne pa do strokovne službe tožnika, ki ni ne pravni subjekt ne kolektivna organizacija, niti slednje ne zastopa. Pogojevanje sporočanja podatkov oziroma predložitve dokazil strokovni službi s pridobitvijo pravic je tudi v nasprotju z namenom ZKUASP in ZASP.

7Peti odstavek 18. člena Statuta je v nasprotju s petim odstavkom 24. člena v zvezi z drugim odstavkom 26. člena ZKUASP, ker bi po mnenju toženke morala obvestilo o sklicu skupščine vsakemu članu poslati kolektivna organizacija, ne pa strokovna služba tožnika, kot je določeno v tem členu Statuta.

8Statut je v nasprotju tudi s 7. točko prvega odstavka 21. člena ZKUASP, ker ne določa načina vodenja in vpogleda v repertoar. Po mnenju toženke bi namreč moral določiti vsaj organ, zadolžen za vodenje repertoarja, postopek posodabljanja podatkov v repertoarju, organ, pri katerem je možen vpogled ter način in pogoje vpogleda v repertoar pri samem tožniku, v njegovih prostorih.

9Glede presoje Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev soavtorjev je toženka ugotovila, da določbi prve alineje 4. člena in četrta alineja drugega odstavka 9. člena, ki določata, da tožnik zbira od zavezancev za plačilo nadomestila, predstavljata kršitev 4. člena ZKUASP, ker tožnik za zbiranje nima dovoljenja. Tudi določitev cenzusa v 8. členu teh pravil in pogojevanje izplačila stroškov s strani imetnika pravic, ki ni dosegel cenzusa, ni skladno z drugim, četrtim in petim odstavkom 30. člena, prvim in drugim odstavkom 32. člena, drugim in četrtim odstavkom 33. člena ter s 34. členom ZKUASP. Združevanje vseh prihodkov, ki so zbrani zaradi različne uporabe avdiovizualnih del, kot določa drugi odstavek 9. člena navedenih pravil, in odvajanje vseh stroškov poslovanja (tretji odstavek 9. člena teh pravil) ter kasnejše oblikovanje ločenih posameznih delilnih mas (peti odstavek 9. člena pravil), pa je tudi v nasprotju z ZKUASP in ZASP.

1013. člen Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - soavtorji, po katerem bi tožnik avtorske honorarje, ki bi jih zbral za kabelsko retransmisijo določenih avdiovizualnih del in jih ne bi mogel razdeliti upravičenim imetnikom pravic, po preteku zastaralnih rokov razdelil na dva enaka dela, ki se odvedeta v sklad soavtorjev in sklad filmskih producentov, po presoji toženke ni v skladu s prvim odstavkom 21. člena in 105. členom ZASP, niti ne s 7. in 8. točko prvega odstavka 16. člena ZKUASP, tretjo alinejo prvega odstavka 25. člena ZKUASP, četrtim in petim odstavkom 30. člena ZKUASP v povezavi s prvo alinejo drugega odstavka istega člena in prvim odstavkom 34. člena ZKUASP, ker omogoča izplačilo zbranih avtorskih honorarjev za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del neupravičenim osebam. Na avdiovizualnih delih imajo izvorno avtorsko pravico soavtorji avdiovizualnih del iz 105. člena ZASP, filmski producenti pa imajo kot izvorni imetniki pravic zgolj sorodne pravice na svojih videogramih. Zato bi moral tožnik vse zbrane avtorske honorarje za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del dodeliti in razdeliti imetnikom pravice, to je soavtorjem avdiovizualnih del radiodifuzne retransmisije v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, in ne filmskim producentom, kadar ti niso pravni nasledniki pravice soavtorja avdiovizualnega dela za primer kabelske retransmisije avdiovizualnega del.

11Enako določbo, kot je 13. člen Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - soavtorji, vsebujejo tudi Pravila o delitvi zbranih avtorskih honorarjev filmskih producentov (13. člen). Ker sme sprejemati pravila o delitvi zbranih avtorskih honorarjev zaradi uporabe avdiovizualnih del skupščina tožnika, Pravila o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - filmski producenti pa je sprejela skupščina tožnika tako, da so o njih glasovali le imetniki pravic filmskih producentov na videogramih, je tožnik že s sprejemom spornega 13. člena teh pravil kršil pravice imetnikov pravic soavtorjev avdiovizualnih del iz drugega odstavka 21. člena ZKUASP v zvezi s 105. členom ZASP, saj je o njihovi pravici odločala skupina neupravičenih imetnikov.

12Po mnenju toženke iz tožnikovih pravnih aktov še izhaja, da tožnik kolektivno upravlja pravice RTV organizacij, kadar gre za uporabo oddaj RTV organizacij, te oddaje pa so tudi uvrščene v tožnikov repertoar avdiovizualnih del. To pomeni, da tožnik brez ustreznega dovoljenja kolektivno upravlja pravice RTV organizacij pri uporabi oddaj RTV organizacij, s čimer krši 4. člen ZKUASP.

13Določba 15. člena Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev soavtorjev je v delu, kjer določa točkovanje po faktorju gledanosti TV programa, v nasprotju s petim odstavkom 30. člena ZKUASP, ker tožnik pri pravilih o delitvi avtorskih honorarjev iz naslova kabelske retransmisije avdiovizualnih del za soavtorje neutemeljeno ne upošteva dejanske uporabe posameznega avdiovizualnega dela.

14Toženka je še ugotovila, da je 16. člen Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev soavtorjev v nasprotju s prvim odstavkom 31. člena ZKUASP, po katerem 30 % zbranih nadomestil iz drugega odstavka 37. člena ZKUASP pripada proizvajalcem fonogramov in filmskim producentom skupaj, in ne zgolj filmskim producentom. Enako je presodila tudi glede 16. člena Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev filmskih producentov in 12. člena Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev izvajalcev.

15Določba prvega in drugega odstavka 20. člena Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev soavtorjev je v nasprotju s prvim odstavkom 38. člena ZKUASP, ker določa, da posreduje ustrezne informacije imetniku pravic strokovna služba tožnika, čeprav bi jih morala kolektivna organizacija. Enako toženka meni tudi glede četrtega odstavka 3. člena Pravil o stroških poslovanja z dne 6. 11. 2017. Tretji odstavek 20. člena Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev soavtorjev pa je v nasprotju s prvim odstavkom 38. člena ZKUASP, ker mora biti skladno z zakonom o višini prejetega avtorskega honorarja obveščen vsak imetnik pravic, ki mu je avtorski honorar dodeljen ali izplačan, in ne le tisti, ki doseže znesek avtorskega honorarja nad cenzusom. Enako je toženka ugotovila tudi glede prvega, drugega in tretjega odstavka 19. člena Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev filmskih producentov ter glede prvega, drugega in tretjega odstavka 15. člena Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev izvajalcev.

16Ker mora avtorske honorarje skladno z ZKUASP upravičenim imetnikom pravic izplačevati kolektivna organizacija oziroma njen zakoniti zastopnik, je prvi odstavek 21. člena Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev soavtorjev, ki za izplačevalca avtorskih honorarjev določa strokovno službo tožnika, v nasprotju z ZKUASP. Enako je toženka ugotovila tudi glede prvega odstavka 20. člena Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev filmskih producentov in prvega odstavka 16. člena Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev izvajalcev. Določba prvega odstavka 21. člena Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev soavtorjev ni skladna z ZASP in ZKUASP, ker določa izplačilo neupravičenim osebam - avtorjem prispevkov k avdiovizualnemu delu. Izplačevanje sredstev osebam, katerih pravice tožnik ne upravlja na podlagi dovoljenja toženke, predstavlja kršitev 4. člena ZKUASP.

17Tudi drugi odstavek 21. člena Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - soavtorji avdiovizualnih del z dne 6. 11. 2017 je v nasprotju z 21. členom ZASP v zvezi s 105. členom istega zakona. Avtorski honorar je objekt in ne subjekt, zato ne more izvesti aktivnega ravnanja posredovanja podatkov, kot to zahteva sporna določba. Ta določba je neizvedljiva in bi zato upravičeni imetniki pravic soavtorjev avdiovizualnih del ostali brez avtorskih honorarjev, to pa predstavlja kršitev ZKUASP. Enako je toženka ugotovila tudi glede drugega odstavka 20. člena Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev filmskih producentov in drugega odstavka 16. člena Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev izvajalcev.

18Sprejem skupnih oziroma enotnih Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev soavtorjev krši drugi odstavek 21. člena ZKUASP, ker sme vsaka kategorija imetnikov pravic odločati le o tistih vprašanjih, ki se nanašajo na kolektivno upravljanje avtorske pravice na njihovih delih in o skupnih vprašanjih kolektivnega upravljanja. O pravilih o delitvi zbranih avtorskih honorarjev, ki pripadajo imetnikom soavtorjev avdiovizualnega dela za primer kabelske retransmisije, in o pravilih o delitvi zbranih pravičnih nadomestil, ki pripadajo imetnikom pravice soavtorjev avdiovizualnih del za tonsko ali vizualno snemanje avdiovizualnih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe, pa ni (ločeno oziroma samostojno) odločala upravičena kategorija imetnikov pravic.

19V zvezi s Pravili o delitvi zbranih avtorskih honorarjev filmskih producentov je toženka ugotovila, da določbe prve alineje 4. člena, druge alineje drugega odstavka 9. člena in druge alineje petega odstavka 9. člena, ki določajo, da tožnik zbira od zavezancev za plačilo nadomestila, predstavljajo kršitev 4. člena ZKUASP, ker tožnik za zbiranje nima dovoljenja. Enako je toženka ugotovila tudi glede prve alineje 4. člena, druge alineje drugega odstavka 9. člena in druge alineje petega odstavka 9. člena Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev izvajalcev.

20Po mnenju toženke je najmanj 13. člen Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev filmskih producentov sprejet najmanj v nasprotju z drugim odstavkom 21. člena ZKUASP v zvezi s 105. členom ZASP. 13. člen teh pravil določa izplačilo zbranih avtorskih honorarjev neupravičenim osebah, kar je v nasprotju z ZASP in ZKUASP. V nasprotju z določbami ZKUASP je tudi 8. člen teh pravil, ker nezakonito določa cenzus, na višino katerega tožnik veže dejansko izplačevanje. Enako je toženka ugotovila tudi glede 8. člena Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev izvajalcev.

21Toženka je še presodila, da sta določbi drugega in tretjega odstavka 6. člena Pravil o politiki vlaganja avtorskih honorarjev v bančne depozite in uporabi teh prihodkov ter določba drugega odstavka 4. člena Pravil o stroških poslovanja neizvršljivi in brez pravnega učinkovanja. Način oblikovanja delilne mase, torej ali se bo vanjo stekel prihodek, pridobljen iz bančnih depozitov ali ne oziroma ali se bo od zbranih avtorskih honorarjev odbilo stroške, ki bodo predhodno že poravnani s prihodki, pridobljenimi iz bančnih depozitov, ni jasen, zato pravila delitve zbranih avtorskih honorarjev niso vnaprej znana. Tožnik nima določbe o uporabi prihodkov, pridobljenih iz bančnih depozitov, s čimer krši ZKUASP.

22V zvezi s Pravili o namenskih skladih z dne 6. 11. 2017 je toženka ugotovila, da drugi odstavek 1. člena teh pravil ni skladen z ZKUASP, ker določa oblikovanje namenskih skladov po kategoriji imetnikov pravic, namesto po vrsti avtorske oziroma sorodne pravice in vrsti uporabe. Četrti odstavek 3. člena teh pravil je v nasprotju s tretjim odstavkom 33. člena ZKUASP, ker določa, da lahko ena kategorija imetnikov pravic sredstva namenskega sklada nameni katerikoli kategoriji imetnikov pravic, kar predstavlja porabo sredstev za namene izven okvira tretjega odstavka 33. člena ZKUASP. Iz istega razloga je v nasprotju s tretjim odstavkom 33. člena ZKUASP tudi prvi odstavek 13. člena istih pravil, ker dovoljuje zaprositi za izredno socialno pomoč ožjemu družinskemu članu člana tožnika, ki pa ne more biti upravičenec do sredstev iz namenskega sklada. V nasprotju z ZKUASP je tudi tretji odstavek 22. člena teh pravil.

23Glede Pravil o obvladovanju tveganj z dne 6. 11. 2017 je toženka ugotovila, da so četrti odstavek 2. člena, prvi odstavek 3. člena in 6. člen teh pravil v nasprotju s 17. členom ZKUASP, ker upravljanje s tveganji in obvladovanje tveganj ni dejavnost, ki se lahko prenese na zunanjega izvajalca. 6. člen teh pravil je v nasprotju tudi s 3. točko prvega odstavka 21. člena ZKUASP in prvim odstavkom 25. člena istega zakona.

24V zvezi s predloženim repertoarjem je toženka ugotovila, da umestitev oddaj RTV organizacij v repertoar pomeni, da tožnik dejansko kolektivno upravlja določene pravice na oddajah RTV organizacij, kar predstavlja kršitev 4. člena ZKUASP. Ker tožnik ni dobil pravice kolektivno upravljati pravic soavtorjev avdiovizualnih del dajanja na voljo javnosti avdiovizualnih del in sekundarnega radiodifuznega oddajanja avdiovizualnih del, repertoar ne sme zajemati teh pravic. Datoteki, v kateri je toženka vpogledala, pa vsebujeta tudi te pravice, kar predstavlja kršitev 4. člena ZKUASP v povezavi z deveto alinejo 3. člena istega zakona ter obveznostjo tožnika iz 8. točke drugega odstavka 81. člena tega zakona. Toženka je še presodila, da je nepravilnost repertoarja izvedb po vsebini takega značaja, da posredovani dokument sploh ne predstavlja repertoarja izvedb, na katerih tožnik kolektivno upravlja pravico do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje izvedb izvajalcev v avdiovizualnih delih, ki se vrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe, zgolj za razdeljevanje. To pa pomeni, da tožnik omenjenega repertoarja ni posredoval, čeprav bi ga na podlagi 8. točke drugega odstavka 81. člena ZKUASP moral. Tožnik tudi ni dobil pravice kolektivno upravljati pravice izvajalcev dajanja na voljo javnosti videogramov s svojo izvedbo, zato njegov repertoar ne bi smel zajemati te pravice. Datoteki, v kateri je toženka vpogledala, pa vsebujeta tudi stolpec s to pravico, kar predstavlja kršitev 4. člena ZKUASP v zvezi z deveto alinejo 3. člena ZKUASP in 8. točko drugega odstavka 81. člena tega zakona. Iz istega razloga repertoar tudi ne bi smel zajemati pravice kolektivnega upravljanja pravice filmskih producentov dajanja na voljo javnosti videogramov.

25Toženka dodaja, da glede na to, da je že objavljen sklic seje skupščine tožnika za dne 10. 7. 2018, in upoštevaje zatrjevanja tožnika v izjasnitvi, da bo upošteval ugotovitve toženke, je moč predvidevati, da bo tožnik s sprejetimi spremembami aktov dejansko že odpravil ugotovljene kršitve določb ZKUASP. Vendar je iz razloga pravičnosti in zaradi začetka učinkovanja odločbe, treba določiti rok za odpravo ugotovljenih kršitev, kot da tožnik seje skupščine vse do vročitve te odločbe ne bo imel. Zato je določen rok treh mesecev za odpravo ugotovljenih kršitev ZKUASP primerno dolg. Kot dokazilo o odpravi ugotovljenih kršitev pa mora tožnik posredovati vsaj zapisnik seje skupščine, na kateri bodo sprejeti sklepi, s katerimi bo spremenil presojane akte, ter besedila tako sprejetih splošnih pravnih aktov, poslati pa mora tudi v skladu s 4. členom ZKUASP izdelane repertoarje.

26Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri najprej poudarja, da s tem, ko je določene določbe svojih aktov popravil skladno z ugotovitvami toženke, ne pomeni, da priznava kršitve, temveč gre le za usklajevanje aktov z navodili oziroma priporočili nadzornega organa. Toženka je izdala izpodbijano odločbo štiri dni pred sklicano skupščino, na kateri je sprejemal nove akte, o čemer je bila tudi predhodno obveščena, zato je izdaja izpodbijane odločbe nesmiselna in sama sebi namen. Toženka je prekoračila svoje pristojnosti po ZKUASP, saj ne sme posegati v odločitve najvišjega organa - skupščine, niti ne izvrševati njegove volje v upravnem postopku. ZKUASP namreč določa le, kaj morajo akti kolektivne organizacije nujno določati. Toženka ni pristojna za vsebinsko presojo določb pravil o delitvi, saj ZKUASP ne določa vsebine teh pravil, ampak prepušča kolektivni organizaciji, da sama napolni njihovo vsebino. Toženka bi morala izdati pisna navodila v zvezi z uporabo določb ZKUASP, ne pa, da na vprašanja tožnika, kako naj svoje akte uskladi z ZKUASP, ni želela odgovarjati, ker da za to ni pristojna. Izpodbijana odločitev tudi ni obrazložena. Toženka je s svojim postopanjem kršila 2., 22., 23., 25., 60. in 74. člen Ustave RS ter 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

27Tožnik navaja, da zgolj drugačno poimenovanje označb oziroma označevanje stavkov, odstavkov, točk, podtočk oziroma alinej, ne more pripeljati do zaključka, da je Statut v nasprotju s 4. členom ZKUASP. Tožnika ne zavezujejo nomotehnična pravila, z namensko in logično razlago pa je mogoča pravilna razlaga Statuta. Dokler ne bi dejansko začel upravljati pravic, za katere nima dovoljenja, pa četudi jih ima navedene v statutu, ne more biti Statut v nasprotju s 4. členom ZKUASP. Poleg tega je toženka uporabila napačno materialno podlago, saj 4. člen ZKUASP, ki opredeljuje kolektivno organizacijo, ni relevanten, ker ne določa, da mora biti dejavnost kolektivne organizacije, kot je določena v statutu, identična izdanemu dovoljenju. Zgolj določitev širše dejavnosti v statutu, ne pa tudi njeno dejansko izvajanje, ne more biti v nasprotju z ZKUASP. Tudi sicer pa je dejavnost kolektivne organizacije kolektivno upravljanje posameznih vrst pravic, pri čemer dovoljenje ne opredeljuje dejavnosti, ampak le določa, katere posamezne pravice sme kolektivna organizacija upravljati, pri tem pa je njena glavna dejavnost vedno kolektivno upravljanje pravic. Enak očitek je tožnik izpostavil tudi glede določb pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev.

28Logično je, da izvorni imetnik nima dokazila o pravnem nasledstvu in da ga ni dolžan predložiti, to pa ne pomeni, da ne more postati član tožnika. Življenjsko logično je, da mora dokazilo o pravnem nasledstvu predložiti samo tisti imetnik pravic, ki ni izvorni. Pogoji za članstvo po 10. členu Statuta niso določeni kumulativno, temveč se tretja in četrta alineja tega člena uporabljata zgolj in samo, kadar za njuno uporabo obstajajo utemeljeni razlogi.

29Pri določitvi cenzusa v pravilih o delitvi avtorskih honorarjev ne gre za omejevanje izplačila imetnikom pravic, temveč za racionalizacijo stroškov poslovanja in sledenje ciljem Direktive 2014/26/EU. Upravičeni avtor prejme nadomestilo, ko se znesek zviša do te mere, da je izplačilo racionalno. Z vsakim izplačilom tako nizkega nadomestila in tako visokega stroška bančne storitve bi bilo poseženo v nadomestilo drugega upravičenega avtorja. Sicer pa v primeru, da imetnik pravice zahteva takojšnje izplačilo nadomestila, se nakazilo ne glede na določitev cenzusa nemudoma izvede.

30Tožnik navaja, da termin "zunanji izvajalec" v Pravilih o obvladovanju tveganj ni uporabljen v smislu 17. člena ZKUASP, temveč v splošnem poslovnem jeziku, kar pomeni, da se nanaša na zunanjega strokovnjaka, torej na nekoga, ki ni organ tožnika oziroma pri njem zaposlen, pri čemer pa ne gre za prenos nalog kolektivne organizacije na zunanje izvajalce.

31V zvezi z umestitvijo RTV oddaj v repertoar opozarja na napačno in neutemeljeno interpretacijo toženke. Glede pojma "RTV organizacija" pojasnjuje, da s tem pojmom ni mišljena identifikacija imetnika in upravičenca sorodne pravice na oddaji, temveč opredelitev pravne osebe, ki se ukvarja z RTV dejavnostjo, ki je obenem tudi v funkciji imetnika avtorskih pravic na avdiovizualnih delih. Nikjer ni zapisal, da kolektivno upravlja pravice RTV organizacij, niti ni navedel, da bi morale RTV organizacije karkoli narediti, da bi se jim priznalo članstvo ipd. Toženka je zato napačno izrekla ukrep takojšnjega prenehanja upravljanja pravic RTV organizacij, saj izrečenega ukrepa sploh ne more izvršiti, ker ni nikoli kolektivno upravljal pravic RTV organizacij.

32Navaja, da pri delitvi zbranih honorarjev sledi določbam ZKUASP, saj upošteva dejansko uporabo posameznega avtorskega dela, kadar je to, ob upoštevanju narave uporabe avtorskega dela, mogoče in ekonomsko upravičeno glede na stroške spremljanja dejanske uporabe. 100 % upoštevanje principa dejanske uporabe avtorskega dela ne bo nikoli ekonomsko upravičeno.

33Izpostavlja, da je strokovna služba notranja organizacijska enota oziroma pomožno delovno telo, ki ga ustanovi direktor in deluje po njegovih navodilih in pooblastilih ter izvršuje strokovne naloge kolektivnega upravljanja pravic. V zvezi z dolžnostjo sporočanja podatkov, potrebnih za izvedbo izplačila, dodaja, da gre morda res za nekoliko slovnično neroden zapis, vendar je kljub temu jasno, da se dolžnost sporočanja nanaša na upravičenca do avtorskega honorarja in ne na avtorski honorar. Zaključek toženke je popolnoma nelogičen. Glede očitka toženke, da mora sam pridobiti podatke za izplačilo avtorskih honorarjev pa izpostavlja, da kljub temu pridobivanje podatkov terja določeno aktivno ravnanje upravičenca do avtorskega honorarja, na primer posredovanje podatka o TRR računu, davčni številki ipd.

34Kolikor je toženka v izpodbijani odločbi navedla, da morajo biti skladno s 4. in 6. točko drugega odstavka 41. člena ZKUASP in tretjega odstavka istega člena namenski skladi oblikovani po vrsti avtorske oziroma sorodne pravice in po vrsti uporabe, navaja, da navedene zakonske določbe določajo, kaj mora vsebovati letno poročilo, in ne, kako naj bodo oblikovani namenski skladi. Iz teh določb ni mogoče sklepati, kako morajo biti oblikovani namenski skladi. Namenski skladi so prepuščeni upravljanju imetnikom pravic za njihove koristi in koristi javnosti.

35V zvezi s presojanim repertoarjem navaja, da zgolj zato, ker je po mnenju toženke repertoar nepravilen ali nepopoln, ne pomeni, da ga ni poslal. Pojmovno je tudi nemogoče, da bi toženka repertoar štela za neobstoječ, ob dejstvu, da ga je hkrati tudi vsebinsko ovrednotila. Glede na odsotnost določb o vsebini repertoarja v ZKUASP je popolnoma logično in življenjsko, da je pri njegovem oblikovanju prevzel mednarodno uveljavljen model repertoarja. Za delitev nadomestil je namreč pomembno poimenovanje vlog (glavna, stranska, epizodna itd.), ne pa navedba imena lika, ki ga je izvajalec igral. Omenjene sporne stolpce, na katere se sklicuje toženka, pa je v repertoar dodal prav na zahtevo toženke v postopku pridobivanja dovoljenja za upravljanje pravic. Zakaj oddaja RTV organizacije ni avdiovizualno delo, pa toženka ne obrazloži.

36Glede na vse navedeno tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi oziroma podredno, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa toženki naloži tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

37Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila izpodbijana odločba izdana zakonito, postopkovno pravilno, dejansko stanje je bilo popolnoma in pravilno ugotovljeno, iz ugotovljenih dejstev je bil izveden pravilen sklep o dejanskem stanju in tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Obrazloženo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Dodaja, da je po njenem mnenju izpodbijana odločba v zadostnem obsegu obrazložena. V zvezi z ugotovljenimi neskladnostmi 6. člena Statuta navaja, da je tožnik prekludiran, ker ni že v upravnem postopku zatrjeval pisne pomote, nevezanosti na nomotehnična pravila ipd. Ne zahteva, da tožnika zavezujejo nomotehnična pravila, vendar je številčenje členov in odstavkov skupno dogovorjeno. Tudi glede neskladnosti 10. člena Statuta gre za tožbene novote. Poudarja, da je v postopku tožnik v izjasnitvi navedel, da bo upošteval njeno mnenje in pripombe, predstavljenim ugotovitvam tudi ni nasprotoval, niti ni podal navedb, ki jih sedaj v tožbi. Zato opozarja na nedovoljene tožbene novote. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrže oziroma kot neutemeljeno zavrne.

38Tožnik v pripravljalni vlogi v celoti prereka navedbe toženke iz odgovora na tožbo. Vztraja pri svojih navedbah oziroma stališčih, ki jih v bistvenem ponavlja z dodatnimi argumenti. Sklicuje se na Ugotovitve Komisije za preprečevanje korupcije z dne 15. 11. 2018 in jih v delu citira. Navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker toženka za presojo aktov uporablja subjektivne kriterije in si jemlje diskrecijsko pravico, svojih odločitev pa konkretno in strokovno ne utemelji. Izhaja iz lastnih sklepanj in ne iz vzpostavljenih pravnih pravil. Toženka po sprejemu ZKUASP tudi ni sprejela pisnih priporočil in navodil za uskladitev obstoječih aktov kolektivnih organizacij z novo zakonodajo, niti ne kriterijev, na podlagi katerih bo jasno, kako si razlaga vsebino ZKUASP. Poudarja, da lahko upravni organ odloča le v okviru obveščenosti znotraj enega postopka in ne more svoje odločitve graditi na dejstvih in okoliščinah iz drugega postopka. Toženka je kršila tudi več določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP; 140., 164, 165. člen ZUP). Sklicuje se na načeli sorazmernosti in samostojnosti v povezavi z zakonitostjo, nepristranskostjo in profesionalnostjo. Pojasnjuje, zakaj so očitki toženke v zvezi z (ne)posredovanjem dokumentacije neutemeljeni in povzame časovno komunikacijo med strankama. Neutemeljeni so tudi razlogi toženke za zavrženje tožbe. Glede prekluzije, na katero se sklicuje toženka, pa izpostavlja, da se ta ne nanaša na pravna naziranja, razlago pravnih pravil in pravilno tolmačenje materialnega zakona, zato ne gre za nova dejstva, temveč za drugačno razlago materialnega predpisa. Očita tudi kršitev 8. člena ZUP, neizvajanje nalog oziroma pristojnosti ter arbitrarno odločanje. Izpostavlja, da je izpodbijana odločba neobrazložena. Dodaja, da toženka nima pooblastil za presojo vsebine repertoarja, ker ne gre za akt, in ne more narekovati njegove vsebine. Opozarja še na kršitve 6., 7. in 10. člena ZUP ter pojasnjuje, zakaj je toženka napačno uporabila materialno pravo. Poudarja, da bi morala toženka svojo odločitev obrazložiti na način, da mu bi bilo jasno, v čem je kršitev in iz česa je izhajala. Toženka v obrazložitvi postavlja trditve, ki so dejansko le povzete določbe ZKUASP, za takšno interpretacijo pa ne poda nobenih argumentov.

39Tožba je utemeljena.

40V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke, s katero je tožniku na podlagi prvega odstavka 72. člena ZKUASP, po katerem pristojni organ z odločbo kolektivni organizaciji odredi, da v določenem roku odpravi ugotovljeno kršitev določb tega zakona, odredila, da v določenem roku odpravi ugotovljene kršitve ZKUASP tako, kot je navedeno v posameznih alinejah 1. točke izreka izpodbijane odločbe, o sprejetih ukrepih za odpravo ugotovljenih kršitev pa obvesti toženko in ji predloži dokaze o odpravi ugotovljenih kršitev.

41Kot izhaja iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe oziroma iz posameznih alinej te točke izreka, je toženka odredila tožniku odpravo ugotovljenih kršitev ZKUASP tako, da (med drugim): - uskladi določbo devete alineje prvega odstavka 2. člena Statuta, k. o., z dne 6. 11. 2017, z izdanim dovoljenjem urada št. 31227-1/2008-129 in 4. členom ZKUASP (prva alineja 1. točke izreka); - uskladi določbe i. podtočke 1. točke drugega odstavka 6. člena Statuta, i. podtočke 3. točke drugega odstavka Statuta in i. podtočke 4. točke drugega odstavka 6. člena Statuta z določbo 4. člena ZKUASP (druga alineja 1. točke izreka); - uskladi določbo četrte alineje 10. člena Statuta v povezavi z deveto alinejo prvega odstavka 2. člena Statuta z določbami prvega in drugega odstavka 19. člena ZKUASP ter 9. točko prvega odstavka 21. člena ZKUASP v povezavi s četrto alinejo 3. člena ZKUASP (tretja alineja 1. točke izreka); /.../.¹

42Tako oblikovani izrek v 1. točki izpodbijane odločbe (in nadalje v posameznih alinejah te točke) glede na uveljavljane tožbene navedbe po presoji sodišča ni določen in jasno formuliran. Izrek odločbe je namreč upoštevaje 213. člen ZUP določen le, če je vsebina odločitve o (v tem primeru) strankini obveznosti (odprava ugotovljenih kršitev zakonskih določb) oziroma o naloženih ukrepih formulirana tako, da je jasna, izražena neposredno, določno in nedvoumno, da je ni treba ugotavljati na posreden način in da tudi ne dopušča različnih razlag. Vsebina odločitve o pravici ali obveznosti stranke mora biti namreč formulirana tako, da je jasno in konkretizirano izražena v dispozitivu odločbe. Izrek mora biti kratek in določen (šesti odstavek 213. člena ZUP).

43Tem zahtevam pa 1. točka izreka izpodbijane odločbe po presoji sodišča ne zadosti. Iz nje namreč neposredno, določno in konkretizirano ne izhaja, kako točno oziroma na kakšen način konkretno naj tožnik odpravi posamezne ugotovljene kršitve ZKUASP. Način odprave ugotovljenih kršitev v izreku izpodbijane odločbe ni konkretiziran, saj je toženka (v 1. točki izreka oziroma v posameznih alinejah te točke izreka izpodbijane odločbe) navedla zgolj določbe Statuta in pravil (ki so po njenem mnenju v nasprotju z zakonom) ter naštela določbe zakonov (in celo dovoljenja), s katerimi naj tožnik uskladi določbe svojih aktov, v nekaterih alinejah te točke izreka pa je navedla še določbe pravil, ki naj jih tožnik preneha izvajati, pri čemer pa ni konkretizirala tega, kako naj tožnik ugotovljene kršitve zakona odpravi, kar je v tem primeru bistveno. Tako je v izreku izpodbijane odločbe izostala natančna, jasna in razumljiva (vsebinska) opredelitev, ki bi omogočila konkretizacijo naloženega ravnanja (ukrepa) oziroma načina izpolnitve naložene obveznosti.

44Iz tako oblikovanega izreka jasno, natančno in zlasti določno ne izhaja dolžno ravnanje (obveznost) tožnika glede tega, kako naj konkretno (po vsebini) uskladi posamezno sporno določbo aktov (Statuta, pravil) z zakonom oziroma kako konkretno naj ugotovljene kršitve ZKUASP odpravi. Zato izrek izpodbijane odločbe ni (dovolj) konkretiziran in določno formuliran, saj v njem posledično ni (dovolj) jasno in določno opredeljeno, kakšen konkreten ukrep (obveznost) se tožniku nalaga oziroma na kakšen način naj tožnik konkretno odpravi nepravilnosti oziroma uskladi določbe svojih aktov z ZKUASP (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

45Ob tem sodišče pripominja, da toženka v izreku izpodbijane odločbe (v posameznih alinejah 1. točke izreka) nalaga tožniku odpravo ne le ugotovljenih kršitev določb ZKUASP, temveč tudi uskladitev določb tožnikovih aktov z dovoljenjem toženke št. 31227-1/2008-129 in ZASP. Vendar pa v skladu s prvim odstavkom 72. člena ZKUASP, ki je bil podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, toženka z odločbo odredi kolektivni organizaciji, da v določenem roku odpravi ugotovljeno kršitev določb tega zakona, torej ZKUASP, in ne morebiti kakšnega drugega zakona oziroma celo dovoljenja toženke. V zvezi s tem se tudi sama toženka v uvodnem stavku 1. točke izreka izpodbijane odločbe sicer sklicuje na odreditev odprave ugotovljenih kršitev ZKUASP, s tem ko navede: "tožniku se odredi odpraviti ugotovljene kršitve ZKUASP, tako da: /.../". Vendar pa v nadaljnjih nekaterih alinejah te točke izreka (npr. v prvi, deseti, enajsti, sedemnajsti, osemnajsti, štirideseti, enainštirideseti itd. alineji 1. točke izreka) odreja uskladitev posameznih določb tožnikovih aktov (tudi) z izdanim dovoljenjem št. 31227-1/2008-129 in ZASP, iz česar sledi, da je v tem pogledu izrek izpodbijane odločbe tudi sam s sabo v nasprotju. Sodišče dodaja, da se izvrševanje naloge zagotavljanja delovanja kolektivne organizacije po določbah ZKUASP udejani z izrekanjem ukrepov, ki so usmerjeni v vzpostavitev stanja, določenega v tem, ne pa morebitnih drugih zakonih.² V izrek odločbe pa je treba (med drugim) tudi dovolj natančno in jasno, poleg materialnega prepisa (ZKUASP) in njegovega konkretnega člena, navesti še relevantne določbe posameznega člena (odstavke, točke ipd. člena, v kolikor je posamezen člen zakona tako razdeljen), če je ugotovljena kršitev oprta (le) na posamezen npr. odstavek člena (in ne na člen v celoti), kot na primer 31. člen ZKUASP, na katerega se je pri ugotavljanju ene izmed kršitev (med drugim) oprla toženka.³

46Ker glede na obrazloženo po presoji sodišča 1. točka izreka izpodbijane odločbe ne ustreza procesnemu standardu jasnosti in določnosti vsebine izreka po ZUP, tak nedoločen in nekonkretiziran izrek izpodbijane odločbe pa onemogoča njen materialnopravni preizkus, je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, kar je že samo po sebi razlog, zaradi katerega je treba izpodbijano odločbo v celoti - zaradi vsebinske povezanosti posameznih točk izreka - odpraviti in vrniti zadevo v ponoven postopek toženki (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

47Zaradi nadaljnjega vodenja postopka pa sodišče vendarle na tem mestu dodaja še sledeče:

48Določba 4. člena ZKUASP določa, da je kolektivna organizacija pravna oseba, ki je pridobila dovoljenje pristojnega organa in je na podlagi pooblastila imetnika pravic ali tega zakona pooblaščena za kolektivno upravljanje avtorske ali sorodnih pravic v imenu in za račun več kot enega imetnika pravic in v njihovo skupno korist, pri čemer je to njena edina in glavna dejavnost, in izpolnjuje eno ali obe od naslednjih meril: - je v lasti ali pod nadzorom svojih članov; - je nepridobitna. Iz citirane določbe, na katero se (med drugim) materialnopravno opira toženka, pa po presoji sodišča že ob upoštevanju gramatikalne razlage, pa tudi teleološke in sistemske (naslov tega člena se glasi "kolektivna organizacija") ne izhaja obveznost, da mora kolektivna organizacija v Statutu oziroma v svojih pravilih določiti dejavnost tako (identično), kot se glasi v že izdanem dovoljenju pristojnega organa. Citirana določba 4. člena ZKUASP namreč opredeljuje pojem kolektivne organizacije in ne določa zahtev(e) glede načina opredelitve dejavnosti v statutu oziroma pravilih o delitvi zbranih avtorskih honorarjev, niti ne določa dolžnosti glede tega, kako je treba dejavnost v aktih kolektivne organizacije zapisati oziroma (slogovno) opredeliti. Tudi razlogovanje toženke, da gre zato, ker tožnikovi repertoarji (po mnenju toženke) vsebujejo stolpce s pravicami, za katere (še) ni pridobil dovoljenja za kolektivno upravljanje, za kršitev 4. člena ZKUASP, je po presoji sodišča iz enakega razloga materialnopravno napačno. To pomeni, da je toženka v tem delu (tudi) napačno uporabila materialno pravo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

49Po presoji sodišča je nepravilno tudi razlogovanje toženke, da naj bi tožnik z določitvijo pogoja v četrti alineji 10. člena Statuta onemogočal članstvo izvornim imetnikom avtorskih oziroma sorodnih pravic in da naj bi bili zato pogoji določeni diskriminatorno, kar predstavlja kršitev ZKUASP. Sodišče poudarja, da je treba pri razlagi posameznih določb, tudi določb Statuta, upoštevati vse ustaljene metode razlage in se ne opirati zgolj na eno izmed njih (na primer zgolj na strogo gramatikalno razlago). Pri razlagi določb oziroma pravil je pomembna tudi logična metoda, saj je tista, ki omogoča izločitev nelogičnih in nesmiselnih mogočih pomenov posameznih določb. Z uporabo ustaljenih metod razlage je namreč tudi po presoji sodišča mogoče priti do življenjsko-logične razlage 10. člena Statuta oziroma četrte alineje tega člena, za katero se zavzema tožnik. Toženka pa tudi konkretizirano ne pojasni, zakaj naj bi bili tako določeni pogoji za včlanitev diskriminatorni (214. člen ZUP).

50Sodišče pripominja še, da se je že ob upoštevanju logične razlage moč strinjati, da se dolžnost posredovanja podatkov nanaša na upravičence do avtorskih honorarjev, in ne na sam avtorski honorar kot tak, za kar se zavzema toženka. Taka razlaga toženke je po presoji sodišča neživljenjska, nelogična in ne vzdrži resne presoje. Življenjsko logično je, da je avtorski honorar predmet in da kot tak ne more aktivno delovati v smislu človekovega ravnanja, kot je na primer aktivno posredovanje podatkov.

51Sodišče poudarja, da je treba pri razlagi posameznih določb Statuta in pravil upoštevati vse metode razlage, ne le gramatikalno, temveč tudi logično, teleološko in sistemsko, ter ob upoštevanju vseh metod razlage poiskati ustrezno logično, življenjsko, pravno vzdržno in predvsem razumno razlago, ki bo odražala logičen pomen posameznih določb. Logična metoda je namreč tista, ki omogoča ugotovitev ustrezno logičnega in vzdržnega pomena posamezne določbe, cilj teleološke in sistemske pa je dognati (pravi) smisel in namen neke določbe. Treba je namreč izhajati iz vsebine, ki jo dajejo ustaljene metode razlage.

52Ker je sodišče ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi že zaradi storjene absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot prej obrazloženo, se v presojo drugih tožbenih očitkov, kolikor jih ni zajelo z zgornjimi poudarki, dodatno ni posebej spuščalo. Materialni preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe namreč ni mogoč, zato se do ostalih navedb strank in v zvezi z njimi predlaganih dokazov sodišče ni izrecno opredeljevalo in tudi ni izvajalo dokazov, ker glede na sprejeto odločitev in razloge zanjo (absolutna bistvena kršitev določb postopka) niso relevantni, saj na (drugačno) odločitev sodišča ne bi mogli vplivati, njihova presoja pa bi bila z vidika ponovnega postopka tudi preuranjena. V ponovnem postopku bo morala toženka skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 upoštevati napotke sodišča, ki se tičejo postopka, ter tudi pravno mnenje, izraženo v tej sodbi, po potrebi dopolniti dejansko stanje ter glede na ugotovljeno dejansko in (novo) pravno stanje zadeve ob pravilni uporabi materialnega prava ponovno odločiti o zadevi, svojo odločitev pa v skladu z 214. členom ZUP tudi v zadostni meri obrazložiti.

53Tožnik je sicer med drugim predlagal, da sodišče samo odloči o stvari, vendar za odločanje v sporu polne jurisdikcije niso izkazani pogoji po 65. členu ZUS-1. Po presoji sodišča namreč sama narava stvari (izvrševanje naloge zagotavljanja delovanja kolektivne organizacije po določbah ZKUASP) v konkretnem primeru takega načina odločanja ne dopušča. Da naj sodišče le izjemoma odloča o sami naravi stvari, izhaja tudi iz 65. člena ZUS-1.

54Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

55O stroškovnem zahtevku tožnika je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in mu stroške odmerilo na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

¹ Glej 1. točko izreka izpodbijane odločbe v celoti.
² Primerjaj tudi s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS X Ips 460/2014 z dne 20. 1. 2016.
³ V zvezi s tem glej na primer devetindvajseto alinejo 1. točke izreka izpodbijane odločbe in obrazložitev k tej točki izreka na strani 35 izpodbijane odločbe. Toženka v devetindvajseti alineji 1. točke izreka navaja, da mora tožnik uskladiti določbo 12. člena Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev izvajalcev z določbo 31. člena ZKUASP, medtem ko se v obrazložitvi k tej točki izreka materialnopravno opira (le) na prvi odstavek 31. člena ZKUASP. 31. člen ZKUASP se namreč glasi: "(1) Nadomestilo, zbrano na podlagi drugega odstavka 37. člena ZASP, se deli avtorjem v obsegu 40 %, izvajalcem v obsegu 30 % in proizvajalcem fonogramov oziroma filmskim producentom v obsegu 30 %. (2) Nadomestilo, zbrano na podlagi tretjega odstavka 37. člena ZASP, se deli avtorjem v obsegu 50 % in založnikom v obsegu 50 %.(3) Nadomestilo, zbrano na podlagi 2. točke prvega odstavka 47. člena ZASP, se deli avtorjem v obsegu 30 % in imetnikom pravic v obsegu 70 %. Avtor se pravici do svojega deleža ne more odpovedati.".