4. člen ZKUASP

Sprememba repertoarja ne more pomeniti spremembe dejavnosti kolektivne organizacije. Ta je in ostaja kolektivno upravljanje, ne glede na to, koliko pravic ali njihovih kategorij se na tak način upravlja, in ne glede na to, koliko dovoljenj ima posamezna kolektivna organizacija izdanih. Skupščina kot eden izmed organov upravljanja kolektivne organizacije je tista, ki odloča o spremembi statuta (prva alineja prvega odstavka 25. člena ZKUASP), statut pa mora po izrecni določbi 6. točke prvega odstavka 21. člena ZKUASP določati tudi vrste avtorskih del in vrst avtorskih pravic, ki jih kolektivna organizacija upravlja na teh delih. ZKUASP je v tem pogledu popolnoma usklajen z Direktivo 2014/26/EU, ki določa, da bi pravice, kategorije pravic ali vrste del in druge vsebine, ki jih upravlja organizacija za kolektivno upravljanje pravic, morala določiti skupščina članov te organizacije, če te pravice niso določene že v njenem statutu ali predpisane v pravu. Ko je dovoljenje enkrat izdano oziroma ko postane pravnomočno, obstoj sklepa oziroma soglasja iz 12. točke drugega odstavka 13. člena ZKUASP ne more več vplivati na opisano upravljavsko strukturo kolektivne organizac

Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife, kar izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU C-351/12. Sodišče v konkretnem postopku ne določa splošno veljavne tarife, temveč le višino primernega nadomestila za konkreten primer, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo za neupoštevne vse navedbe toženke glede primerljivosti nadomestila s tujimi tarifami. Velja za ustaljeno stališče, da presoja primernosti tarif ni v pristojnosti rednega sodišča. Ker gre za zelo zahtevna dejanska vprašanja, je tovrstna presoja primernosti veljavnih tarif v pristojnosti Sveta za avtorsko pravo (SAP).

80. člen ZASP res določa, da morajo biti pravni posli, s katerimi se prenašajo materialne avtorske pravice ali druge pravice avtorja ali dajejo dovoljenja, v pisni obliki, če ni z zakonom drugače določeno. Vendar to še ne pomeni, da je mogoče v sodnem postopku vsebino pogodb o prenosu potrditi zgolj z njihovo predložitvijo. Še posebej, če (tako kot v obravnavani zadevi) ne gre za spor med imetnikom in avtorji, slednji pa tretjim osebam relevantne vsebine pogodb ne želijo razkriti. Ker lahko vsebino pogodb o prenosu potrdijo tudi na drug način, so predložene izjave avtorjev primerno dokazno sredstvo. Pritožnica se ne sooči z razlogi sodišča o dokazni vrednosti predloženih „cue sheets“, ki temelji na ugotovitvi, da so bili ti sestavljeni na podlagi podatkov, ki so jih kontrolorji tožnice pridobili na način, da so za prepoznavo glasbenih del, predvajanih v trgovinah toženke, uporabili mobilno aplikacijo Shazam. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj je sledilo ugovoru o nezanesljivosti aplikacije Shazam, s pomočjo katere so kontrolorji prepoznali, da naj bi toženka javno predvajala varovana glasbena dela iz repertoarja tožnice. In ugotovitve sodišča prve stop

Glede dopustitve izjeme iz drugega odstavka 10. člena ZKUASP je treba upoštevati, da je obvezno kolektivno upravljanje izjema, ki jo morajo upravičiti tehtni razlogi. Takšnih razlogov v konkretnem primeru ni. Družba A. je namreč imetnica vseh avtorskih in sorodnih pravic na glasbenih delih in ima nad posnetki tudi popoln nadzor.

Dobesedna razlaga 4. člena ZKUASP glede oblike zastopanja je pri presoji tožničine aktivne legitimacije v nasprotju z namenom obveznega kolektivnega upravljanja. Presoja epidemije COVID-19 in na njeni podlagi sprejetih ukrepov na pravico do sodnega varstva je bila opravljena že s sprejetjem ukrepov, ki so zadržali tek procesnih in materialnih prekluzivnih rokov. Upoštevajoč primerljivost položajev imetnikov pravic, za katere veljajo materialnopravni prekluzivni in materialnopravni zastaralni roki, zatrjevanje konkretnih okoliščin, ki so v tem obdobju predstavljale nepremagljive ovire za sodno zahtevo izpolnitve obveznosti, zato ni potrebna. Sodišče ni pristojno za določitev tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med strankami ni dogovorjena. Če se spremeni višina nadomestila za drugo vrsto uporabe avtorskih pravic, ki jo je kot primerljivo določilo VSRS, je treba to upoštevati tudi pri določanju primernega nadomestila v tem postopku. To tudi ne predstavlja posega v pravico do enakega varstva pravic.

Po presoji pritožbenega sodišča je treba določilo 4. člena ZKUAPS razlagati tako, da v primerih, ko je predpisano obvezno kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic, to uveljavlja kolektivna organizacija v svojem imenu in za račun imetnikov pravic. V nasprotju z namenom obveznega kolektivnega upravljanja bi bilo, če bi bila kolektivna organizacija vselej neposredni zastopnik imetnikov pravic, zato tudi v 4. členu ZKUASP ni mogoče videti te zapovedi. Zgolj zato, ker je tožnica višino nadomestila utemeljila z izračunom na mesečna časovna obdobja, to samo po sebi ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bil prehod koristi (in s tem trenutek, ko lahko tožnica uveljavlja zahtevek) vezan na mesečno obdobje. Tudi sicer pa iz zahtevka, ki je postavljen kot enoten znesek za celotno leto 2017, ne izhaja, da gre za občasne terjatve, ki zapadejo mesečno. Sodišče ni pristojno za določitev tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med strankami ni dogovorjena. Če se spremeni višina nadomestila za drugo vrsto uporabe avtorskih pravic, ki jo je kot primerljivo določilo VSRS, je treba to upoštevati tudi pri določanju primernega nadomestila v tem postopku. To tudi

V primeru, ko stranki uredita razmerje s pogodbo, nadomestilo za uporabo avtorskih del ne predstavlja odškodninske terjatve, temveč terjatev, ki temelji na pogodbeno urejenem razmerju, ki je kot taka predmet DDV. Za tožečo stranko določbe ZPreZP-1 niso uporabljive, saj ni druga javna oseba po tretjem odstavku 6. člena ZPreZP-1. Prerekala pa ni niti nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne zasleduje ustvarjanja dobička, prav tako pa tudi 4. člen ZKUASP določa nepridobitnost kot eno izmed alternativno določenih meril, ki jih mora kolektivna organizacija izpolnjevati (iz česar tako izhaja, da tožeča stranka ni pravna oseba iz tretje alineje prvega odstavka 6. člena ZPreZP-1).

Direktiva se ne osredotoča na obliko in se ne opredeljuje za določeno vrsto zastopanja (v smislu direktnega ali indirektnega zastopanja), ampak podaja definicijo kolektivne organizacije. Zato tudi v 4. členu ZKUASP ni mogoče videti zapovedi, po kateri bi bila kolektivna organizacija vselej neposredni zastopnik imetnikov pravic, ki nastopa "v njihovem imenu". Ni mogoče prezreti očitnega namena nacionalnega in evropskega zakonodajalca, da se tudi v primerih kabelske retransmisije zaradi velikega števila avtorjev in razpršenosti s podelitvijo ustreznega pooblastila kolektivni organizaciji omogoči učinkovito, ekonomično in hitro sodno uveljavljanje avtorskih in sorodnih pravic. Ob dobesednem (in napačnem) upoštevanju določila 4. člena ZKUASP pa bi nastal ravno nasproten učinek. Iztoževana terjatev nima pogodbene podlage. Tožeča stranka je zahtevala plačilo nadomestila za uporabo in ne izpolnitve pogodbe. Dolžnost mesečnega plačila nadomestila za uporabo pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih za leto 2016 in višina mesečne obveznosti za navedeno leto ne izhaja niti iz kakšnega drugega pravnega akta ali sporazuma. Trditveno in dokazno breme o

Direktiva 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta o kolektivnem upravljanju avtorskih in sorodnih pravic ter izdajanju več - ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu je prenešena v ZKUASP. Stališče pritožnice, da lahko avtor sam izbere kolektivno organizacijo iz katerekoli države EU, ki bo ščitila njegove interese v vseh državah EU se ne nanaša na obvezno kolektivno upravljanje. Imetnik pravic lahko v skladu z drugim odstavkom 7. člena izbira med različnimi KO samo v primerih prostovoljnega kolektivnega upravljanja. Po 147. členu ZASP pa je kolektivno upravljanje avtorskih pravic tako v primeru priobčitve javnosti neodrskih glasbenih in pisanih del (male pravice) kot v primeru kabelske retransmisije (1. in 4 točka tega člena) obvezno. Dejavnost obveznega kolektivnega upravljanja lahko v Sloveniji upravlja le tista organizacija, ki ima dovoljenje pristojnega organa (4. člen ZKUASP in prvi odstavek 146. člena ZASP), in to je tožnica. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je tožnica tista, ki mora dokazati, da je toženka uporabljala zaščitena avtorska dela iz seznama avtorskih del avtorjev, ki jih zastopa tožnica (tako