iuris
§ zakonZakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic · ZKUASP · velja od 22. 10. 2016

30. člen ZKUASP

(zbiranje in uporaba avtorskih honorarjev)

Sodna praksa: 3 odločbe navajajo ta člen · zadnja 22. 10. 2020Vse odločbe ↓
  • VSL Sodba V Cpg 580/2019Višje sodišče v Ljubljani · 2020

    Direktiva 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta o kolektivnem upravljanju avtorskih in sorodnih pravic ter izdajanju več - ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu je prenešena v ZKUASP. Stališče pritožnice, da lahko avtor sam izbere kolektivno organizacijo iz katerekoli države EU, ki bo ščitila njegove interese v vseh državah EU se ne nanaša na obvezno kolektivno upravljanje. Imetnik pravic lahko v skladu z drugim odstavkom 7. člena izbira med različnimi KO samo v primerih prostovoljnega kolektivnega upravljanja. Po 147. členu ZASP pa je kolektivno upravljanje avtorskih pravic tako v primeru priobčitve javnosti neodrskih glasbenih in pisanih del (male pravice) kot v primeru kabelske retransmisije (1. in 4 točka tega člena) obvezno. Dejavnost obveznega kolektivnega upravljanja lahko v Sloveniji upravlja le tista organizacija, ki ima dovoljenje pristojnega organa (4. člen ZKUASP in prvi odstavek 146. člena ZASP), in to je tožnica. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je tožnica tista, ki mora dokazati, da je toženka uporabljala zaščitena avtorska dela iz seznama avtorskih del avtorjev, ki jih zastopa tožnica (tako

  • VSL Sodba II Cp 2126/2019Višje sodišče v Ljubljani · 2020

    Pritožbena navedba, da bi za utemeljenost svojega zahtevka tožnik moral izkazati, da je dejansko nakazoval nadomestilo za uporabo fonogramov tujim proizvajalcem fonogramov, ni prepričljiva, saj velja ločenost notranjega razmerja med kolektivno organizacijo in imetniki pravic od zunanjega razmerja z uporabniki. V novejši sodni praksi je zavzeto stališče (glej 8. točko obrazložitve sodbe V Cpg 817/2016 z dne 3. 11. 2016), da je razmerje med kolektivno organizacijo in imetniki pravic notranje razmerje, ki se tiče samo njih in ne uporabnikov. Upoštevaje navedeno, ugovor, ali je tožnik svoje obveznosti do tujih proizvajalcev fonogramov izpolnil, za presojo utemeljenosti njegovega zahtevka ni relevanten.

  • VSL Sodba V Cpg 251/2019Višje sodišče v Ljubljani · 2019

    Če bi pogodbe vsebovale določilo o prenosu moralnih avtorskih pravic, bi bilo nično le to določilo, ne pa tudi celotna pogodba (prim. 79. člen ZASP). Obseg prenosa materialnih avtorskih pravic in drugih pravic avtorjev je v primeru sklenitve pogodbe o filmski produkciji določen že z zakonom (prim. drugi odstavek 107. člena ZASP). Če pogodbene stranke tega vprašanja v pogodbi (natančno) ne uredijo, velja zakonska domneva, sklenjena pogodba pa zaradi tega ne more biti neveljavna. Glede na navedeno se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na drugi odstavek 75. člena ZASP, ki določa, da se v primeru, ko ni določeno, katere posamične pravice ali kakšen obseg določene pravice se prenaša, šteje, da so prenesene tiste pravice in v takem obsegu, kot je bistven za dosego namena pogodbe. Zmoten je pritožbeni očitek, da bi lahko bil člen pogodb ničen, ker avtor na novega imetnika prenaša neznane oblike uporabe svojega dela. Po četrtem odstavku 79. člena ZASP, na katerega se sklicuje pritožba, je nično določilo avtorske pogodbe, s katerim avtor prenaša na drugo osebo materialne avtorske pravice za neznane oblike uporabe svojega dela. Tožena stranka, ki se je seznanila z vsebino pogodb,

· Besedilo: PISRS ↗ · NPB z dne 11. 10. 2022
Povezano: sklici 2Pokaži ▾
Na ta člen se sklicujejo
Člen se sklicuje na

Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.

Sodna praksa

3 odločb navaja ta člen · zadnja 22. 10. 2020
Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
Razvrsti: ključne najprej · najnovejše · najstarejše1–3 od 3
  • VSL Sodba V Cpg 580/2019
    Višje sodišče v Ljubljani · 22. 10. 2020

    Direktiva 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta o kolektivnem upravljanju avtorskih in sorodnih pravic ter izdajanju več - ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu je prenešena v ZKUASP. Stališče pritožnice, da lahko avtor sam izbere kolektivno organizacijo iz katerekoli države EU, ki bo ščitila njegove interese v vseh državah EU se ne nanaša na obvezno kolektivno upravljanje. Imetnik pravic lahko v skladu z drugim odstavkom 7. člena izbira med različnimi KO samo v primerih prostovoljnega kolektivnega upravljanja. Po 147. členu ZASP pa je kolektivno upravljanje avtorskih pravic tako v primeru priobčitve javnosti neodrskih glasbenih in pisanih del (male pravice) kot v primeru kabelske retransmisije (1. in 4 točka tega člena) obvezno. Dejavnost obveznega kolektivnega upravljanja lahko v Sloveniji upravlja le tista organizacija, ki ima dovoljenje pristojnega organa (4. člen ZKUASP in prvi odstavek 146. člena ZASP), in to je tožnica. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je tožnica tista, ki mora dokazati, da je toženka uporabljala zaščitena avtorska dela iz seznama avtorskih del avtorjev, ki jih zastopa tožnica (tako

  • VSL Sodba II Cp 2126/2019
    Višje sodišče v Ljubljani · 26. 2. 2020

    Pritožbena navedba, da bi za utemeljenost svojega zahtevka tožnik moral izkazati, da je dejansko nakazoval nadomestilo za uporabo fonogramov tujim proizvajalcem fonogramov, ni prepričljiva, saj velja ločenost notranjega razmerja med kolektivno organizacijo in imetniki pravic od zunanjega razmerja z uporabniki. V novejši sodni praksi je zavzeto stališče (glej 8. točko obrazložitve sodbe V Cpg 817/2016 z dne 3. 11. 2016), da je razmerje med kolektivno organizacijo in imetniki pravic notranje razmerje, ki se tiče samo njih in ne uporabnikov. Upoštevaje navedeno, ugovor, ali je tožnik svoje obveznosti do tujih proizvajalcev fonogramov izpolnil, za presojo utemeljenosti njegovega zahtevka ni relevanten.

  • VSL Sodba V Cpg 251/2019
    Višje sodišče v Ljubljani · 19. 9. 2019

    Če bi pogodbe vsebovale določilo o prenosu moralnih avtorskih pravic, bi bilo nično le to določilo, ne pa tudi celotna pogodba (prim. 79. člen ZASP). Obseg prenosa materialnih avtorskih pravic in drugih pravic avtorjev je v primeru sklenitve pogodbe o filmski produkciji določen že z zakonom (prim. drugi odstavek 107. člena ZASP). Če pogodbene stranke tega vprašanja v pogodbi (natančno) ne uredijo, velja zakonska domneva, sklenjena pogodba pa zaradi tega ne more biti neveljavna. Glede na navedeno se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na drugi odstavek 75. člena ZASP, ki določa, da se v primeru, ko ni določeno, katere posamične pravice ali kakšen obseg določene pravice se prenaša, šteje, da so prenesene tiste pravice in v takem obsegu, kot je bistven za dosego namena pogodbe. Zmoten je pritožbeni očitek, da bi lahko bil člen pogodb ničen, ker avtor na novega imetnika prenaša neznane oblike uporabe svojega dela. Po četrtem odstavku 79. člena ZASP, na katerega se sklicuje pritožba, je nično določilo avtorske pogodbe, s katerim avtor prenaša na drugo osebo materialne avtorske pravice za neznane oblike uporabe svojega dela. Tožena stranka, ki se je seznanila z vsebino pogodb,