VSM Sodba II Kp 20786/2014

I. Pritožbi obdolženega M.K. in njegovih zagovornikov se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v višini 432,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo IV K 20786/2014 z dne 16. 8. 2019 spoznalo obdolženega M.K. za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 ter dveh kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Po 57. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri je za nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije določilo kazen šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje poslovne goljufije kazen štiri mesece zapora in za vsako posamezno kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev kazen štiri mesece zapora, nato pa mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovano R.P. in oškodovanca M.S. s priglašenima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo sta se pritožila:

- obdolženec zaradi vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno spremeni) in ga oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

- obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožbeno sodišče je opravilo sejo senata, o kateri je na predlog obdolženčevih zagovornikov obvestilo stranke. Seje so se udeležili obdolženec in njegov zagovornik ter višja državna tožilka.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Obdolženčevi zagovorniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP na več mestih pritožbe. Pri tem v bistvenem izpostavljajo, da izpodbijana sodba nima (prepričljivih) razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so le-ti nejasni ter v precejšnji meri s seboj v nasprotju, vendar nimajo prav. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo določne, jasne in tehtne razloge, s katerimi je utemeljilo izdajo obsodilne sodbe, pri tem pa razlogi niso v medsebojnem nasprotju, temveč se zgolj dopolnjujejo in tvorijo razumno ter prepričljivo obrazložitev izpodbijane sodbe. Pomislekom zagovornikov, da sodišče prve stopnje glede kaznivega dejanja poslovne goljufije pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe ni pojasnilo, katere table bi naj bile naročene in koliko, in da se ni z ničemer opredelilo do zaključkov, da je bilo 25. 8. 2012 jasno, da interaktivne table ne bodo prispele, kot tudi do višine premoženjske škode, ki jo je utrpel zavod E.E. oziroma sedaj E. (v nadaljevanju E.), ni mogoče pritrditi. Izpodbijana sodba ima razloge glede izpostavljenih okoliščin v točkah od 5 do 8 obrazložitve. Sodišče prve stopnje je namreč po tem, ko je v povezavi z ostalimi dokazi ocenilo izpovedbo dr. L.T., prepričljivo pojasnilo, zakaj meni, da se je obdolženec pri opravljanju gospodarske dejavnosti svoje družbe S. d.o.o. s predstavnikom zavoda E., dr. L.T., dogovoril za dobavo interaktivnih tabel in da je bil denar (12.000,00 EUR in 5.000,00 EUR), ki ga je obdolženec formalno prejel kot posojilo, dejansko namenjen nakupu interaktivnih tabel in plačilu prevoznih stroškov v zvezi s tem. Da je pri tem šlo za dobavo interaktivnih tabel zavodu E., je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo v točki 7 razlogov izpodbijane sodbe, kjer je tudi pojasnilo, da table do podaljšanega roka za vračilo denarja do 25. 8. 2012 niso prispele, niti obdolženec do tega dne ni vrnil prejetega denarja, zaradi česar so očitki zagovornikov, da sodba nima razlogov, zakaj je bilo dne 25. 8. 2012 jasno, da interaktivne table ne bodo prispele, neutemeljeni. Nejasnosti pa ni zaznati niti v razlogih izpodbijane sodbe glede višine škode, ki je nastala zavodu E. (v pritožbi uveljavljani kršitvi glede dejanj pod točkama 1 in 2 izreka izpodbijane sodbe). V tej zvezi namreč zagovorniki podajajo lastno oceno izvedenih dokazov, ki nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, in s tem v bistvu uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Enako je mogoče ugotoviti glede preostalih pritožbenih navedb v smeri, da sodišče prve stopnje nima prepričljivih razlogov, zakaj so posojilne pogodbe predstavljale naročilo oziroma predplačilo interaktivnih tabel za zavod E., ne pa (tipična) posojila finančnih sredstev za delovanje družbe S. d.o.o.

6Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovorniki uveljavljajo tudi z navajanji, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je obdolženec pri dejanjih pod točkama 3 in 4 izreka izpodbijane sodbe s samim prevzemom naročila izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije. Po njihovem mnenju se obdolženec ni ukvarjal s prevzemi naročil, niti ni bil z njimi seznanjen, zaradi česar v tej zvezi ni imel nobene funkcije. Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v točki 9 razlogov izpodbijane sodbe pravilno izpostavilo, da sta predstavnika oškodovanih šol naročili podala na podlagi ponudbe obdolženčeve družbe S. d.o.o. in da je obdolženec kot poslovodja s tem prevzel naročili, s čimer se je zavezal, da bo družba S. d.o.o. blago pravočasno dobavila. Sama okoliščina, da obdolženec ni neposredno prevzel naročil od strank, ker so le-te bile v stiku z zaposlenimi v obdolženčevi družbi, pa na takšne zaključke sodišča prve stopnje ne more vplivati. Zagovorniki namreč očitno prezrejo, da je obdolženec bil tisti, ki se je ukvarjal z nabavo tabel in ki je odrejal delo v podjetju, kar so povedali zaposleni v družbi S. d.o.o. Prevzem naročil dejansko pomeni sprejem ponudb, ki ju je Osnovni šoli in Gimnaziji podala družba S. d.o.o., katere direktor je bil v obravnavanem času obdolženec. V ponudbah se je obdolženec kot direktor zavezal, da bo družba S. d.o.o. naročena izdelka oškodovanima šolama po prejemu plačil tudi dobavila, česar pa, kljub prejetima plačiloma, ni storila. Ker ponudba veže ponudnika (račun in predračun družbe S. d.o.o. (prilogi A72 in A82)), pogodba pa je sklenjena takrat, ko ponudnik prejme od druge stranke (naslovnika) izjavo, da ponudbo sprejema (za kar se šteje tudi plačilo cene (prilogi A73 in A83)), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je obdolženec očitani dejanji storil pri sklenitvi posla, torej pri prevzemu naročila. Neutemeljeni so tudi pritožbeni pomisleki zagovornikov, da čas storitve očitanih kaznivih dejanj pod točkama 3 in 4 izreka izpodbijane sodbe ni jasno opredeljen. Iz izreka, kot tudi obrazložitve izpodbijane sodbe, jasno izhaja časovni okvir navedenih dejanj. Dejanje na škodo Osnovne šole je bilo storjeno v času od 11. 7. 2012, ko je družba S. d.o.o. izdala predmetni račun, in do 15. 1. 2013, ko bi naj le-ta naročeno interaktivno tablo tudi dobavila, kot to izhaja iz izpovedbe ravnatelja Osnovne šole, R.K., in elektronske pošte D.K., zaposlenega v družbi S. d.o.o. (točka 9 razlogov izpodbijane sodbe). Nejasnosti pa ni zaznati niti pri časovni opredelitvi dejanja na škodo Gimnazije. Časovna mejnika 29. 6. 2012 in 31. 12. 2012 sta vezana na dan izdaje obravnavanega predračuna in predviden datum dobave interaktivnih tabel (točka 9 obrazložitve prvostopenjske sodbe). Družba S. d.o.o. je namreč po tem, ko je Gimnazija dne 2. 7. 2012 plačala predračun, šele 31. 12. 2012 izdala račun (priloga A84), zaradi česar so pritožbene dileme glede časa storitve očitanega dejanja neutemeljene.

7Isto kršitev zagovorniki uveljavljajo tudi v zvezi s kaznivim dejanjem poslovne goljufije pod točko 5 izreka izpodbijane sodbe na škodo N.H. s.p. Navajajo, da iz opisa očitanega kaznivega dejanja izhaja, da bi naj obdolženec dejanje storil v času od 16. 8. 2011 do 20. 8. 2013 kot direktor zavoda S. in direktor družbe S. d.o.o., čeprav obdolženec v tem času sploh ni bil direktor družbe S. d.o.o., pač pa je to postal šele 27. 1. 2012. Pritožba, po mnenju katere je podano nasprotje med tem, kar je navedeno v izreku in razlogih sodbe ter listinami v sodnem spisu, nima prav. Zagovorniki, ki si opis očitanega kaznivega dejanja razlagajo izrazito ozko, očitno prezrejo nadaljevanje opisa, iz katerega jasno izhaja, da je N.H. s.p. družbi S. d.o.o. izstavila račune v časovnem obdobju od 11. 7. 2012 do 31. 12. 2012, torej v času, ko je bil obdolženec direktor družbe S. d.o.o., zaradi česar uvodna opredelitev pod točko 5 izreka izpodbijane sodbe, da je obdolženec v dejanju na škodo N.H. s.p. deloval (tudi) kot direktor družbe S. d.o.o., ni nejasna, niti v nasprotju s podatki spisa ali z razlogi sodbe. Zagovorniki glede očitanega kaznivega dejanja navajajo še, da izrek nasprotuje sam sebi, ker sodišče najprej zapiše, da je obdolženec dejanje storil kot direktor družbe S. d.o.o., nato pa, da so storitve bile naročene za H.J., ki je delovala v okviru izobraževalnega zavoda S.. Tudi v tem primeru zagovorniki nimajo prav. N.H.je resda izvajala tečaje, prevode, lektoriranje in druge storitve za H.J., ki je delovala v okviru izobraževalnega zavoda S., vendar je račune izstavila tako zavodu S. kot tudi družbi S. d.o.o., pri čemer je družbi S. d.o.o. račune izstavila zaradi pisarniškega dela, poletnega tabora, deljenje letakov in povračila stroškov, kot to izhaja iz opisa očitanega kaznivega dejanja. Zakaj je oškodovanka račune izstavila družbi S. d.o.o., je pojasnila tekom svojega zaslišanja. Razloge, da je to storila, ker je pričakovala plačilo vsaj s strani obdolženčeve družbe, pa ima izpodbijana sodba v točki 10 obrazložitve, zaradi česar uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Glede obravnavanega kaznivega dejanja na škodo N.H. s.p. se pritožuje tudi obdolženec, ki sodišču prve stopnje očita „protislovje“. Po njegovem mnenju je sodišče za dve različni stranki izbralo dva različna kriterija, saj je bil namen vložitve kazenske ovadbe tako pri N.H. kot tudi družbi S.I.D., vendar je tožilstvo obtožbo glede družbe S. umaknilo. S takšnimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Zgolj zaradi dejstva, da je tožilstvo umaknilo obtožbo v delu, ki se je nanašal na družbo S.L., sodišču ni mogoče očitati neenakega obravnavanja. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah 10 in 11 obrazložitve pojasnilo, zakaj je obdolženec kriv očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije na škodo N.H. s.p. (glede katerega je državna tožilka vztrajala pri nadaljnji obtožbi), zaradi česar uveljavljana kršitev ni podana.

8Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovorniki uveljavljajo še glede dveh kaznivih dejanj kršitev temeljnih pravic delavcev, opisanih v točkah 6 in 7 izreka izpodbijane sodbe. Navajajo, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstev, saj sodišče prve stopnje ni obrazložilo, ali je bilo stanje na transakcijskih računih zavoda S. in družbe S. d.o.o. zadostno, da bi se pravočasno izplačale plače in prispevki za delavce. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 16 razlogov izpodbijane sodbe natančno pojasnilo, zakaj ni verjelo obdolženčevemu zagovoru, da obveznosti do delavcev ni izpolnil zaradi slabega finančnega stanja, zaradi česar uveljavljana kršitev ni podana.

9Brez podlage je zatrjevana kršitev pravice do obrambe, s čimer obdolženec in njegovi zagovorniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, kar je v točki 3 razlogov izpodbijane sodbe tehtno obrazložilo, ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe. Zagovorniki v pritožbi navajajo, da bi si sodišče lahko realno sliko o finančnem položaju zavoda S. in družbe S. d.o.o. ustvarilo šele na podlagi celovite finančne analize izvedenca ekonomske stroke. Po mnenju obdolženca se sodišče ni poglobilo v finančne transakcije med S. ter obdolžencem in člani njegove družine, zaradi česar je predlagal postavitev izvedenca ekonomske stroke. Pritožbi nimata prav. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu ter izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče zavrne predlagani dokaz, če na podlagi že izvedenih dokazov oceni, da so v zadostni meri razčiščena vsa odločilna dejstva, ali če oceni, da ni izkazana verjetnost, da bo mogoče s predlaganim dokazom ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev, pomembnih za razsojo. Sodišče prve stopnje je predlagani dokazni predlog zavrnilo, svojo odločitev pa prepričljivo obrazložilo. Iz točke 3 razlogov izpodbijane sodbe tako izhaja, da postavitev izvedenca finančne stroke ni potrebna, ker je sodišče premoženjsko stanje obdolženčevih podjetij ugotovilo samo na podlagi bančne dokumentacije in drugih razpoložljivih listin. Kljub okoliščini, da državna tožilka ni nasprotovala izvedbi predlaganega dokaza, se pritožbeno sodišče v celoti strinja z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, medtem ko obdolženec in njegovi zagovorniki z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami v smeri finančnega položaja zavoda S. in družbe S. d.o.o. izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, s tem pa uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

10Zagovorniki pri nadaljevanem kaznivem dejanju poslovne goljufije na škodo zavoda E. in kaznivem dejanju poslovne goljufije (dejanja, opisana pod točkami 1, 2 in 5 izreka izpodbijane sodbe) uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, vendar zgolj kot posledico zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po njihovem mnenju preslepitveni namen obdolženca ni dovolj konkretiziran, saj ni jasno, kaj bi naj obdolženec storil v cilju preslepitve, medtem ko so okoliščine, ki jih v izreku izpodbijane sodbe navaja sodišče prve stopnje in s katerimi želi konkretizirati preslepitveni namen, zmotne in napačne. Takšna kršitev pa po oceni pritožbenega sodišča ni mogoča, saj je kazenski zakon lahko kršen le, če sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

11Isto kršitev zagovorniki neuspešno uveljavljajo tudi glede nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije na škodo Osnovne šole in Gimnazije (dejanja pod točkama 3 in 4 izreka izpodbijane sodbe). V tej zvezi navajajo, da opis dejanj ne vsebuje konkretizacije preslepitvenega namena, saj ni navedeno, kako je obdolženec oškodovanca oziroma njuna predstavnika spravil v zmoto, še zlasti, ker sta slednja povedala, da z obdolžencem nista imela stikov. Pritožbeno sodišče je že v točki 6 obrazložitve te sodbe pojasnilo, da prevzem naročil dejansko pomeni sprejem ponudb, ki ju je oškodovanima šolama podala družba S. d.o.o., in da se je obdolženec v ponudbah kot direktor navedene družbe zavezal, da bo proti plačilu dobavil interaktivne table, česar pa ni storil. S prevzemom naročil sta bili torej pogodbi sklenjeni, medtem ko je preslepitveni namen obdolženca konkretiziran v nadaljevanju opisov očitanih kaznivih dejanj, ko izhaja, da je obdolženec v obdobju do 15. 1. 2013 s transakcijskega računa družbe S. d.o.o. prejel kot vračilo posojila in materialnih stroškov denarna sredstva v višini 12.945,19 EUR, zaradi česar so pritožbeni pomisleki, da zgolj obljuba dobave blaga ne pomeni konkretizacije preslepitve, neutemeljeni.

12Obdolženec uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge, vendar v nadaljevanju ne pojasni, na kakšen način bi naj prvostopenjsko sodišče kršilo kazenski zakon in za katero kršitev iz 372. člena ZKP bi naj šlo, tega pa ni mogoče razbrati niti iz vsebine njegovih pritožbenih navedb. Da bi prvostopenjsko sodišče zagrešilo tovrstne kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa sodišče druge stopnje ni ugotovilo.

13Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe obdolženca in njegovih zagovornikov v smeri, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče v tej zvezi nima nobenih zadržkov. Prvostopenjsko sodišče je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženega M.K. je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisana kazniva dejanja. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

14Bistvo pritožb obdolženca in njegovih zagovornikov je v ponavljanju zagovora obdolženca in povzemanju izvedenih dokazov, s čimer skušajo prikazati, da obdolženec ni storil očitanih kaznivih dejanj. Zagovor obdolženca v smeri zanikanja storitve kaznivega dejanja je utemeljeno zavrnilo že prvostopenjsko sodišče, ki je v razlogih sodbe tudi prepričljivo pojasnilo, zakaj njegovemu zagovoru ni mogoče verjeti.

15Pritožbi se glede kaznivega dejanja poslovne goljufije na škodo zavoda E. pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe ne strinjata z zaključki sodišča prve stopnje, da posojilni pogodbi z dne 7. 12. 2011 in 1. 3. 2012 dejansko predstavljata predplačilo zavoda E. za dobavo interaktivnih tabel in plačilo prevoznih stroškov. Po njunem mnenju gre za običajni posojilni pogodbi, s katerima je zavod E. družbi S. d.o.o. posodil denarna zneska v višini 12.000,00 EUR in 5.000,00 EUR, ki ju je družba porabila za plačilo nujnih stroškov. Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje svoje dokazne ocene ni gradilo zgolj na izpovedbi priče dr. L.T., kot to skušajo prikazati pritožniki, pač pa je njegovo izpovedbo ocenilo v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, zlasti z nadaljnjimi posojilnimi pogodbami. Drži sicer, kar navajajo zagovorniki, da je zavod E. podal prijavo kaznivega dejanja poslovne goljufije, ki naj bi ga storil obdolženec tako, da je kot zastopnik družbe S. d.o.o. z oškodovanim zavodom sklenil več pogodb, na podlagi katerih je pridobil skupno 47.000,00 EUR posojil, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 5 razlogov izpodbijane sodbe, vendar očitno prezrejo, da kazenska ovadba ni dokazno sredstvo, ker z njo ni mogoče dokazovati dejstev, ki so v njej navedena, pač pa pomeni zgolj obvestilo pristojnemu državnemu organu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti (147. člen ZKP).¹ Glede izpovedbe predstavnice zavoda E., B.T.P., da je E. decembra 2011 družbi S. d.o.o. posodil 12.000,00 EUR, nato pa še 5.000,00 EUR, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je priča povedala, da pri sklenitvi prve posojilne pogodbe ni sodelovala in da jo je podpisal njen oče, dr. L.T., ki bo tudi vedel pojasniti dogovore v zvezi s predmetno posojilno pogodbo, zaradi česar je sodišče prve stopnje slednjemu utemeljeno verjelo, njegovo izpovedbo pa pravilno ocenilo kot verodostojno. Dr. L.T. je tako pojasnil, da je zavod E. iskal dobavitelja računalniške opreme za učilnice in da je septembra 2011 pri družbi S. d.o.o. naročil table, dne 7. 12. 2011 pa nakazal 12.000,00 EUR predplačila, kar je bilo s pogodbo opredeljeno kot posojilo. Enaka pogodba je bila sklenjena 1. 3. 2012, ko je zavod E. družbi S. d.o.o. izplačal še 5.000,00 EUR sredstev, ki so bila po navedbah obdolženca namenjena kritju stroškov prevoza blaga. Da pri tem ni šlo zgolj za običajno posojilo, kot se trudijo prikazati pritožniki, nenazadnje izhaja tudi iz nadaljnje posojilne pogodbe z dne 25. 5. 2012, ki je bila sklenjena za nakup interaktivne tehnologije (priloga A64/10, točka 7 razlogov izpodbijane sodbe), kar pomeni, da formalna sklenitev posojilne pogodbe, ki je dejansko pomenila predplačilo za dobavo interaktivnih tabel, ni bila neobičajna praksa med zavodom E. in družbo S. d.o.o. Zgolj nekonkretizacija namena sklenitve v samih posojilnih pogodbah z dne 7. 12. 2011 in 1. 3. 2012, pa ne pomeni, da „posojilo“ ni bilo dano kot predplačilo za nakup računalniške opreme oziroma interaktivnih tabel, medtem ko stranki vrste in količine interaktivnih tabel, ki jih je zavod E. naročil pri družbi S. d.o.o., ter drugih relevantnih pogojev nista opredelili niti v nadaljnjih posojilnih pogodbah z dne 25. 5. 2012 in 26. 11. 2012, zaradi česar je problematiziranje zagovornikov, da bi dr. L.T. kot pravni strokovnjak sklenil pogodbo s prav takšno vsebino, neutemeljeno.

16Zagovorniki si z izpostavljanjem posameznih nebistvenih delov izpovedbe dr. L.T. prizadevajo omajati dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar neuspešno, saj izpovedbo vzamejo iz konteksta in jo izpostavljajo zgolj primeroma, ne da bi jo ovrednotili v povezavi z njegovo celotno izpovedbo, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Njihovo sklicevanje na pogodbo o sodelovanju in partnerstvu z dne 19. 4. 2011 (priloga B34) ter pismo o nameri z dne 15. 4. 2011 (priloga B35) ni utemeljeno, saj je dr. L.T. povedal, da zavod E. z družbo S. d.o.o., razen pogodb glede nabave interaktivnih tabel, ni sklepal drugih poslov, medtem ko se navedena pogodba in pismo o nameri nanašata ravno na sodelovanje v zvezi z dobavo interaktivnih tabel. Zagovorniki tudi nimajo prav, ko navajajo, da ne drži izpovedba dr. L.T., da se je z obdolžencem na sejmu v B. srečal po tem, ko je njegov zavod čakal na dobavo tabel, ker bi se naj sejem odvijal oktobra 2011, medtem ko je prva posojilna pogodba bila sklenjena dva meseca kasneje. Pritožniki namreč očitno prezrejo, da je dr. L.T. povedal, da je table pri družbi S. d.o.o. naročil septembra 2011, kar je torej pred sejmom v B., zaradi česar neskladnosti v njegovi izpovedbi ni zaslediti. Glede sodelovanja pri projektu R. pa je že sodišče prve stopnje v točki 5 razlogov izpodbijane sodbe pojasnilo, da subjektivno dojemanje obdolženca in priče dr. L.T. glede vsebine in dejanskih možnosti sodelovanja pri samem projektu ni odločilno pri presoji verodostojnosti izpovedbe dr. L.T.. Nenazadnje pa tudi zagovorniki sami v pritožbi navajajo, da je bila dobava interaktivnih tabel dr. T. ena izmed točk v projektu, kar zgolj potrjuje zaključke sodišča prve stopnje glede namena sklenitve posojilnih pogodb. Kot že rečeno, pa obdolženčevo lastno razumevanje vloge, ki bi jo naj imela družba S. d.o.o. pri projektu R., na vse ugotovljeno ne more vplivati. Isto je sodišče prve stopnje ugotovilo glede razhajanja o časovnem dogajanju in razlogih v zvezi s prenosom poslovnega deleža družbe I. d.o.o. na obdolženca oziroma njegovo družbo S. d.o.o. Dejstvo je, da je družba S. d.o.o., kljub pogodbi o sodelovanju in partnerstvu z dne 19. 4. 2011, postala imetnica poslovnega deleža družbe I. d.o.o. šele 12. 3. 2012 (priloga A61). Sodišče prve stopnje pa je tudi utemeljeno zaključilo, da je do prenosa poslovnega deleža prišlo iz razloga, kot sta ga opisali priči dr. L.T. in B.T., torej da zavod E. po prvih naročilih in plačanih 17.000,00 EUR med decembrom 2011 in marcem 2012 ni želel več finančno poslovati neposredno z družbo S. d.o.o. in je zaradi nadaljnjih nakazil prišlo do uresničitve dogovora za prenos poslovnega deleža družbe I. d.o.o., kar nenazadnje tudi časovno sovpada. Naslednja posojilna pogodba je bila namreč sklenjena dne 25. 5. 2012 za 7.500,00 EUR, zadnja pa dne 26. 11. 2012 za 30.000,00 EUR. Pritožniki izrazito ozko gledajo sodelovanje med obdolžencem in dr. L.T. oziroma družbo S. d.o.o. in zavodom E., pri tem pa se v glavnem osredotočajo na formalno pogodbo z dne 19. 4. 2011, ne da bi v obzir vzeli dejanskega poteka sodelovanja, kot izhaja iz izvedenih dokazov. Tudi okoliščina, ki jo izpostavljajo zagovorniki, da je družba S. d.o.o. v vmesnem času dobavila zavodu E. dve interaktivni tabli, ki ju je zavod plačal, čeprav bi se lahko le-te poplačale iz domnevnega posojila, ne more omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje o verodostojnosti izpovedbe dr. L.T., še zlasti, ker je le-ta v zvezi s tem pojasnil, da je obdolženec dobavil eno tablo, za katero je bil sam prepričan, da so jo poračunali s posojilom.

17Da bi naj bili posojilni pogodbi z dne 7. 12. 2011 in 1. 3. 2012 sklenjeni za kritje nujnih stroškov, želijo zagovorniki prikazati z nadaljnjimi transakcijami družbe S. d.o.o. Pri tem navajajo, da je bil denar namenjen izplačilu plač ter plačilu interaktivnih tabel drugim kupcem in plačilu stroškov dostave, kar pa v bistvu zgolj potrjuje ugotovitve dokaznega postopka, da „posojili“ oziroma predplačili nista bili uporabljeni v skladu z namenom, s katerim sta bili dani (dobava interaktivnih tabel za zavod E.). Sicer pa ni zanemariti niti dejstva, da so zagovorniki v pritožbi sami s seboj v nasprotju, ko sprva navajajo, da dr. L.T. pri družbi S. d.o.o. v času sklenitve prve posojilne pogodbe dne 7. 12. 2011 ni naročil nobene interaktivne table, po drugi strani pa izpostavljajo projekt R., pri katerem bi naj po navedbah zagovornikov družba S. d.o.o. med drugim sodelovala z dobavo interaktivnih tabel, sodelovanje pa vežejo na pogodbo z dne 19. 4. 2011, kar je torej pred sklenitvijo prve posojilne pogodbe.

18Ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je obdolženec kot dejanski poslovodja družbe S. d.o.o. dne 7. 12. 2011 izobraževalnemu zavodu S. posodil 1.200,00 EUR in nato s posojili nadaljeval, in da je v času od 21. 12. 2011 do 27. 2. 2012 sebi nakazal 6.573,80 EUR, v obdobju od 5. 3. 2012 do 22. 8. 2012 pa 11.615,82 EUR (točka 1 izreka izpodbijane sodbe), pri čemer je nakazila opredelil kot vračilo posojil in materialnih stroškov, zagovorniki ne nasprotujejo, pač pa želijo ravnanja obdolženca upravičiti in utemeljiti s terjatvami, ki jih je obdolženec imel do družbe S. d.o.o. in zavoda S., vendar jim ni mogoče pritrditi. Premoženje družbe z omejeno odgovornostjo je ne le navzven, temveč tudi v razmerju do njenih družbenikov tuje premoženje. V spornem času je bil formalni družbenik družbe S. d.o.o. sicer obdolženčev brat, T.K., kateri pa se s poslovanjem družbe ni ukvarjal (točka 6 razlogov izpodbijane sodbe), saj je dejanski poslovodja bil obdolženec, od 27. 1. 2012 dalje pa tudi direktor družbe (česar pritožniki ne izpodbijajo). Poslovodja je dolžan poslovati vestno in pošteno ter zasledovati interese gospodarske družbe, ki je samostojna (pravna) oseba in katere premoženje je ločeno od premoženja njenih družbenikov ter namenjeno opravljanju gospodarske dejavnosti.² Posojila, ki jih družbenik da družbi, postanejo premoženje družbe, zaradi česar družbenik na premoženju družbe nima nobenih pravic. Glede na obrazloženo je obdolženec s tem, ko je kot dejanski poslovodja v nasprotju z zakonom in interesi družbe z omejeno odgovornostjo na škodo družbe razpolagal s premoženjem družbe, tako da si je s transakcijskega računa družbe nakazal navedene zneske ter jih utemeljil kot vrnitev posojil in materialnih stroškov, preslepil dr. L.T., predstavnika zavoda E., in mu povzročil premoženjsko škodo. Zato so pritožbeni pomisleki, da si je obdolženec nakazal zgolj lastna sredstva, ki jih je v družbo S. d.o.o. vložila njegova družina, povsem neutemeljeni, kot je tudi neutemeljeno sklicevanje zagovornikov na osebno poroštvo, ki ga je obdolženec prevzel šele 23. 7. 2013, ki na preslepitveni namen obdolženca v času sklenitve posojilnih pogodb že iz časovnega vidika ne more vplivati.

19Zagovorniki neutemeljeno izpodbijajo tudi višino premoženjske škode, ki je nastala zavodu E., pri čemer navajajo, da bi sodišče prve stopnje od celotnega zneska moralo odšteti še vsa nadaljnja poplačila, ne pa samo zneskov, ki so bili vrnjeni do 15. 5. 2014 v višini 8.050,00 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč na strani 15 izpodbijane sodbe natančno pojasnilo višino nastale škode. Obdolženec je zavodu E. med 11. 9. 2013 in 15. 5. 2014 s strani zavoda S. povrnil 8.000,00 EUR, sam pa je dne 15. 1. 2014 plačal 50,00 EUR, kar pomeni, da je bil zavod E. do začetka kazenskega postopka oškodovan za 8.950,00 EUR (kaznivo dejanje pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe). Vsa nadaljnja poplačila, ki jih v pritožbi izpostavljajo zagovorniki, pa so bila izvršena po vložitvi zahteve za preiskavo, zaradi česar v pritožbi uveljavljani nejasnost in nedokazanost nastanka premoženjske škode nista podani. Enako je mogoče ugotoviti glede kaznivega dejanja pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe. Družba I. d.o.o. je namreč zavodu E. dne 14. 6. 2013 nakazala 4.000,00 EUR, dne 1. 7. 2013 pa še 1.000,00 EUR (stran 16 izpodbijane sodbe).

20Glede kaznivega dejanja poslovne goljufije na škodo zavoda E. pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe zagovorniki navajajo, da je obdolženec prenakazal celotni znesek posojila s transakcijskega računa družbe I. d.o.o. na transakcijski račun družbe S. d.o.o., ker družba I. d.o.o. ni bila zavezanka za DDV, kar pomeni, da v primeru plačila tabel le-ta ne bi bila upravičena do odbitka DDV v višini 6.000,00 EUR. V zvezi s tem se je opredelilo že sodišče prve stopnje v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe. Z razlogi prvostopenjskega sodišča, da obdolženec ni ravnal v skladu z dogovorom, se pritožbeno sodišče v celoti strinja, k temu pa še dodaja, da je zavod E. posojilo nakazal na račun družbe I. d.o.o., ker se je finančno poslovanje družbe S. d.o.o. izkazalo za nezanesljivo, kar pomeni, da zavod E. denarja ni želel nakazati na družbo S. d.o.o., kot je to storil pri prvih dveh posojilnih pogodbah (točka 1 izreka izpodbijane sodbe). S tem, ko je obdolženec mimo vednosti direktorja družbe I. d.o.o., S.P., ki je bil postavljen zato, da nadzoruje poslovanje obdolženca, odredil prenakazilo zneska 30.000,00 EUR na transakcijski račun družbe S. d.o.o., pa je ravnal v nasprotju z dogovorom, prav tako pa ni upošteval razlogov, zaradi katerih je zavod E. nakazal posojilo na družbo I. d.o.o., ne pa na družbo S. d.o.o. Obdolženčeve kazenske odgovornosti pa zagovorniki ne morejo razbremeniti niti z okoliščino, da je obdolženec 90 % zneska, prejetega s strani zavoda E., nakazal dobavitelju interaktivnih tabel, t.j. družbi S.L.. Predvsem iz razloga, ker je dogovor med obdolžencem in dr. L.T. obsegal nabavo interaktivnih tabel pri turški družbi V. (kar je potrdil tudi obdolženec), ne pa pri družbi S.L., in ker je obdolženec v bistvu s tem zneskom nabavil table šolam in drugim javnim zavodom, ne pa za projekt I., kot je to določala posojilna pogodba (priloga A64/12). Zavod E. je namreč imel v skladu s posojilno pogodbo retencijsko (pridržno) pravico na dobavljenih interaktivnih tablah do poplačila dolga. S tem, ko je obdolženec table dobavil drugim končnim porabnikom, ne da bi hkrati zavodu E. vrnil posojilo, pa je ravnal v nasprotju z dogovorom. Pritožbeno sodišče pri tem še pojasnjuje, da je obdolženec z obravnavanim zneskom v višini 30.000,00 EUR ravnal, kot da bi šlo za klasično posojilo (dobava tabel za druge stranke, plačilo plač in drugih obveznosti), čeprav temu ni bilo tako, zaradi česar je pritožbeno sklicevanje, da je vrnitev zneska preprečil splet nadaljnjih nesrečnih okoliščin, neutemeljeno. Enako so neutemeljeni pritožbeni očitki o razlogih za vložitev kazenske ovadbe, medtem ko se je o osebnem poroštvu, ki ga je obdolženec prevzel šele 23. 7. 2013 pritožbeno sodišče opredelilo že v točki 18 razlogov te sodbe.

21Pri kaznivih dejanjih poslovne goljufije na škodo Osnovne šole in Gimnazije (točki 3 in 4 izreka izpodbijane sodbe) zagovorniki izpostavljajo izpovedbe predstavnikov obeh šol, ki pa jih je sodišče prve stopnje v svoji dokazni oceni ustrezno upoštevalo (točka 9 razlogov izpodbijane sodbe). Tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obdolženec ni bil neposredno v stiku z oškodovanima šolama, vendar je pritožbeno sodišče že v točkah 6 in 11 obrazložitve te sodbe pojasnilo, zakaj je obdolženec kaznivi dejanji storil kot direktor družbe S. d.o.o. s prevzemom naročil. Okoliščina, da bi naj oškodovani šoli predstavljali zgolj pol odstotka celotnega poslovanja med leti 2009 in 2013, ker bi naj S. v tem času uspešno dobavil 726 interaktivnih tabel in projektorjev, pa na ugotovljeno dejansko stanje ne more vplivati. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo finančno poslovanje obdolženčeve družbe, njegov preslepitveni namen pa je podkrepljen z nakazili, ki si jih je obdolženec v vmesnem času nakazal s transakcijskega računa družbe na svoj osebni račun, zaradi česar pritožbene navedbe v smeri, da si je obdolženec prizadeval vsem šolam pravočasno dostaviti blago, niso utemeljene.

22Tudi pri kaznivem dejanju poslovne goljufije na škodo N.H. s.p. (točka 5 izreka izpodbijane sodbe) zagovorniki izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje z izpostavljanjem posameznih delov izpovedbe N.H., katero pa je sodišče prve stopnje v točkah 10 in 11 obrazložitve svoje sodbe pravilno povzelo in ocenilo. Zatrjevani trud in domnevno prizadevanje obdolženca rešiti nastalo finančno situacijo, ob ugotovitvi, da je H.J. v letu 2012 imela 93.000,00 EUR prometa, v letu 2013 pa do 2. 8. 2013 60.000,00 EUR prometa, in da si je obdolženec v obravnavanem času s transakcijskih računov zavoda S. in družbe S. d.o.o. na svoj osebni transakcijski račun nakazal skupaj 49.119,41 EUR kot vračilo posojil in materialnih stroškov (čemur pritožbi ne nasprotujeta), dokazne ocene sodišča prve stopnje ne moreta spremeniti. Da bi se pritožbeno sodišče izognilo nepotrebnemu ponavljanju, se glede premoženja, ki ga družbenik vloži v družbo, sklicuje na točko 18 obrazložitve te sodbe, medtem ko je pritožba zagovornikov, da je H.J. v letu 2012 prinašala izgubo, v nasprotju s samim zagovorom obdolženca, ki je navedel, da se je poslovanje H.J. v tem letu izboljšalo in da je promet narasel za 24 % (list. št. 167). Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi pri tem kaznivem dejanju poslovne goljufije sprejelo pravilne zaključke o obstoju preslepitvenega namena obdolženca.

23Končno zagovorniki izpodbijajo tudi ugotovljeno dejansko stanje glede kaznivih dejanj kršitev temeljnih pravic delavcev (točki 6 in 7 izreka izpodbijane sodbe). Po njihovem mnenju zavod S. in družba S. d.o.o. nista bila objektivno zmožna izplačevati plače in prispevke, kar bi sodišče prve stopnje s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke tudi ugotovilo. Glede pritožbenih navedb o finančnem stanju družbe S. d.o.o. se je pritožbeno sodišče opredelilo že na več mestih te sodbe, medtem ko kakšnih drugih razlogov za zmotno ugotovitev dejanskega stanja pritožniki ne navajajo, zaradi česar je uveljavljani pritožbeni razlog neutemeljen. Glede okoliščine, da je obdolženec povrnil vse obveznosti do delavcev, pa se je opredelilo že sodišče prve stopnje v točki 16 razlogov izpodbijane sodbe.

24Ob navedenem, in ker pritožbi tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navajata ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbi zoper sodbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeni.

25Odločbe o kazenski sankciji pritožniki ne grajajo, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbo o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Glede na težo kaznivih dejanj, upoštevaje višino povzročene škode pri vseh dejanjih in število oškodovancev pri kaznivih dejanjih kršitev temeljnih pravic delavcev ter kazensko odgovornost obdolženca, je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo opominjevalne narave, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist. Pri tem je kot olajševalni okoliščini pravilno upoštevalo predhodno nekaznovanost in celotno povrnitev povzročene škode tekom kazenskega postopka, medtem ko kakšne obteževalne okoliščine utemeljeno ni zasledilo, zaradi česar so določene kazni zapora za posamezna kazniva dejanja, kot tudi določena enotna kazen zapora ter preizkusna doba, povsem utemeljene.

26Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah obdolženca in njegovih zagovornikov odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

27Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifnima št. 7113 in 71113 Zakona o sodnih taksah, upoštevaje premoženjske razmere obdolženca.

¹ Tako sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 1674/2012 z dne 7. 4. 2017 in I Ips 262/2006 z dne 15. 9. 2006.
² Tako sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 35999/2015-165 z dne 23. 3. 2017.