VSK sodba II Kp 16812/2015

Pritožba zagovornice obtoženega A.B. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po prvem odstavku 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP se obtoženi A.B. oprosti dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici obtoženega A.B. spoznalo za krivega, da je storil pod točko I kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 in z dejanjem, opisanim pod točko II kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 299. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Sodišče je obtožencu izrekla pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v kateri mu je za kaznivo dejanje pod točko I na podlagi prvega odstavka 191. člena KZ-1 določilo kazen šestih mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko II na podlagi tretjega odstavka 299. člena KZ-1 in ob uporabi omelitvenih določil iz prvega odstavka 51. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 kazen sedmih mesecev zapora, nakar mu je skladno z določbo 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen desetih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. V okviru varstvenega nadzorstva je sodišče obtožencu odredilo navodilo, da se mora v času trajanja preizkusne dobe zdraviti v psihiatrični ambulanti. Varstveno nadzorstvo bo izvrševal svetovalec, ki ga bo določilo sodišče. Sodišče je obtoženca tudi opozorilo, da v kolikor ne bo izpolnjeval odrejenih mu navodil, bo lahko sodišče pogojno obsodbo preklicalo. V stroškovnem delu pa je sodišče obtoženca na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo dolžnosti povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper to sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi s 1. točko 370. člena ZKP in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena v zvezi s 3. točko 370. člena ZKP, torej zaradi kršitev materialnega zakona pritožuje obtoženčeva zagovornica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

3Pritožba ni utemeljena.

4S pritožnico ni mogoče soglašati, ko meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožnica meni, da so v izpodbijani sodbi razlogi o odločilnih dejstvih v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju, kar je imelo za posledico zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču sicer ni jasno, kako lahko nasprotje razlogov o odločilnih dejstvih botruje zmotno in nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju, saj je ugotovitev dejanskega stanja tista faza postopka, na podlagi katere lahko sodišče razloge o odločilnih dejstvih sploh izoblikuje. Tudi pritožnica v nadaljevanju svoje pritožbe pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka ne konkretizira oz. ne pove, v čem naj bi zatrjevana nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih bila, zato pritožničine pritožbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

5V okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožnica izpostavlja tisti del obtoženčevega zagovora, ko je dejal, da je dejansko on žrtev in da njegov odnos do matere v ničemer ni drugačen od materinega odnosa do njega samega in da je bil pravzaprav on v podrejenem položaju, ne pa obratno. Prav tako pritožnica navaja, da je bila izpodbijana sodba izdana le na podlagi oškodovankinih ustnih izjav, ne da bi bile te izjave potrjene s kakršnimikoli materialnimi dokazi. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na opis posameznih ravnanj v okviru kaznivega dejanja nasilja v družini in glede na naravo kaznivega dejanja samega kakšne materialne dokaze težko pričakovati. Je pa sodišče prve stopnje našlo potrditev izpovedbe oškodovanke v pričanjih An.B. in O.B., sicer obtoženčevih bratov oz. oškodovankinih sinov, ki sta skorajda identično opisala načine in intenziteto napada obtoženca na oškodovanko. Dogodek z dne 9.5.2015 je opisal tudi priča V.P., policist, ki je po prijavi oškodovanke odšel na kraj kaznivega dejanja in svoje opažanje zapisal v uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja, ki se v spisu nahaja na list. št. 7 spisa, zapisnik o ogledu kraja dejanja tega dne pa se nahaja na list. št. 8 spisa. Nikakršnega dvoma tedaj ni o tem, da je odnos med obtožencem in oškodovanko zelo skaljen, česar tudi obtoženec sam ne zanika. Obtoženčevega ravnanja z oškodovanko tudi ni mogoče opravičevati z nerešenimi premoženjskimi vprašanji, saj je obtožencu kot visoko izobraženi osebi gotovo znano, da tovrstnih problemov ni mogoče reševati na obravnavani način. Res je, kar v svoji pritožbi navaja zagovornica, da je policist D.M., ki je bil poklican v intervencijo dejal, da je dobil občutek, da je oškodovanka do obtoženca zelo nastrojena. To pa še ne pomeni, zlasti ob upoštevanju tega, kar sta povedala obtoženčeva brata, da je bila oškodovanka tista, ki naj bi dogajanja, ki so predmet tega kazenskega postopka, izzvala. Oškodovankin odnos do obtoženca, pa čeprav gre za njenega sina, je bil po prepričanju pritožbenega sodišča le posledica obravnavanih dogodkov, ki so se vrstili že vse od jeseni leta 2014. Na mestu je tedaj zaključek prvostopenjskega sodišča, da se je oškodovanka v odnosu do obtoženca počutila prestrašeno in podrejeno, da se mu je umikala in izogibala, kar prepričljivo ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Nenazadnje je bil v obravnavani kazenski zadevi dne 9.5.2015 obtožencu najprej odrejen ukrep prepovedi približevanja, ki je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici na zadnje podaljšan dne 14.10.2015, ko je sodišče prve stopnje tudi ocenjevalo sorazmernost med stopnjo ogrožanja oškodovanke na eni strani in stopnjo omejitve obtoženčevih ustavnih pravic, pri čemer je taka ocena vselej pokazala, da je bila tako psihična, kakor tudi fizična ogroženost oškodovanke podana.

6Pritožnica nadalje oporeka zaključku sodišča prve stopnje, da je med obtožencem in oškodovanko šlo za družinsko skupnost, pri čemer navaja, da sklepanje sodišča prve stopnje temelji zgolj na sorodstveni povezanosti in skupnim bivanjem v istem nadstropju. Ni sicer jasno, katere kriterije naj bi sodišče pri ocenjevanju, ali gre za družinsko skupnost ali ne, še lahko upoštevalo, da pa je za tako skupnost tudi šlo, pa je najbolj razvidno iz pričevanja oškodovanke V.B., ki bivanje v družinski hiši tudi opisuje in posebej poudari, da so obtožencu vsi hoteli pomagati, da pa enostavno nasvetov in priporočil družinskih članov ni upošteval oz. jih ni sprejemal. Na podlagi tega pričevanja, pa tudi na podlagi tega, kar sta izpovedala obtoženčeva brata, ni nikakršnega dvoma, da je o družinski skupnosti moč govoriti.

7Pritožnica nadalje v svoji pritožbi navaja, da dejanje pod točko I, kakor je opisano v izpodbijani sodbi, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilja v družini, s čimer naj bi bila podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 372. člena ZKP. Ta pritožbeni razlog pa pritožnica utemeljuje s tem, da so glagoli, ki pomenijo način izvršitve tega kaznivega dejanja v zakonu navedeni v obliki glagolov trajanja oz. v nedovršniku, na podlagi česar nedvoumno izhaja, da gre praviloma za neko trajnejše ravnanje storilca. Ne strinja se s tem, da je sodišče opisano grdo in ponižujoče ravnanje ocenilo kot tako, ki je imelo za posledice spravljanje oškodovanke v podrejen položaj. S takšnim stališčem pritožnice pa se ni moč strinjati. Kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 stori, kdor v družinski skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v skupnosti v podrejen položaj. Že iz dikcije pravkar navedene določbe je moč razbrati, da je prepovedana posledica tega kaznivega dejanja v tem, da se eden ali več članov iste družinske skupnosti znajde v podrejenem položaju. Do te prepovedane posledice je v obravnavani kazenski zadevi tudi prišlo, kar potrjujejo pričevanja oškodovanke in An.B. ter O.B., o čemer je sodišče razlogovalo že zgoraj in tako, kakor na podlagi teh dokazov prepričljivo zaključuje prvostopenjsko sodišče.

8Pritožnica oporeka tudi dejstvenim zaključkom prvostopenjskega sodišča v zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim pod točko II krivdoreka. Tudi glede tega kaznivega dejanja prizivno sodišče ugotavlja, da so vsa odločilna dejstva pravilno in celovito dognana, v podkrepitev svojih sklepov pa je sodišče navedlo tudi prepričljive razloge. Predvsem zagovornica izraža dvom v zaključek prvostopenjskega sodišča, da se je obtoženec zaletel v policistko S.I. in jo odrinil tako, da je padla. Meni, da je veliko verjetnejši tisti del obtoženčevega zagovora, ko navaja, da je policistka skušala obtoženca prijeti, kar pa naj bi ji spodletelo, v posledici česar naj bi izgubila ravnotežje in padla. Priča S.I. je tako v fazi preiskave, kakor tudi na glavni obravnavi v bistvenem delu izpovedala enako, to pa je, da se je obtoženec med tem, ko ga je čakala na hodniku, da se obuje, frontalno zaletel vanjo, v posledici česar je padla. Izguba ravnotežja policistke in posledičnega padca tedaj je bila tako posledica obtoženčevega namernega zadetja vanjo, ne pa morebiti v izgubi ravnotežja po tem, ko naj bi obtoženca skušala zagrabiti za roko, pa se mu je slednji izmaknil, v posledici česar naj bi izgubila ravnotežje in padla. Tudi oškodovanka V.I. je potrdila, da je obtoženec policistko odrinil, zaradi česar je padla. Res je sicer, da policistka S.I. govori o zadetju vanjo, oškodovanka pa o odrivanju, vendar pa je pojmovna razlika med temi dvemi ravnanji tako majhna, da je prav mogoče, da sta oškodovanka in priča isto dejanje drugače ocenili, nikakršnega dvoma pa ni v tem, da izguba ravnotežja in poznejši padec policistke posledica obtoženčevega aktivnega oz. hotenega početja, ne pa morebiti naključne izgube ravnotežja ob poskusu zaustavitve obtoženca s prijetjem za roko. Pri tem pa je sama okoliščina, ali je policistka skušala obtoženca zadržati pred padcem ali po njem povsem nebistvena. Pritožba se tako tudi v tem delu izkaže kot neutemeljena.

9Pritožnica nadalje oporeka tistemu delu sodbenega izreka, ko je sodišče prve stopnje obtožencu odredilo navodilo, da se mora v času trajanja preizkusne dobe zdraviti v psihiatrični bolnišnici. Meni, da je to navodilo v nasprotju s tistim delom obrazložitve, kjer sodišče utemeljuje odločitev sodišča, da obtožencu ne bo izreklo tudi navodila iz 6. točke tretjega odstavka 95. člena KZ-1 oz. obtožencu prepovedalo približevanje žrtvi ali kakšni drugi osebi. Sodišče prve stopnje je navodilo v zvezi z zdravljenjem obtoženca odredilo na podlagi izvedenskega mnenja dr. G.M., ki je zapisal, da se bo brez zdravljenja obtoženčev bolezenski proces poglabljal, zaradi česar je v nespremenjeni situaciji brez zdravljenja z veliko verjetnostjo pričakovati ponavljanje podobnih kaznivih dejanj. Kakor je pokazal dokazni postopek obtoženec ukrep prepovedi približevanja po tem, ko je bil zaslišan pri preiskovalnem sodniku spoštuje, zaradi česar ga sodišče ob izreku sodbe ni podaljšalo, pa tudi sicer na glavni obravnavi državna tožilka podaljšanja ukrepa ni predlagala, zaradi česar je tudi sodišče prve stopnje ocenilo, da navodila o prepovedi približevanja v okviru izreka varstvenega nadzorstva ne bo izreklo. To pa še ne pomeni, da sodišče obtožencu ob izreku pogojne obsodbe ne bi moglo izreči navodila o zdravljenju po 6. točki tretjega odstavka 65. člena KZ-1, ki je namenjeno predvsem odpravi obtoženčeve potencialne nevarnosti, ki bi, sledeč mnenju izvedenca, brez zdravljenja z veliko verjetnostjo nastopila. Nikakršnega nasprotja tedaj glede tega pritožbeno sodišče ne ugotavlja, tako, da se izkaže pritožba obtoženčeve zagovornice v tem delu tudi neutemeljena.

10Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 386. člena ZKP izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji. Ob tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro kazenske sankcije in odmere le-te pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako, da glede izbire in odmere kazenske sankcije nikakršnih pomislekov nima. Preizkus izpodbijane sodne odločbe, ki ga je sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nikakršnih nepravilnosti ni pokazal, v posledici česar je bilo pritožbo obtoženčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, odločitev o tem pa opreti na določbo 391. člena ZKP.

11Kljub temu, da obtoženčeva zagovornica s pritožbo ni uspela, je sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena istega zakona sklenilo obtoženca dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka oprostiti. Ugotovilo je namreč, da je obtoženec nezaposlen, brez premoženja in kakršnihkoli dogodkov, tako, da je na mestu ocena, da bi utegnilo s plačilom stroškov pritožbenega postopka biti obtoženčevo vzdrževanje še bolj ogroženo, kakor že dejansko je.