VSRS Sklep III Ips 112/2016

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Upnica A. A., d. d. sama nosi svoje stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Dosedanji tek postopka

1Sodišče prve stopnje je s sklepom na predlog dolžnika nad njim začelo postopek poenostavljene prisilne poravnave. Ugotovilo je, da je vsebina predloga skladna s prvim odstavkom 221.d člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) in so mu priložene vse priloge. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi upnic A., d. d. in B., d. d., ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

2Vrhovno državno tožilstvo je v pravočasni zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva) uveljavljalo zmotno uporabo materialnega prava. in sicer drugega odstavka 153. člena v zvezi z 221.a členom in 136. členom, vse v zvezi z drugim odstavkom 221.b člena ZFPPIPP. Uveljavljalo je tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v izpodbijanem sklepu niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Vrhovnemu sodišču je predlagalo, da zahtevi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v „novo sojenje“.

3Dolžnik je v odgovoru na zahtevo predlagal Vrhovnemu sodišču, naj jo zavrne.

4Upnica A., d. d. je v odgovoru na revizijo predlagala Vrhovnemu sodišču, da spremeni izpodbijani sklep in zavrne predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave, podrejeno temu pa, da izpodbijani sklep razveljavi, upniku pa naloži plačilo vseh stroškov postopka skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

5Upnica C., d. d. (prej B., d. d.) se je v odgovoru na zahtevo strinjala z Vrhovnim državnim tožilstvom in se pridružila predlogu za razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Glede dovoljenosti zahteve

6Zahtevo državno tožilstvo vloži, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), to je, da je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (tretji odstavek 385. člena ZPP). Državno tožilstvo v zahtevi izpostavlja nezakonitost postopanja sodišča druge stopnje, ko je zavzelo stališče, da sodišče pri odločanju opravi samo formalen preizkus predloga za začetek postopka. Zato naj sodišči prve in druge stopnje pri odločanju o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave ne bi presojali, ali so v skladu z 2. točko 136. člena v zvezi z drugo alinejo drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP z zmanjšanjem navadnih terjatev upnikov za 94,50 % in odlogom preostanka plačil navadnih terjatev v višini 5,50 % v različnih procentih ter za daljše časovno obdobje, nekaterih tudi za deset let, upnikom zagotovljeni ugodnejši pogoji plačila njihovih terjatev, kot če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek in s tem uresničen namen postopka poenostavljene prisilne poravnave. Zastavljeno pravno vprašanje se torej nanaša na obseg preizkusa predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave, ki ga mora opraviti sodišče preden takšen postopek začne. Vprašanje je pomembno za razvoj prava preko sodne prakse, pri čemer se Vrhovno sodišče do tega vprašanja še ni opredelilo. Vprašanje zato izpolnjuje kriterij iz prvega odstavka 367.a člena ZPP.

7Neutemeljen je predlog upnice A., d. d. v odgovoru na zahtevo, da naj se Vrhovno sodišče izreče tudi o drugih pravno pomembnih vprašanjih konkretne zadeve, ki jih Vrhovno državno tožilstvo v zahtevi ni izpostavilo. Takšen predlog je namreč v izrecnem nasprotju s prvim odstavkom 391. člena ZPP, ki ureja omejitev presoje zahteve na kršitve, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v zahtevi. Preko pravice strank postopka, da se izjavijo o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, ni mogoče širiti obsega uveljavljanega varstva s tem izrednim pravnim sredstvom, za katero je aktivno legitimirano zgolj Vrhovno državno tožilstvo. Že sam upnik v odgovoru na zahtevo pravilno ugotavlja, da nobena človekova pravica ne zagotavlja pravice do izrednega pravnega sredstva. Zato širitve pooblastil Vrhovnega sodišča izven prvega odstavka 391. člena ZPP ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na stališča ESČP v zadevi, ki se očitno nanaša na pritožbeni postopek. Takšna omejitev izrednega pravnega sredstva tudi ne pomeni omejitve prostega dostopa do sodišč in s tem kršitve 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, na kar se sklicuje upnica v odgovoru na zahtevo.

Glede utemeljenosti zahteve

8Postopek poenostavljene prisilne poravnave je eden od postopkov zaradi insolventnosti, ki je v ZFPPIPP urejen od uveljavitve novele ZFPPIPP-E(1) dalje. Zakonodajalec je zasledoval cilj, da se manjšim poslovnim subjektom omogoči hitrejši in cenejši način finančnega prestrukturiranja z namenom odprave insolventnosti takšnega dolžnika(2). Poenostavitev tega postopka se kaže v tem da:

- se ne prijavljajo terjatve,

- se ne oblikuje upniški odbor,

- se ne imenuje upravitelj prisilne poravnave in

- ni potrebno, da bi poročilo o dolžnikovem finančnem položaju pregledal revizor (221.b člen ZFPPIPP).

9O začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave odloča sodišče na predlog dolžnika. Prvi odstavek 221.d člena ZFPPIPP določa, da mora biti predlogu priloženo:

- poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika,

- načrt finančnega prestrukturiranja,

- dokaz o plačilu predujma in

- izjava dolžnika, sestavljena v obliki notarskega zapisa, da poročilo iz prve točke drugega odstavka 141. člena ZFPPIPP resnično in pošteno prikazuje njegov finančni položaj in poslovanje.

Te priloge so sestavni del predloga in nimajo narave dokazil, s katerimi naj bi se dokazovale navedbe v samem predlogu.

10Ker gre za predlagalni postopek, v fazi odločanja o začetku postopka (praviloma) še ni vzpostavljena kontradiktornost postopka z drugimi udeleženci (upniki), na katere bi poenostavljena prisilna poravnava lahko vplivala. Sodišče zato o predlogu odloča na podlagi formalnega preizkusa, ali so izpolnjene procesne predpostavke iz prvega odstavka 221.d člena ZFPPIPP.

11Tudi v postopku poenostavljene prisilne poravnave z začetkom postopka nastanejo pravne posledice iz 157. in 160. do 164.a člena ZFPPIPP (14. in 15. alieja 221.b člena ZFPPIPP). Položaj upnikov, na katere vpliva poenostavljena prisilna poravnava, je v primerjavi s položajem iz prisilne poravnave po splošnih pravilih iz 4. poglavja ZFPPIPP težji, saj se v postopku poenostavljene prisilne poravnave ne uporabljajo določbe pododdelka 4.4.2. ZFPPIPP, ki urejajo ugovorni postopek proti vodenju postopka prisilne poravnave.(3) Ugovorni postopek je namenjen preizkušanju obstoja materialnih predpostavk za vodenje prisilne poravnave.

12Izključitev ugovornega postopka iz 172. člena ZFPPIPP v postopku poenostavljene prisilne poravnave ne sme onemogočiti zavarovanja pravnega položaja upnikom, na položaj katerih vpliva takšna poravnava. Čeprav je v postopku poenostavljene prisilne poravnave nadzorna funkcija sodišča omejena, je potrebno zagotoviti učinkovito pravno varstvo upnikom, ki nasprotujejo postopku prisilne poravnave z utemeljevanjem, da naj bi dolžnik z vložitvijo predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave zgolj zlorabljal svoje pravice. Za utemeljitev takšnega ugovora zlorabe pravice pa je trditveno in dokazno breme na tistemu, ki zlorabo zatrjuje.

13Iz navedenega izhaja, da sodišče ob odločanju o predlogu za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave ni dolžno vsebinsko presojati posameznih dejanskih predpostavk iz predloga in priloženih prilog. Do teh predpostavk se je dolžno opredeliti samo v primeru konkretiziranih in dokazno podprtih ugovorov upnika o zlorabi pravic dolžnika. Tovrstne ugovore lahko uveljavlja tako v predhodnem kot tudi v glavnem postopku insolventnosti.(4)

14Iz navedenega izhaja, da je neutemeljen očitek v zahtevi, da sodišči prve in druge stopnje nista presojali, ali so v skladu z določbo 2. točke 136. člena v zvezi z 2. alinejo drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP zmanjšanja navadnih terjatev za 94,5 % in odloženo plačilo preostanka terjatev za daljše časovno obdobje. Res je zmanjšanje navadnih terjatev na zgolj 5,5 % z daljšim odloženim plačilom velik poseg v položaj takšnih upnikov. Vendar bi bilo na neskladje z namenom postopka prisilne poravnave mogoče sklepati le ob zatrjevani in izkazani možnosti boljšega poplačila v stečajnem postopku (2. točka 136. člena ZFPPIPP). Nobeden od pritožnikov v pritožbah ni konkretizirano utemeljeval zlorabe postopka na takšnem dejanskem stanju. V tem smislu ne zadostuje zgolj pritožbeno sklicevanje upnice A. A., d. d. o nekonkretiziranih in nedokazanih grobih dolžnikovih ocenah stroškov stečajnega postopka.

15Na podlagi obrazloženega je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

Glede stroškov postopka

16Odločitev o stroških postopka, ki jih je uveljavljal upnik A., d. d., temelji na 129. členu ZFPPIPP, po katerem mora vsak upnik sam pokrivati svoje stroške udeležbe v postopku insolventnosti.

----

(1) Uradni list RS št. 47/2013.

(2) Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah ZFPPIPP-E; Poročevalec DZ z dne 23. 4. 2013.

(3) Določbe tega pododdelka niso navedene v drugem odstavku 221.b člena med splošnimi določbami, ki se uporabljajo za postopek poenostavljene prisilne poravnave.

(4) Iz podatkov v spisu izhaja, da naj bi posamezni upniki tovrstne ugovore uveljavljali tudi v pritožbenem postopku zoper sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave.