UPRS sodba I U 1594/2015

I. Tožbi se ugodi, odločba Komisije za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj št. 4930-2/2015/20 z dne 8. 9. 2015 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka delno ugodila zahtevi tožnika in mu priznala odškodnino v znesku 100,00 EUR, ki zapade v plačilo po 30 dneh od dneva pravnomočnosti odločbe (1. točka izreka), v preostalem delu, ki presega priznano odškodnino, pa je zahtevo tožnika zavrnila (2. točka) in hkrati še odločila, da se zahtevek za povrnitev odvetniških stroškov zavrne, drugi stroški postopka pa niso nastali (3. točka).

2Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožnik dne 22. 1. 2015 vložil zahtevo po določilih Zakona o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljevanju ZOZKD), s katero je uveljavljal odškodnino za telesne bolečine (2.000,00 EUR), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (1.500,00 EUR) in skaženosti (500,00 EUR) ter povrnitev potnih stroškov v zvezi z zdravljenjem (45,8 EUR) in povrnitev odvetniških stroškov po veljavni tarifi, ker je bil tožnik dne 20. 10. 2014 žrtev kaznivega dejanja neznanca, ki ga je večkrat s pestjo udaril v obraz, dokler ni padel, ležečega pa ga je napadalec brcal vse dokler se ni obrnil na trebuh, ko mu je napadalec iz žepa vzel denarnico in zbežal, tožnik pa je poiskal pomoč na urgenci Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana (v nadaljevanju UKC), kjer so bile postavljene diagnoze: zlom nosnih kosti in udarnine spodnjega dela hrbta ter medenice, zaradi česar se je zdravil ambulantno in je bil od dela odsoten do 21. 11. 2014. Svoji vlogi je priložil tudi listine, ki jih tožena stranka navaja v obrazložitvi, poleg listin, ki jih je sama pridobila in jih v seznanitev predložila tudi tožniku, na katere je tožnik odgovoril z izjavami z dne 27. 3. 2015, 9. 7. 2015 in 2. 9. 2015. Na podlagi predloženih in med postopkom pridobljenih listin tožena stranka ugotavlja, da je zahteva tožnika za priznanje odškodnine delno utemeljena in da je podan temeljni materialni pogoj za priznanje zahtevane odškodnine, saj je bil tožnik žrtev nasilnega naklepnega kaznivega dejanja z uporabo sile, oziroma neposrednega napada na življenje in telo, storilec pa je še vedno neznan. Poleg tega je od zaznave oziroma naznanitve navedenega kaznivega dejanja, ki je kvalificirano kot rop po 1. odstavku 206. člena in lahka telesna poškodba po 1. odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), preteklo že več kot tri mesece, zato je izpolnjena domneva iz 7. člena ZOZKD. Navedeno dejanje je bilo naznanjeno in obravnavano kot kaznivo dejanje, storjeno na ozemlju Republike Slovenije. Prav tako na strani tožnika tudi ne obstajajo okoliščine, zaradi katerih po veljavnem Obligacijskem zakoniku ne bi bilo mogoče zahtevati povrnitve škode; izpolnjena pa sta tudi nadaljnja pogoja, in sicer, da je tožnik zaradi tega dejanja utrpel telesno poškodbo, okvaro zdravja ali duševne bolečine, kakor tudi, da je bila tožniku z dejanjem prizadejana škoda, priznana z ZOZKD.

3Nadalje tožena stranka glede prestanih telesnih bolečin tožena ugotavlja, da iz zahtevi priloženega izvida Urgentne travmatološke ambulante UKC Ljubljana z dne 22. 10. 2014 ter dveh potrdil o upravičeni zadržanosti od dela z dne 29. 10. 2014 in 20. 11. 2014 izhaja, da je ob sprejemu sam tožnik navajal, da je bil pretepen s strani neznane osebe, pri čemer je prejel več udarcev v glavo, padel je in se udaril v trtico, nezavesten pa ni bil in tudi bruhal ni, opažena pa je bila sufuzija pod levim očesom in občutljivost trtice na dotik, RTG preiskava pa je pokazala, da ima zlom nosu, na trtici pa ni bilo znakov sveže poškodbe skeleta, tako da sta bili postavljeni diagnozi zlom nosnih kosti in odrgnina spodnjega dela hrbta in medenice, priporočeno mu je bilo hlajenje z ledom večkrat dnevno, počitek in jemanje analgetikov, nadaljnje kontrole pa pri osebnem zdravniku, ki naj ga v primeru težav z dihanjem napoti k ORL specialistu. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka navaja, da je po naknadnem pozivu tožnik predložil še obvestilo o nakazilu zavarovalnine Zavarovalnice A. z dne 11. 6. 2015 ter izkaz o kontrolah pri osebnem zdravniku od 22. 10. 2014 do 30. 10. 2014, iz katerih izhaja, da je bil tožnik odsoten z dela od 20. 10. 2014 vse do 21. 11. 2014, kakor tudi, da je bil pri osebnem zdravniku na kontrolah dne 22. 10. 2014, 24. 10. 2014, 29. 10. 2014 in 30. 10. 2014, medtem ko drugih dokazil, ki bi izkazovale nadaljnje zdravljenje poškodb, ni priložil. Na podlagi opisanega tožena stranka ocenjuje, da imajo poškodbe oziroma okvara zdravja tožnika značilnosti poškodb, ki so po Pravilniku značilne za kategorijo lahkih primerov, za kar se v skladu z 9. členom ZOZKD lahko prizna odškodnina od 50,00 EUR do 500,00 EUR.

4V nadaljevanju obrazložitve glede na opisane okoliščine primera, stopnjo in trajanje bolečin za te vrste poškodb in v skladu z načelom pravične denarne odškodnine, ob upoštevanju primerljivih odškodnin, ki jih priznava v podobnih primerih, tožena stranka ocenjuje, da je tožnik upravičen do odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 100,00 EUR.

5Tožnik navaja, da so mu po zaključenem zdravljenju ostale trajne posledice, ker ima še vedno pogoste bolečine, lažje in srednje intenzitete ter težave z normalnih dihanjem, kar ga moti pri njegovi zaposlitvi, saj kot livar opravlja zahtevna dela, težave z bolečinami in dihanjem pa ima tudi ob vsakdanjem rekreiranju, zaradi česar v posledici opisanega duševno trpi in zato uveljavlja odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 1.500,00 EUR. To pa tudi zato, ker mu je zaradi obravnavane poškodbe ostala trajna brazgotina in sicer ima deformiran nos, ki je vidno spremenjen v primerjavi s stanjem pred storjenim kaznivim dejanjem, zaradi česar zaradi skaženosti zahteva odškodnino v znesku 500,00 EUR. Tožena stranka pojasnjuje, da sicer v skladu z 10. členom ZOZKD lahko prizna odškodnino za duševne bolečine z različnimi omejitvami odškodnine glede na vrsto pretrpljenih duševnih bolečin, vendar poudarja, da je odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti praviloma mogoče priznati le zaradi trajnih omejitev življenjske aktivnosti, medtem ko je glede težav z dihanjem tožnik priložil le obvestilo o nakazilu zavarovalnine z dne 11. 6. 2015, iz katerega izhaja, da mu je zaradi poškodbe z dne 20. 10. 2014 priznana 5 % invalidnost zaradi oteženega dihanja, zaradi frakture nosnega septuma. V zvezi s slednjim pa tožena stranka ugotavlja, da tožnik kljub izrecnemu pozivu ni predložil ustrezne zdravniške dokumentacije (izvidov), iz katerih bi izhajala ustrezna zdravniška diagnoza za njegovo stanje, saj obvestilo zavarovalnice ni ustrezen dokaz v tem primeru, ker gre za izplačilo dogovorjene zavarovalnine. Zato po njenem mnenju tožnik, zgolj s sklicevanjem se na navedeno obvestilo, te škode po ZOZKD ni izkazal. Obenem še ugotavlja, da je bila iz tega naslova tožniku že priznana zavarovalnina, ki bi se tudi v primeru priznanja odškodnine iz tega naslova morala v skladu s 17. členom ZOZKD upoštevati pri priznanju odškodnine po določbah ZOZKD, saj se odškodnina, določena za posamezno vrsto škode po tem zakonu, zmanjša za nadomestila, povračila in vsa druga izplačila, ki jih je za isto vrsto škode upravičenec prejel na katerikoli drugi podlagi. Glede skaženosti tožena stranka poudarja, da je bil tožnik ravno tako izrecno pozvan k predložitvi ustreznih dokazil, tudi fotografij poškodb, iz katerih bodo razvidna zatrjevana dejstva, vendar tožnik kljub pozivu v zvezi s tem ni predložil dodatnih dokazil. Zato tudi ta škoda po mnenju tožene stranke ni izkazana na podlagi predložene dokumentacije in je zato njegovo zahtevo tudi v tem delu zavrnila. Prav tako mu ni priznala povrnitve potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenih storitev, ker ne gre za zdravstvene storitve, temveč potni stroški predstavljajo posebno pravico do denarnega prejemka, ki se pod določenimi pogoji in po posebnem postopku samostojno uveljavlja ob koriščenju določenih zdravstvenih storitev na podlagi določil 39. - 44. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ). Zato mu tožena stranka povrnitve tudi teh stroškov ni priznala, saj ne gre za priznano vrsto škode po določilih ZOZKD. Prav tako je ocenila, da tožnik ni upravičen niti do povrnitve odvetniških stroškov, saj 15. člen ZOZKD povrnitve teh stroškov ne predvideva, oziroma jih ne določa kot stroške zaradi uveljavljanja odškodnine, medtem ko Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se smiselno uporablja na podlagi 3. člena ZOZKD, glede stroškov v 1. odstavku 113. člena določa, da gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, vključno s stroški pravnega zastopanja, v breme tistega, na čigar zahtevo se je postopek začel. Ker se je postopek v konkretnem primeru začel na zahtevo tožnika, je tožena stranka zavrnila priglašene stroške za sestavo zahteve. Obenem je še pojasnila, da drugi stroški postopka niso nastali, ker se skladno s 15. členom ZOZKD za vloge, dejanja in odločbe v postopkih za uveljavljanje odškodnine po tem zakonu takse ne plačujejo, drugih stroškov pa tožnik ni uveljavljal.

6V tožbi uvodoma tožnik povzema potek postopka in izpodbijani odločbi očita, da je obremenjena z nepopolno in nepravilno ugotovljenim dejanskim stanjem, nepravilno uporabljenim materialnim pravom, podane pa so tudi bistvene kršitve pravil postopka. Poudarja, da je bilo v celoti ugodeno temelju njegovega zahtevka, saj je storilec še vedno neznan, od zaznave oziroma naznanitve kaznivega dejanja pa je preteklo že več kot 3 mesece, zato je izpolnjena domneva iz 7. člena ZOZKD. Prav tako tožnik kot pravilno označuje ugotovitev tožene stranke, da je bil žrtev naklepnega dejanja, ki je bilo naznanjeno in obravnavano kot kaznivo dejanje. Pač pa se tožnik ne strinja z višino priznane odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 100,00 EUR, ker sam meni, da on ne more biti uvrščen v kategorijo lahkih primerov, ob izrecni ugotovitvi same tožene stranke, da je utrpel zlom nosnih kosti ter udarnine spodnjega dela hrbta in udarnine medenice. Tožnik se namreč ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da bi navedene poškodbe imele značilnosti, ki so po Pravilniku značilne za kategorijo lahkih primerov, za kar se priznava odškodnina med 50,00 in 500,00 EUR, saj je za kategorijo lahkih primerov potrebna le ambulantna zdravniška oskrba ali pa ta sploh ni potrebna, zdravljenje pa naj bi trajalo največ štiri tedne. Tožnik poudarja, da je njegovo zdravljenje trajalo več kot štiri tedne, zato gre po njegovi oceni vsaj za srednje hud primer, zato meni, da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo nepravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Ker je utrpel kar tri poškodbe, in sicer poleg zloma nosu še udarnino spodnjega dela hrbta in udarnino medenice, gre po mnenju tožnika za vsaj srednje hud primer, v katerem se skladno z 9. členom ZOZKD odmeri odškodnina med 100,00 in 1.000,00 EUR. Ob pravilni uporabi materialnega prava meni, da bi mu po tej postavki bilo primerno priznati odškodnino v višini 1.000,00 EUR. Ker pa je priglasil tudi odškodnino v zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti ter navajal težave z dihanjem, kar ga ovira pri preživljanju prostega časa in tudi pri opravljanju dela, za kar je priložil tudi potrdilo v tej zvezi z dne 11. 6. 2015, iz katerega izhaja, da mu je bila priznana 5 % invalidnost zaradi oteženega dihanja zaradi frakture nosnega septuma. Vendar pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tovrstne škode ni izkazal, ker naj ne bi predložil ustreznega dokaza. Tožnik navaja prav nasprotno, in sicer, da je predložil ustrezen dokaz, to je izvid UKC, v katerem je diagnoza postavljena ter klinično in rentgenološko ugotovljena takoj po nezgodi, drugih izvidov pa tožnik nima in jih tudi ni predložil niti zavarovalnici, ki je odločala o njegovi invalidnosti. Toženi stranki tožnik očita, da je brez potrebnega ustreznega strokovnega znanja zavrnila njegov zahtevek v tem delu, četudi mu je bila invalidnost priznana s strani zavarovalnice, ki razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem svojih zdravnikov cenzorjev, ki so trajne posledice ugotovili. Tako je po oceni tožnika izkazano, da ima kot trajen deficit otežkočeno dihanje zaradi frakture nosnega septuma.

7V nadaljevanju tožbe izrecno nasprotuje tudi zaključku tožene stranke, ko navaja, da bi naj bila priznana zavarovalnina upoštevana kot odškodnina iz tega naslova, češ da je zavarovalnino tožnik prejel na podlagi civilno-pravne zavarovalne pogodbe, ki ne more imeti vpliva na izplačilo odškodnine žrtvi kaznivega dejanja. Zato ocenjuje, da je bil njegov zahtevek v tem delu neutemeljeno zavrnjen. Iz istih razlogov graja izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu tudi glede zahtevka zaradi skaženosti, pa tudi v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov zastopanja. Tožnik poudarja, da je prava neuka oseba in da za uveljavljanje svojih pravic potrebuje ustrezno strokovno pomoč, zato meni, da ne more biti prikrajšan za kvalificirano pravno zastopanje, oziroma za plačilo s tem povezanih stroškov. Tožnik očita tudi kršitev pravil postopka, češ da so ugotovitve tožene stranke v nasprotju z listinami v spisu, predvsem z vsebino listine – izvida UKC v Ljubljani in tudi v nasprotju z listino zavarovalnice o priznani stopnji invalidnosti. Zato meni, da so razlogi izpodbijane odločbe nejasni in v nasprotju z listinami v spisu. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek ter ji naloži povrnitev nastalih pravdnih stroškov tožeče stranke, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v danem roku predložila listine predmetnega upravnega, spisa skupaj z odgovorom na tožbo, v katerem v celoti vztraja pri svoji odločbi.

K točki 1:

9Tožba je utemeljena.

10Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka delno ugodila zahtevi tožnika in mu priznala odškodnino v znesku 100,00 EUR, v preostalem delu, ki presega priznano odškodnino, pa je zahtevo tožnika zavrnila in hkrati zavrnila tudi njegov zahtevek za povrnitev odvetniških stroškov. Med strankama ostaja sporno, ali je tožena stranka z izpodbijano odločbo pravilno in zakonito priznala odškodnino tožniku za kategorijo lahkih primerov v višini 100,00 EUR, v preostalem delu pa zavrnila njegovo zahtevo z dne 26. 5. 2014 za priznanje odškodnine žrtvam kaznivih dejanj na podlagi ZOZKD, ki predstavlja materialno podlago za priznanje zahtevane odškodnine. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka v predmetni zadevi ugotovila in to med strankama niti ni sporno, da tožnik izpolnjuje formalne pogoje po določilih 5. člena ZOZKD, in sicer, da je državljan Republike Slovenije, kakor tudi materialne pogoje iz 6. člena ZOZKD. Sporna med strankama ostaja pravilnost in zakonitost ocene tožene stranke, na kateri temelji izpodbijana odločba, da se tožnikov primer uvršča v najnižjo kategorijo lahkih primerov na podlagi 3. člena Pravilnika, ker tožnik s predloženimi listinami ni uspel izkazati takšnih poškodb, ki bi jih lahko uvrstili v kategorijo srednje hudih primerov, kot meni tožnik, ali katerokoli drugo kategorijo poškodb, ki so določene v 3. členu Pravilnika, izdanem na podlagi 9. člena ZOZKD.

11Po presoji sodišča tožnik utemeljeno uveljavlja tožbeni očitek absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kolikor očita, da se v konkretnem primeru ni ravnalo po pravilih postopka, ker tožniku ni bila dana možnost, da se, preden je bila izdana odločba, izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za sprejeto odločitev. Tožena stranka tožnika ni seznanila z mnenjem in ugotovitvami, ki so jih podali člani komisije (strokovnjaki medicinske stroke) glede kvalifikacije njegovih poškodb, ki jih tožena stranka uvršča v kategorijo lahkih primerov, in mu tudi ni omogočila, da se o tem izjavi, kakor tudi ne, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so relevantne v konkretnem primeru. Skladno z določbo 3. člena ZOZKD se namreč v postopkih uveljavljanja pravice do odškodnine žrtvam kaznivih dejanj na podlagi določil ZOZKD smiselno uporabljajo določbe ZUP. Sicer je res, kot navaja tožena stranka, da mora dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, vlagatelj zahteve navesti natančno, po resnici in določno ter za svoje navedbe predlagati tudi dokaze. Trditveno dokazno breme je tako nedvomno na strani vlagatelja kot stranke v postopku, glede na določila 140. člena ZUP. Na strani upravnega organa, ki vodi postopek, pa je dolžnost, da pravno pomembna dejstva ugotovi do takšne stopnje zanesljivosti, ki izključuje vsakršen dvom. Sodišče v obravnavanem primeru ugotavlja, da tožniku v nasprotju z določili 9. člena (načelo zaslišanja stranke) in 146. člena ZUP ni bila omogočena udeležba v ugotovitvenem postopku na način, skladen z določilom 146. člena ZUP, po katerem je potrebno vlagatelja zahteve, sedaj tožnika, pred odločitvijo seznaniti z uspehom dokazovanja, torej z vsemi ugotovljenimi dejstvi, vključno z oceno članov komisije glede kvalifikacije kategorije tožnikovih poškodb in mu tudi omogočiti, da se o tem izreče, še preden se odločbo izda ter po potrebi dopolni oziroma pojasni svoje trditve oziroma predlaga izvedbo morebitnih dodatnih dokazov. ZOZKD ne daje podlage za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, če pogoji iz 144. člena ZUP niso izpolnjeni (enako stališče je sodišče izrazilo že v primerljivi zadevi I U 1772/2014 z dne 13. 1. 2015).

12Sodišče po vpogledu podatkov v listinah predloženega upravnega spisa in izpodbijane odločbe ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, kaj konkretno je pri svoji odločitvi upoštevala tožena stranka ter katere dokaze je izvedla, katerih pa ne in zakaj. Zato je utemeljen očitek o kršitvi pravil postopka, dodatno tudi iz razloga, ker se je tožena stranka pri odločanju o odškodnini za telesne bolečine v obrazložitvi sklicevala na svojo prakso v podobnih primerih, ki pa je ni določno oziroma konkretizirano navedla, zato se izpodbijane odločbe ne more preizkusiti, kar predstavlja kršitev pravil postopka po 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUP. Upravni akt mora namreč na podlagi 214. člena ZUP obsegati navedbo dejanskega stanja in pravne podlage za odločitev, obrazložitev pa mora vsebovati dejansko stanje s presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali odločitev, navedeno v izreku. Če upravni akt nima vseh predpisanih sestavin, ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče po povedanem v konkretnem primeru ugotavlja, da so bila pri odločanju bistveno kršena pravila postopka, kar je vplivalo ali bi lahko vlivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, v posledici tega pa je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno (2. in 3. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1).

13Na podlagi navedenega je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki, da v ponovljenem postopku ponovno odloči o zadevi, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišča, ki se nanaša na vodenje postopka in materialno pravo (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

14Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi, stranki pa glavne obravnave tudi sami nista izrecno predlagali.

K točki 2:

15Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik skladno s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji sodnega senata, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).