5. člen ZOZKD

ZOZKD v prvem odstavku 42. člena izrecno določa, da lahko upravičenci uveljavljajo odškodnino po tem zakonu tudi za dejanja, storjena v obdobju od 1. julija 2005 do začetka uveljavitve tega zakona. Iz navedene zakonske določbe tako jasno izhaja zakonsko pravilo, da odškodnine po tem zakonu ni mogoče uveljavljati za nasilna naklepna dejanja, ki so bila storjena pred 1. julijem 2005.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik državljan Republike Srbije, niti ni sporno, da v Republiki Sloveniji prebiva na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje. Ta podatek pa, ob upoštevanju zakonske podlage, po presoji sodišča utemeljuje odločitev tožene stranke, da prosilec ne izpolnjuje formalnega pogoja za priznanje odškodnine po ZOZKD. Da gre za podatek, ki ga je tožena stranka pri odločanju dolžna upoštevati, posredno izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 27. člena ZOZKD, po kateri se zahteva za uveljavljanje odškodnine vloži pisno na obrazcu, ki ga določi minister, pristojen za pravosodje in da mora zahteva v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZOZKD vsebovati tam navedene osebne podatke prosilca, v prvem odstavku 30. člena ZOZKD pa so naštete listine, ki morajo biti priložene zahtevi, med drugim tudi dokazilo o državljanstvu prosilca.

Določba 5. člena ZOZKD, ki določa, da so formalni pogoji za priznanje odškodnine po tem zakonu izpolnjeni, če je prosilec državljan Republike Slovenije ali državljan druge države članice EU, upoštevaje okoliščine obravnavanega primera in omejen obseg revizijskih navedb, ne predstavlja kršitve prvega ali drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Ustava RS v 34. členu res določa, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, v 35. členu pa določa tudi, da je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic, ne nalaga pa s tem državi obveznosti, da prepreči vsako (nasilno) kaznivo dejanje oziroma zagotovi posamezniku absolutno varnost na svojem ozemlju. Temu ustrezno oziroma toliko bolj ne nalaga državi obveznosti, da v nasprotnem primeru vsakemu prizadetemu posamezniku kljub dejstvu, da ni ravnala protipravno, zagotovi odškodnino. Odškodnina na podlagi ZOZKD ni ustavna zahteva, temveč pravica, za katero se je zakonodajalec odločil, da jo pod določenimi pogoji zagotovi določeni skupini ljudi. Ker že Ustava RS (13. člen) sama dopušča, da zakonodajalec na zakonskem nivoju omeji krog upravičence

V ponovnem postopku bo morala tožena stranka najprej pravilno in popolno ugotovitvi dejansko stanje glede obstoja tožničinih duševnih bolečin kot žrtve kaznivega dejanja. Po potrebi bo za ugotovitev duševnih bolečin morala postaviti izvedenca. Šele potem bo lahko ponovno odločila o tem, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje odškodnine kot žrtev kaznivega dejanja. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka tožnico seznaniti z vsemi zbranimi dokazi in ji, zaradi varstva njenih pravic in z zakonom zavarovane koristi, dati možnost, da se izjasni o dejstvih, pomembnih za odločitev, v skladu z določbami ZUP.

Prosilec je državljan Republike Makedonije in v RS prebiva na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje. Ta podatek pa, ob upoštevanju določbe 5. člena ZOZKD, utemeljuje odločitev tožene stranke, da prosilec ne izpolnjuje formalnega pogoja za priznanje odškodnine po navedenem zakonu.

Tožniku v nasprotju z določbo 9. člena (načelo zaslišanja stranke) in 146. člena ZUP ni bila omogočena udeležba v ugotovitvenem postopku. Na podlagi 146. člena ZUP je potrebno tožnika pred odločitvijo seznaniti z uspehom dokazovanja, torej z vsemi ugotovljenimi dejstvi, vključno z oceno članov komisije glede kvalifikacije NJEGOVIH poškodb in mu tudi omogočiti, da se o tem izreče še pred izdajo odločbe ter po potrebi dopolni oz. pojasni svoje trditve oz. predlaga izvedbo dokazov. ZOZKD ne daje podlage za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, če pogoji iz 144. člena ZUP niso izpolnjeni.